URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - poseg v ustavne pravice posameznika - paranoidna shizofrenija - izvedensko mnenje - odklanjanje zdravljenja (terapije) - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka
Oseba bi brez ustreznega zdravljenja in brez potrebnih zdravil še naprej hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, pa tudi zdravje in življenje drugih. Milejše oblike zdravljenja zaradi nekritičnosti osebe do potrebe po jemanju zdravil in ambulantnih pregledih v tem trenutku niso možne.
V primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani pogoji za zadržanje, se lahko osebo v skladu z določbo 71. člena ZDZdr še pred potekom roka iz sklepa o zadržanju na zdravljenju odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069422
ZPP člen 205, 206, 292, 298, 298/3, 298/4, 352. ZBan-1 člen 261e, 350a.
vodstvo glavne obravnave - ponoven začetek glavne obravnave - nedovoljenost posebne pritožbe - tožba proti poslovnim bankam - aktivna legitimacija - imetnik podrejenih obveznic - prekinitev postopka - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - dopuščena revizija - odločanje sodišča - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - načelo pravne varnosti - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).
Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, na podlagi katere točke oziroma odstavka 205. ali 206. člena ZPP je prekinilo postopek in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Navaja pa, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri, je po presoji sodišča prve stopnje podan razlog za prekinitev postopka.
Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP je izražena v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v zadevi VSL II Cp 750/2022. Zaradi razlogov, nanizanih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.
Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070981
ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2, 208, 208/2. ZBan-1 člen 261a, 261e, 350, 350a.
podrejene obveznice - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku - pojasnilna dolžnost banke
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.
Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084023
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29. KZ člen 50, 51, 51/3, 234a, 234a/1, 234a/2. ZKP člen 17, 18, 18/1, 105, 105/2, 240, 240/2, 355, 355/1, 369, 369/4.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - nemogoča izvedba dokaza - uničen dokaz - priloga - izvedensko mnenje - povzemanje podatkov iz prilog - sestavni del kazenskega spisa - posredno izveden dokaz - kontradiktornost postopka - načelo neposrednosti - pravica do obrambe - zaslišanje izvedenca - razrešitev sodnega izvedenca - postavitev drugega izvedenca - obrazložitev izvedenskega mnenja - strokovna pravila - zaslišanje priče - sostorilstvo - sprememba obtožnice - opozorilo priči - predlog za ponovno zaslišanje priče - relevantnost predlaganih dokazov - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - navajanje novih dokazov v pritožbi - višina premoženjske škode - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - izbira kazenske sankcije - poseben pogoj v pogojni obsodbi
Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.
V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, preusmeri čim več klicev in dobi plačila od kličočih v drugi državi, oškodovano družbo kot posrednico pa da se oškoduje". Glede na navedeno torej ne drži pritožbeni očitek, da je v izreku sodbe zapisano zgolj, da naj bi obtoženi "preslepil drugega", drugega ravnanja, ki bi konkretiziralo njegovo preslepitveno ravnanje pa ne vsebuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VDS00070598
ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 181/3, 274. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3, 71/4, 71/5. ZZdrS člen 42. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 2-2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17, 17/5. URS člen 14, 14/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
pripravljenost za delo na delovnem mestu - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - zahteva za oceno ustavnosti - kršitev načela enakosti pred zakonom - neposredna uporaba direktive - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Uporaba tretjega odstavka 71. člena ZODPol v delu, ki se nanaša na pripravljenost za delo na določenem kraju, bi pomenila uporabo predpisa, ki ni v skladu z Ustavo, in sicer s 14. členom URS - načelo enakosti pred zakonom, ki zakonodajalca zavezuje, da obravnava enake položaje enako, pri čemer dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Če zakonodajalec enake položaje ureja različno, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ni namreč razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, da bi se pripravljenost za delo na določenem kraju glede delovnega časa obravnavala drugače kot dežurstvo zdravnikov.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070919
URS člen 33, 69. SPZ člen 92, 92/1, 99, 99/1. OZ člen 190, 198. ZCes-2 člen 15, 22. ZUreP-3 člen 221.
pravica do zasebne lastnine in dedovanja - lastninska pravica na nepremičnini - razlastitev - dejanska razlastitev - javni interes - kategorizirana javna cesta - kategorizacija cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lastnini - opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - protipravnost posega v lastninsko pravico - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prestavitev ceste - zaščita pred vznemirjanjem - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - višina nadomestila (uporabnine) - dejanska namembnost zemljišča - primerljiva tržna najemnina - služnost v javno korist
Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel.
