URS člen 22, 23. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 1.
dopuščena revizija - Sodni svet - imenovanje na sodniško mesto - nepristranskost odločanja - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - pošten postopek
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali se lahko kriteriji in vodila, glede zahteve po nepristranskem odločanju sodišč na podlagi prvega odstavka 23. člena Ustave RS, v celoti in brez ustrezne razlage upoštevajo za odločanje organov, ki niso sodišča, torej brez upoštevanja narave, organizacije, sestave in položaja organa, ki odloča, ter narave postopka, v katerem le-ta odloča?
Ali se lahko ugovor o nepristranskosti organa ter dejstva in dokaze v zvezi z njim (tj. ugovor obstoja procesne predpostavke in procesnopravni dejanski stan) v nasprotju s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) prvič uveljavlja v tožbi zoper dokončno odločitev upravnega organa, ne da bi stranka izkazala, da jih ni mogla navajati že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, ali pa se navedeni določili uporabljata le za nova dejstva in dokaze v zvezi s samo vsebino upravne zadeve (tj. materialnopravne ugovore in dejanske stanove)?
Sodni svet - dodelitev sodnika - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi - zavrženje tožbe
Sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Gre za primere, ko tožnik ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi koga drugega oziroma splošne interese. Tedaj tožnik ne potrebuje pravnega varstva sodišča, saj sam ne uveljavlja lastne prizadetosti, tako da upravni spor za njegovo varstvo ni potreben in zato nima ustrezne procesne legitimacije.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 36, 36/5. ZUS-1 člen 27, 27/1-2, 27/3. ZUP člen 9, 146, 146/4, 237, 237/2-3. URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZSS člen 16, 16/3.
imenovanje na mesto vrhovnega sodnika - tožba zoper predlog sodnega sveta - zakonitost postopka izbire - pravica do izjave v postopku - načelo zaslišanja strank - ni upravna zadeva - smiselna uporaba določb ZUP
Smiselna uporaba določb ZUP v postopku pred Sodnim svetom, pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno uporabo teh določb, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja, zato je tudi določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja strank) treba uporabiti smiselno in ne neposredno.
V postopku izbire na mesto Vrhovnega sodnika, izostanek vročitve mnenje sodnikov civilnega oddelka Vrhovnega sodišča neizbranemu kandidatu, ne pomeni, da je bil izbirni postopek nezakonit.
Mnenje oddelka o kandidatih ni predvideno z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, je pa v praksi običajno in uveljavljeno. Ni ga mogoče primerjati z mnenjem predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, saj je njegovo mnenje v Zakonu o sodniški služib (ZSS) predvideno kot obvezno, prav tako pa je obvezna njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe.
Sodni svet je tožnico seznanil z zaključkom mnenja, ni pa ji ga bil dolžan vročiti in ji tudi ni bil dolžan omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom (kasneje izbranega kandidata).
ZSS člen 74, 74/1, 74/2, 76. ZUS-1 člen 7, 33, 36, 36/1-2, 65. ZUP člen 42, 42/1, 207, 207/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1.
prenehanje sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - odločba sodnega sveta - dopolnilna odločba
Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo.
V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta.
Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 33, 36, 36/1. ZUS-1 člen 2. ZPKSMS člen 3, 6, 7.
upravni akt - dovoljenost upravnega spora - Sodni svet - imenovanje na sodniško mesto - obrazložitev predloga - mnenje - zavrženje tožbe - kandidatura za sodnika mednarodnega sodišča
Sodni svet RS v postopku predlaganja in izvolitve kandidatov za sodnike mednarodnega sodišča poda le mnenje in ne opravi izbire med kandidati, zato ne gre za vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.
Zakon o sodnem svetu (ZSSve ) (2017) člen 37, 37/3, 39, 39/1, 45, 45/4, 45/2.
sodnik - sodniška služba - suspenz - disciplinski postopek - ločenost postopkov - hujša disciplinska kršitev - javno zaupanje - osebna integriteta - začetek postopka - predlog za presojo ustavnosti
Pri disciplinskem postopku in postopku zaradi izreka suspenza iz četrtega odstavka 45. člena ZSSve gre za dva ločena postopka, ki imata različno pravno naravo in zato tudi različen tek, ki sta v pristojnosti različnih organov, pri čemer pa ima tožnik v obeh samostojno pravno sredstvo. Odločitev o suspenzu lahko izpodbija iz razloga, da očitki, ki so bili v izpodbijani odločbi o suspenzu predstavljeni, nimajo ustreznega značaja in teže, pri čemer pa se bo njihova utemeljenost presojala v ločenem disciplinskem postopku (z dokončno odločitvijo pristojnega organa). Izrek suspenza torej ne temelji na presoji utemeljenosti očitanih disciplinskih kršitev, temveč na presoji, ali so očitki (utemeljeni ali ne) takšnega značaja in teže, da narekujejo izrek suspenza zaradi zasledovanja cilja zaupanja javnosti v sodstvo in varstva njegovega ugleda.
