Tožnica od toženca ne more zahtevati, naj ji izroči sporne nepremičnine proste tudi vseh drugih oseb, saj se lahko zahtevek nanaša le na konkretno določeno osebo (toženca) in njegove stvari. Tožencu ni mogoče naložiti bremena za izselitev tudi vseh drugih (začasnih) uporabnikov, ki poleg toženca zasedajo sporne prostore.
Ustava res daje pravico do združevanja, vendar pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa) namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo.
Dokazni postopek je pokazal, da je lovska družina na občnem zboru prošnje za sprejem obravnavala po vrsti. V trenutku, ko je prišla na vrsto tožnikova prošnja, je lovna površina na enega lovca znašala pod 100 ha, to pa je po društvenih pravilih razlog, da društvo prošnjo za vključitev zavrne.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik vse do 21. 8. 2009 poročen. Zakonski zadržek je razlog za zaključek, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank v tem obdobju ni obstajala. Zato tudi skupno premoženje v tem obdobju ni moglo nastajati. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je razmerje med strankama imelo vse elemente, potrebne za priznanje zunajzakonske skupnosti.
Predmet skupnega premoženja ne morejo biti plače oziroma nadomestila plač (dohodki), ki so bila v času trajanja skupnosti porabljena in jih v premoženjski sferi strank ni več.