URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 39/1. ZPP člen 8, 243. ZNP-1 člen 42.
varstvo osebne svobode - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva - sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - ogrožanje lastnega zdravja - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa - izvedensko mnenje
Višje sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da milejši ukrep, glede na trenutno bolezensko stanje udeleženke, ni primeren. Ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju, iz katerega izhaja, da je udeleženka še vedno nezmožna samostojnega življenja. Realitetna kontrola je pri njej zabrisana, ni kritična do psihotične motnje in do situacije, v kateri se nahaja, v primeru premestitve na odprti oddelek bi psihiatrično bolnišnico zapustila in prenehala z jemanjem zdravil. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako z izrekom milejšega ukrepa ne bi bilo ustrezno preprečeno ogrožanje njenega zdravja in življenja, kot tudi ne zdravja drugih ljudi.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - zastaranje kazenskega pregona - uporaba milejšega zakona - čas izvršitve kaznivega dejanja - in dubio pro reo - kršitev kazenskega zakona - zavrnilna sodba
Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.
pravica do zdravstvenega varstva - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - sodni izvedenec - pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju
Pacientove pravice, ki jih izpostavlja pritožba (pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, …), izhajajo iz Ustave RS (51. člen). V določenih primerih je poseg v te pravice nujen, bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali povzročanja hude škode), bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Ko bolnik zaradi narave bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, varstvo njegovih drugih pravic zahteva, da njegovo odločitev nadomesti država. To je zaradi posebnega ustavnega varstva huje prizadetih oseb država tudi dolžna storiti. Omejitve pacientovih pravic iz navedenega razloga v več določbah uveljavlja tudi ZPacP, ki torej uresničevanje in omejevanje pacientovih pravic veže na njegovo sposobnost odločanja o sebi.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve
Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je hudo ogroženo njeno zdravje (celo življenje) zaradi neustrezne skrbi zase (zaradi zadovoljevanja osnovnih, življenjsko nujnih, potreb, kot so redna prehrana, zadosten vnos tekočine, ustrezna skrb za higieno telesa in okolja). Sodišče je namreč ugotovilo, da je zadržana oseba izrazito shujšana, in sledilo izvedenki, da shujšanost izhaja izhaja iz bolezenskega poslabšanja, do česar pa zadržana oseba ni kritična.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00079408
URS člen 26, 156. ZPPSL člen 152, 152/3, 154, 154/1, 155, 155/1, 155/2. ZFPPIPP člen 298a, 298a/3. ZZK-1 člen 89, 89/4, 89/4-1, 96, 96/1, 96/2, 96/2-2.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo stečajnega upravitelja - stečajni upravitelj - zakoniti zastopnik - državni organ - izvrševanje oblastne funkcije države - vpisi na podlagi sklepov stečajnega sodišča - vpisi na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu - ovire za vpis - pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - odgovornost države za delo stečajnega sodnika - pričakovalna pravica - protipravnost ravnanja sodnika - protiustavna pravna praznina - ustavni spor
Ravnanje stečajnega upravitelja v tej zadevi se ne uvršča med primere, v katerih stečajni upravitelji izvajajo nanje prenesene naloge države (oblast). Tudi kadar je fizičnim in pravnim osebam kot nosilkam javnega pooblastila poverjeno izvajanje oblasti, je značilnost njihovega ravnanja enostranskost in oblastvenost, tako da se o vsebini pravnih razmerij z zavezanci ne pogajajo, ampak jim obveznosti enostransko naložijo. V tej zadevi pa je pritožnica Pogodbo z upraviteljem sklenila po svoji volji in v prirejenem civilnopravnem razmerju. S sklenitvijo te pogodbe in z opustitvijo priprave na prodajo (pravnomočne vknjižbe lastninske pravice na stečajno dolžnico) je upravitelj objektivno ravnal s ciljem unovčitve dolžničinega premoženja in ni izvrševal nikakršne oblasti. Zato pritožnici država za to odškodninsko ne odgovarja.
