redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - zaposlovanje novih delavcev
Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (nedoseganja planiranega poslovanja) izvedla reorganizacijo poslovanja z minimiziranjem vseh dejavnosti, razen glavne, in optimizacijo vseh virov, tudi z optimizacijo števila izvajalcev del. Zaradi drugačnega organiziranja del, katerega posledica je bila tudi drugačna organizacija tožničinega dela (laborant), ki se je razdelilo med ostale zaposlene, je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Neutemeljene so tožničine navedbe, da dejstvo, da je tožena stranka zaposlila večje število delavcev (48 delavcev), pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Bistvena je ugotovitev, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče presojalo oziroma štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena URS. Zato ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi, ki je bila posledica nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR) prenehalo 3. 8. 2012. Zahtevo na jamstveni sklad je tožnik vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgla kot prepozno. Tožnik pa tudi v primeru, da bi bila njegova zahteva pravočasna, ne bi mogel pridobiti pravic po ZJSRS, ker mu je delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu (le) delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116. ZZRZI člen 40, 40/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Zaradi zmanjšanega obsega dela na proizvodnem programu, na katerem je delal tožnik (manipulativni delavec), je tožena stranka ukinila eno izmeno in prešla z dvoizmenskega na enoizmensko delo. Zaradi prehoda na enoizmensko delo je tožena stranka potrebovala le enega manipulativnega delavca, zato je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa je tožena stranka upoštevala tudi določbe ZPIZ-1 in ZZRZI, ki v četrtem odstavku 40. člena določa, da o tem, ali delodajalec invalidu utemeljeno ni mogel ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, v skladu s prvim in drugim odstavkom istega člena odloča Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožena stranka je torej v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala zaradi napake tožeče stranke, zaradi česar ni dobila od tretjega (svojega sopogodbenika) plačila za svoje delo. Gre za tako imenovano škodo zaradi zaupanja, katero lahko kupec uveljavlja od prodajalca le, če so izpolnjene enake predpostavke, kot za jamčevalni zahtevek za stvarne napake.
plačilo plače - regres za letni dopust - odpravnina - sodba na podlagi pripoznave
ZPP v tretjem odstavku 338. člena določa, da se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi oziroma odpovedi ali izjava, da podlaga tožbenega zahtevka ni sporna, dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Ker tožena stranka v pritožbi ne navaja, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb postopka oziroma ne navaja, da je bila izjava o pripoznavi podana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave.
pravna opredelitev prekrška – vozniško dovoljenje – uporaba določb, veljavnih v času izdaje vozniškega dovoljenja
Podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu je bilo sicer res vezano na opravo programa dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov, vendar pa takšen opis prekrška izpolnjuje znake prekrška iz šestega odstavka in ne osmega odstavka 50. člena ZVoz, glede na to, da je obdolženi vozil motorno vozilo z vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost je sicer potekla, vendar pogoj za njegovo podaljšanje ni bila predložitev veljavnega zdravniškega spričevala, pač pa dokazilo o opravljenem programu dodatnega usposabljanja voznikov začetnikov.
ZPP člen 154, 154/1, 158. ZFPPIPP člen 301, 301/7.
ustavitev postopka - umik tožbe - stroški postopka - uspeh v postopku
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnica v konkretnem sporu ni uspela in da mora zato toženi stranki povrniti stroške postopka. V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj od terjatev, ki so predmet tožbenega zahtevka (plačilo odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, dodatek za delovno dobo, nadure, odškodnina za neizrabljen dopust, stroški sodnega postopka), priznal 576,03 EUR odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok in ni prerekal vseh prijavljenih terjatev tožnice. V tem delu je tožnica umaknila tožbeni zahtevek. Stečajni upravitelj je tako priznal del prerekane terjatve, kar pomeni, da je v tem delu tožena stranka izpolnila zahtevek (čeprav bo priznana terjatev poplačana kasneje v okviru stečajnega postopka), oziroma da je tožnica s tem delom tožbenega zahtevka uspela. ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V primeru delnega umika tožbe zaradi priznanja terjatve v stečajnem postopku je treba šteti, da je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, kar pomeni, da tožnici posledično ni mogoče naložiti v plačilo vseh stroškov tožene stranke, saj ni mogoče šteti, da v pravdi ni v celoti uspela.
ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 14. ZFPPIPP člen 14. ZJSRS člen 16, 16/1, 24, 24/2.
insolventnost delodajalca - stečaj - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - rok za uveljavitev pravic
Po 2. odstavku 24. člena ZJSRS mora biti zahteva za uveljavljanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožniku je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca iz razlogov na strani delodajalca (112. člen ZDR prenehalo 3. 8. 2012), tožnik pa je zahtevo na Javni jamstveni in preživninski sklad RS vložil 19. 3. 2013, kar je več kot 90 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zato je Javni jamstveni in preživninski sklad RS tožnikovo zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pravilno zavrgel kot prepozno. Tožnik tudi sicer ne more pridobiti pravic po ZJSRS zato, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal sam in ne zaradi insolventnosti delodajalca. Prvi odstavek 16. člena ZJSRS namreč določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca.
prekinitev postopka – uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti – pravdna sposobnost
Pravdna sposobnost je vezana na poslovno sposobnost, vendar uvedba postopka za odvzem poslovne sposobnosti še ne pomeni izgube pravdne sposobnosti. Sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je namreč konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc).
Glede na to, da je storilec svoje premoženjsko stanje oziroma možnosti za plačilo takse lahko predstavil šele v roku za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče takšen predlog štelo kot pravočasno pritožbo zoper odločitev o naloženih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in ji, ker je vlogi priložil tudi dokazilo – odločbo centra za socialno delo iz katere je razvidno, da storilec izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka (269,20 EUR mesečno), ugodilo.