Suspenz je sicer povezan z disciplinskim postopkom, saj brez uvedenega disciplinskega postopka njegov izrek po ZSSve ni mogoč. ZSSve uvedbo disciplinskega postopka in možnost začasne odstranitve iz sodniške službe veže na vložitev neposrednega predloga za izrek disciplinske sankcije. To pomeni, da je bil v konkretnem primeru disciplinski postopek zoper tožnika uveden z vložitvijo predloga za izrek disciplinske sankcije, četudi mu ta predlog (še) ni bil vročen. S tem so bili namreč izpolnjeni formalni pogoji za izrek suspenza.
ZSS člen 24, 24/3, 28. ZUS-1 člen 63, 63/1, 59, 59/1. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 5, 7, 7/1.
odločba sodnega sveta - ocena sodniške službe - hitrejše napredovanje - predlog stranke - razveljavitev - pogoji za hitrejše napredovanje - merila - mnenje - obrazloženost odločbe
Pri odločanju o hitrejšem napredovanju sodnika v plačnih razredih Sodni svet ni vezan na oceno sodniške službe personalnega sveta, še toliko manj pa na mnenje oddelka sodišča, ki obravnava pravna sredstva zoper odločbe ocenjevanega sodnika. To pa ne pomeni, da ocene sodniške službe in mnenja Sodni svet pri svojem odločanju ne sme upoštevati. Poleg statističnih podatkov npr. o obsegu opravljenega dela, doseženi stopnji pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljeni v postopkih s pravnimi sredstvi, pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb itd. lahko delovne sposobnosti, predvsem pa strokovno znanje in s tem kakovost odločanja sodnika, ocenijo sodniki, ki odločajo o pritožbah zoper odločbe ocenjevanega sodnika. Ti imajo vpogled v sodnikovo sposobnost strukturiranega dela in analitičnega razmišljanja, obseg strokovnega znanja s področja dela, sposobnost pisnega izražanja itd. Poleg sodnikov instančnega sodišča lahko strokovnost sodnikovega dela oceni tudi personalni svet z vpogledom v največ deset sodnih spisov v zadevah, ki jih je reševal ocenjevani sodnik in v katerih je bil postopek pravnomočno končan v ocenjevalnem obdobju.
ZUS-1 člen 11, 12, 12/1, 15. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 19, 21, 21/2, 22, 36, 36/1, 36/2. ZVDZ člen 109.
Sodni svet - varstvo volilne pravice - spor o pristojnosti - volilni spor - volitve sodnikov v Sodni svet - spor o pristojnosti med Upravnim in Vrhovnim sodiščem
Spor v zvezi z volitvami sodnikov v Sodni svet Republike Slovenije je po vsebini volilni spor. Vendar pa ni za odločanje o vseh sporih v zvezi z volitvami, ki so v pristojnosti sodišča, pristojno Vrhovno sodišče.
Splošno pravilo je, da na prvi stopnji v upravnih sporih odloča upravno sodišče, če zakon ne določa drugače.
Pristojnosti Vrhovnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni mogoče utemeljiti niti na ZSSve ne na ZUS-1 ali drugem zakonu. Ob odsotnosti predpisa, ki bi določal pristojnost Vrhovnega sodišča, pa je, glede na procesno gradivo, razpoložljivo ob odločanju o kompetenčnem sporu, lahko za vsako odločitev v konkretnem primeru, procesno ali vsebinsko, pristojno le Upravno sodišče.
ZSS člen 29, 33, 33/1, 74. URS člen 156. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 34, 36. ZPP člen 70, 70/5, 71, 71/1. ZUS-1 člen 65, 65/1-2. ZUP člen 9,9/1.
Sodni svet - prenehanje sodniške funkcije - pravica do nepristranskega sodnika - zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti - pravica do izjave - načelo zaslišanja strank - zaslišanje kot dokazno sredstvo - rok za izdajo odločbe - načelo sorazmernosti - kriteriji za oceno sodniške službe - negativna ocena sodniške službe - polje proste presoje - obseg sodne presoje
Načela sorazmernosti izrečenih ukrepov ni mogoče uporabiti, kadar izvedeni postopek ocene sodniške službe pokaže na takšne in tolikšne pomanjkljivosti pri opravljanju sodniškega dela, zaradi katerih ocenjevani sodnik ne dosega niti minimalnih zahtevanih standardov strokovnosti.