Na zakonodajni ravni ni bil urejen položaj imetnikov hipotek, ki so bili vknjiženi na nepremičnini, še preden jo je stečajni dolžnik kupil. Očitno nevzdržno bi bilo, da bi se skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPPSL te hipoteke izbrisale, ne da bi tudi za njihove upnike veljalo, kar je izhajalo iz drugega odstavka 155. člena: "Iz kupnine se najprej poplačajo ločitveni upniki, katerih terjatve in ločitvene pravice so priznane." Te določbe na podlagi jezikovne razlage zakona zanje ni bilo mogoče uporabiti. Ne upravitelj, ne v okviru nadzora nad njim ali njegovega usmerjanja stečajno sodišče, niti slednje ob izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu niti zemljiškoknjižni sodišči prve ali druge stopnje niso zagrešili grobih kršitev zakonskih določb. Zaradi opisane pravne praznine namreč ni šlo za nezahtevno odločanje na podlagi jasnih določb.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00079269
URS člen 36. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZPPreb-1 člen 2, 2-3. ZPND člen 22b, 22b/1, 22b/4.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - služnostna pravica stanovanja - pravica do doma - stanovanjsko varstvo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pravica do nedotakljivosti stanovanja - družinsko nasilje - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode
V tej fazi postopka se ne odloča o tožničini pravici do bivanja v spornem stanovanju, zato pritožbene navedbe o (ne)zmožnosti uveljavljanja stavrnopravnih pravic niso pravno odločilne. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe o možnosti skupnega bivanja bivših zakoncev, saj temeljijo na napačni predpostavki, da je sporno stanovanje varovano v okviru tožničine pravice do doma.
Tožnica s stopnjo verjetnosti ni uspela dokazati nastajanja težko nadomestljive škode. Sporno stanovanje namreč že vrsto let ni njen dom, iz njega ni bila izseljena čez noč, v njem nima osebnih stvari, prebivališče si je tožnica že pred dlje časa uredila drugje. Tam lahko zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, zato ni najti razloga, da bi sodišče že pred izdajo meritorne odločitve interveniralo in začasno uredilo sporno razmerje med strankama.
enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za začasno odredbo - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v rejniško družino - izvajanje dokazov
Resda z vidika 22. člena URS ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Po presoji višjega sodišča pa je znotraj ocene, koliko dokazov bo sodišče izvedlo, treba upoštevati tudi položaj posameznih udeležencev postopka. Nasprotna udeleženka v postopku ne prereka trditev o svoji duševni bolezni; je torej pripadnica ranljive družbene skupine. Sodišče prve stopnje mora zato, poleg tega, da po uradni dolžnosti pazi na otrokove koristi, toliko bolj pozorno skrbeti tudi, da so ji kot udeleženki postopka spoštovanje njene temeljne pravice, kamor sodi tudi pravica do enakega varstva pravic v postopku. Položaj, ko sodišče sledi le strokovnemu mnenju in listinam CSD, ki je hkrati predlagatelj postopka, ne izvede pa nobenega od dokaznih predlogov nasprotne udeleženke in ji v postopku ne omogoči biti slišana, ustvarja izrazito neravnotežje v obravnavi udeležencev postopka, ki je ustavno nesprejemljivo.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ŠOLSTVO
VSL00080201
URS člen 57, 57/1. DZ člen 157, 157/2, 157/3, 161. ZOFVI člen 9, 9/3. ZOsn člen 4, 5. ZIMPVI člen 13. KOP člen 28. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 2.
