odškodninska odgovornost države za delo sodnika - materialna imuniteta - sodnica - nedovoljenost tožbe
Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00072909
ZDZdr člen 2, 2-3, 39, 39/1, 53.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna motnja - pojem duševne motnje - shizofrenija - izvedensko mnenje - zdravila - zdravljenje - hujše ogrožanje lastnega zdravja
Drži, da je zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje, kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
URS člen 69. SPZ člen 88, 89, 91. ZNP-1 člen 178, 178/1. ZPP člen 12.
nujna pot - povezava z javno cesto - postopek za dovolitev nujne poti - vsebina sklepa o določitvi nujne poti - dostop do javne ceste - trasa nujne poti - načelo sorazmernosti - višina denarnega nadomestila za nujno pot - javna cesta - razlastitev ceste - bodoče negotovo dejstvo - priključitev na komunalno omrežje - stvarna služnost - izvrševanje stvarne služnosti - obseg stvarne služnosti - odmera nadomestila - načelo pomoči prava neuki stranki
V zvezi z vprašanjem opisa stvarne služnosti, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da morajo biti meje izvrševanja služnosti natančno določene, posebej tam, kjer izvrševanje služnosti ni vezano na nek trajen infrastrukturni objekt. Opis prostorskih meja služnosti mora omogočati zanesljivo in trdno opredelitev meja prostora, na katerem se ta izvršuje, sicer ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigi vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti. Ta zahteva mora vsekakor veljati tudi za postopek dovolitve nujne poti. Jasne koordinate stvarne pravice lastnikom obeh zemljišč zagotavljajo potrebno varnost – lastnika gospodujočega zemljišča varujejo pred morebitnimi posegi v pravico, lastnika služečega zemljišča pa pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Opisano je še bolj pomembno ob urejanju nujne poti, ki v naravi še ne obstaja.
Višje sodišče v zvezi z odmero nadomestila še opozarja, da je vprašanje, ali bo del sporne površine postal javna cesta, bodoče negotovo dejstvo, ki se ga pri odmeri ne bi smelo upoštevati kot da bo gotovo nastopilo in zato nadomestila znižati.
Določila o nujnih poteh se v skladu z 91. členom SPZ smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VSL00070730
ZPP člen 76, 80, 81, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-11, 339/2-14. ZIZ člen 15, 24, 24/3, 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-12, 56, 56a, 56a/2. ZGD-1 člen 580, 580/6. URS člen 22.
predlog za nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - izbris družbe iz sodnega registra - pripojitev - prevzeta družba - prevzemna družba - podelitev sposobnosti biti stranka v postopku - neobstoječa družba - procesna predpostavka - ugovor zoper nadaljevanje izvršbe z novim upnikom - ugovor plačila - obrazloženost ugovora - trditveno in dokazno breme - informativni dokaz - procesna skrbnost - dolžnost izvedbe dokaza - materialnopravno nasledstvo - procesnopravno nasledstvo - javna objava - pravica do izjave - pravni standard
Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku (prim. 76. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba (šesti odstavek 580. člena ZGD-1). ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj (tako sklep VSL sklep II Ip 423/2018) in je namenjeno uveljavitvi teh materialnopravnih upravičenj. Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje, da se 580. člen ZGD-1 nanaša le na materialnopravna razmerja. Prav tako v tem postopku ni šlo za nikakršno ugotavljanje dejstev, ki jih ne bi bilo mogoče izkazati s kvalificiranimi listinami, zaradi česar naj instrumentarij izvršilnega postopka ne bi bil primeren, pač pa je ugotavljanje dejstva prehoda terjatve na novega upnika v tem postopku pravzaprav ravno zaradi nespornega dejstva pripojitve in znanih pravnih posledic le-te precej preprosto.
Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem dolžnik uveljavlja, da je utemeljeno ugovarjal, da je bila terjatev delno poplačana v stečajnem postopku, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor po izteku roka. V tem delu ugovora je dolžnik skopo trdil le, da se je terjatev upnika poplačala že iz prodaje premoženja stečajnega dolžnika in glede na to, da je bila terjatev prenesena na novega upnika, je morala obstajati s tem v zvezi tudi spremljajoča dokumentacija, ki dokazuje višino same terjatve. Te ugovorne trditve je tudi po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da dolžnik v ugovoru niti ni trdil, v kakšni višini naj bi bila predmetna terjatev poplačana, niti na podlagi katerih prodaj stanovanj v stečajnem postopku, niti kdaj naj bi upnik prejel poplačilo ter da je takšen ugovor (pre)pavšalen in ne ustreza standardu obrazloženosti.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070990
ZPP člen 13, 206, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350a.
načelo pravne varnosti - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - prekinitev postopka - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - dopuščena revizija - odločanje sodišča - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - pojasnilna dolžnost banke - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak tudi rešijo čimbolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanje kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (19. 12. 2016) dalje in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinka odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo. Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (U-I-4/20), nato pa zakon v celoti razveljavilo. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinka odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije ponovno časovno odmaknjeno in nepredvidljivo.
Vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, je brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge očitke, ki pa so vsebinsko nepovezani. O teh očitkih pa sodišče lahko odloča dalje.
Če se bo sodišče prve stopnje odločilo, ali je vprašanje nezakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, bo lahko odločalo samo. Za širšo razlago 206. člena ZPP pa je treba dodati, da sodišče prve stopnje ni zahtevalo postopka pred Vrhovnim sodiščem.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071135
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2. ZPotK člen 7, 7/1. ZVPot-1 člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-1.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasna pogodbena določila - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - dobra vera - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - ničnost kreditne pogodbe - sodna praksa SEU - novejša sodna praksa
Ker je glede na povedano pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00086884
ZDZdr člen 40, 48, 48/2, 67, 67/3, 74, 75, 77.
socialno varstvo - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - določitev socialnovarstvenega zavoda - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - prostorska stiska - premestitev iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v varovani oddelek - zadržanje v psihiatrični bolnišnici - časovna veljavnost začasnega zadržanja - podaljšanje zadržanja
Ugotovitev, da so vsi socialnovarstveni zavodi v času odločanja (pre)zasedeni, ni razlog, ki bi nudil podlago za zavrnitev predloga. Če sodišče ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve, mora izbrati socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme ter odločiti o obdobju zadržanja v varovanem oddelku (drugi odstavek 48. člena ZDZdr).
Zadržanje na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda lahko traja največ eno leto z možnostjo podaljšanja (glej 77. člen ZDZdr). V to obdobje pa je treba, čeprav gre le za začasno namestitev, ki zakonsko ni urejena in je posledica sistemskega problema prezasedenosti SVZ, šteti tudi čas, ko bo nasprotna udeleženka ostala nameščena pri predlagatelju.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - USTAVNO PRAVO
VSC00070707
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 15, 269, 269/1, 269/1-2, 344, 344/1, 358, 358/1, 358/3, 371, 371/1, 371/1-1, 383, 383/1, 383/1-1, 394, 394/1. URS člen 22, 28, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
poslovna goljufija - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - enako varstvo pravic - pošten postopek - pravica do obrambe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sprememba sodbe - prekoračitev obtožbe - prepoved zlorabe pravic
Modificiranje obtožnice, ki v tenorju ne konkretizira zakonskih znakov kaznivega dejanja, na glavni obravnavi v smeri sklepčnosti opisa pomeni zlorabo procesne pravice. Če sodišče spremembi ne odreče pravne veljavnosti in odloči o spremenjeni obtožbi, obtožbo prekorači, kar je bistvena postopkovna kršitev.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00071412
OZ člen 148. URS člen 26. ZIZ člen 211.
