KZ-1 člen 285, 285/3. ZKP člen 15, 16, 18, 83, 149b, 154, 156, 167, 184. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29, 37, 38, 156. ZUstS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
Priloge poročila v dopolnitev kazenske odvadbe, vložene v spis po končani preiskavi in vložitvi obtožnice, niso nedovoljeni dokazi.
Sodišče je dolžno odgovoriti na resno in argumentirano pobudo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona, vendar ne nujno v sklepu o predlogih za izločitev dokazov.
Dokazni standard za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP je neustaven.
URS člen 26, 26/1, 137, 137/1. ZOdv člen 19. Odvetniška tarifa (2015) člen 13, 13/1, 13/2, 13/4. ZDOdv člen 27, 27/1, 27/4.
odvetniška tarifa - sprememba odvetniške tarife - sprememba višine odvetniške točke - vrednost odvetniške točke - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa - odločitev ministra za pravosodje - pooblastilo ministra - soglasje ministra - odklonitev soglasja - izvrševanje javnih pooblastil - stališče Odvetniške zbornice - diskrecijska pravica - diskrecijska pravica ministra - javni interes - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - predhodni postopek kot procesna predpostavka
Tako v sodni praksi kot v literaturi je uveljavljeno stališče, da za odškodninsko odgovornost države ne zadošča nezakonitost odločbe, temveč se zahteva še dodaten, jasen element protipravnosti - npr. zloraba oblasti in izdaja nezakonite odločbe z namenom škodovati tretji osebi. Gre za očitno napačnost, zlonamernost, nespoštovanje ustaljene prakse. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujen, ne pa zadosten pogoj za odškodninsko odgovornost. Če to velja za odločanje upravnih organov (ki niso neodvisni) v upravnem postopku (ki ga natančno urejajo ZUP in drugi predpisi), toliko bolj velja za javnopravno razmerje med nosilcem javnega pooblastila (tožnikom odvetnikom) in državo (toženko).
Obrazložitev spornega akta ministra je očitno skopa, pomanjkljiva. Vendar po presoji drugostopenjskega sodišča ni samovoljna ali zlonamerna.
Izpolnjenost objektivnih meril iz 13. člena OT ne pomeni samodejnega zvišanja vrednosti točke, v smislu zavezanosti OZS k spremembi njene višine oziroma zavezanosti ministra k podaji soglasja. Določena rast življenjskih potrebščin ali plač sodnikov je pogoj za spremembo točke, ne pa njeno edino merilo.
ZDOdv v 27. členu določa, da mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti državi ali državnemu organu, državnemu odvetništvu predhodno predlagati, naj se sporno razmerje na miren način reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Ker je bil s strani toženke ves čas prerekan že temelj zahtevka (protipravnost ravnanja), je jasno, da tožnik tudi z naknadnim, dodatnim zahtevkom iz istega škodnega dogodka ne bi bil uspešen. Tudi sicer morebiten uspešen predhodni postopek (poskus mirne rešitve spora za ta del zahtevka) pravde ne bi preprečil, temveč bi le zmanjšal tožnikov zahtevek (v vsakem primeru bi tekla pravda za večji del odškodninskega zahtevka, ki ga je državno odvetništvo pred tem že zavrnilo). Kot pravilno opozarja tožnik, takšna odločitev ne bi razbremenila sodstva (oziroma državnega odvetništva), temveč kvečjemu dodatno obremenila (ker bi o zadevi tekli dve pravdi namesto ene). Sankcioniranje opustitve predpisanega poskusa mirne rešitve spora z zavrženjem tožbe posega v pravico do sodnega varstva. Zato je takšna sankcija v dani situaciji, ko odločitev ne služi (več) uresničitvi namena predpisane dolžnosti oseb, ki so v sporu z državo, nesprejemljiva.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5. ZST-1 člen 12, 12/2. URS člen 23, 23/1, 25.
plačilo sodne takse za pritožbo - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - pritožba proti sklepu o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse - fikcija osebne vročitve - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - dokazno breme - izpodbijanje zakonske domneve
Poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, v katerem je bilo natančno navedeno, kaj vse mora skladno s predpisi predlog za oprostitev vsebovati, je bil toženki pravilno vročen s fikcijo vročitve. Dokazno breme za izpodbijanje na vročilnici navedenih podatkov je na toženki, ki pa konkretiziranih navedb zakaj podatki vročilnice niso resnični, ni podala. Gole navedbe, da poziva ni prejela niti ne obvestila o sodnem pisanju, za izpodbitje zakonske domneve ne zadostujejo.
