OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082613
ZZZDR člen 51, 51/2. OZ člen 190. ZPP člen 215.
vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v nepremičnino tretje osebe - neupravičena obogatitev - obogatitveno pravilo - prehod koristi - povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi - vrednost vlaganj - materialno dokazno breme
V odnosu tožnika do prvotoženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca.
Iz pravila o neupravičeni obogatitvi izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena.
Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.
Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.
ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/2-1, 88/3, 88/6, 200, 200/3. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - vročanje odpovedi - odklonitev prevzema
ZDR-1 v 6. odstavku 88. člena določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom. Ker 88. člen ZDR-1 ne določa, kako mora ravnati tisti, ki pisanje vroča, v primeru odklonitve prevzema, je potrebno smiselno uporabiti 144. člen ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, pisanja brez zakonitega razloga noče sprejeti, vročevalec pisanje pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici pa zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje in se šteje, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje določbe 144. člena ZPP ni uporabilo. Po določbi 144. člena ZPP bi tožena stranka morala tožnici pustiti pisanje v prostorih, kjer tožnica dela (v njeni pisarni), zato vročanje, kot ga je izvedla tožena stranka, ni zakonito, ker je tožena stranka listine tožnici pustila v tajništvu in ne v njeni pisarni (njenem delovnem mestu) in to le do 15. ure istega dne (9. 6. 2014). Iz navedenega izhaja, da osebna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove dne 9. 6. 2014 ni bila pravilno opravljena. Vročitev je bila opravljena šele 24. 6. 2014, ko je tožnica listine prejela po pošti. Tožba, ki jo je tožnica na sodišče vložila dne 24. 7. 2014, je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva in je zato pravočasna (200/2 čl. ZDR-1).
OZ člen 427, 427/1, 427/3, 427/5, 434, 434/1, 434/3.
upravljanje poslovne stavbe – stroški obratovanja – stroški upravljanja – pasivna legitimacija – najem poslovnega prostora – prevzem dolga – strinjanje s spremembo dolžnika – obvestilo o spremembi – domneva, da je upnik dal privolitev – prevzem izpolnitve
Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen.
Domnevo, da je privolitev podana, če upnik brez omejitev sprejme izpolnitev od prevzemnika, ki jo izpolni v svojem imenu, je treba razlagati restriktivno. Uporabi se lahko samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se o njem izjavi.
V primeru, da upnik na prevzem dolga ne pristane, ima ta lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve. V takšnem primeru prvotni dolžnik ostane upniku zavezan za plačilo dolga, prevzemnik pa se za to zaveže zgolj v razmerju do prvotnega dolžnika.
Sodišče je vročilo pooblaščenki le vabilo na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, in ne vabila na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki se vroči osebno stranki oziroma osebi, ki naj se zasliši za stranko (prvi odstavek 261. člena ZPP). Če ima stranka pooblaščenca, se šteje, da je vabilo iz prejšnjega odstavka stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu (drugi odstavek 261. člena ZPP). Na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZPP pa mora sodno vabilo vsebovati navedbo, da se bo na naroku izvedel dokaz z zaslišanjem stranke in da je lahko stranka, ki pride na narok, zaslišana, čeprav druga stranka ne bi prišla. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bilo pooblaščenki vročeno sodno vabilo na narok, na katerem se bo izvedel dokaz z zaslišanjem tožnika. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bilo tožniku vročeno pisno vabilo za narok za glavno obravnavo z vsebino, ki jo opredeljuje tretji odstavek 261. člena ZPP, tožnik na zaslišanje ni bil pravilno vabljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 261. člena ZPP, navedena kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zlasti zato, ker je sodišče presojo o nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke dejansko oprlo zgolj na navedbe strank.
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
ODŠKODNINSKO PRAVO - DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083737
OZ člen 168, 174, 175. ZD člen 142. ZPP člen 243. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 46, 47.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - izgubljeni zaslužek - renta - pravno nasledstvo v pravdi - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - omejitev odgovornosti dediča - sprememba prisojene odškodnine - nagrada izvedenca - odmera nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - založitev predujma za izvedenca
Pri zahtevkih zaradi izgube zaslužka in dosojo odškodninske rente dokazne ocene ni moč graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih. Takšno predvidevanje lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri čemer upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka, in splošno znana dejstva. S stopnjo prepričanja tu dejstev ni mogoče ugotoviti, pač pa se upošteva večja stopnja verjetnosti.
spor majhne vrednosti – pravočasno navajanje dejstev – priznana dejstva – obrazloženo prerekanje dejstev
Dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati. Da bi se sodišče sploh spustilo v presojo dokazov, predlaganih v zvezi s tem dejstvom, bi ga torej morala tožena stranka najprej prerekati.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1. ZGD-1 člen 10, 32, 32/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.