odškodninska odgovornost države - napaka sodišča - odgovornost za delo izvršilnega sodišča - prodaja nepremičnine v izvršbi - rubež nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - pravica do povračila škode - kvalificirana stopnja napačnosti - obstoj protipravnosti - pretrganje vzročne zveze - odškodninska tožba
Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00071285
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1, 47, 47/1, 71.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - paranoidna shizofrenija - duševno zdravje - hujše ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje - čas zdravljenja
Čeprav pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na čas enega meseca od naroka iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00070984
URS člen 8, 26. ZPŠOIRSP člen 10. OZ člen 360.
odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - uporaba ZPŠOIRSP - upravičenec do odškodnine - izbrisani - pravica očeta - pravica do družinskega življenja - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode po 26 čl. URS - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - triletni zastaralni rok - subjektivni zastaralni rok
Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in njegov pravni status zaradi izbrisa ni bil spremenjen. Tožbeni zahtevek gradi na škodi, ki mu je kot staršu nastala zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in posega v očetovsko vlogo do vzgoje in varstva. Po Ustavi je to varstvo posamezniku ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode zagotovljeno z odškodnino na podlagi 26. člena Ustave. Sodna praksa je v več odločbah že zavzela stališče, da ZPŠOIRSP ni mogoče uporabiti za osebe, ki niso upravičenci po tem zakonu, pa čeprav so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Za tožnika, ki iz registra ni bil izbrisan, kar je odločilni razlikovalni znak od položaja, ki ga ureja zakon, to še toliko bolj velja.
Glede na navedeno za odločitev o pravočasnosti tožbe ne more biti odločilno, ali je vložena v zakonskem roku, ki ga za upravičence po ZPŠOIRSP določa 10. člen tega zakona. Tudi ob upoštevanju 360. člena OZ, da zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, je treba v vsakem posamičnem primeru vendarle ugotoviti, kdaj bi posameznik lahko učinkovito uveljavil odškodninsko varstvo zoper državo. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi sam zapisal, da je bila nepremagljiva ovira za tožbo odstranjena, ko je bila tožnikovemu sinu z dopolnilno odločbo z 10. 3. 2011 priznana pravica do stalnega prebivanja z učinkom od izbrisa dalje. Ob upoštevanju tega trenutka, ki ga je kot tipično okoliščino pri teku zastaralnega roka v več primerih upoštevala tudi sodna praksa, je njegov tožbeni zahtevek, vložen 20. 11. 2015, zastaral. Po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni nepomembno, da je tožnik aktivno opozarjal na problematiko izbrisanih in se angažiral pri tožbi izbrisanih pred ESČP, torej se je zavedal problematike, vključno z neučinkovitimi ukrepi države. Tako je vedel za učinek pilotne sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, s katero je bilo Sloveniji naloženo, da zaradi odsotnosti domačega pravnega sredstva, ki bi izbrisanim zagotavljalo ustrezno odškodnino, vzpostavi posebno odškodninsko shemo, tožnikom pa je zaradi kršitve človekovih pravic dolžna plačati pavšalno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Najmanj od izdaje te sodbe dalje (26. 6. 2012) je bila odpravljena negotovost o odškodninski odgovornosti države za škodo, nastalo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa je tožnik lahko pričakoval učinkovito sodno varstvo. Tudi ob upoštevanju tega mejnika kot ključnega za prenehanje obstoja nepremagljivih ovir je tožnikov tožbeni zahtevek zastaral.
DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00070221
URS člen 26, 26/1, 26/2, 156. ZDavP-2 člen 2, 2/3, 68a, 68a/3, 68a/4, 75a, 256d. ZUP člen 153. ZPP člen 155, 155/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode po 26 čl. URS - protipravno ravnanje državnega organa - kvalificirana protipravnost - sodna praksa - praksa SEU - upravni postopek - davčni postopek - upravni spor - protiustavnost zakona - prekoračitev pooblastila - prekinitev upravnega postopka - prepoved retroaktivnosti - kršitev načela kontradiktornosti postopka
Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti (kvalificirana protipravnost).
Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku (pred FURS) večkrat opozoril na protiustavnost predpisa, ki ga je uporabil upravni organ (glede retroaktivnosti), ne vpliva na obstoj kvalificirane protipravnosti.
KZ-1 člen 285, 285/3. ZKP člen 15, 16, 18, 83, 149b, 154, 156, 167, 184. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29, 37, 38, 156. ZUstS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi.
Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov.
Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.
URS člen 26, 26/1, 137, 137/1. ZOdv člen 19. Odvetniška tarifa (2015) člen 13, 13/1, 13/2, 13/4. ZDOdv člen 27, 27/1, 27/4.
odvetniška tarifa - sprememba odvetniške tarife - sprememba višine odvetniške točke - vrednost odvetniške točke - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa - odločitev ministra za pravosodje - pooblastilo ministra - soglasje ministra - odklonitev soglasja - izvrševanje javnih pooblastil - stališče Odvetniške zbornice - diskrecijska pravica - diskrecijska pravica ministra - javni interes - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - predhodni postopek kot procesna predpostavka
Tako v sodni praksi kot v literaturi je uveljavljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost države ne zadošča nezakonitost odločbe, temveč se zahteva še dodaten, jasen element protipravnosti - npr. zloraba oblasti in izdaja nezakonite odločbe z namenom škodovati tretji osebi. Gre za očitno napačnost, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujen, ne pa zadosten pogoj za odškodninsko odgovornost. Če to velja za odločanje upravnih organov (ki niso neodvisni) v upravnem postopku (ki ga natančno urejajo ZUP in drugi predpisi), toliko bolj velja za javnopravno razmerje med nosilcem javnega pooblastila (tožnikom odvetnikom) in državo (toženko).
Obrazložitev spornega akta ministra je očitno skopa, pomanjkljiva. Vendar po presoji drugostopenjskega sodišča ni samovoljna ali zlonamerna.
Izpolnjenost objektivnih meril iz 13. člena OT ne pomeni samodejnega zvišanja vrednosti točke, v smislu zavezanosti OZS k spremembi njene višine oziroma zavezanosti ministra k podaji soglasja. Določena rast življenjskih potrebščin ali plač sodnikov je pogoj za spremembo točke, ne pa njeno edino merilo.
ZDOdv v 27. členu določa, da mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Ker je bil s strani toženke ves čas prerekan že temelj zahtevka (protipravnost ravnanja), je jasno, da tožnik tudi z naknadnim, dodatnim zahtevkom iz istega škodnega dogodka ne bi bil uspešen. Tudi sicer morebiten uspešen predhodni postopek (poskus mirne rešitve spora za ta del zahtevka) pravde ne bi preprečil, temveč bi le zmanjšal tožnikov zahtevek (v vsakem primeru bi tekla pravda za večji del odškodninskega zahtevka, ki ga je državno odvetništvo pred tem že zavrnilo). Kot pravilno opozarja tožnik, takšna odločitev ne bi razbremenila sodstva (oziroma državnega odvetništva), temveč kvečjemu dodatno obremenila (ker bi o zadevi tekli dve pravdi namesto ene). Sankcioniranje opustitve predpisanega poskusa mirne rešitve spora z zavrženjem tožbe posega v pravico do sodnega varstva. Zato je takšna sankcija v dani situaciji, ko odločitev ne služi (več) uresničitvi namena predpisane dolžnosti oseb, ki so v sporu z državo, nesprejemljiva.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5. ZST-1 člen 12, 12/2. URS člen 23, 23/1, 25.
plačilo sodne takse za pritožbo - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pritožba proti sklepu o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse - fikcija osebne vročitve - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - dokazno breme - izpodbijanje zakonske domneve
Poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, v katerem je bilo natančno navedeno, kaj vse mora skladno s predpisi predlog za oprostitev vsebovati, je bil toženki pravilno vročen s fikcijo vročitve. Dokazno breme za izpodbijanje na vročilnici navedenih podatkov je na toženki, ki pa konkretiziranih navedb zakaj podatki vročilnice niso resnični, ni podala. Gole navedbe, da poziva ni prejela niti ne obvestila o sodnem pisanju, za izpodbitje zakonske domneve ne zadostujejo.
