Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.
Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna.
Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum.
Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa.
Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili.
Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.
Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja.
Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.
Pripor zoper mladoletnika je izjemen osebni omejevalni ukrep. Za presojo neogibne potrebnosti se morajo aplicirati še strožja merila kot v postopkih zoper polnoletne storilce, argumentirano pa je treba ugotoviti, ali istega cilja (zagotovitev varnosti ljudi) res ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi.
Pravica stranke do izjave izhaja iz 22. člena URS in je njen osrednji element. Nanaša se tako na dejanska kot pravna vprašanja. Njen namen je zagotoviti stranki, da vpliva na odločitev sodišča. Možnost učinkovitega vpliva na odločitev sodišča ji je zato treba omogočiti. Tožniki se ob vložitvi obravnavane pritožbe pa tudi ob vložitvi tožbe niso mogli soočiti z naknadno uveljavljeno specialno zakonsko ureditvijo odškodninskega varstva zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije. To pomeni, da se niso mogli izjaviti niti o procesnih možnostih razpolaganja z zahtevki skladno z novo zakonsko ureditvijo. V teh posebnih okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo tožnikom zaradi zahtev pravice do izjave omogočiti, da se pred odločitvijo o pristojnosti sodišča izjavijo glede zakonskih sprememb, vključno z učinki teh sprememb na zasnovo tožbe oziroma z morebitno prilagoditvijo zahtevka, ker teh sprememb (logično) ob vložitvi tožbe niso mogli upoštevati.
Toženec je s svojima vrednostnima sodbama komentiral tožnikovo objavo na YouTubu, s katero se ne strinja. Šlo je za polemiko o družbenem življenju v Sloveniji, morebitni korupciji, nepotizmu, delovanju pravne države. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je takšna debata tudi v korist javnosti, toženec pa ima vso pravico, da se z objavo tožnika, ki zadeve posplošuje na podlagi primera, v katerem se je znašel, ne strinja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je toženčevo mnenje imelo zadostno podlago v dejstvih. Zgolj tožnikova objava na YouTube je zadostovala, da se toženec nanjo odzove, žaljivki sta bili še vedno usmerjeni v predmet javne razprave (ravno z objavo videoposnetka na YouTubu jo je tožnik naredil javno). Šlo je za širšo javno debato o tožnikovem na YouTubu objavljenem prispevku, debata pa je potekala na Facebook strani, kjer tudi sicer velja bolj sproščeno komentiranje in komuniciranje med sledilci. Glede na vsebinski kontekst povprečen sledilec sporne toženčeve izjave ni mogel razumeti kot osebno diskreditacijo tožnika, temveč izključno kot toženčev odziv na tožnikove izjave na YouTubu, s katerimi se ni strinjal. Ne držijo trditve pritožbe, da je bil toženčev edini namen očrnitev in diskreditiranje tožnika. Toženec je zgolj izrazil svoje mnenje o tožnikovem prispevku, nedvomno pa ni imel v mislih zdravstvene diagnoze tožnika (telesno in duševno nerazvitega človeka). Da so žalitve zajele tudi tožnikovo ženo, ni odločilnega pomena za razsojo v tej zadevi, saj tožnikova žena ni stranka tega postopka. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni spregledalo dejstva, da tudi tožnik sam na komentarjih na Facebooku uporablja ostre besede oziroma takšne, ki nakazujejo na grožnjo s fizičnim obračunom.
Možnosti drugih oblik zdravljenja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev.
Določba o obveznosti razpisati narok se nanaša samo na predloge za vrnitev v prejšnje stanje, ki so dopustni. Prepozne in nedovoljene predloge predsednik senata zavrže brez naroka.