mednarodna in subsidiarna zaščita - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - revščina - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - neizkazana resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode - neutemeljena pritožba
Pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti.
Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Iz besedila drugega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč ne izhaja obveznost sklenitve (dvostranskega) pravnega posla, ampak ravno nasprotno. Navedena zakonska določba kot možne primere prikritih plačil dobička opredeljuje vsako nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, torej gre lahko po vsebini za raznovrstna pravna razmerja med družbo in družbenikom ter njihova poimenovanja, ne glede na formo.
predlog za prenos krajevne pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - dejansko prebivališče - ugoditev predlogu
V postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo je predvideno obvezno zaslišanje te osebe, predviden pa je tudi njen pregled s strani izvedenca medicinske stroke. Glede na navedbe, da bo udeleženka na začasnem prebivališču bivala daljši čas, je očitno, da bo postopek lažje, hitreje ter z manj stroški izvesti na drugem, bližjem stvarno pristojnem sodišču (v Lenartu) kot na krajevno pristojnem sodišču (v Novi Gorici).
upravni spor - tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarni upravni spor - procesna predpostavka za dopustnost tožbe - drugo učinkovito sodno varstvo - izpodbojna tožba
Sodna presoja pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve, da se pritožničina vloga zavrže zaradi nepristojnosti, je bila pritožnici zagotovljena že z izpodbojno tožbo na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki jo je pritožnica tudi vložila. V tej tožbi je lahko pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nasprotovala tudi z ugovori, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da s to tožbo ni bila uspešna, ker jo je Upravno sodišče zavrnilo, pa ne pomeni, da ji sodno varstvo njenega pravnega položaja ni bilo zagotovljeno oziroma da je zato potrebno še dodatno, ponovno sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1. Kršitve ustavnih pravic je namreč primarno treba uveljavljati v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo. Šele če teh ni, je kot ultima ratio tu subsidiarni upravni spor, ki preprečuje, da bi prizadeta oseba ostala brez vsakršne možnosti uveljavljati sodno varstvo zoper oblastvene organe, kadar ti kršijo njena temeljna upravičenja.
Predlog za dopustitev revizije, ki ga tožnik vloži zoper ugodilno sodbo, ni dovoljen. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
Posledica ugotovitve, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov nedopustna, ne more biti zavrženje tožbe, temveč razdružitev postopkov s sklepom sodišča na podlagi 42. člena ZUS-1.
Predlog za dopustitev revizije, ki ga tožnik vloži zoper ugodilno sodbo, ni dovoljen. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes (drugi odstavek 374. člena ZPP), na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
oddaja javnega naročila - trajajoč prekršek - dokončano dejanje
Konstrukcijo trajajočega prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 v smislu vzdrževanja protipravnega stanja je mogoče prepoznati v zaporednem oddajanju javnih naročil, ne pa v podpisovanju in potrjevanju računov, ki jih je izdal izvajalec na podlagi sklenjenega pravnega posla in ki sodijo izključno v fazo izvrševanja pogodbe. Drugačna razlaga, po kateri bi inkriminacija obravnavanega prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 zajemala tudi naknadno izpolnjevanje obveznosti po pogodbi, s katero je bilo javno naročilo oddano, nima podlage v zakonski določbi in presega zakonsko zarisano polje kaznivosti.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - razveljavitev javnega razpisa - sklep o izbiri - poseg v pravni položaj
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana razveljavitev javnega razpisa ne posega v sklep, s katerim je bilo pritožnikovi vlogi na javni razpis ugodeno. Zato pritožnik zoper razveljavitev javnega razpisa nima sodnega varstva ne po 2. ne po 4. členu ZUS-1.
pritožba v upravnem sporu - pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - skladnost z ustavo - presoja zakonitosti upravnega akta - drugo pravno sredstvo - pravica do pravnega sredstva
Skladnost prvega odstavka 73. člena ZUS-1 s 25. členom Ustave je presojalo tudi že Ustavno sodišče in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta (za kakršnega gre tudi v obravnavanem primeru) ne rešuje meritorno same upravne zadeve, torej ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč le presodi zakonitost dokončnega upravnega akta: ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja glede na materialnopravno normo pravilno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po svojih značilnostih opravlja torej spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Ker je v navedenih primerih upravni spor mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.
mednarodna zaščita - utemeljen strah pred preganjanjem - neizkazano preganjanje - resna škoda - zavrnitev pritožbe
Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.
pritožba zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje - nedovoljena pritožba
ZUS-1 ne določa, da je zoper sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje dopustna posebna pritožba. Sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje tudi ni sklep s katerim se onemogoči nadaljnji postopek. Posebna pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, tako ni dovoljena.
ZKP člen 299, 299/2, 299/3, 343, 343/1, 343/2. URS člen 22, 25, 29, 29-3.
kaznivo dejanje goljufije - temeljna jamstva poštenega postopka - ustavno načelo domneve nedolžnosti - dokazni predlog - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - možnost stranke izjaviti se o dejstvih - kršitev pravice do izjave - kršitev pravice do poštenega sojenja - delna razveljavitev sodbe - odklonilno ločeno mnenje
Ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah je tudi kontradiktornost, kar pomeni, da imata tako tožilstvo kot obramba možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih izjaviti.
