• Najdi
  • <<
  • <
  • 5
  • od 50
  • >
  • >>
  • 81.
    VSL Sklep III Cp 294/2024
    27.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00073781
    ZPP člen 8, 116, 117, 117/2, 117/3, 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22.
    enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pravica do izjave stranke - vročitev tožbe s fikcijo vročitve - zamudna sodba - dokazna ocena - vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje
    Skladno s pravico do zasebnosti in svobode gibanja namreč od stranke ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti poskrbi za dejanski prevzem sodnih pisanj. To pa ne velja, če ne gre za vročitev prvega sodnega pisanja ali če stranka lahko pričakuje, da bo zoper njo začet sodni postopek. V takih primerih namreč stranka more in mora računati s tem, da se ji bodo vročala sodna pisanja in je zato dolžna poskrbeti za dejanski prevzem v času njene odsotnosti. Enako velja tudi, če je stranka imela namen, da se izmika vročitvi, ali če pošiljke, za katero je vedela, krivdno ni dvignila. Upravičen vzrok za zamudo je namreč lahko podan le takrat, ko je stranka ravnala z dolžno skrbnostjo, oziroma ko ji ni mogoče očitati, da je zamudo zakrivila sama.

    Pravilna so stališča v izpodbijanem sklepu, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno, da je rok za odgovor na tožbo toženka zamudila iz upravičenega razloga in da razlog za zamudo ni v pomanjkljivi skrbnosti.

    Pritožbeni očitek o večji dokazni vrednosti materialnih dokazov v primerjavi s personalnimi nima opore v pravilih ZPP. Dokazna ocena po 8. členu tega zakona ni vezana na dokazna pravila, ampak velja načelo proste dokazne ocene.

    V primeru vročitve po fikciji je zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje treba razlagati bolj široko kot sicer. Z restriktivno razlago, za katero se zavzema pritožnik, bi prišlo do nesorazmernega posega v ustavno pravico stranke do izjave v postopku. Ni mogoče zahtevati, da posameznik v primeru začasne odsotnosti zaradi počitnic ali iz drugih razlogov poskrbi za prevzem sodnih pisanj v postopkih, s katerimi pred odsotnostjo še ni bil seznanjen, niti ni nanje mogel računati, niti ni izkazano, da bi se vročitvi izmikal.
  • 82.
    VSL Sodba I Cp 1468/2023
    22.2.2024
    DRUŠTVA - USTAVNO PRAVO
    VSL00076062
    URS člen 42.
    sprejem v članstvo - članstvo v lovski družini - članstvo v društvu - lovska družina - lovsko društvo - pravica do združevanja
    Brez dvoma ima toženka kot društvo pravico samostojno odločati o sprejemu novih članov, vendar mora hkrati vsakogar, ki želi postati njen član in izpolnjuje njene pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. V nasprotnem primeru krši njegovo ustavno pravico do združevanja, zato takemu posamezniku pripada sodno varstvo.

    Tožnikova svobodna izbira je, da zaprosi za članstvo v tisti družini, ki jo izbere, obveznost sprejeti ga vanj pa je podana, čim za to izpolnjuje pogoje, predpisane v avtonomnih pravilih predmetne lovske družine.
  • 83.
    VSL Sklep IV Cp 2113/2023
    15.2.2024
    DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00075643
    URS člen 15, 36. DZ člen 109, 135, 138, 138/3, 139, 152, 152/1, 160, 160/1, 160/3. ZPND člen 22.
    postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - način izvajanja stikov - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - izselitev iz stanovanjske hiše - trajanje začasne odredbe - prenehanje začasne odredbe - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic - pravica do nedotakljivosti stanovanja - stanovanjsko varstvo - odločitev o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok (dodelitev otrok) - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - konfliktnost med starši - določitev preživnine za otroka - obrazloženost odločitve - potrebe otrok in zmožnosti staršev - način izpolnitve preživninske obveznosti - določitev preživnine v naravi - nastop polnoletnosti - preživljanje polnoletnega otroka - uveljavljanje pravice do preživnine - zapadlost preživninske obveznosti - obvezne sestavine odločbe - dodelitev zadeve drugemu sodniku
    Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep.

    Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera.

    Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša še največ za 6 mesecev). Prepoved uporabe stanovanja lahko traja le toliko, da se bivša partnerja in otroci vživijo v nov položaj in si uredijo življenjske razmere.

