CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00022534
ZZZDR člen 106, 106/5. URS člen 22.
določitev stikov med staršem in otrokom - izvrševanje stikov z otrokom - omejitev pravice do stikov - varstvo otrokovih koristi - stiki v korist otroka - imenovanje izvedenca - pravica do sodelovanja v postopku
Odločitev o stikih zajema tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še zlasti, če je to posledica ravnanja drugega izmed staršev, saj mora drugi roditelj z aktivnim ravnanjem otroka pripraviti na stike.
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da ukinitev stikov dečku ne bi bila v korist. Po drugi strani pa režim stikov, določen v izpodbijanem sklepu, lahko pripelje do ravno takega rezultata. Ob dejstvu, da se stiki niso izvrševali že dve leti in sta deček in oče odtujena, je kot na dlani zaključek, da bosta za ponovno vzpostavitev stikov potrebovala (strokovno) pomoč. Za odločitev o tem, kakšen režim stikov (če sploh, saj jih CSD npr. odsvetuje) je v otrokovo korist, je prav tako potrebno strokovno znanje izvedenca ustrezne stroke. Ker ga prvostopenjsko sodišče ni postavilo, kljub temu, da sta udeleženca v postopku to predlagala, prav tako tudi CSD (v obravnavanem primeru CSD ni podal strukturiranega poročila, pač pa je predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke zaradi zapletenosti in kompleksnosti primera), je kršilo pravico nasprotnega udeleženca do sodelovanja v postopku in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00022095
ZFPPIPP člen 121,121/1, 375, 375/2, 396. ZUstS člen 52, 52/1, 58. ZPP člen 360, 360/1.
postopek osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - odpust obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - pravnomočen sklep - opredelitev do nerelevantnih navedb - zadržanje postopka - ustavna pritožba - napoved ustavne pritožbe - pogoji za vložitev ustavne pritožbe - rok
Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka v postopku odpusta obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja.
Ustavno sodišče ni sprejelo sklepa o zadržanju tega postopka, zato ni ovir za njegovo končanje.
izročitev tujca tuji državi - postopek za izročitev - pravica do izjave
Po končanem poizvedbenem postopku za izročitev tujca odreditveni državi mora preiskovalni sodnik s svojim stališčem, pa čeprav je za tujca ugodno, seznaniti tujca in njegovega zagovornika, da se zadosti pravici do izjave po členu 22 Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00024261
URS člen 23, 23/1, 23/2. ZVPSBNO člen 4, 16, 16/1, 16/2, 16/3. ZPP člen 154, 154/2, 346, 346/3, 358, 358-5. ZS člen 71.
kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina za nepremoženjsko škodo - nerazumno dolgo trajanje postopka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ista zadeva - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - višina denarne odškodnine - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - predodelitev zadeve drugemu sodniku - celoten uspeh v pravdi
Kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožnici kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka.
Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00021895
URS člen 158. ZST-1 člen 11, 11/5. ZPP člen 319.
ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - naknadno spremenjene okoliščine - odločanje o taksni oprostitvi - pravnomočnost odločbe - sprememba pravnomočne odločbe - enoosebna družba - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe
Sodišče prve stopnje je o predlogu za delno oprostitev plačila sodne takse tožeče stranke za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji in za pritožbeni postopek že odločilo s sklepoma z dne 2. 10. 2014 in dne 5. 5. 2017, ki sta postala pravnomočna. V to odločitev prvostopenjskega sodišča ni mogoče več posegati. Že sprejetih odločitev, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje in tudi za pritožbeni postopek ni dovoljeno ponovno presojati. Ne glede na dejstvo, da so se okoliščine premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja pri tožeči stranki naknadno poslabšale, tožeča stranka s pritožbo ne more uspeti. Gre za naknadno spremenjene okoliščine, na podlagi katerih pa ni mogoče posegati v že pravnomočne odločitve. Po 158. členu Ustave Republike Slovenije je mogoče pravna razmerja urejena s pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku določenem z zakonom. Da bi bilo dopustno v postopku za plačilo sodnih taks zaradi okoliščin, ki so nastale po izdaji sodne odločbe zahtevati spremembo pravnomočne odločitve, pa v zakonu ni določeno.