V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.
Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.
Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.
V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).
V trenutku policistovega poziva po 52. členu ZNPPol, naj obsojenec izroči prepovedane predmete, je bil sum, da izvršuje prekršek po 33. členu ZPPPD že osredotočen, zato bi ga moral policist poučiti o pravicah, ki izvirajo iz privilegija zoper samoobtožbo. Ker tega ni storil, je zaseg predmetov obremenjen s kršitvijo jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave, vsi kasneje pridobljeni dokazi pa nezakoniti.
URS člen 22. ZP-1 člen 55, 55/2, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/5, 163, 163/5.
pravica do poštenega postopka - pravica do enakega varstva pravic - možnost izjave o prekršku - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - hitri postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - zahteva za sodno varstvo - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - odločanje sodišča
Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana.
Sodišče prve stopnje bi moralo pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZPND člen 22d. URS člen 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - izrek ukrepa brez izjave povzročitelja nasilja - ogrožanje življenja - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - ugovorni postopek - pravica do sodnega varstva - pravica do poštenega sojenja - odločanje o ugovoru - trajanje ukrepa
Nasprotni udeleženec nima le pravice do izjave v postopku, v katerem se odloča o omejitvi njegovih pravic, ampak ima tudi pravico do njihove presoje. Ne bi imelo smisla, če bi zakonodajalec uredil pravico udeleženca v postopku, če ne bi obenem tudi zagotavljal, da bo njegova izjava presojana oziroma da bo v postopku odločeno.
Okoliščina, da je potekel čas trajanja izrečenega sodnega ukrepa, preden je sodišče uspelo odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, ne omejuje sodišča, da o njem vsebinsko odloči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069311
ZPP člen 184, 186. URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1.
odškodninska odgovornost države - nerazumno dolgo trajanje postopka - pravica do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - zakonodajna protipravnost - učinkovito sodno varstvo - razdružitev postopkov - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pravno priznana nepremoženjska škoda - duševno trpljenje oškodovanca - nekonkretizirane navedbe - škoda ni izkazana - pravno neodločilne trditve - povišanje tožbenega zahtevka - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Škoda kot ena od predpostavk v tem postopku vtoževane odškodninske odgovornosti toženke ni izkazana, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobno opredeljevati glede navedb, s katerimi je toženka utemeljevala zakonitost ravnanja državnih organov v zakonodajnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069634
URS člen 23, 23/1. ZIZ člen 15. ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/3, 72/4, 72/7, 73, 73/1, 73/5, 362.
pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - izvršilni postopek - zahteva za izločitev sodnika - pravica do posebne pritožbe - razlogi za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranskosti sodnika - subjektivni test - objektivni test - videz nepristranskosti sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - nezadovoljstvo stranke s procesnim vodenjem - nezadovoljstvo stranke z odločitvami sodišča
Upnikovo nestrinjanje z vsebinskimi odločitvami sodnice, ki jih je sprejela v konkretni zadevi, ne morejo biti razlog za izločitev in zgolj zato, ker sodnica ne pritrjuje upniku, še ni nepristranska. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagateljeva zahteva za izločitev ne vsebuje okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskost sodnice, saj način vodenja postopka ter odločitve v zvezi s tem ne predstavljajo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti o sodničini pristranskosti. Pritožnik niti v zahtevi, niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, kar pa ni razlog za izločitev sodnice, kot je bilo podrobno pojasnjeno že zgoraj. Kar upnik navaja kot izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP je v bistvu njegovo nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, torej nestrinjanje s sprejetim pravnim stališčem v posameznih odločitvah v tej zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, na more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev. Izoblikovanje pravnega stališča, potrebnega za sprejem odločitve sodnice v posameznih zadevah, je del izvrševanja sodniške funkcije. Razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnice utemeljen že zgolj s tem, bi bilo preširoko. Tudi zatrjevane procesne kršitve same zase ne utemeljijo odklonitvenega razloga. Četudi bi se morda zatrjevanje kršitev ali zmotnost pravnih stališč kasneje izkazalo za utemeljeno, to samo zase še ne kaže na objektivno ali morda celo subjektivno pristranskost sodnice. Višje sodišče le še dodaja, da ima stranka za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00069857
ZDZdr člen 39, 39/1, 46, 47, 47/1, 71.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - shizofrenija - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - najbližja oseba - čas zdravljenja
Ko je zadržanje nujno že iz razloga, ker zadržani ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, presoja utemeljenosti zadržanja iz nadaljnjega razloga povzročanja ogrožanja življenja ter hujšega ogrožanja zdravja drugih niti ni potrebna.