Ocena o neustrezanju sodniški službi se sprejme le izjemoma, ob posebej utemeljenih razlogih. Predstavlja skrajni ukrep, ki se uporablja restriktivno, v primerih, ko je v postopku ocenjevanja sodnika sprejet neizogiben zaključek, da sodnik ni (več) sposoben opravljanja sodniške funkcije niti v skladu z objektivno presojenim minimalnim sprejemljivim standardom.
Sodni svet pri strokovni oceni sodniškega dela uživa določeno polje proste presoje, katere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju.
Presoja pravilnosti in zakonitosti akta toženke o potrditvi negativne ocene in posledični ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tako ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, pač pa „zgolj“ presojo (v okviru tožbenih očitkov), ali je toženka pravilno uporabila kriterije iz 29. člena ZSS in je zato njeno oceno mogoče sprejeti kot razumno in zakonito.
Vprašanje št. 1 glede vezanosti upravnega organa v ponovljenem postopku na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, je splošno in odgovor nanj izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Vprašanje št. 2 ni izpostavljeno na zahtevani način, iz jasnih določb v času odločanja veljavnega ZSS pa dolžnost Sodnega sveta ali personalnih svetov upoštevati „sorazmernost“ pri izdelavi ocene sodniške službe glede na naravo postopka ne izhaja, ker v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev ni bila izdana v disciplinskem postopku.
Vprašanje št. 3 se nanaša na upravni postopek, presoja pravil upravnega postopka pa ni predmet revizijske presoje.
Odgovor na vprašanji št. 4 in 5 izhaja iz jasnih zakonskih določb. ZSS namreč navaja kriterije, ki morajo biti (vsi) upoštevani pri izdelavi ocene sodniške službe, indikatorji pa so našteti (le) primeroma.
Če revident zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, mora najprej pravilno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi.
Revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. Z njimi zgolj izraža, da želi opravljati sodniško funkcijo, ki pa jo je opravljala manj kot šest let in je po lastnih navedbah ne opravlja že od maja 2013 ter je spremenila svojo poklicno pot. Zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na kršitev ustavne pravice iz 49. člena Ustave RS. Morebitna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa ni posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZSS člen 29, 29/1-2, 31, 32, 32/1-1, 33.
dovoljenost revizije - prenehanje sodniške službe - negativna ocena sodniške službe - Sodni svet - zelo hude posledice niso izkazane - ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve
Iz določbe prvega odstavka 31. člena (prej veljavnega) ZSS ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog.
Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo.
Vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti.
Vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev.
Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS.
Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jasnih določb tedaj veljavnega ZSS, ki posebej ureja postopek ocenjevanja sodniškega dela (tudi kriterije) in posebej disciplinske postopke. Vprašanje razmerja med eno in drugo podlago za prenehanje sodniške funkcije na podlagi zakona ni predmet tega upravnega spora.
Z vprašanjem št. 7 revidentka ne zatrjuje odstopa sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi od sodne prakse Vrhovnega sodišča, temveč odstop Sodnega sveta od stališč Vrhovnega sodišča. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na razloge v izpodbijanem upravnem aktu obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,od katere pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni odstopilo.
Revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic, saj revidentki ne preprečujeta opravljati drugega izobrazbi primernega dela, za druge zatrjevane posledice pa revidentka ni predložila nobenih dokazov
ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-3, 64/1-4, 64/4, 83, 83/1, 83/4. - člen 36, 36/1, 36/2.
dovoljenost revizije - prenehanje sodniške funkcije - potrditev negativne ocene - vrnitev zadeve v ponovni postopek - revizija tožene stranke - ni pravnega interesa
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Sodnega sveta Republike Slovenije (s katero je ta potrdil oceno sodniške službe, da tožnik ne ustreza sodniški službi in ugotovil, da je tožniku prenehala sodniška funkcija) in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek.
Z odpravo odločbe Sodnega sveta je prenehal njen učinek (s tožbo izpodbijana odločba ne obstaja več). Revident, ki je izdal izpodbijani upravni akt, ima tako v obravnavanem primeru (pravni) položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Tej mora slediti in je na sprejeta stališča v tej sodbi vezan. Ta dolžnost ne vzpostavlja pravnega interesa organa za revizijo. Iz tega izhaja, da okoliščina, da se revident tudi v ponovljenem postopku ne strinja s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, za priznanje pravnega interesa za revizijo ne zadošča.