Socialnega stanja imetnika poslovnega deleža družbe pri odločanju o oprostitvi sodne takse ni mogoče upoštevati. Tudi če gre za enoosebno družbo, je ta statusno ločena od edinega družbenika. Za odločitev o delni taksni oprostitvi je odločilno le premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje družbe.
vpogled v sodni spis - pravica do vpogleda v spis na sodišču - pravica do informacije in vpogleda - druga oseba, ki ni stranka postopka - opravičena korist - sodna poravnava - načelo javnosti sojenja - načelo sorazmernosti
Po 150. členu ZPP imajo stranke pravico pregledovati in prepisovati spise pravde, v kateri so udeležene, drugim osebam pa se to dovoli le, če imajo za pregled in prepis spisa opravičeno korist. Sodišče prve stopnje se je pred izdajo izpodbijanega sklepa zanesljivo prepričalo, da je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, ker prosilka potrebuje podatke iz spisa zaradi uveljavljanja svoje preživninske terjatve do tožnice. Ob tehtanju koristi prosilke in udeležencev pravde je ustrezno upoštevalo načelo sorazmernosti in dostop do zaprošenih podatkov pravilno omejilo na razumno mero.
ZFPPIPP člen 384, 399, 399/1, 403, 403/1, 403/1-1, 404, 406, 406/1, 406/1-1. URS člen 49.
postopek osebnega stečaja - stečajni upravitelj - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - preizkusna doba - preizkusno obdobje - namen postopka osebnega stečaja - namen odpusta obveznosti - preklic odpusta obveznosti - svoboda dela
Z začetkom postopka odpusta obveznosti mora dolžnik dati na prvo mesto interese upnikov, ne pa lastnih interesov.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžniku kot direktorju, pripada višja plača od minimalne. Le če bi višjo plačo prejemal, bi se lahko ustvarjala stečajna masa iz naslova njegovih dohodkov. Izposlovati višje plače pa mu nedvomno ne bi bilo težko, saj se na eni strani predstavlja kot delovno aktiven konstruktor, na drugi strani pa razvoj družbe postavlja pred svojo obveznost poplačila upnikov.
Dolžnik ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da ga zaradi lastnih interesov ni mogoče šteti kot vestnega in poštenega v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam.
Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano.
Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni več mogoč, ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, tako kot v tej zadevi.
ZPP člen 70, 70-6, 71, 71/3, 339, 339/2, 339/2-2, 354, 354/1. URS člen 23, 23/1.
izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izločitveni razlog - pravica do sodnega varstva - kršitev pravice do nepristranskega sodišča
Zadeva, v kateri je sodnik kot odvetnik zastopal tožnikovega očeta v pravdi, ki je tekla proti toženkinemu možu, je časovno resda oddaljena, vendar pa so za odločitev v obravnavani zadevi pomembna tudi dejstva iz navedenega obdobja. Sodnik se je v okviru zastopanja seznanil z okoliščinami iz medsosedskega razmerja med prednikoma pravdnih strank glede istih spornih nepremičnin. Te okoliščine ne le pri toženki, ampak pri povprečnem razumnem človeku vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
ZKP člen 18, 18/2, 59, 59/1, 145. URS člen 33, 37.
predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - izločitev dokazov - naključno pridobljen dokaz - dokazi, pridobljeni s strani oškodovanca - elektronska pošta - elektronska poslovna dokumentacija - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - pravica do zasebne lastnine - ni nedovoljen dokaz
Splošna bolnišnica, ki je v času, ko je bila obtožba že pravnomočna, naključno prišla do podatkov, za katere je ocenila, da bi lahko bili dokaz v kazenski zadevi, v kateri ima sama položaj oškodovanca, ni mogla in ne smela prezreti dokazov, saj ima nenazadnje po določbi prvega odstavka 59. člena ZKP oškodovanec v kazenskem postopku med drugim tako v fazi preiskave kot tudi glavne obravnave pravico predlagati dokaze, zbiranje dokaznega gradiva pa ureja tudi 145. člen ZKP, ki vse državne organe in organizacije z javnimi pooblastili zavezuje ne le naznaniti kazniva dejanja, temveč navesti tudi dokaze, za katere vedo in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je oškodovano bolnišnico, ki je javni zavod, tudi v tem smislu zavezovalo k predložitvi naključno najdene elektronske dokumentacije iz prejšnjega prenosnega računalnika obtoženke, ki se je nahajala na strežniku.