    Starša lahko kot zakonita zastopnika le do polnoletnosti otroka uveljavljata njegove pravice in interese v zvezi s preživnino, potem pa upravičenost za zastopanje izgubita, s tem da procesna dejanja, ki sta jih v imenu otroka opravila do tedaj, ostanejo v veljavi.
  • 84.
    VSL Sklep IV Cp 2057/2023
    14.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00074347
    DZ člen 189, 190. ZPP člen 8. ZNP-1 člen 42. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 8.
    preživnina za mladoletnega otroka - višina preživnine za otroka - zvišanje preživnine - materialne in pridobitne možnosti zavezanca - razporeditev preživninskega bremena - korist mladoletnega otroka - potrebe otrok in zmožnosti staršev - enotna sodna praksa - izvenšolske dejavnosti - stroški tečaja tujega jezika - športna dejavnost - stanovanjski stroški - dokazna ocena - dodatno delo - nadurno delo
    Oba starša sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka, tudi z dodatnim delom, če tako narekujejo ugotovljene potrebe otrok.

    Bistveno je, da preživnina zadošča za zdrav telesni in duševni razvoj otroka in da so znotraj tega realno ocenjeni okvirni stroški posamezne postavke. Redno udejstvovanje v športu in dodatno učenje tujega jezika sta dejavnosti, koristni za uspešen razvoj otroka. S tem povezane stroške, ki so v skladu s povprečnimi tovrstnimi stroški, pa sta dolžna nositi oba starša.
  • 85.
    VSL Sodba II Cp 1236/2023
    13.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00073449
    URS člen 26. OZ člen 352, 352/1, 352/2.
    zastaranje tožbenega zahtevka - priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni in objektivni zastaralni rok - nepremoženjska škoda
    Tožnik se je najkasneje takrat, ko je prejel odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 18. 3. 2008, iz katere je izhajalo, da je upravičen do invalidnine vojnega invalida in do invalidske pokojnine, zavedal o škodi in njenem povzročitelju. Glede na neizpodbijano zavedanje o teh dveh okoliščinah v letu 2008 se prvostopna ugotovitev o zastaranju tožbenega zahtevka pred vložitvijo tožbe izkaže za materialnopravno pravilno. Z gornjo zakonsko določbo predpisani triletni rok za uveljavitev terjatve s tožbo je namreč potekel v marcu 2012, petletni pa v marcu 2013.

    Prav tako za odločitev v predmetni zadevi niso bistvene pritožbene navedbe glede napak organov, ki so odločali o tožnikovih pravicah, saj tožbeni predlog ni temeljil na dejstvih o odgovornosti države za protipravna ravnanja državnih organov (26. člen Ustave).
  • 86.
    VSC Sklep III Kp 11451/2014
    6.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSC00078445
    KZ-1 člen 285. ZKP člen 149b, 156.
    izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - komunikacijska zasebnost - razlogi za sum - odredba preiskovalnega sodnika - obrazložitev odredbe - informacijska zasebnost - podatek o telefonskih klicih - bančni podatki - dokazni standard
    Ker v luči odločbe US RS U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 v odredbah preiskovalne sodnice za prikrite preiskovalne ukrepe po prvem odstavku 149b. člena in prvem odstavku 156. člena ZKP ni bil obrazložen ustavnoskladen dokazni standard (najmanj) utemeljenih razlogov za sum in so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje, so izsledki prikritih ukrepov podvrženi ekskluzijski sankciji. sankciji.
  • 87.
    VSL Sodba in sklep I Cp 1241/2023
    5.2.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
    VSL00073431
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/2, 6. URS člen 155. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 23, 23/1, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4.
    varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost pogodbe - ničnost kreditne pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - razlaga ZVPot - novejša sodna praksa - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo prepovedi retroaktivnosti
    Dolžnost vsake pogodbene stranke je opozoriti sopogodbenika na tiste okoliščine, ki so pomembne za uresničitev njegovega izpolnitvenega interesa. Ta obveznost veže oba pogodbenika. Ali povedano konkretno. Kreditojemalcu načelo vestnosti in poštenja nalaga, da banki razkrije vse podatke, na podlagi katerih bo banka lahko ocenila njegove finančne zmožnosti in na ta način zavarovala svoj pogodbeni interes, banka pa je dolžna predstaviti tožniku vsa predvidljiva tveganja, ko se potrošnik odloča, ali bo vzel kredit v domači ali tuji valuti. To je in mora biti skupni namen oziroma interesni temelj (kavza) pogodbenih strank, ki ga obojestransko prepoznavata pogodbenika. Opustitev teh dolžnostnih ravnanj je podlaga za presojo nepoštenosti pogoja, posledica katere je neveljavnost kreditne pogodbe.
  • 88.
    VSL Sodba in sklep I Cp 1372/2023
    26.1.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
    VSL00076083
    OZ člen 15, 86, 326, 326/1, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 21, 21/1, 21/2.
    dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - ničnost kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - novacija - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - temeljna načela obligacijskega prava - pojasnilna dolžnost banke - profesionalna skrbnost - sodbe SEU - stanovanjski kredit - prepoved retroaktivnosti - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sprememba sodne prakse - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage - poroštvena obveznost
    Toženka je lahko vedela za možnost, da bo pritožbeno sodišče (ne)utemeljenost zahtevkov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, presojalo materialnopravno drugače kot sodišče prve stopnje in na ta način tudi drugače vrednotilo trditve pravdnih strank, ker bo (lahko) sledilo novejši praksi Vrhovnega sodišča.

