CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021576
ZPP člen 8, 212, 245, 245/2, 245/3, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 356. URS člen 22, 23, 25. ZNB člen 8, 10, 10-6, 22, 22/1, 23, 25, 53b, 53c, 57, 57/1, 57/1-4, 57/1-5. ZNB-A člen 9. ZVPNB člen 24.
odškodnina - objektivna odgovornost države - nevarna dejavnost - cepljenje - obvezno cepljenje otrok - obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - nalezljive bolezni - posledice cepljenja - vzročna zveza - obstoj škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - mesečna renta - povrnitev stroškov zdravljenja - izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca - pomanjkljiva obrazložitev - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - enako varstvo pravic - učinkovito pravno sredstvo - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - dokazni standard - pomanjkljiva trditvena podlaga
Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Gre za dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika.
Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko je odkritje takšnega vzroka v veliki meri odvisno od sodelovanja nasprotne stranke.
Stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021407
URS člen 33, 35, 36. SPZ člen 66, 100. OZ člen 198.
solastnina - varstvo solastninske pravice - zamenjava ključavnice - izselitev iz stanovanjske hiše - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - izročitev ključev - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja - neupravičena pridobitev - verzijski zahtevek - plačilo uporabnine - uporabnina za stanovanjsko hišo v solastnini - določitev višine uporabnine - povprečna tržna najemnina - privolitev v prikrajšanje - razdružitev solastnine - sklepčnost tožbe - poizvedovalni dokaz
Tožnica je z zahtevkom za izročitev ključev izrazila svoj interes za izvajanje soposesti solastne nepremičnine in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Iz trditvene podlage toženca po drugi strani ne izhaja, da bi mu izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožničinega posega v njegovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Nasprotno, v pripravljalni vlogi z 28. 3. 2018 je navedel, da tožnici bivanja ni nikoli branil ter je z izročitvijo ključev mlajši hčerki predvideval, da so ti dostopni tudi tožnici. Dodal je še, da bi tožnica hišo lahko kadarkoli uporabljala. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da gre za hišo z dvema bivalnima enotama, ustavnopravnemu varstvu pravice do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS) dalo prednost pred varstvom tožničine (so)lastninske pravice (33. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče ohranilo nepravično stanje, ko tožnica, ki je bila zaradi toženčeve zamenjave ključev nedopustno izključena iz soposesti solastne nepremičnine, kljub sodni odločbi o načinu razdelitve premoženja, zaradi dolgotrajnosti postopka s civilno delitvijo, svojih solastniških upravičenj še naprej ne bi mogla izvajati. Po drugi strani bi preostali lastnik ohranil izključno posest na celotni stanovanjski hiši, ki jo je zaradi zasedenosti tudi težje prodati na trgu.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki utemeljuje zahtevek na plačilo uporabnine, zmotno pa je zaključilo, da ga tožnica ni dovolj substancirala ter ga zato zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Tožnica je že v tožbi ustrezno opisala, v čem obstoji njeno prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja, ki je vodilo v opustitev posesti, in ga vrednostno opredelila ter dodala, da je prav za tolikšen znesek tudi toženec neupravičeno obogaten. V drugi pripravljalni vlogi, vendar še pravočasno, je dodatno navedla, da toženca kot nedobrovernega posestnika zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni najemnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, pri čemer je izhodišče za določitev uporabnine povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela.
ZDZdr člen 51, 66, 68, 74, 74/1, 75, 75/1. ZNP člen 37.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - duševna motnja - paranoidna shizofrenija - prostorska stiska - kršitev človekovih pravic
V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, prezasedenost zavoda ni utemeljen razlog za zavrnitev predloga. V nasprotnem primeru bi bilo izvajanje ukrepov iz 74. in 75. člena ZDZdr neizvedljivo. Res pa takšni primeri odpirajo vprašanje sistemske pomanjkljivosti obravnave oseb z duševno motnjo v primerih namestitve v socialno varstvenem zavodu po odredbi sodišča, s tem pa tudi pomembna ustavnopravna vprašanja, na kar je že opozorilo Ustavno sodišče.
pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavani narok - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - pravna opredelitev - hudodelska združba - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - napeljevanje - neuspelo napeljevanje - kaznivost neuspelega napeljevanja - hudodelsko združevanje - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - način odvzema premoženjske koristi - odvzem premoženja zaradi kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - obvezen odvzem prevoznih sredstev
Iz vsebine Ustavne odločbe, na katero se sklicuje tudi pritožnik, in ko ta odločba povzema tudi uveljavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je moč zaključiti, da zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobtožencem in ki kasneje sodi tudi obtožencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, če prvotna sodba zoper soobtožence v enotnem postopku ne vsebuje stališč, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi obtoženca, o čigar krivdi je bilo odločeno v kasnejšem postopku in po opravljenem dokazovanju (glej 7. do 10. točka obrazložitve odločbe Up-57/14 z dne 26. 1. 2017). Takšno stališče je uveljavljeno tudi s sprejetimi odločbami Vrhovnega sodišča, primeroma I Ips 14015/2013, I Ips 36893/2010, I Ips 26166/2010, I Ips 5961/2013.
Ker je prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, potrebno presojati po kriterijih za udeležbo in bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da član združbe uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri uresničitvi le enega od njih, ali pa kako drugače odločilno prispeva k storitvi le-tega. Ob ugotovitvi pomena izvršitvenega ravnanja obtoženega A. A. v konkretnem primeru, tudi višje sodišče ugotavlja, da uporabljena pravna opredelitev kaznivega dejanja ni napačna. Takšna pravna opredelitev je pravilno podana tudi, če gre le za izvršitev enega kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe (o tem tudi sodba I Ips 23071/2014, I Ips 31766/2012).
Za kaznivost napeljevanja je odločilno, da napeljevalec pri drugem izzove odločitev za izvršitev kaznivega dejanja in ko to napeljevani vsaj poskusi storiti. Kljub temu pa je tudi napeljevanje, ki ni bilo uspešno, kaznivo v primerih, če gre za napeljevanje h kaznivemu dejanju, za katero je predpisana kazen treh ali več let, saj se v tem primeru napeljevalca kaznuje za poskus tudi, če kaznivo dejanje sploh ni bilo poskušano. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen zapora od enega do desetih let, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku (če je kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral mrežo prekupčevalcev ali posrednikov), pa se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Navedeno vodi k zaključku, da je tudi v primeru, če je napeljevalcu očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, napeljevanje glede na določbo drugega odstavka 37. člena KZ-1 še vedno kaznivo, tudi če ni bilo s strani napeljevanega niti poskušano. V primeru neuspelega napeljevanja zaradi napeljevalčevega ravnanja sicer ne nastane nobena posledica, vseeno pa se kaznivost neuspelega napeljevanja, ki je vezano le na hujša kazniva dejanja, utemeljuje s tem, da gre za visoko stopnjo nevarnosti posameznika, čigar ideja o vplivanju na druge zahteva kazenskopravni odziv (Kazensko pravo, dr. Liljana Selinšek, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 2015).
Konkretno plovilo je bilo uporabljeno za prevoz prepovedane droge, zato je podana zakonska podlaga za odvzem le-tega v določbi petega odstavka 186. člena KZ-1, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno navedlo in utemeljilo z zakonsko alternativno predpisano možnostjo za odvzem prevoznega sredstva (vedenje lastnika), da bodo prevozna sredstva – v konkretnem primeru jadrnica, uporabljena za tak namen. V primeru, če ne bi bilo v zadevi odločeno s sodbo, pa bi zakonsko podlago za odvzem predmetov predstavljala določba 498. člena ZKP, ki se nanaša na primere, ko se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo, saj je določbo 498. člena ZKP potrebno razumeti na način, da obvezen odvzem predmetov tudi v takem primeru predstavlja materialni zakon v določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 in ob taki podlagi ni potrebno še nadaljnje ugotavljanje nevarnosti ponovne uporabe za kaznivo dejanje, ugotavljanje, če to zahtevajo koristi splošne varnosti, ali razlogi morale. Ker je jadrnica zaradi prevoza prepovedane droge že postala sredstvo za kaznivo dejanje, in ker gre za sredstvo za storitev tako hudega kaznivega dejanja, ki z visoko stopnjo ogroža zdravje in življenje ljudi, se z obveznim odvzemom takšnega predmeta, poskuša preprečiti tudi nadaljnje izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, zato z zasegom ni prekomerno poseženo v lastninsko pravico tretjega in lastništvo tudi ne more biti več okoliščina, ki bi državi onemogočala, da za preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj in s tem za zavarovanje zdravja in življenja, ne bi mogla uspešno določiti in izvesti obveznega odvzema tudi lastnikovega prevoznega sredstva, čeprav sam ni bil storilec kaznivega dejanja (Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitja Deisinger, stran 339 do 340).
ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/7, 168, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4, 44/8, 88. Ustava Republike Slovenije (1974) člen 121, 125.
avtorski sorodna pravica - fonogram - nadomestilo za uporabo fonogramov - plačilo nadomestila - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - narava sporazuma - exceptio illegalis - sklenitev pogodbe - nesklenitev pogodbe - prikrajšanje - neodvisnost sodnikov - odstop od prakse Vrhovnega sodišča - utemeljitev odstopa od sodne prakse - samovolja
Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00025555
ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 26, 34. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2009) člen 4, 4/2, 6, 6/1, 25, 25/1.
obrazložitev sodbe - kršitev postopka - relativna procesna kršitev - uporaba prisilnih sredstev - denarna odškodnina zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost države - ustavna pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - protipravnost ravnanja policistov - smrt zaradi bolezni in mučenja - epileptični napadi - izvedensko mnenje - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje, ki v obrazložitvi sodbe ene od navedb ni povzelo, je kršilo pravila postopka. Ta procesna kršitev pa ni vplivala na odločitev, saj zatrjevano dejstvo pri obravnavanju zahtevka in v razlogih ni bilo spregledano.
Ker je bila uporaba prisilnih sredstev zoper zapornika nujna in sorazmerna, ni prišlo do kršitve 34. člena Ustave RS, na podlagi katere ima vsakdo pravico do dostojanstva in varnosti.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/3. URS člen 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
tajnost občil - komunikacijska zasebnost - pridobivanje podatkov - podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - IP-naslov - dinamični IP naslov - statični IP naslov - pridobitev ip naslova - pravno varstvo IP - naslova
Pri ugotavljanju uporabnika dinamičnega IP naslova se s pregledovanjem posameznih dostopov do interneta posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti ter s tem v pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja po 8. členu EKČP in v pravico do tajnosti občil po 37. členu URS. Predmet varstva komunikacijske zasebnosti so vsi prometni podatki kot sestavni del komunikacije posameznika. Posamezni dostop do interneta preko dinamičnega IP naslova predstavlja podatek o "prometu" in je kot tak sestavni del komunikacije ter zato spada v okvir varstva po navedenih določbah. Zato se za razkritje podatkov o naročniku določenega dinamičnega IP naslova zahteva odredba sodišča po prvem odstavku 149.b člena ZKP in jih ni mogoče pridobiti z enostavno pisno zahtevo policije.
Uporabniki statičnih IP naslovov niso javni (oziroma javno objavljani npr. na internetni strani, v naročniškem imeniku ...). Vendar pa podatek o imetniku statičnega IP lahko operater ugotovi tudi brez pregledovanja njegovega komunikacijskega udejstvovanja v svetovnem spletu, t.j. brez pregledovanja ustavno varovanih podatkov o "prometu". Ker so statični IP naslovi "stalni" oziroma posameznemu imetniku dodeljeni (brez spreminjanja) za daljše časovno obdobje, za njegovo identificiranje ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu, temveč operater iz svojih evidenc ugotovi le, kdo je imetnik naslova. Ta postopek pa ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil po 37. členu URS. Za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova zato ni potrebna odredba sodišča (prvi odstavek 149.b člena ZKP), temveč ga lahko po tretjem odstavku 149.b člena ZKP pridobi tudi policija neposredno od operaterja.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - dejansko stanje
Pritožba pravilno opozarja, da pomeni sprejem v varovani oddelek SVZ na podlagi odločbe sodišča hud poseg v človekove pravice, predvsem pravico do osebne svobode ter pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, zato mora sodišče pred izrekom ukrepa skrbno presoditi, ali obstajajo vsi zakonsko določeni pogoji zanj.
Zoper sodbo višjega sodišča, ki potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ni pritožbe. Res Ustava RS v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih organov. Tožencu ta ustavna pravica ni bila kršena, saj je imel pravico do pritožbe zoper sodbo, izdano v tej zadevi, ki jo je tudi izkoristi in je o njej pristojno sodišče tudi vsebinsko odločalo.
ZDZdr člen 66, 67, 67/3, 74, 74/1, 74/1-6, 75, 75/1.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - duševna motnja - paranoidna shizofrenija - prostorska zasedenost - prostorska stiska - kršitev človekovih pravic
V sodni praksi je utrjeno stališče, da v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, slednji ne more uspešno nasprotovati sprejemu s trditvami o pomanjkanju prostorskih in kadrovskih zmožnosti.