pravilna odmera sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - postopek za uveljavitev oprostitve plačila sodnih taks - delna oprostitev taksne obveznosti - prevalitev plačila takse na nasprotno stranko - možnost sodelovanja stranke v postopku - pravica do pravnega sredstva - kršitev pravice do obravnavanja - vrednost spornega predmeta - delno izpodbijanje odločbe - odločitev o stroških postopka v sodbi - končni uspeh strank v postopku - pridobitev premoženja na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem
Četudi mora nasprotnik taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, kasneje (po znanem končnem izidu postopka) plačati takse, ki bi jih bila morala plačati taks oproščena stranka, to nasprotniku ne daje pravice do sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi in posledično tudi ne pravice do pritožbe zoper odločitev o (delni) taksni oprostitvi.
Odločitev o stroških pravdnega postopka zadeva razmerje med strankama in zajema dejansko nastale pravdne stroške strank. Ta odločitev nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks (delno) oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika. Pri navedeni taksni prevalitvi gre namreč za razmerje med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem ter za še neplačane taksne obveznosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021407
URS člen 33, 35, 36. SPZ člen 66, 100. OZ člen 198.
solastnina - varstvo solastninske pravice - zamenjava ključavnice - izselitev iz stanovanjske hiše - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - izročitev ključev - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja - neupravičena pridobitev - verzijski zahtevek - plačilo uporabnine - uporabnina za stanovanjsko hišo v solastnini - določitev višine uporabnine - povprečna tržna najemnina - privolitev v prikrajšanje - razdružitev solastnine - sklepčnost tožbe - poizvedovalni dokaz
Tožnica je z zahtevkom za izročitev ključev izrazila svoj interes za izvajanje soposesti solastne nepremičnine in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Iz trditvene podlage toženca po drugi strani ne izhaja, da bi mu izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožničinega posega v njegovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Nasprotno, v pripravljalni vlogi z 28. 3. 2018 je navedel, da tožnici bivanja ni nikoli branil ter je z izročitvijo ključev mlajši hčerki predvideval, da so ti dostopni tudi tožnici. Dodal je še, da bi tožnica hišo lahko kadarkoli uporabljala. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da gre za hišo z dvema bivalnima enotama, ustavnopravnemu varstvu pravice do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS) dalo prednost pred varstvom tožničine (so)lastninske pravice (33. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče ohranilo nepravično stanje, ko tožnica, ki je bila zaradi toženčeve zamenjave ključev nedopustno izključena iz soposesti solastne nepremičnine, kljub sodni odločbi o načinu razdelitve premoženja, zaradi dolgotrajnosti postopka s civilno delitvijo, svojih solastniških upravičenj še naprej ne bi mogla izvajati. Po drugi strani bi preostali lastnik ohranil izključno posest na celotni stanovanjski hiši, ki jo je zaradi zasedenosti tudi težje prodati na trgu.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki utemeljuje zahtevek na plačilo uporabnine, zmotno pa je zaključilo, da ga tožnica ni dovolj substancirala ter ga zato zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Tožnica je že v tožbi ustrezno opisala, v čem obstoji njeno prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja, ki je vodilo v opustitev posesti, in ga vrednostno opredelila ter dodala, da je prav za tolikšen znesek tudi toženec neupravičeno obogaten. V drugi pripravljalni vlogi, vendar še pravočasno, je dodatno navedla, da toženca kot nedobrovernega posestnika zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni najemnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, pri čemer je izhodišče za določitev uporabnine povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00021560
OZ člen 131, 131/1, 134, 134/2, 179. URS člen 14, 15, 15/3, 22, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. ZPP člen 7, 8, 212.
odškodninska odgovornost - protipravnost - odškodnina - nepremoženjska škoda - človekove pravice - osebnostne pravice - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti v zasebnem življenju - pravica do osebnega življenja - pravica do časti in dobrega imena - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v pravico do zasebnosti - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do svobode izražanja - svoboda govora - kolizija ustavnih pravic - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - javna izjava - izjava politika - novinar - prepovedni zahtevek - javna oseba - relativno javna oseba - sodni penali - novinarsko poročanje - interes javnosti - vrednostna sodba - izjava novinarja - komentar načina dela novinarja - duševne bolečine - pravica dostopa do sodišča - stroški postopka - končni uspeh
Posameznikova intima je najstrožje varovana, je načelno nedotakljiva, za poseg vanjo pa mora obstajati tako močan javni interes, da prepričljivo prevlada v razmerju s sfero posameznikove intime.