začasna odredba - omejitev starševske skrbi - center za socialno delo kot skrbnik - ustavne pravice - dolžnostno ravnanje - obveznost izobraževanja - obveznosti v zvezi s šolanjem otrok - osnovna šola - izbira osnovne šole - interes države - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ogroženost otroka - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
Glede pritožbenega očitka nasprotnih udeležencev o neustavnosti ZOsn, o pomanjkanju pravne podlage za obvezen vpis v osnovno šolo in o pravici staršev do svobodne odločitve glede načina in vrste izobraževanja otrok, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje naslednje. Ustava RS v prvem odstavku 57. člena določa, da je izobraževanje svobodno, v drugem odstavku pa navedeno svoboščino omejuje z obvezo osnovnošolskega izobraževanja in hkrati državi nalaga financiranje tega izobraževanja iz javnih sredstev. Posameznikova osnovna izobrazba namreč služi tudi javni koristi. Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja. V zvezi s tem je stališče zavzelo tudi ESČP in v zadevi Konrad v Nemčija (35504/03) navedlo, da ima država prosti preudarek ("margin of appreciation”) pri normiranju izobraževanja, saj se s tem zasleduje upravičen cilj, ki je v tem, da vsi otroci prejemajo ustrezno izobraževanje v skladu z določenimi standardi kakovosti in socializacije. ESČP ob tem pove, da ni le pridobivanje znanja, temveč tudi vključevanje v družbo in prve izkušnje z družbo, eden izmed pomembnih ciljev osnovnošolskega izobraževanja. Zaradi vseh navedenih razlogov je država na svojem območju upravičena določiti najustreznejši način izobraževanja in s tem tudi morebitne zahteve, omejitve in prepovedi, vse z namenom zagotavljanja kvalitetnega izobraževanja otrok, kar je stvar javnega interesa.
Pravica staršev, da izberejo način izobraževanja svojih otrok, ni absolutna in mora biti uravnotežena z interesom države, da otrokom zagotovi in omogoči dostop do kakovostnega izobraževanja ter zaščiti njihovo pravico do razvoja.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSK00078883
Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1. PZ člen 43, 78. ZGJS člen 5, 5/1, 5/1-3, 34.
gospodarska javna služba - odškodninska odgovornost države - javno podjetje - javni interes - vzročna zveza - monopol - svobodna gospodarska pobuda - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - konkurenca - vloga o zainteresiranosti - pravica do mirnega uživanja premoženja
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00078966
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 8, 23, 26. ZBPP člen 48, 48/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 365, 365-3. OZ člen 299. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 22, 22-2.
pravica do sodnega varstva - pravica do dostopa do sodišča - stroški postopka - odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - vračilo izplačanih stroškov brezplačne pravne pomoči - zastaranje odškodninskega zahtevka - pravdni stroški upravičenca do brezplačne pravne pomoči
V skladu z določilom tretjega odstavka 48. člena ZBPP se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dobil. Ker tožnik v postopku z odškodninskim zahtevkom ni uspel, ni podlage za odločitev, s katero mu je sodišče naložilo povrnitev založenih stroškov iz naslova prejete brezplačne pomoči. Da bi se tožnikov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka toliko izboljšal, da glede na trenutni materialni položaj do te pomoči ne bi bil več upravičen in bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, v postopku ni bilo izkazano.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - ugoditev predlogu - zamuda odvetnika na narok - upravičen vzrok za zamudo - ovire v cestnem prometu - parkiranje - dolžna skrbnost odvetnika - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka ali naroka - zamuda prekluzivnega roka - pravica do izjave v postopku - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo sorazmernosti - uresničevanje in omejevanje ustavnih pravic
Institut vrnitve v prejšnje stanje je odraz ustavne pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS), predviden za položaje, ko stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje iz upravičenega vzroka (prim. prvi odstavek 116. člena ZPP). Pravni red s tem blaži trdoto pravne posledice zamude prekluzivnih rokov, ki je v nezmožnosti oprave procesnega dejanja po poteku roka. Ker pa je pravda postopek strank z nasprotujočimi si interesi, mora sodišče vselej skrbno pretehtati, kateri pravici dati prednost: človekovi pravici do izjave stranke, ki je zamudila procesno dejanje, ali pa človekovi pravici nasprotne stranke do učinkovitega in hitrega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Pri tem je dolžno upoštevati načelo sorazmernosti, skladno s katerim mora biti podano sorazmerje med prizadetostjo zaradi posega v pravico, in koristjo, ki jo ima zaradi posega nasprotna stranka. Načelno je sicer po stališču teorije in sodne prakse pri vrnitvi v prejšnje stanje potreben restriktiven pristop, upravičenost vzroka za zamudo se presoja po merilih krivde. Pravno pomembno je, ali je stranka (oziroma njen pooblaščenec) ravnala z dolžno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00078937
ZDZdr člen 39, 39/1, 51.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogroženost življenja - razveljavitev sklepa - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Pritožnica ne nasprotuje konkretno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima duševno motnjo, in sicer blodnjavo motnjo, vendar duševna bolezen sama po sebi ni razlog za obvezno psihiatrično zdravljenje. Tudi posledici duševne motnje, hudo motena presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje sami po sebi ne narekujeta obveznega psihiatričnega zdravljenja. Hkrati mora namreč biti izkazano, da oseba s svojimi ravnanji ogroža svoje ali tuje življenje oziroma huje ogroža svoje ali tuje zdravje ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ter da tega ni mogoče preprečiti na druge načine. Z drugimi besedami, zgoraj citirani pogoji iz 39. člena ZDZdr morajo biti podani kumulativno.