ZDZdr člen 39, 39/1. URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3.
pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - pravica do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - pravica do varstva duševne integritete
Udeleženec huje ogroža svoje zdravje tudi s tem, da ne jemlje predpisanih antipsihotikov, nezdravljeni psihotični simptomi pa se kronificirajo, v možganih povzročijo nepovratne spremembe, ki lahko osebo invalidizirajo.
Prisilno zadržanje je potrebno zaradi ponovne uvedbe in prilagoditve ustrezne medikamentozne terapije, pri čemer je daljši čas potreben zaradi že kronificirane paranoidne shizofrenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00076546
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-11. ZDOdv člen 2. ZFPPIPP člen 344. ZUstS člen 44.
pooblastilo za zastopanje - Državno odvetništvo - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - podpis vloge - popolnost vloge - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze - izvedba listinskih dokazov - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odškodninska odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - seznanitev z začetkom stečajnega postopka - vročitev sklepa o začetku stečajnega postopka dolžnikovim družbenikom - učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočne odločitve - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - položaj dolžnika - solidarni dolžnik - nadzor nad stečajnim upraviteljem
Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev se lahko sklicuje le stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, in ne njen nasprotnik. Sicer pa državna odvetnica posebnega pooblastila za toženkino zastopanje ni potrebovala, saj je do zastopanja države upravičena po zakonu (2. člen ZDOdv).
Sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 25. člena Ustave RS. V dokaznem postopku je izvedlo vse ponujene listinske dokaze, zavrnilo je le zaslišanje pravdnih strank in priče, vendar je takšno svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo obrazložilo. Kadar so odločilna dejstva že zanesljivo ugotovljena, je nadaljnje izvajanje dokazov očitno nesmotrno in nepotrebno. Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sicer pa tožnik ne pove, kako bi neizvedeni dokazi lahko vplivali na drugačen izid dokazovanja in posledično drugačno presojo utemeljenosti njegovega odškodninskega zahtevka.
Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v relevantnem časovnem obdobju o začetku stečajnega postopka ni bilo treba obveščati tudi družbenikov stečajnega dolžnika. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-386/15 in U-I-179/15 z dne 12. 5. 2016 tožniku ne pomaga, ker je bil takrat sklep o začetku stečajnega postopka že pravnomočen (44. člen ZUstS). Končno je smisel in namen pravil o vročanju v tem, da se stranka s pisanjem lahko seznani. Ker je bil tožnik ob začetku stečajnega postopka tako direktor stečajnega dolžnika kot direktor njene edine družbenice, je glede na svoj status za začetek stečajnega postopka brez dvoma vedel.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tezo, da bi stečajna sodnica ob prodaji spornega stanovanja morala seznaniti tožnika s cenitvijo in prodajno ceno, da bi o tem lahko podal svoje mnenje. Takšna zahteva velja samo za ločitvene upnike oziroma upniški odbor, medtem ko tožnik ni upnik. Njegov status solidarnega dolžnika ni primerljiv s položajem upnika v stečajnem postopku. Pritožbena teza, da gre v tem primeru za nedopustno zakonsko pravno praznino, ni prepričljiva, upoštevaje jasno določbo 344. člena ZFPPIPP, po katerem se proti sklepu o prodaji, sklepu o soglasju k prodajni pogodbi in sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu lahko pritožijo samo upniki.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00068678
ZP-1 člen 58, 58/1. ZUP člen 101, 101/2. URS člen 23.