Zahteva, da stranka, ki prosi sodišče, naj jo oprosti predpisane taksne obveznosti, sama predloži podatke, ki so potrebni za odločitev, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja nesorazmernega posega v njene pravice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071499
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 8. ZVPot člen 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1. OZ člen 80, 80/1.
ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - kreditna pogodba v CHF - valutna klavzula v CHF - stanovanjski kredit - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - obvezna uporaba odločb ustavnega sodišča - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - dobra vera - slaba vera banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - novejša sodna praksa - praksa Ustavnega sodišča - neenotna sodna praksa vrhovnega sodišča
Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da ZVPot ni sprejemljivo razlagati tako, da zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva. SEU je že izreklo, da 24. člen ZVPot sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13, in da morebitna višja raven varstva, zagotovljena s tem zakonom, ne posega v določbe Pogodbe o delovanju EU. Prvi odstavek 3. člena in 8. člen Direktive 93/138 tako ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, po kateri je pogodbeni pogoj, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, nepošten, ne da bi bilo treba preveriti dobro vero ponudnika storitve. Alternativno našteti pogoji v prvem odstavku 24. člena ZVPot in namen zakonodajalca, ki je bil v zagotovitvi čim bolj učinkovitega varstva potrošnikov, dajeta dovolj opore za sklepanje, da je bil obseg varstva v ZVPot širši kot po Direktivi 13/93.
Banka je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic za tožnika. Ni odločilno, ali se jih je tudi dejansko zavedala in ali si jih je želela.
Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice, ampak tudi, da razume dejansko tveganje v primeru velikega znižanja vrednosti valute plačila v primerjavi s CHF in da mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Pojasnilo, ki je bilo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi dano tožnikom, ni bilo zadostno. Toženka je sicer tožnikom povedala, da lahko kredit zaradi spremenljivk postane zelo drag, vendar pa ni ugotovljeno, da bi toženka tožnike opozorila, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride in da se to lahko odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka kot tudi v bistveno višji ceni kredita.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00071494
ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/4. ZBan-1 člen 261e, 350, 350a.
odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - sklep o dopustitvi revizije - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - učinkovito sodno varstvo - nadaljevanje postopka
Pritožnica opozarja na svoj interes, da se o zadevi odloči v razumnem roku. Vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami so zapletena in pomembna, zato je (tudi) v javnem interesu, da se rešujejo. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku torej ni mogoče spregledati. Po drugi strani načelo pravne varnosti terja, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako in rešijo čim bolj enotno. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami.
Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic iz leta 2010).
MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00075256
URS člen 15, 15/3, 34, 35, 38, 39. OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZKP člen 22.
poročanje o kaznivem dejanju - sum storitve kaznivega dejanja - kolizija ustavnih pravic - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - svoboda novinarskega izražanja - pravica do zasebnosti - ustavna pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - kršitev osebnostnih pravic - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - objava v medijih - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve
Sodišče prve stopnje je dejstvo, da obtožnica v času objave zgoraj navedenih člankov še ni bila pravnomočna, upoštevalo, ko je tehtalo med posegom v osebnostne pravice tožeče stranke ter posegom v pravico do svobode izražanje in v povezavi z njo do pravice javnosti do obveščenosti. Ker se zavrnjeni del predlagane začasne odredbe nanaša na prepoved objavljanja podatkov in fotografij tožeče stranke za vnaprej, ko je obtožnica že postala pravnomočna in je utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj izkazana, pa je navedeno dejstvo utemeljeno upoštevalo kot relevantno za presojo sorazmernosti posega v ustavne pravice tožeče stranke iz 34., 35. in 38. člena Ustave.
Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je prepoved objave podatkov in fotografij, na katero meri predlagana začasna odredba v zavrnilnem delu, tudi sicer preobsežna, in bi zato predstavljala prevelik poseg v pravico tožene stranke do svobode izražanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070955
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 619. URS člen 22.
ustavna pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave v postopku - odškodninska odgovornost - elementi odškodninske odgovornosti - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - neizvedba dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga - zastaranje odškodninske terjatve
Da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta, je sodišče prve stopnje ugotovilo glede odškodnine zaradi izvršilnega postopka (stroški izvršilnega postopka kot materialna škoda in duševne bolečine zaradi izvršilnega postopka kot nematerialna škoda). Le v tem delu je ugotovilo, da ni podan pogoj protipravnosti, ker je izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju I 246/2018 potekal na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe istega sodišča P 89/2016 z dne 2. 10. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 23/2018 z dne 12. 2. 2018. Dejanja izvršilnega postopka I 246/2018 Okrajnega sodišča na Ptuju so torej imela podlago v izvršilnem naslovu, zato ne morejo biti in niso protipravna, kot je sodišče prve stopnje prav tako utemeljeno in pravilno zaključilo, in tudi teh zaključkov sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi ne izpodbija, saj navaja le, da je bilo protipravno ravnanje toženca, ki je sprožil postopek izvršbe.
Tožnik navaja, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se sodišče, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja predpostavk odškodninske odgovornosti, o drugih vprašanjih ni izjasnilo, a ne pojasni, na katera vprašanja meri. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene vse predpostavke (torej protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost), se sodišču v primeru, ko ni podana ena izmed predpostavk, o ostalih ni treba izjasnjevati. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zato, ker sodišče ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov (priči A. A. in B. B.), ki sta bila predlagana v zvezi z dokazovanjem protipravnosti pri odškodnini, glede katere je zahtevek že zastaral.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - poseg v ustavne pravice posameznika - paranoidna shizofrenija - izvedensko mnenje - odklanjanje zdravljenja (terapije) - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka
Oseba bi brez ustreznega zdravljenja in brez potrebnih zdravil še naprej hudo ogrožala svoje zdravje in življenje, pa tudi zdravje in življenje drugih. Milejše oblike zdravljenja zaradi nekritičnosti osebe do potrebe po jemanju zdravil in ambulantnih pregledih v tem trenutku niso možne.
V primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in če niso več podani pogoji za zadržanje, se lahko osebo v skladu z določbo 71. člena ZDZdr še pred potekom roka iz sklepa o zadržanju na zdravljenju odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069422
ZPP člen 205, 206, 292, 298, 298/3, 298/4, 352. ZBan-1 člen 261e, 350a.
vodstvo glavne obravnave - ponoven začetek glavne obravnave - nedovoljenost posebne pritožbe - tožba proti poslovnim bankam - aktivna legitimacija - imetnik podrejenih obveznic - prekinitev postopka - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - dopuščena revizija - odločanje sodišča - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - načelo pravne varnosti - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku)
Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).
Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, na podlagi katere točke oziroma odstavka 205. ali 206. člena ZPP je prekinilo postopek in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Navaja pa, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri, je po presoji sodišča prve stopnje podan razlog za prekinitev postopka.
Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP je izražena v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v zadevi VSL II Cp 750/2022. Zaradi razlogov, nanizanih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.
Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070981
ZUstS člen 23, 23/1. ZPP člen 13, 205, 206, 206/1, 206/1-1, 206/2, 208, 208/2. ZBan-1 člen 261a, 261e, 350, 350a.
podrejene obveznice - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - postopek sodnega varstva zoper odločbe Banke Slovenije - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - razlogi za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - zakonitost odločbe - dopuščena revizija - neenotna sodna praksa - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pravica do sojenja v razumnem roku - pojasnilna dolžnost banke
Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa (po izdaji odločbe II Cp 355/2022) zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.
V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom.
Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084023
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29. KZ člen 50, 51, 51/3, 234a, 234a/1, 234a/2. ZKP člen 17, 18, 18/1, 105, 105/2, 240, 240/2, 355, 355/1, 369, 369/4.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - nemogoča izvedba dokaza - uničen dokaz - priloga - izvedensko mnenje - povzemanje podatkov iz prilog - sestavni del kazenskega spisa - posredno izveden dokaz - kontradiktornost postopka - načelo neposrednosti - pravica do obrambe - zaslišanje izvedenca - razrešitev sodnega izvedenca - postavitev drugega izvedenca - obrazložitev izvedenskega mnenja - strokovna pravila - zaslišanje priče - sostorilstvo - sprememba obtožnice - opozorilo priči - predlog za ponovno zaslišanje priče - relevantnost predlaganih dokazov - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - navajanje novih dokazov v pritožbi - višina premoženjske škode - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - izbira kazenske sankcije - poseben pogoj v pogojni obsodbi
Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.
V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, preusmeri čim več klicev in dobi plačila od kličočih v drugi državi, oškodovano družbo kot posrednico pa da se oškoduje". Glede na navedeno torej ne drži pritožbeni očitek, da je v izreku sodbe zapisano zgolj, da naj bi obtoženi "preslepil drugega", drugega ravnanja, ki bi konkretiziralo njegovo preslepitveno ravnanje pa ne vsebuje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VDS00070598
ZPP člen 181, 181/1, 181/2, 181/3, 274. ZODPol člen 71, 71/1, 71/2, 71/3, 71/4, 71/5. ZZdrS člen 42. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1, 2-2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17, 17/5. URS člen 14, 14/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
pripravljenost za delo na delovnem mestu - nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe - zahteva za oceno ustavnosti - kršitev načela enakosti pred zakonom - neposredna uporaba direktive - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Uporaba tretjega odstavka 71. člena ZODPol v delu, ki se nanaša na pripravljenost za delo na določenem kraju, bi pomenila uporabo predpisa, ki ni v skladu z Ustavo, in sicer s 14. členom URS - načelo enakosti pred zakonom, ki zakonodajalca zavezuje, da obravnava enake položaje enako, pri čemer dopušča različno urejanje enakih položajev, če obstajajo za takšno razlikovanje razumni in stvarni razlogi. Če zakonodajalec enake položaje ureja različno, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ni namreč razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, da bi se pripravljenost za delo na določenem kraju glede delovnega časa obravnavala drugače kot dežurstvo zdravnikov.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070919
URS člen 33, 69. SPZ člen 92, 92/1, 99, 99/1. OZ člen 190, 198. ZCes-2 člen 15, 22. ZUreP-3 člen 221.
pravica do zasebne lastnine in dedovanja - lastninska pravica na nepremičnini - razlastitev - dejanska razlastitev - javni interes - kategorizirana javna cesta - kategorizacija cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lastnini - opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - protipravnost posega v lastninsko pravico - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prestavitev ceste - zaščita pred vznemirjanjem - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - višina nadomestila (uporabnine) - dejanska namembnost zemljišča - primerljiva tržna najemnina - služnost v javno korist
Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel.
V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.
Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.
Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.
V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).
V trenutku policistovega poziva po 52. členu ZNPPol, naj obsojenec izroči prepovedane predmete, je bil sum, da izvršuje prekršek po 33. členu ZPPPD že osredotočen, zato bi ga moral policist poučiti o pravicah, ki izvirajo iz privilegija zoper samoobtožbo. Ker tega ni storil, je zaseg predmetov obremenjen s kršitvijo jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave, vsi kasneje pridobljeni dokazi pa nezakoniti.
URS člen 22. ZP-1 člen 55, 55/2, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/5, 163, 163/5.
pravica do poštenega postopka - pravica do enakega varstva pravic - možnost izjave o prekršku - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - hitri postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - zahteva za sodno varstvo - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - odločanje sodišča
Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana.
Sodišče prve stopnje bi moralo pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZPND člen 22d. URS člen 23. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
nasilje v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - izrek ukrepa brez izjave povzročitelja nasilja - ogrožanje življenja - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - ugovorni postopek - pravica do sodnega varstva - pravica do poštenega sojenja - odločanje o ugovoru - trajanje ukrepa
Nasprotni udeleženec nima le pravice do izjave v postopku, v katerem se odloča o omejitvi njegovih pravic, ampak ima tudi pravico do njihove presoje. Ne bi imelo smisla, če bi zakonodajalec uredil pravico udeleženca v postopku, če ne bi obenem tudi zagotavljal, da bo njegova izjava presojana oziroma da bo v postopku odločeno.