Zahteva, da stranka, ki prosi sodišče, naj jo oprosti predpisane taksne obveznosti, sama predloži podatke, ki so potrebni za odločitev, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja nesorazmernega posega v njene pravice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071499
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1. OZ člen 80, 80/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - stanovanjski kredit - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - dobra vera - slaba vera banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - novejša sodna praksa - praksa Ustavnega sodišča - neenotna sodna praksa vrhovnega sodišča
Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU. Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93.
Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela.
Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Toženka je sicer tožnikom povedala, da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, vendar pa ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00071494
ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - sklep o dopustitvi revizije - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - učinkovito sodno varstvo - nadaljevanje postopka
Pritožnica opozarja na svoj interes, da se o zadevi odloči v razumnem roku. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena in pomembna, zato je (tudi) v javnem interesu, da se rešujejo. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku torej ni mogoče spregledati. Po drugi strani načelo pravne varnosti terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in rešijo čim bolj enotno. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami.
Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic iz leta 2010).
MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00075256
URS člen 15, 15/3, 34, 35, 38, 39. OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZKP člen 22.
poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - svoboda novinarskega izražanja - pravica do zasebnosti - ustavna pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - kršitev osebnostnih pravic - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - objava v medijih - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve
Sodišče prve stopnje je dejstvo, da obtožnica v času objave zgoraj navedenih člankov še ni bila pravnomočna, upoštevalo, ko je tehtalo med posegom v osebnostne pravice tožeče stranke ter posegom v pravico do svobode izražanje in v povezavi z njo do pravice javnosti do obveščenosti. Ker se zavrnjeni del predlagane začasne odredbe nanaša na prepoved objavljanja podatkov in fotografij tožeče stranke za vnaprej, ko je obtožnica že postala pravnomočna in je utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj izkazana, pa je navedeno dejstvo utemeljeno upoštevalo kot relevantno za presojo sorazmernosti posega v ustavne pravice tožeče stranke iz 34., 35. in 38. člena Ustave.
Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prepoved objave podatkov in fotografij, na katero meri predlagana začasna odredba v zavrnilnem delu, tudi sicer preobsežna, in bi zato predstavljala prevelik poseg v pravico tožene stranke do svobode izražanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070955
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 619. URS člen 22.
ustavna pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave v postopku - odškodninska odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - neizvedba dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga - zastaranje odškodninske terjatve
Da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje ugotovilo glede odškodnine zaradi izvršilnega postopka (stroški izvršilnega postopka kot materialna škoda in duševne bolečine zaradi izvršilnega postopka kot nematerialna škoda). Le v tem delu je ugotovilo, da ni podan pogoj protipravnosti, ker je izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju I 246/2018 potekal na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe istega sodišča P 89/2016 z dne 2. 10. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 23/2018 z dne 12. 2. 2018. Dejanja izvršilnega postopka I 246/2018 Okrajnega sodišča na Ptuju so torej imela podlago v izvršilnem naslovu, zato ne morejo biti in niso protipravna, kot je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno in pravilno zaključilo, in tudi teh zaključkov sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija, saj navaja le, da je bilo protipravno ravnanje toženca, ki je sprožil postopek izvršbe.
Tožnik navaja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se sodišče, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti, o drugih vprašanjih ni izjasnilo, a ne pojasni, na katera vprašanja meri. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene vse predpostavke (torej protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), se sodišču v primeru, ko ni podana ena izmed predpostavk, o ostalih ni treba izjasnjevati. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov (priči A. A. in B. B.), ki sta bila predlagana v zvezi z dokazovanjem protipravnosti pri odškodnini, glede katere je zahtevek že zastaral.