Izražanje mnenja politika o objektivnosti in korektnosti poročanja novinarja, v okoliščinah konkretnega primera, ko ni bilo pospremljeno z žaljivkami ali kategoričnimi trditvami o korupciji in neobjektivnem poročanju, pač pa je šlo za spraševanje toženca o navedenem, pri čemer gre za njegovo reakcijo na novinarska vprašanja, ni nedopusten poseg v osebnostne pravice tožnice. Izjave toženca o navedenem glede na družbeno vlogo pravdnih strank ni mogoče generalno prepovedati za v bodoče.
Tožnica je kot novinarka t. i. relativna javna oseba in mora do neke razumne stopnje trpeti tudi posege v svojo osebnost. Pri zanimanju za osebo, ki s svojim poklicnim delom pripomore k ustvarjanju javnega mnenja, ne gre zgolj za zvedavost javnosti, pač pa za pristen javni interes, zato mora tožnica računati s tem, da je podvržena očem javnosti in lahko deležna tudi kritike in njeni družbeni vlogi sorazmernih posegov v zasebnost. O zadevah, ki so v interesu javnosti, lahko vsakdo razpravlja in širi mnenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021576
ZPP člen 8, 212, 245, 245/2, 245/3, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 356. URS člen 22, 23, 25. ZNB člen 8, 10, 10-6, 22, 22/1, 23, 25, 53b, 53c, 57, 57/1, 57/1-4, 57/1-5. ZNB-A člen 9. ZVPNB člen 24.
odškodnina - objektivna odgovornost države - nevarna dejavnost - cepljenje - obvezno cepljenje otrok - obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - nalezljive bolezni - posledice cepljenja - vzročna zveza - obstoj škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - mesečna renta - povrnitev stroškov zdravljenja - izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca - pomanjkljiva obrazložitev - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - enako varstvo pravic - učinkovito pravno sredstvo - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - dokazni standard - pomanjkljiva trditvena podlaga
Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Gre za dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika.
Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko je odkritje takšnega vzroka v veliki meri odvisno od sodelovanja nasprotne stranke.
Stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00025426
URS člen 35, 39, 39/1. ZVarD člen 1, 1/1. ZPP člen 180, 180/3, 212. OZ člen 179, 179/1.
odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - objava žaljivih vsebin na spletni strani - pravica do svobode izražanja medijev - varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do varstva časti in dobrega imena - absolutno javna oseba - pričakovana zasebnost - žaljivost članka - nevezanost sodišča na pravno podlago - prepoved diskriminacije - javno opravičilo - odstranitev objave
Dovoljeno je pisati o poslancih in njihovem obnašanju zunaj državnega zbora, celo ko ne nastopajo v svoji funkciji, temveč zasebno. To pomeni, da bi novinarka lahko pisala o (ne)spodobnem oblačenju poslancev, kot tudi o mejah njihovega svobodnega obnašanja, ter bi ob tem lahko izrazila tudi svoje mnenje. Tema sama po sebi je v interesu javnosti in se o njej lahko piše, vendar se je novinarka tega lotila povsem nespretno. V obravnavanem primeru že naslov preseže dovoljen način spodobnega oziroma nežaljivega izražanja. Pri tem ni šlo ne za pretiravanje ne za satirično pisanje, temveč za grobo diskreditacijo tožnice.