Okoliščina, da je potekel čas trajanja izrečenega sodnega ukrepa, preden je sodišče uspelo odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, ne omejuje sodišča, da o njem vsebinsko odloči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069311
ZPP člen 184, 186. URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1.
odškodninska odgovornost države - nerazumno dolgo trajanje postopka - pravica do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - zakonodajna protipravnost - učinkovito sodno varstvo - razdružitev postopkov - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pravno priznana nepremoženjska škoda - duševno trpljenje oškodovanca - nekonkretizirane navedbe - škoda ni izkazana - pravno neodločilne trditve - povišanje tožbenega zahtevka - sklep da se sprememba tožbe ne dovoli
Škoda kot ena od predpostavk v tem postopku vtoževane odškodninske odgovornosti toženke ni izkazana, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobno opredeljevati glede navedb, s katerimi je toženka utemeljevala zakonitost ravnanja državnih organov v zakonodajnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00069634
URS člen 23, 23/1. ZIZ člen 15. ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/3, 72/4, 72/7, 73, 73/1, 73/5, 362.
pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - izvršilni postopek - zahteva za izločitev sodnika - pravica do posebne pritožbe - razlogi za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranskosti sodnika - subjektivni test - objektivni test - videz nepristranskosti sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - nezadovoljstvo stranke s procesnim vodenjem - nezadovoljstvo stranke z odločitvami sodišča
Upnikovo nestrinjanje z vsebinskimi odločitvami sodnice, ki jih je sprejela v konkretni zadevi, ne morejo biti razlog za izločitev in zgolj zato, ker sodnica ne pritrjuje upniku, še ni nepristranska. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagateljeva zahteva za izločitev ne vsebuje okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskost sodnice, saj način vodenja postopka ter odločitve v zvezi s tem ne predstavljajo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti o sodničini pristranskosti. Pritožnik niti v zahtevi, niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, kar pa ni razlog za izločitev sodnice, kot je bilo podrobno pojasnjeno že zgoraj. Kar upnik navaja kot izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP je v bistvu njegovo nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, torej nestrinjanje s sprejetim pravnim stališčem v posameznih odločitvah v tej zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, na more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev. Izoblikovanje pravnega stališča, potrebnega za sprejem odločitve sodnice v posameznih zadevah, je del izvrševanja sodniške funkcije. Razumevanje, da je objektivni dvom v nepristranskost sodnice utemeljen že zgolj s tem, bi bilo preširoko. Tudi zatrjevane procesne kršitve same zase ne utemeljijo odklonitvenega razloga. Četudi bi se morda zatrjevanje kršitev ali zmotnost pravnih stališč kasneje izkazalo za utemeljeno, to samo zase še ne kaže na objektivno ali morda celo subjektivno pristranskost sodnice. Višje sodišče le še dodaja, da ima stranka za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00069857
ZDZdr člen 39, 39/1, 46, 47, 47/1, 71.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - shizofrenija - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - najbližja oseba - čas zdravljenja
Ko je zadržanje nujno že iz razloga, ker zadržani ogroža svoje življenje in huje ogroža svoje zdravje, presoja utemeljenosti zadržanja iz nadaljnjega razloga povzročanja ogrožanja življenja ter hujšega ogrožanja zdravja drugih niti ni potrebna.
ZDZdr člen 39, 39/1. URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3.
pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - pravica do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - pravica do varstva duševne integritete
Udeleženec huje ogroža svoje zdravje tudi s tem, da ne jemlje predpisanih antipsihotikov, nezdravljeni psihotični simptomi pa se kronificirajo, v možganih povzročijo nepovratne spremembe, ki lahko osebo invalidizirajo.
Prisilno zadržanje je potrebno zaradi ponovne uvedbe in prilagoditve ustrezne medikamentozne terapije, pri čemer je daljši čas potreben zaradi že kronificirane paranoidne shizofrenije.