Glede na to, da je storilec svoje premoženjsko stanje oziroma možnosti za plačilo takse lahko predstavil šele v roku za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot pravočasno pritožbo zoper odločitev o naloženih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ji, ker je vlogi priložil tudi dokazilo – odločbo centra za socialno delo iz katere je razvidno, da storilec izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka (269,20 EUR mesečno), ugodilo.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - prenehanje delovnega razmerja - brezposelna oseba
Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE – DELOVNO PRAVO
VSL0073667
ZDR člen 137. ZZVZZ člen 84. ZPIZ-1 člen 93, 159.
pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – začasna nezmožnost za delo – odločba ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti – pravica do dela s krajšim delovnim časom – nadomestilo plače – delna invalidska pokojnina – izplačevanje
Višje sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, ki ga je predhodno že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče, da je bil delodajalec res dolžan izvršiti odločbo ZPIZ in v ta namen skleniti z delavko ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen, temu dela ne samo ni mogel, temveč tudi ni smel ponujati ali ga vanj celo siliti.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3. URS člen 22.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
ZPIZ-1 člen 12, 36, 36/1, 36/2, 36/3, 405. ZPIZ-2 člen 390.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - starost - pokojninska doba
Tožnik, ki je do 31. 12. 2012 dopolnil 59 let in 6 mesecev starosti in 39 let, 9 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 (58 let starosti in 40 let pokojninske dobe) niti po 2. odstavku istega člena (starost 63 let in 20 let pokojninske dobe) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.
stroški postopka - stroški za zastopanje pooblaščenke na naroku za mediacijo - postopek mediacije
Sodišče prve stopnje je tožeči stranki napačno prisodilo stroške za zastopanje pooblaščenke na naroku za mediacijo. Mediacija je prostovoljen in tajen postopek in če se stranke niso drugače sporazumele, vsaka nosi svoje stroške, skupne stroške mediacije pa nosijo stranke po enakih deležih, kot določa ZMCGZ. Ker postopek mediacije ni del sodnega postopka, stranki, ki je v sodnem postopku izgubila, ni mogoče naložiti, da krije stroške postopka mediacije nasprotne stranke, saj ne gre za sodne stroške in še toliko manj za potrebne stroške postopka.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014405
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1.
plačilo odškodnine - poškodba pri delu - nastanek škode
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožnik ni uspel izkazati dogodka, iz katerega izvira škoda, torej da naj bi do nezgode prišlo pri razkladanju delovnega materiala pri toženi stranki, ko naj bi tožnika nenadoma podrl viličar, s katerim naj bi v kritičnem trenutku upravljal tožnikov sodelavec. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved priče (tožnikovega sodelavca), ki naj bi vozil viličar. Navedena priča je izpovedala, da ni nikoli vozila viličarja, da nima opravljenega izpita za viličar ter da v zvezi z navedeno nesrečo ne ve povedati ničesar. Zato odškodninski zahtevek iz naslova zatrjevane nezgode pri delu pri toženi stranki ni utemeljen.
Tožnik je z odtujitvijo premičnih stvari (sedem pogonskih agregatov in 48 pipic za gorivo) iz skladišča tožene stranke (delodajalca) naklepoma huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja,
zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S svojim ravnanjem je tožnik izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj je vzel tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, pri tem pa je izkazan tudi prilastitveni namen, glede na to, da je imel tožnik namen navedene sestavne dele prodati v tujino. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Od tega, ali imajo tožniki v drugi zadevi P 1, kot etažni lastniki, pravico na nepremičninah (ki so predmet tudi te pravde) kot skupnih delih stavbe, je odvisno tudi, ali je mogoče tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za te nepremičnine ugoditi, saj je mogoče s skupnimi deli razpolagati le takrat, kadar se istočasno razpolaga tudi s posameznim delom iz etažne lastnine.