    Pravna podlaga za presojo so določbe ZPotK in ZVPot ter temeljna načela OZ, ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije z Direktivo.

    Sodnega varstva ni mogoče odreči potrošniku, ki zatrjuje nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je bil predmet novacije, razen če ta temu nasprotuje.

    Predmet obveznosti banke ni v tem, da bi za (namesto) tožnika(ov) izbrala najugodnejše pogoje kreditiranja (ker zasleduje tudi svoj ekonomski interes) ali da bi obstajala zaveza po točnem načinu informiranja npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov, z informiranjem potrošnika z vsemi analizami in sporočili, ki jih je banka prejela glede bodoče spremembe tečaja CHF, itd. - bistveno je, ali je toženka predstavila tožnikoma odločilna tveganja, ki so povezana z različnimi ponudbami kreditiranja, kar je bila njena dolžnost. Očitek toženki, da ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, ni v tem, da bi morala napovedati čas in višino apreciacije CHF. Minimalno pojasnilno dolžnost bi toženka izpolnila že s tem, če bi tožnikoma predstavila ali ju seznanila z informacijami, s katerimi je razpolagala (npr. iz Poročila BS iz leta 2005).

    Toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, zato je ravnala nepošteno in v škodo tožnikov kot potrošnikov povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih.
  • 89.
    VSK Sodba Cpg 159/2023
    25.1.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - USTAVNO PRAVO
    VSK00074920
    URS člen 26, 33, 67. ZUreP-3 člen 9. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 1. OZ člen 133, 133/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1.
    odškodninska odgovornost občine - pravica do zasebne lastnine - pravica do mirnega uživanja premoženja - legitimno pričakovanje - prostorsko načrtovanje - exceptio illegalis
    V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.
  • 90.
    VSL Sklep II Cp 1711/2023
    25.1.2024
    PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073562
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 270/4, 272, 272/2, 272/2-3, 272/3.
    potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - pogoj reverzibilnosti - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - protispisnost - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
    Nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da je treba predlagano začasno odredbo zavrniti, ker tožnika nista izkazala pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) in hkrati še pogoj reverzibilnosti, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na razlago Ustavnega sodišča (URS) o pogojih za izdajo regulacijskih začasnih odredb v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, kar ni pravilno, saj zadevi nista primerljivi. Navedena odločitev URS je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZIZ, ko so bili pogoji za izdajo začasnih odredb drugačni, kot so sedaj, in šlo je za vsebinsko povsem drugačen predlog za izdajo začasne odredbe.

    Predlagana začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Izda se po pogojih iz 272. člena ZIZ, torej če upnik (tožnika) izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in enega od alternativnih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, pa tudi v situacijah iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ (tretji odstavek 272. člena ZIZ). Ob presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je treba upoštevati stališča, ki jih je v zadevah kreditov v CHF zavzelo SEU.
  • 91.
    VSC Sodba II Kp 19263/2020
    25.1.2024
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSC00074375
    URS člen 31. KZ-1 člen 122, 135, 135/1, 135/2, 155, 155/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZKP člen 10, 10/1.
    res iudicata - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - odločba o prekršku - kršitev kazenskega zakona - zavrnitev obtožbe
    Ugotovitev identitete dejanskega stanja in posledic postopka o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.
  • 92.
    VSL Sklep I Cp 117/2024
    23.1.2024
    NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
    VSL00074927
    URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 47, 47/3, 64, 64/3, 67, 67/3.
    ustavna pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - odločanje o pritožbi - učinek pravnomočnosti sklepa
    Na podlagi tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr lahko sodišče na predlog izvedenca osebi s sklepom v celoti ali delno omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, če bi lahko nastale škodljive posledice za njeno zdravje. V konkretnem primeru je izvedenka tak predlog podala, saj je ocenila, da bi sodelovanje pri dokazovanju lahko udeleženko še dodatno vznemirilo, kar bi poslabšalo njeno psihično stanje.
  • 93.
    VSL Sklep II Cp 2054/2023
    18.1.2024
    IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073567
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. URS člen 3a. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3.
    potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - namen regulacijske začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti
    Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe določbam evropskega prava ni namenilo dovolj teže, čeprav je bilo nanje izrecno opozorjeno. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu sicer res zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13.