pravica do sodnega varstva - hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - pravočasnost zahteve za sodno varstvo - rok za vložitev - smiselna uporaba ZUP - štetje roka - iztek roka - iztek roka na soboto - napoved zahteve za sodno varstvo
Odpira se vprašanje, kako je za pravilno uporabo drugega odstavka 101. člena ZUP in za prenos roka na prvi naslednji delavnik potrebno razlagati zakonski pogoj „da se pri organu ne dela“. Sodna praksa jasne razlage zaenkrat še ni ponudila. Gre za širok pojem, ki lahko obsega različno organizacijo in različne načine dela. Kadar določena policijska enota tudi ob vikendih izvaja svoje naloge in pooblastila, gre v širšem smislu gotovo pritrditi, da tudi takrat opravlja delo. Vendar, ko je zakonsko dikcijo potrebno razlagati v povezavi z ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, pa jo je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno razlagati ožje, in sicer na način, da mora biti delo organizirano tako, da ima upravičenec do sodnega varstva možnost pravno sredstvo oddati neposredno pri prekrškovnem organu, ne da bi bil pri tem omejen s klicem na interventno telefonsko številko za nujne primere.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00067943
ZDZdr člen 39, 39/1, 69, 70, 70/2.
pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - trajna blodnjava motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje
Prekinitev psihiatričnega in somatskega zdravljenja bi neposredno hudo ogrozilo njeno zdravje in življenje. Da je bilo slednje brez vodenega oziroma nadzorovanega zdravljenja že ogrožujoče za življenje nasprotne udeleženke, se je sodišče prepričalo z zaslišanjem nasprotne udeleženke. Sama je namreč potrdila, da je v zadnjih mesecih pred sprejemom shujšala za več kot 10 kg. To pomeni, da je bilo njeno zdravje in življenje na prostosti že konkretno in realno ogroženo. Pritožbeno mnenje, da sama sebe ni ogrožala, je ovrženo. Dejansko stanje o preteklem in o potencialnem ogrožanju je pravilno ugotovljeno.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VSL00070208
URS člen 69. ZUreP-1 člen 106, 106/1, 106/6. ZUreP-2 člen 105, 105/5. ZUreP-3 člen 109, 109/8. OZ člen 169, 198, 336, 336/1, 347, 347/1, 361, 376, 1006. ZS člen 3, 3/2. ZOR člen 219, 277, 361. ZJC-B člen 19, 19/7.
razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - višina odškodnine zaradi razlastitve - nemožnost uporabe - odmena zaradi nemožnosti uporabe - uporaba tuje stvari v svojo korist - zakonske zamudne obresti - zastaranje - kdaj začne teči zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - splošni petletni zastaralni rok - triletni zastaralni rok - občasne terjatve - pravilo ne ultra alterum tantum
Časovni razkorak med dejansko in pravno razlastitvijo, ki po stališču sodne prakse predstavlja neločljivo celoto, je v konkretnem primeru nesorazmerno dolg (več kot 15 let). Pravna teorija opozarja, da gre za specifičen položaj, v katerem obrestni dolg narašča, zastaranje pa ne teče. Posledica tega je, da je znesek vtoževanih obresti glede na glavnico nesorazmerno visok.
Ne glede na to, da tožbeni zahtevek predstavlja nadomestilo prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti pred pravno razlastitvijo po 69. členu Ustave, je treba upoštevati, da je tožeča stranka zahtevek oblikovala kot obračun zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Zato je (z vidika načela sorazmernosti) primerno upoštevati podobne primere, ki so v spornem obdobju (1995 - 2010) obravnavali oziroma omejevali tek zakonskih zamudnih obresti. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 se po uveljavitvi OZ, tj. po 1. 1. 2002, upošteva pravilo, da zamudne obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in to tudi za obligacijska razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ (pravilo ne ultra alterum tantum), (376. člen OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ENERGETIKA - SODSTVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00068853
EZ-1 člen 3, 5, 82, 82/3. SPZ člen 33, 33/3. ZOEE člen 3, 73. URS člen 22, 23, 23/2. Sodni red (2016) člen 156, 156/2, 162, 165. ZS člen 83, 83/3-5. ZIZ člen 270, 272, 272/1, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 8.