ZD člen 29, 174, 174/1, 210, 212, 213. URS člen 22.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo - neodplačno razpolaganje - darilo - brezplačna uporaba stanovanja - odpoved pravici - vračunanje daril v dedni delež - dokazno breme - manj verjetna pravica - sodna praksa
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali na nasprotno stranko. Darilo ne pomeni le prenosa lastninske ali kakšne druge pravice na določeni stvari, ampak se za darilo šteje tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje (29. člen ZD). Bistveno torej je, da zaradi te naklonitve dobijo sodediči iz zapuščine efektivno manj kot v primeru, da darila ne bi bilo. Le ob takšnih pogojih, ki jih mora izkazati tisti, ki zahteva vračunavanje, bi se lahko tudi brezplačna uporaba stanovanja oziroma garaže štela za darilo, ki se dediču všteje v njegov dedni delež.
ZDZdr člen 39, 39/1. URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - poseg v ustavne pravice posameznika - paranoidna shizofrenija - uživanje alkohola - zmožnost presoje realnosti - psihotično dojemanje realnosti - ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje - nadzorovana obravnava - čas zdravljenja
Milejše oblike zdravljenja niso možne, ker udeleženec v nadzorovani obravnavi, ki je potekala zadnje leto, ne sodeluje. Večkrat ob obiskih koordinatorjev ni dosegljiv ali pa obiska noče sprejeti, med trajanjem nadzorovane obravnave je sedaj že četrtič hospitaliziran. Po mnenju izvedenca je zadržanje za čas enega meseca potrebno zaradi ponovne uvedbe zdravil in stabilizacije stanja, zaradi kronificiranega stanja pa bo udeleženca najverjetneje treba namestiti v SVZ.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00078001
ZDZdr člen 39, 39/1, 71.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - poseg v osebno svobodo - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - paranoidna shizofrenija - nujen ukrep - ogrožanje življenja in zdravja - čas zdravljenja - odpustitev iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka
Pritožbenih navedb ni moč ocenjevati zgolj skozi izjave zadržanega ter prizmo njegovih želja. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržanega ter mnenja izvedenca, da zadržani ni kritičen do svoje bolezni, da ne uvidi, kaj je zanj potrebno in koristno ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in življenja zadržanega, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržanega, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00079079
URS člen 18. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami člen 5, 8, 8/1. ZSKZDČEU-1 člen 10, 11, 23, 23/4.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja, izročitev slovenskega državljana drugi državi članici EU - predaja osebe brez soglasja - ponovna odreditev pripora - postopek za prijetje in predajo med državami članicami - sklep o dovolitvi predaje osebe drugi državi - pravica do izjave v postopku - predhodni postopek - bivalne razmere v zaporu - poizvedbe sodišča - seznanitev z ugotovitvami postopka - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - načelo vzajemnega priznavanja
Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00079315
URS člen 19, 19/2. ZDZdr člen 75, 75/1, 75/3.