Glede na določbe novega ZSSve bodo v ponovljenem postopku izdana odločba Sodnega sveta in v njej sprejeta stališča lahko predmet neposredne presoje pred Vrhovnim sodiščem in ne več pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.
zakoniti sodnik - dodeljevanje zadev s časovnim zamikom
Zgolj zato, ker spis posameznemu sodniku ni dodeljen že tistega dne, ko tožba prispe na sodišče, temveč z zamikom po končanem postopku triaže, ni kršeno načelo zakonitega (naravnega) sodnika.
Bistveno je, da je tudi v primeru izvajanja projekta triaže in posledične dodelitve zadev s časovnim zamikom upoštevano osnovno načelo, da se spisi dodeljujejo po vnaprej določenih pravilih iz sodnega reda, torej tako, da se spisi najprej razporedijo po datumu vložitve zadeve od najstarejše do najmlajše (pri tem ni bistveno, da se ta razporeditev opravi po zaključku triaže) in se nato razdelijo sodnikom po abecednem vrstnem redu začetnic njihovih premikov.
dovoljenost revizije - potrditev negativne ocene sodniške službe - prenehanje sodniške funkcije - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revident trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi ni izpolnil. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prenehanje sodniške funkcije namreč ne pomeni, da revident ne more opravljati drugega dela, za katerega izvolitev v sodniško funkcijo ni potrebna.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - imenovanje predsednika okrožnega sodišča
Revident na zahtevani način izpostavlja le vprašanje kršitve 75. člena ZUP v zvezi s Poslovnikom Sodnega sveta. Ta kršitev se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar pa ni predmet revizijske presoje, zato zgolj iz tega razloga revizije ni mogoče dovoliti. Kakšnega drugega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo, pa revident v reviziji ne izpostavi na zahtevani način. Zato tudi ne more uspeti s trditvijo o različnih stališčih sodišča prve stopnje, ki naj bi jih v tej zadevi sprejelo v sodbi, izdani v prejšnjem postopku in v izpodbijani sodbi.
V primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), je glavna obravnava temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave.
Iz 22. člena Ustave skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku.
ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta).
Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiselni uporabi ZUP. Na podlagi ZSS bi torej Sodni svet negativno oceno sodniške službe pritožnice moral potrditi tako, da bi že ob glasovanju na svoji seji sprejel sklep v obliki upravne odločbe ob smiselni uporabi določb ZUP, ki urejajo zahteve glede oblike in sestavnih delov odločbe.
Glede na zahtevo po ustavno skladni interpretaciji ZSS ima zoper odločitev Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe, ki povzroči pravne učinke v razmerju do sodnika, le-ta pravico do sodnega varstva v upravnem sporu, čeprav ni izdana v predpisani obliki ugotovitvene odločbe.
ZSS člen 1, 4a., 33, 74, 74/1, 74/1-7, 74/3. ZJU člen 160. Zakon o funkcionarjih člen 17, 18.
prenehanje sodniške službe - prenehanje delovnega razmerja sodniku - sodni svet - pravice sodnika po prenehanju sodniške funkcije
Obstoj sodniške službe oziroma službenega razmerja sodnika je vezan na sodniško funkcijo. Ko ta preneha, preneha tudi službeno razmerje oziroma sodniška služba.
Glede sodnikovih pravic in obveznosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene z ZSS se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja.
Tožnica ni bila v delovnem, pač pa v službenem razmerju in s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Med zaposlenim in delodajalcem obstaja pogodbeni odnos, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, službeno pa je razmerje, ki nastane na podlagi odločbe pristojnega organa, ki sodnika izvoli v funkcijo in na položaj. Zato sodnik kot funkcionar ni v enakem položaju kot zaposlena oseba, za katero se uporabljajo določbe ZJU o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v tem ni nobenega nedopustnega razlikovanja. Sodnikov položaj je že v izhodišču drugačen od položaja zaposlenega javnega uslužbenca, zato je razlikovanje med prenehanjem službenega razmerja sodnika in prenehanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca utemeljeno.