Če je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora delavec poleg zahtevka za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V nasprotnem primeru ni pravne podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Ker tožnica ugotovitve obstoja delovnega razmerja v tem postopku ni zahtevala, obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama pa je bil sporen, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za izplačilo razlik v plači.
Tožeča stranka je z nasprotno tožbo uspela v celoti, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške, nastale tudi po nasprotni tožbi. Ker pa je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, tako za vložitev tožbe kot vložitev odgovora na nasprotno tožbo, je tožena stranka dolžna plačati priznane pravdne stroške na račun Delovnega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006811
ZKP člen 370, 370/1-3. KZ-1 člen 186, 186/1.
bistvena kršitev določb ZKP – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek, da je obtožencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja in tudi krivda zanj, navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obtoženčev zagovornik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti bolj prepričljivi od tistih v izpodbijani sodbi.
Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju pri trditvi, da je obtoženi zaseženo prepovedano substanco heroin hranil zase, vendar je sodišče prve stopnje takšen zagovor prepričljivo ovrglo v svoji obrazložitvi.
Obtožencu se očita, da je bila zasežena droga namenjena nadaljnji prodaji ter da jo je zaradi tega obtoženi hranil. Nadaljnja prodaja pa nujno ne pomeni prodaje v manjših količinah od skupno zasežene zaradi česar bi obtoženi po prepričanju zagovornika potreboval pripomočke.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik z zahtevkom, da naj sodišče prve stopnje ugotovi, da je sklep tožene stranke z dne 28. 11. 2000 postal dokončen dne 25. 1. 2001, uveljavlja ugotovitveni zahtevek. Tožba s takšnim zahtevkom se v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le v primeru, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost ali nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pri tako oblikovanem tožbenem zahtevku ni šlo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice, temveč zgolj za ugotovitev dejstva, kar pa ne more biti predmet ugotovitvene tožbe. Enako velja za del tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da ga je tožena stranka iz socialnega zavarovanja odjavila z dne 5. 12. 2000 in da mu niso bila izplačana nadomestila plače za posamezni mesec in odpravnina po izteku 6-mesečnega odpovednega roka, kakor tudi ne regres za leto 2001, božičnica, letni poračun za uspeh podjetja in delovna uspešnost za leti 2000 in 2001. Vse te terjatve bi tožnik lahko uveljavljal z dajatvenim zahtevkom, zato ni podlage za ugotovitveno tožbo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
ustavitev izvršilnega postopka – predpostavke za ustavitev izvršilnega postopka – seznam dolžnikovega premoženja – odločanje o predlogu za predložitev seznama dolžnikovega premoženja – nadaljevanje izvršilnega postopka
V primeru, če dovoljena sredstva izvršbe ne obstajajo, se postopek nadaljuje s predlogom za predložitev seznama dolžnikovega premoženja oziroma s predlogom za novo sredstvo izvršbe (če upnik to predlaga). Če postopek s predlogom za predložitev seznama dolžnikovega premoženja še ni zaključen, predpostavke za ustavitev izvršilnega postopka v celoti niso podane.
OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082613
ZZZDR člen 51, 51/2. OZ člen 190. ZPP člen 215.
vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - vlaganje v nepremičnino tretje osebe - neupravičena obogatitev - obogatitveno pravilo - prehod koristi - povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi - vrednost vlaganj - materialno dokazno breme
V odnosu tožnika do prvotoženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je šlo za vlaganja zakoncev v času njune zakonske zveze in le-te presojati na podlagi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakonci, določbe OZ (ali pa tudi določbo člena 210 ZOR glede na čas vlaganj) pa v odnosu do drugega toženca.
Iz pravila o neupravičeni obogatitvi izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil (tožnik pa zatrjuje le-to), ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do nujnih pogojev za neupravičeno pridobitev. Ob tem je potrebno upoštevati, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi. Tako je relevantna vrednost morebitna povečana vrednost nepremičnine ob izselitvi tožnika in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila obnovitvena dela izvedena.
Sodišče je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi breme tisti, ki zatrjuje in v konkretnem primeru je to tožnik glede trditev, ki substancirajo njegov zahtevek tako po temelju kot po višini. V kolikor temu bremenu ni zadoščeno, ni dopustna poenostavljena porazdelitev višine med vse stranke, saj to nima pravne podlage.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1. ZGD-1 člen 10, 32, 32/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
Od tega, ali imajo tožniki v drugi zadevi P 1, kot etažni lastniki, pravico na nepremičninah (ki so predmet tudi te pravde) kot skupnih delih stavbe, je odvisno tudi, ali je mogoče tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za te nepremičnine ugoditi, saj je mogoče s skupnimi deli razpolagati le takrat, kadar se istočasno razpolaga tudi s posameznim delom iz etažne lastnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO - DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083737
OZ člen 168, 174, 175. ZD člen 142. ZPP člen 243. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 46, 47.
odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - izgubljeni zaslužek - renta - pravno nasledstvo v pravdi - odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - omejitev odgovornosti dediča - sprememba prisojene odškodnine - nagrada izvedenca - odmera nagrade izvedencu - dopolnitev izvedenskega mnenja - založitev predujma za izvedenca
Pri zahtevkih zaradi izgube zaslužka in dosojo odškodninske rente dokazne ocene ni moč graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih. Takšno predvidevanje lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri čemer upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka, in splošno znana dejstva. S stopnjo prepričanja tu dejstev ni mogoče ugotoviti, pač pa se upošteva večja stopnja verjetnosti.