ZRS člen 70. Ustava SRS (1974) člen 248.ZOR člen 154. ZPP (1977) člen 332, 332/1-4, 332/1-5, 333.
odgovornost države za delo sodstva - odškodninska odgovornost za pravilno uporabo materialnih predpisov
Za odločitev o odškodninski odgovornosti države za delo sodišča v tej pravdni zadevi je treba uporabiti 70. člen (v času nastanka očitanega škodnega dogodka veljavnega) zakona o rednih sodiščih (Ur.l. SRS, št. 10/77-8/90, v nadaljevanju ZRS), ki je temeljil na 248. členu tedanje ustave SRS ter splošna načela o odškodninski odgovornosti po zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem je treba pri presoji nepravilnega in nezakonitega dela sodnika izhajati iz pravil stroke, tj. pravil za opravljanje sodniške službe. Delo sodnika ima svoje značilnosti, ki so pogojene z naravo njegovega dela. Sodnik mora soditi po ustavi in zakonu, in sicer neodvisno in nepristransko. Narava sodnikovega dela je takšna, da je v vsakem konkretnem primeru mogoče pravne norme ali dejansko stanje razlagati različno. V skladu s tem pravni sistem obravnava tudi njegove napake. Pravni sistem upošteva dejstvo, da sodišče dokončno uredi sporna razmerja med strankami (da je sodba "zakon" za stranke) šele s pravnomočnostjo. Zato še pred pravnomočnostjo odločbe omogoča ponoven preizkus že sprejete odločitve na višji stopnji, da bi se morebitne sodne napake pred nižjim sodiščem odpravile in bi bila sprejeta pravilna končna odločitev. Sistem je zgrajen tako, da je do pravnomočnosti (s pritožbo) mogoče uveljavljati vse napake, nekatere pa še po pravnomočnosti sodbe (z izrednimi pravnimi sredstvi). Sodba ne postane pravnomočna, dokler ni izčrpana pritožba oziroma dokler ne poteče rok zanjo (333. člen ZPP). Če je nato izdana sodba, ki napake odpravlja, in ta postane pravnomočna, je s tem praviloma sanirano tudi prejšnje nepravilno delo sodnika, ki je sodeloval v procesu sojenja. Zgolj dejstvo, da je sodnik drugače razlagal pravno normo kot višje sodišče, zato samo po sebi še ni temelj za odškodninsko odgovornost države za delo sodstva. Enako velja v obratnem primeru, ko višje sodišče drugače razlaga pravno normo kot nižje sodišče. Država zato praviloma ne odgovarja za delo sodstva, če je prišlo do zmotne uporabe pravne norme v nepravnomočni sodni odločbi.
Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti razveljavilo odločbo sodišča združenega dela prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek na razveljavitev kandidacijskega postopka in volitev v delavski svet. Menilo je da je za rešitev spora pristojno redno sodišče glede na določilo 196. člena zakona o podjetjih, po katerem je prenehalo veljati določilo 552. člena zakona o združenem delu. S tem je nehalo veljati tudi določilo drugega odstavka 16. člena zveznega zakona o sodiščih združenega dela. Negativni kompetenčni spor je sprožilo redno sodišče. Revizijsko sodišče je odločilo, da je za rešitev spora pristojno delovno in socialno sodišče, saj je 16. člen omenjenega zakona, ki določa pristojnosti sodišč združenega dela, prenehal veljati šele s 13.5.1994, ko je začel veljati zakon o delovnih in socialnih sodiščih. Tako določa prvi odstavek 75. člena tega zakona.
Za reševanje spora iz kooperacijske pogodbe med organiziranim kmetom in kmetijsko zadrugo, ki so bili sproženi pred uveljavitvijo zakona o delovnih in socialnih sodiščih (13.5.1994), je pristojno delovno in socialno sodišče.
Tožnica je opravila strokovni izpit pri odvetniku, nato pa še preizkus strokovne usposobljenosti po 4. odstavku 31. člena zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Ur.l. SRS, št. 5/80, 28/85, 35/85).
Nobeden od teh izpitov ni bil opravljen po določbah 14. in 15. člena navedenega zakona, zato je upravni organ pravilno zavrnil tožničino vlogo za oprostitev opravljanja splošnega dela pravosodnega izpita.