    Sodišče prve stopnje pogoja po tretji alineji 272. člena ZIZ sploh ni presojalo, temveč se je v obrazložitvi zgolj sklicevalo na neustreznost uporabe pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.

    Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja reverzibilnosti upoštevalo le trditve, da v primeru izgube pravde toženki ne bi nastala škoda, saj bi se odplačilo kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Ni pa presojalo ostalih navedb tožnikov, v katerih so pojasnili, da ima toženka svojo terjatev v celoti zavarovano. Ob upoštevanju, da sta tožnika glavnico v evrih že preplačala, a se toženkino zavarovanje ohranja za celotno obveznost, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da izdaja začasne odredbe ne bi preprečila učinkovite odprave pravnih posledic sodbe, tudi če z zahtevkom ne bi uspela.
  • 94.
    VSL Sklep II Cp 91/2024
    18.1.2024
    NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
    VSL00072792
    ZDZdr člen 39, 39/1.
    prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna bolezen - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje
    Izkazane so vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr in sicer, da gre pri udeleženki za duševno motnjo, zaradi katere huje ogroža svoje življenje/zdravje in življenje/zdravje drugih, da ima zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), razen z zdravljenjem udeleženke v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.
  • 95.
    VSL Sklep II Cp 2109/2023
    16.1.2024
    IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
    VSL00073568
    Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 35. ZIZ člen 71, 267, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
    potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - težko nadomestljiva škoda - standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - poseg v osebnostne pravice posameznika - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost pravnega varstva
    Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.

    Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.

    Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.

    Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
  • 96.
    VSL Sklep II Cp 59/2024
    15.1.2024
    NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00075657
    ZDZdr člen 12, 74, 74/1, 74/1-6, 75, 75/1, 79. URS člen 21.
    socialno varstvo - poseg v ustavno varovane pravice - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - izvedenec psihiatrične stroke - prostorska stiska - poseg v pravice drugih varovancev zavoda - kolizija ustavno varovanih pravic - sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
    Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja primernega obravnavanja nasprotnega udeleženca v postopek pritegnilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je potrdila primernost namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ in izpolnjevanje pogojev za takšno namestitev z medicinskega vidika. Seveda se lahko postavijo pomisleki o etičnosti posega, a namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek temelji na zakonu in ustavi. Zaradi zagotavljanja ustavnih pravic na eni strani oseb, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev v varovane oddelke, na drugi strani pa tam že nameščenih oseb, se je v sodni praksi uveljavil začasen način izvršitve sprejema v varovani oddelek SVZ, da se osebo vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo sklepa. To pa je, da se jo začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku SVZ, namesti tja, kjer je bila pred tem.
  • 97.
    VSL Sklep I Cp 1/2024
    4.1.2024
    NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
    VSL00072848
    ZDZdr člen 39, 53.
    prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna bolezen - shizofrenija - hujše ogrožanje lastnega zdravja - načelo izbire milejšega ukrepa
    Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj oseba potrebe po zdravljenju ne prepoznava in zato ni pripravljena sodelovati.
  • 98.
    VSL Sklep I Cp 2165/2023
    20.12.2023
    NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00075538
    URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1.
    pravica do osebne svobode - pravica do prostovoljnega zdravljenja - pravica do varstva duševne integritete - sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - psihiatrično izvedensko mnenje - ogrožanje lastnega zdravja
    Brez nadaljevanja zdravljenja (manična faza traja vsaj tri ali štiri tedne), brez ustrezne terapije in brez doseganja vsaj delne remisije, bi se bolezen še naprej hudo poglabljala in kronificirala, kar ima za posledico bistveno slabšo prognozo in invalidiziranje osebe.