Sodišče prve stopnje strank v času vse do zaključka glavne obravnave ni seznanilo o neuspeli poizvedbi, nato pa v razlogih sodbe neprejem odgovora tolmačilo obsojencu v škodo, s čimer je obrambi odvzelo možnost izjaviti se glede navedene okoliščine. Z upoštevanjem te okoliščine pa je kršilo tudi domnevo nedolžnosti, saj je prejudiciralo izsledke poizvedbe.
ZUS-1 člen 73, 73/3. ZPP člen 112, 112/1, 343, 343/2, 366.
rok - pravočasna pritožba - iztek roka - prepozno vložena pritožba
Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - nedovoljen dokaz - izločitev sodnika - sestava senata - zahteva za izločitev - presoja spoznavnega pomena dokaza za obsodilno sodbo - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - novo sojenje - izvedenec - izvedenec klinične psihologije - verodostojnost izvedenskega mnenja - presoja izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca - Rorschachov preizkus - strokovni pomočnik - pripombe na izvedensko mnenje - pravice obrambe
Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira.
V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
Strokovni pomočnik stranke, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo. Namen strokovnega pomočnika je, da stranki pomaga pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, s čimer stranka lahko vpliva na dokazno gradivo. V posameznih primerih se za učinkovito izvrševanje pravic obrambe lahko pokaže kot nujno, da se stranki omogoči postavljanje vprašanj izvedencu s pomočjo strokovnega pomočnika ob samem zaslišanju izvedenca, po potrebi pa tudi neposredno soočenje izvedenca in strokovnjaka ter zaslišanje slednjega. V obravnavani zadevi je bilo strokovnemu pomočniku obrambe omogočeno, da bi se do pojasnil sodne izvedenke lahko opredelil in ji zastavljal nadaljnja vprašanja, vendar je le posplošeno ponovil svojo kritiko in izrecno izjavil, da vprašanj za sodno izvedenko nima, zato sta sodišči razumno presodili, da njegovo zaslišanje ne bi moglo prispevati k nadaljnji razjasnitvi zadeve.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zanikanje prejema - plačilni nalog - razlogi za zamudo - nepravilna vročitev
Pritožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje je torej temeljil na zanikanju prejema plačilnega naloga I U 734/2025, kar pomeni očitek o nepravilnem vročanju. Ta po ustaljeni sodni praksi ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj v takem primeru razlog za zamudo ne nastane na strani stranke, pač pa gre za razlog na strani sodišča, ki se lahko uveljavlja s pritožbo ali z določenimi izrednimi pravnimi sredstvi. Že iz tega razloga je bil pritožničin predlog utemeljeno zavrnjen, pri čemer pa je za ustavitev obravnavanega upravnega spora bistveno, da je bila v izpodbijanem sklepu opravljena presoja glede pravilnosti vročitve spornega plačilnega naloga pritožnici.
mednarodna in subsidiarna zaščita - nova dejstva in novi dokazi v ponovnem postopku - dejanske navedbe - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito
Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.
Sodišče je o zakonskem znaku "spravi v zmoto" celovito in logično sklepalo zlasti na podlagi naslednjih ključnih okoliščin: (i) obsojenec je ob prvem obisku oškodovanca dne 28. 8. 2022 slednjemu - ob kazanju velike količine gotovine - zagotavljal, da lahko, v kolikor mu izroči določeno vsoto denarja, tudi sam kaj zasluži; (ii) ob prigovarjanju mu je oškodovanec izročil znesek v vrednosti 500,00 EUR, obsojenec pa mu je istočasno izročil gotovino v vrednosti 750,00 EUR, s čimer je ta zagotavljal in prikazoval donosnost "posla", s katerim se je ukvarjal; (iii) za tem dogodkom je obsojenec oškodovanca še večkrat klical iz različnih (neizsledljivih) telefonskih številk in ga zavajal, da gre za varen ter dobičkonosen posel in ga hkrati nagovarjal na nadaljnje "poslovanje". Že na tej točki je mogoče zaključiti, da opisana ravnanja problematiziran zakonski znak "spravi v zmoto" nedvoumno napolnjujejo, saj so bila usmerjena izključno v ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu glede dejstva, da bodo vložena sredstva "oplemenitena", s čimer je bil oškodovanec zapeljan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089682
ZKP člen 498, 498/1, 498/3. KZ-1 člen 73, 73/1, 308, 308/8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - odvzem vozila - načelo akuzatornosti - predlog državnega tožilca - druga sodna odločba - pomembnost za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava
Po določbi drugega odstavka 45. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti.
Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089279
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Upravno sodišče je okoliščine, ki jih je navedel pritožnik v postopku, presojalo po vsebini in ugotovilo, da njegova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da ni razlogov za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah.
Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.