ZDZdr člen 51, 66, 68, 74, 74/1, 75, 75/1. ZNP člen 37.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - duševna motnja - paranoidna shizofrenija - prostorska stiska - kršitev človekovih pravic
V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga. V nasprotnem primeru bi bilo izvajanje ukrepov iz 74. in 75. člena ZDZdr neizvedljivo. Res pa takšni primeri odpirajo vprašanje sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo v primerih namestitve v socialno varstvenem zavodu po odredbi sodišča, s tem pa tudi pomembna ustavnopravna vprašanja, na kar je že opozorilo Ustavno sodišče.
pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavani narok - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pravna opredelitev - hudodelska združba - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - napeljevanje - neuspelo napeljevanje - kaznivost neuspelega napeljevanja - hudodelsko združevanje - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - način odvzema premoženjske koristi - odvzem premoženja zaradi kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - obvezen odvzem prevoznih sredstev
Iz vsebine Ustavne odločbe, na katero se sklicuje tudi pritožnik, in ko ta odločba povzema tudi uveljavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je moč zaključiti, da zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobtožencem in ki kasneje sodi tudi obtožencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, če prvotna sodba zoper soobtožence v enotnem postopku ne vsebuje stališč, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi obtoženca, o čigar krivdi je bilo odločeno v kasnejšem postopku in po opravljenem dokazovanju (glej 7. do 10. točka obrazložitve odločbe Up-57/14 z dne 26. 1. 2017). Takšno stališče je uveljavljeno tudi s sprejetimi odločbami Vrhovnega sodišča, primeroma I Ips 14015/2013, I Ips 36893/2010, I Ips 26166/2010, I Ips 5961/2013.
Ker je prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, potrebno presojati po kriterijih za udeležbo in bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da član združbe uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri uresničitvi le enega od njih, ali pa kako drugače odločilno prispeva k storitvi le-tega. Ob ugotovitvi pomena izvršitvenega ravnanja obtoženega A. A. v konkretnem primeru, tudi višje sodišče ugotavlja, da uporabljena pravna opredelitev kaznivega dejanja ni napačna. Takšna pravna opredelitev je pravilno podana tudi, če gre le za izvršitev enega kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe (o tem tudi sodba I Ips 23071/2014, I Ips 31766/2012).
Za kaznivost napeljevanja je odločilno, da napeljevalec pri drugem izzove odločitev za izvršitev kaznivega dejanja in ko to napeljevani vsaj poskusi storiti. Kljub temu pa je tudi napeljevanje, ki ni bilo uspešno, kaznivo v primerih, če gre za napeljevanje h kaznivemu dejanju, za katero je predpisana kazen treh ali več let, saj se v tem primeru napeljevalca kaznuje za poskus tudi, če kaznivo dejanje sploh ni bilo poskušano. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen zapora od enega do desetih let, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku (če je kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral mrežo prekupčevalcev ali posrednikov), pa se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Navedeno vodi k zaključku, da je tudi v primeru, če je napeljevalcu očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, napeljevanje glede na določbo drugega odstavka 37. člena KZ-1 še vedno kaznivo, tudi če ni bilo s strani napeljevanega niti poskušano. V primeru neuspelega napeljevanja zaradi napeljevalčevega ravnanja sicer ne nastane nobena posledica, vseeno pa se kaznivost neuspelega napeljevanja, ki je vezano le na hujša kazniva dejanja, utemeljuje s tem, da gre za visoko stopnjo nevarnosti posameznika, čigar ideja o vplivanju na druge zahteva kazenskopravni odziv (Kazensko pravo, dr. Liljana Selinšek, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 2015).
Konkretno plovilo je bilo uporabljeno za prevoz prepovedane droge, zato je podana zakonska podlaga za odvzem le-tega v določbi petega odstavka 186. člena KZ-1, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno navedlo in utemeljilo z zakonsko alternativno predpisano možnostjo za odvzem prevoznega sredstva (vedenje lastnika), da bodo prevozna sredstva – v konkretnem primeru jadrnica, uporabljena za tak namen. V primeru, če ne bi bilo v zadevi odločeno s sodbo, pa bi zakonsko podlago za odvzem predmetov predstavljala določba 498. člena ZKP, ki se nanaša na primere, ko se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo, saj je določbo 498. člena ZKP potrebno razumeti na način, da obvezen odvzem predmetov tudi v takem primeru predstavlja materialni zakon v določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 in ob taki podlagi ni potrebno še nadaljnje ugotavljanje nevarnosti ponovne uporabe za kaznivo dejanje, ugotavljanje, če to zahtevajo koristi splošne varnosti, ali razlogi morale. Ker je jadrnica zaradi prevoza prepovedane droge že postala sredstvo za kaznivo dejanje, in ker gre za sredstvo za storitev tako hudega kaznivega dejanja, ki z visoko stopnjo ogroža zdravje in življenje ljudi, se z obveznim odvzemom takšnega predmeta, poskuša preprečiti tudi nadaljnje izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, zato z zasegom ni prekomerno poseženo v lastninsko pravico tretjega in lastništvo tudi ne more biti več okoliščina, ki bi državi onemogočala, da za preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj in s tem za zavarovanje zdravja in življenja, ne bi mogla uspešno določiti in izvesti obveznega odvzema tudi lastnikovega prevoznega sredstva, čeprav sam ni bil storilec kaznivega dejanja (Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitja Deisinger, stran 339 do 340).
ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/7, 168, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4, 44/8, 88. Ustava Republike Slovenije (1974) člen 121, 125.
avtorski sorodna pravica - fonogram - nadomestilo za uporabo fonogramov - plačilo nadomestila - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - narava sporazuma - exceptio illegalis - sklenitev pogodbe - nesklenitev pogodbe - prikrajšanje - neodvisnost sodnikov - odstop od prakse Vrhovnega sodišča - utemeljitev odstopa od sodne prakse - samovolja
Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00025555
ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 26, 34. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2009) člen 4, 4/2, 6, 6/1, 25, 25/1.
obrazložitev sodbe - kršitev postopka - relativna procesna kršitev - uporaba prisilnih sredstev - denarna odškodnina zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost države - ustavna pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - protipravnost ravnanja policistov - smrt zaradi bolezni in mučenja - epileptični napadi - izvedensko mnenje - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje, ki v obrazložitvi sodbe ene od navedb ni povzelo, je kršilo pravila postopka. Ta procesna kršitev pa ni vplivala na odločitev, saj zatrjevano dejstvo pri obravnavanju zahtevka in v razlogih ni bilo spregledano.
Ker je bila uporaba prisilnih sredstev zoper zapornika nujna in sorazmerna, ni prišlo do kršitve 34. člena Ustave RS, na podlagi katere ima vsakdo pravico do dostojanstva in varnosti.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/3. URS člen 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
tajnost občil - komunikacijska zasebnost - pridobivanje podatkov - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - IP-naslov - dinamični IP naslov - statični IP naslov - pridobitev ip naslova - pravno varstvo IP - naslova
Pri ugotavljanju uporabnika dinamičnega IP naslova se s pregledovanjem posameznih dostopov do interneta posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti ter s tem v pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja po 8. členu EKČP in v pravico do tajnosti občil po 37. členu URS. Predmet varstva komunikacijske zasebnosti so vsi prometni podatki kot sestavni del komunikacije posameznika. Posamezni dostop do interneta preko dinamičnega IP naslova predstavlja podatek o "prometu" in je kot tak sestavni del komunikacije ter zato spada v okvir varstva po navedenih določbah. Zato se za razkritje podatkov o naročniku določenega dinamičnega IP naslova zahteva odredba sodišča po prvem odstavku 149.b člena ZKP in jih ni mogoče pridobiti z enostavno pisno zahtevo policije.
Uporabniki statičnih IP naslovov niso javni (oziroma javno objavljani npr. na internetni strani, v naročniškem imeniku ...). Vendar pa podatek o imetniku statičnega IP lahko operater ugotovi tudi brez pregledovanja njegovega komunikacijskega udejstvovanja v svetovnem spletu, t.j. brez pregledovanja ustavno varovanih podatkov o "prometu". Ker so statični IP naslovi "stalni" oziroma posameznemu imetniku dodeljeni (brez spreminjanja) za daljše časovno obdobje, za njegovo identificiranje ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu, temveč operater iz svojih evidenc ugotovi le, kdo je imetnik naslova. Ta postopek pa ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil po 37. členu URS. Za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova zato ni potrebna odredba sodišča (prvi odstavek 149.b člena ZKP), temveč ga lahko po tretjem odstavku 149.b člena ZKP pridobi tudi policija neposredno od operaterja.