    Milejše oblike zdravljenja v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker udeleženka do svojega stanja nima popolnega uvida, kar je bolezensko pogojeno in ni odraz njene prave in resnične volje. Pritožbena trditev, da ni strahu, da bi v domačem okolju terapijo samovoljno opustila, ni prepričljiva, saj udeleženka na zadnje tri preglede k lečeči psihiatrinji ni prišla, poleg tega pa je njen oče (najbližja oseba) povedal, da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo, ker je nehala jemati zdravila in da je njena največja težava, ker si ne prizna, da je bolna. Tudi po ugotovitvah izvedenke zagotavljanje udeleženke, da se zaveda potrebe po zdravljenju, ni pristno.
  • 99.
    VSL Sklep III Cpg 619/2023
    20.12.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00072167
    URS člen 23, 23/2. ZPP člen 73, 73/1, 339, 339/2-1. ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZS člen 60, 60/1. Sodni red (2016) člen 154.
    zahteva za izločitev sodnika - sodna uprava - sojenje - letni razpored sodnikov - pristojnost za odločanje o zahtevi za izločitev - pravica do sodnega varstva - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika
    Sodna odločba o zahtevi za izločitev sodnika ni opravilo, s katerim se zagotavlja pogoj za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj ali pravočasnost izdelave sodnih odločb, temveč je oblastvena izjava sodišča o konkretni zadevi, s katero odredi ali izreče pravno posledico glede zatrjevane okoliščine, ki naj bi vplivala na sodnikovo nepristranskost. Nebistveno je, da ZPP za odločanje o tem vprašanju ne pooblašča sodnika, ki je odločal o glavni stvari, ampak predsednika sodišča. Odločanje o zahtevi za izločitev zato ne predstavlja opravljanja „predsedniških poslov“. Pristojnosti za odločanje o zahtevi za izločitev tako tudi ni mogoče prenesti na drugega sodnika s pooblastilom, temveč so sodniki, ki so v primeru odsotnosti predsednika pristojni za odločanje o zahtevi za izločitev, določeni s tedaj veljavnim Letnim razporedom dela sodnikov.
  • 100.
    VSL Sodba I Cp 863/2023
    20.12.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
    VSL00073642
    URS člen 33, 39, 42, 70a, 72. OZ člen 131, 131/1. ZGO-1 člen 67, 67/2. ZUreP-2 člen 211. ZPP člen 285.
    povzročitev škode - podlage za odgovornost - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - nasprotovanje gradnji - pravica do zasebne lastnine - pravica do zbiranja in združevanja - pravica do svobode izražanja - pravica do pitne vode - pravica do zdravega življenjskega okolja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo in njegove meje
    Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov.

    Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upoštevajoč omejene pravne možnosti posameznika, ki ni sodeloval v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, po pravnomočnosti le-tega, je treba toženčeva ravnanja ob protestnih akcijah (20. 9. 2018, 26. 9. 2018 in 23. 9. 2019) obravnavati kot izraz njegovih ustavnih pravic (pravice do zasebne lastnine - 33. člen URS, pravice do zbiranja in združevanja - 42. člen URS, svobode izražanja - 39. člen URS ter pravic do zdravega življenjskega okolja in do pitne vode - 70.a in 72. člen URS). Tožencu ni mogoče očitati, da je prekoračil (zlorabil) abstraktni namen omenjenih ustavnih pravic, niti, da je bilo izvrševanje pravic nesorazmerno na škodo pravic tožnice. Takšno presojo je mogoče opreti tudi na (v pritožbi neizpodbijano) dokazno oceno, da toženec ob oviranju gradnje nikoli ni bil nasilen. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno tezo, da je že sama fizična blokada, ne glede na konkretne okoliščine, vedno nasilje. Toženec je jasno in odločno izražal svoja utemeljena stališča, česar ne glede na cilj, ki ga je ob tem poskušal doseči (preprečiti gradnjo), ni mogoče označiti za nasilje. Tudi pritožbeno sodišče torej toženčevih ravnanj ne prepoznava kot protipravnih.

    Po oceni pritožbenega sodišča je jasna in pravilna tudi sporočilnost izpodbijane sodbe: škodljiva javnemu interesu je lahko pasivna (nekritična) družba, ne angažirani posameznik, ki uspe glede (za družbo) izjemno pomembnega vprašanja mobilizirati (zainteresirati) splošno in strokovno javnost, ter s tem investitorja prisiliti v odprto razpravo, oziroma soočenje z drugačnimi mnenji. Kaznovanje takšnega posameznika z odškodninsko sankcijo bi bilo lahko nevaren precedens, ki bi ogrozil dialog med civilno družbo in predstavniki kapitala o pomembnih skupnih vrednotah (kot je zdravo življenjsko okolje oziroma pitna voda).
  • <<
  • <
  • 5
  • od 50
  • >
  • >>