motenje posesti - samovoljno ravnanje - odklop iz električnega omrežja - distributer - električna energija - gospodarska javna služba - distribucijsko omrežje električne energije - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - dokazni standard za izdajo začasne odredbe - kontradiktornost - nujna zadeva - nepristranskost sojenja - pravila o dodeljevanju zadev - dodeljevanje zadev po Sodnem redu - naravni sodnik - zakoniti sodnik - metodološki napotek
Četudi je pri dodeljevanju zadev sodnikom morebiti prišlo do kršitve pravil o dodeljevanju zadev, to nujno še ne utemeljuje sklepa o kršitvi pravice do nepristranskega sodnika. Kršitev te človekove pravice bi bila podana le, če bi bila posamezna zadeva sodniku dodeljena arbitrarno oziroma na način, ki bi lahko pri razumnem človeku vzbudil objektivno upravičen dvom o nepristranskosti in neodvisnosti sodišča.
Ker je bistvo začasnega zavarovanja hitra odločitev o predlogu, lahko sodišče sklep o začasni odredbi izda brez poprejšnje vzpostavitve kontradiktornosti. V tem primeru mu je možnost izjave zagotovljena z vložitvijo ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, o katerem odloča sodišče, ki je tak sklep izdalo. To velja tudi v primeru, ko se izdaja regulacijska začasna odredba, čeprav je njena vsebina predčasna vzpostavitev stanja, ki ga tožeča stranka sicer zahteva s tožbenim zahtevkom.
Toženkino dejanje motenja posesti ne temelji ne na odločbi Agencije za energijo, niti neposredno na energetski zakonodaji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070219
OZ člen 299, 329, 356, 365, 369, 369/1, 369/3, 378. ZD člen 28, 41. URS člen 158. ZPP člen 154, 154/2, 154/3, 155, 313, 339, 339/2, 339/2-14.
vrnitev v zapuščino - nujni dedni delež - vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - načelo realne subrogacije - vrnitev denarja v zapuščino - solastniški delež na nepremičnini - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - pravica tretjega na predmetu izvršbe - ugovor tretjega - nemožnost izpolnitve - zastaranje zahtevka - zastaralni rok - pretrganje zastaranja - stroškovna odločitev - presoja uspeha v pravdnem postopku - primarni in podredni tožbeni zahtevek - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - sorazmerno majhen uspeh
Pravnomočne odločitve sodišča o dolžnosti toženca vrniti v zapuščino določen solastninski delež nepremičnine ni mogoče udejaniti. V takem primeru je skladno s sodno prakso treba upoštevati načelo realne subrogacije. Namesto solastniškega deleža nepremičnine mora toženec v zapuščino vrniti denarni znesek, ki ustreza procentualni vrednosti nepremičnine.
Uspeh toženca, ki glede podrednega tožbenega zahtevka znaša približno 30 %, ni majhen in stroški postopka bi bili ob nižji vrednosti spora manjši. Poleg tega je toženec v celoti uspel glede primarnega tožbenega zahtevka. Zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.
ZKP člen 109, 109/2, 502, 502/1, 502a. URS člen 22, 27, 33.
premoženjskopravni zahtevek - začasno zavarovanje - nevarnost razpolaganja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - sorazmernost - primernost - nujnost - odreditev začasnega zavarovanja - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj nevarnosti - trditveno in dokazno breme
Izhodišče pri presoji kriterija sorazmernosti kot ustavnega načela vsakršnega omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nedopustnost zavarovanja (neproporcionalno) večjega obsega premoženja, kot je premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku.
Kljub temu, da procesni zakon izrecno ne opredeljuje vsebine oškodovančevega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti nobenega dvoma, da je trditveno in dokazno breme v smeri vseh opredeljenih predpostavk na oškodovancu kot predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa.
V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da upravičenega sklepanja o nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi obstajala v trenutku podaje predloga za začasno zavarovanje in za (bodoče) obdobje, za katerega je bilo predlagano zavarovanje, ni mogoče utemeljevati z ravnanji obdolženca, ki segajo (pre)daleč v preteklost.
V predlogu pa je izostala vsaka opredelitev, kolikšna je sploh vrednost nepremičnega premoženja (stanovanja), na katerem se predlaga začasno zavarovanje, s čimer bi šele bilo mogoče presoditi sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahtevka (28.557,72 EUR)5 in vrednostjo zavarovanega premoženja.