V skladu s 5. točko prvega odstavka 28. člena navedene Najemne pogodbe lahko lastnik stanovanja (tožnik) iz krivdnih razlogov odpove Najemno pogodbo, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto grobo kršijo temeljna pravila sosedskega sožitja določena s hišnim redom ali če z načinom uporabe huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, kot to enako določa 5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1.
Tožnik je bil v oddaji označen kot "najbolj znani proticepilec". Ta del prispevka je središče pravne presoje, znotraj katerega se ugotavlja, ali je bil s tako označbo prizadet zasebni interes tožnika, kakšen vtis si je ustvarila javnost glede stališč tožnika glede cepljenja ob ogledu oddaje, in znotraj tega okvira, ali obstaja interes javnosti, da se skozi nadaljnji dialog seznani s pogledom tožnika na označbo "proticepilec", kot to zahteva tožnik z objavo popravka. Za presojo pravovarstvenega zahtevka tožnika je namreč bistveno, kakšen vtis si je javnost ustvarila glede sporne označbe.
Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke. Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa.
Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodninskem sporu, je zato mogoče samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode in ko je šlo za najhujše oblike protipravnosti. Pri slednji predpostavki gre za grobe kršitve sodniške dolžnosti, kot je sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), korupcija, zloraba oblasti, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, grobe kršitve postopka. Takšnih okoliščin oziroma kršitev pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe. Hkrati pa tožnik tudi ni izčrpal vseh pravnih sredstev, s katerimi bi dosegel odpravo odločbe o zavrnitvi njegove vloge za državljanstvo RS. Toženka utemeljeno izpostavlja okoliščino, da tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča ni vložil ustavne pritožbe. Ta opustitev pa ima, zaradi strankine opustitve dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice, učinek prekinitve vzročne zveze med zatrjevano napačno odločbo in nastalo škodo.