varstvo osebne svobode - pravica do osebne svobode - pravica do osebnega dostojanstva - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - zaslišanje nasprotnega udeleženca - namen in cilj ukrepa - prostorska stiska
Predpogoj za izvedbo postopka za sprejem v varovani oddelek brez privolitve je torej, da oseba ne privoli v sprejem. Iz spisa (razen iz predloga partnerja nasprotne udeleženke, kar pa ni izjava nasprotne udeleženke) ni razvidno, da bi nasprotna udeleženka nasprotovala sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni opravilo njenega zaslišanja, da bi se izjavila o tem. Končno iz spisa tudi ni razvidno na kakšni podlagi (prostovoljno ali na podlagi sklepa sodišča) je v trenutku odločanja nasprotna udeleženka v Univerzitetni psihiatrični bolnici (UPK). Zato v trenutku odločanja še niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo postopka po 75. členu ZDZdr, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane odločitve.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1, 31/1-6. URS člen 39, 40, 76.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - svoboda izražanja (tisk) - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - kolizija ustavnih pravic - namen pravice do popravka - varstvo osebnostnih pravic - prizadetost pravice ali interesa - audiatur et altera pars - objava popravka - popravek v širšem smislu - zanikanje dejstev - odklonitveni razlog za objavo popravka - prikaz nasprotnih dejstev in okoliščin
Pritrditi je treba pritožbi, da je adresat spornega članka politična stranka, ki vladnim političnim strankam očita koruptivna ravnanja, po navedbah iz članka pa naj bi bila sama akterka v številnih korupcijskih aferah. Med njenimi korupcijskimi aferami je v članku navedena tudi prodaja tožnice Rusom. Ti naj bi pri prodaji, ki jo je vodila članica stranke, državi iz naslova kupnine za tožnico nakazali 70 milijonov EUR preveč. V članku res ni eksplicitno zapisano, da bi bil katerikoli udeleženec v procesu prodaje tožnice koruptiven, vendar pa to izhaja iz samega konteksta članka. Takšen zapis je tožničine kupce - večinske lastnike potisnil med akterje korupcijskega dejanja, s tem pa v percepciji povprečnega bralca, ki istoveti družbo in njene lastnike, tudi tožnico. Informacija, da je bila sprememba lastništva tožnice posledica koruptivnih ravnanj, v kontekstu članka meče slabo luč ne le na njene lastnike, ampak tudi nanjo in negativno posega v njen ugled in dobro ime ter posledično v njene poslovne interese, saj z družbo s takšno pezo negativnega bremena korupcije ne gre poslovno sodelovati. Ne drži torej, da tožnica ne izkazuje prizadetosti svojega interesa in da zahteva popravek za drugega. Če je tako, ima tožnica pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu oziroma da pred istim forumom predstavi javnosti svojo plat zgodbe. Tako bo imela tožnica nasproti mediju z objavo popravka enakopravnejši položaj, ustvarjeno bo ravnotežje in varovano načelo enakosti orožij.
Tudi v pritožbi uveljavljani odklonitveni razlog za objavo popravka iz šeste alineje 31. člena ZMed ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedene določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (števila besed ali vrstic) besedila obvestila in popravka in da je treba navedeno določilo povezati z določbo četrtega odstavka 26. člena ZMed, po katerem s popravkom ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu.
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost države - zakonodajna protipravnost - normativna protipravnost - kvalificirana protipravnost - epidemija - COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - omejevanje stikov zaradi epidemije - opravljanje gostinske dejavnosti - svobodna gospodarska pobuda - izguba prihodka
Pojem zakonodajne (normativne) protipravnosti zajema zakone, ki so neskladni z ustavo, ter tudi podzakonske predpise, ki niso skladni z zakoni ali ustavo. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi zato ni stroga presoja nujnosti, strokovnosti, primernosti in sorazmernosti ukrepov, sprejetih v Odloku/25 (dejanska ocena ustavnosti Odloka/25), pač pa presoja o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer v prvi vrsti, ali je Vlada RS s sprejetjem Odloka/25 ravnala protipravno v smislu 26. člena URS oziroma hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde.
Tožničino stališče, da je šlo pri začasni prepovedi oziroma omejevanju ponujanja in prodajanja gostinskih storitev neposredno potrošnikom za nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, nima podlage v odločbah Ustavnega sodišča RS, saj se Ustavno sodišče RS v presojo o nujnosti, primernosti in sorazmernosti posameznih ukrepov ni spuščalo. Ker je presodilo, da je zakonska podlaga, na podlagi katere je bil sprejet Odlok/25, zaradi vsebinske nedoločnosti protiustavna, drugih očitkov niti ni presojalo. To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o protipravnosti ravnanja v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave RS.