ZUS-1 člen 2, 40, 40/3, 83, 83/4. ZSS člen 21.a, 28, 29. ZUP člen 4, 214. Ustava RS člen 22, 23, 49, 49/3.
imenovanje vrhovnega sodnika - obvestilo o neizbiri ni upravni akt - učinkovito sodno varstvo zoper odločitev o izbiri - ureditev institucije Sodnega sveta - Sodni svet kot organ sui generis - „diskrecijska“ narava odločanja - obseg obrazložitve odločitve Sodnega sveta - dovoljenost revizije - pravni interes za revizijo - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje revizije
Obvestilo o neizbiri ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 v zvezi s prvim stavkom prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Zoper obvestilo o neizbiri sodno varstvo v upravnem sporu tudi ni izrecno določeno v ZSS, da bi lahko bilo predmet presoje v upravnem sporu na podlagi drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Učinkovito sodno varstvo je neizbranemu kandidatu zagotovljeno preko tožbe zoper odločitev o izbiri izbranega kandidata.
Zakonska zahteva po obrazloženosti obvestila o neizbiri, ki je odraz transparentnosti celotnega postopka, ne more spremeniti dejstva, da s tem obvestilom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi prijavljenega, a neizbranega kandidata, temveč je odločitev, s katero se posega v pravice oziroma pravne koristi teh kandidatov, vsebovana v predlogu za imenovanje oziroma izvolitev, torej v odločitvi o izbiri. Neizbrani kandidati imajo namreč v postopku izbire na razpisano sodniško mesto pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi potegujejo za zasedbo tega položaja, nimajo pa pravice biti nanj izbrani.
V primeru, ko Sodni svet izbere drugega kandidata, oba akta, tako odločitev o izbiri kot obvestilo o neizbiri, dejansko vsebinsko pomenita celoto, saj je z izbiro posameznega kandidata po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov.
Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva za neizbrane kandidate je ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da predlagani kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije, razvidni pa morajo biti tudi vsebinski razlogi, ki utemeljujejo izbiro tega kandidata.
Posebnost ureditve institucije Sodnega sveta, avtonomnost njegovega položaja in funkcija, ki jo ima v sistemu državne oblasti, opredeljujejo obliko njegovega odločanja (določeno polje lastne presoje) in ožji obseg obrazložitve odločitev, njegova sestava (sodniki in drugi pravniki) ter način odločanja (odločitev o izbiri se sprejme z dvotretjinsko večino vseh članov), pa bistveno prispevata k objektivnosti in prepričljivosti njegovih odločitev. Le na podlagi takšnega načina odločanja in standarda obrazložitve lahko Sodni svet učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu organizacije državne oblasti in prevzema svoj del odgovornosti za kvaliteto sodstva. Delovanje takšnega sistema pa nujno predpostavlja tudi zaupanje v institucijo Sodnega sveta in posledično v njegove odločitve, da z vidika varstva javnega interesa izbere najprimernejše kandidate za sodniška mesta.
Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita in argumentirana predstavitev kandidata, ki se ga predlaga v imenovanje in ki je bila v obravnavanem primeru ustrezno opravljena v skladu s kriteriji iz 29. člena ZSS.
Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka (tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči. Revident nima pravnega interesa, če se njegov pravni položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati.
dovoljenost revizije - prenehanje sodniške službe - pomembno pravno vprašanje - revizija Sodnega sveta - trditve neustrezne zakonske ureditve - neizpostavljeno vprašanje - odpravljena izpodbijana odločba vrnjena v ponovni postopek
Četudi Vrhovno sodišče (če bi sprejelo revidentove argumente o njegovem posebnem položaju in da upravno sodišče ne more meritorno odločiti) ne bi revizije zavrglo, ker bi odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse, da revizijo zavrže, kadar sodišče prve stopnje vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, to namreč še ne bi pomenilo, da je revizija zaradi tega dovoljena sama po sebi in da revidentu ni treba izkazati siceršnjih razlogov za dovoljenost revizije. Teh razlogov (za dovoljenost revizije) pa tožena stranka ne navaja.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/4. ZPP člen 86, 86/4, 367č. ZS člen 19, 28, 28a, 28a/4. Poslovnik Sodnega sveta člen 7, 7/1, 7/2, 10-4.
dovoljenost revizije - revizija tožene stranke - Sodni svet - podpredsednik Sodnega sveta - zakoniti zastopnik tožene stranke - pooblastilo za vložitev revizije - dokazilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - pomembna pravna vprašanja niso izpostavljena na zahtevani način - zavrženje revizije
Revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Te pravice med drugim nima oseba, ki vloži revizijo za stranko brez ustreznega pooblastila.
Revizijo je za toženo stranko vložil (podpisal) podpredsednik sodnega sveta. Ob tem pa ni zatrjeval ne izkazal odsotnosti predsednice sodnega sveta, niti ni predložil njenega morebitnega pooblastila za vložitev revizije v konkretni zadevi, ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.
Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.