Konkretni zavod od vseh zavodov izkazuje najmanjšo obremenjenost in je najbližje stalnemu prebivališču nasprotne udeleženke, ki je tudi izrazila željo po namestitvi v ta socialno varstveni zavod.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00021410
URS člen 22, 25. ZPP člen 8, 287, 287/2, 337, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 131, 131/1, 154, 154/1.
neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - pravica do izjave - dopolnitev izvedenskega mnenja - odgovornost za škodo pri nesreči premikajočih se motornih vozil - razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje
Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nezadostno obrazloženo zavrnilo dokazne predloge tožnice po dopolnitvi izvedenskega mnenja ter zaslišanju prič, saj ni mogoče soglašati z obrazložitvijo, da "je v spisu dovolj dokazov za razsojo in izvedba le-teh ne bi pripomogla k drugačni odločitvi".
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00021076
ZUstS člen 44. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 16/1, 21, 21/1, 34, 34/1, 36, 36/1, 37, 37/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22.
pravica do vrnitve sodne takse - predlog za vračilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - maksimalna taksa - nastanek taksne obveznosti - izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse - odločba o odmeri sodne takse - učinek pravnomočnosti - način izvršitve ustavne odločbe - dodatni pogoj - pravica stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V primeru, ko stranka sodno takso plača ob nastanku taksne obveznosti, sodišče takso le odmeri in preveri njeno pravilnost. Če je taksa plačana v predpisani višini, nadaljnje postopanje sodišča z izdajo plačilnega naloga oziroma odločbe v ZST-1 ni predvideno.
Ne gre za kršitev enakega obravnavanja vseh strank pred sodiščem, saj je tožnica v enakem položaju kot vse druge stranke, ki so v takem položaju (odmera takse pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15) takso plačale pred izdajo ustavne odločbe U-I-46/15 ob vložitvi tožbe ter stranke, ki so sodno takso plačale na podlagi izdanega plačilnega naloga, zoper katerega niso vložile ugovora ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno oziroma niso vložile predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
alternativni način izvršitve kazni zapora - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - vročanje mnenja strankam - pravica do izjave obdolženca - kršitev pravice do izjave
Tudi v postopku odločanja o predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni mora biti v skladu z 22. členom URS, obsojencu dana možnost izjave o celotnem zbranem procesnem gradivu, ki vpliva na odločitev sodišča (mnenje CSD, ODT itd.).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023245
URS člen 26. ZKP člen 110, 110/3, 215, 215/3. ZPP člen 8, 212, 213, 214, 215, 339, 339/2, 339/2-14.
protipraven zaseg vozila v kazenskem postopku - razdružitev - odškodninska odgovornost države - protipravnost - prekinitev vzročne zveze
Izročitev vozila tožeči stranki v tem primeru do razdružitve z nadgradnjo ni bila možna, saj je nadgradnja predstavljala dokaz v kazenskem postopku. Tožeča stranka je takoj po zasegu predlagala, da zaradi zapletenega postopka razdružitve in možnosti nastanka znatne škode v primeru nepravilne razdružitve, sama izvede razdružitev. S tem je izrazila svojo voljo, da sama opravi razdružitev. Tožena stranka je temu predlogu sledila in tožeči stranki omogočila razdružitev 9. 6. 2014, vendar do nje iz razlogov na strani tožeče stranke ni prišlo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v tem primeru izvršila svoje dolžno ravnanje glede zahteve za vračilo vozila.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00022249
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. URS člen 39. ZIZ člen 272. OZ člen 134.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - svoboda izražanja - pravica javnosti do obveščenosti - osebnostne pravice - relativno javna oseba - zloraba pravice - standard žaljivosti - trditve o dejstvih - vrednostna sodba - kodeks novinarske etike
Svoboda izražanja zajema tudi informacije, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. V njen okvir sodi tudi možnost zatekanja k določeni stopnji pretiravanja ali provokacije in k uporabi pretiranih izjav. Nikakor pa niso - tudi po praksi ESČP - varovane izjave, ki bi pomenile objestno samovoljno klevetanje in katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.
ZPP člen 1, 11/3, 11/4, 109, 109/1. URS člen 8, 15, 15/5, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
sklep o kaznovanju - denarno kaznovanje pooblaščenca - kaznovanje za žalitev sodišča - žalitev v vlogi - žalitev sodnika - svoboda izražanja - javni interes - tehtanje pravic v koliziji - poseg v svobodo izražanja - seznanitev s pisanjem - časovna odmaknjenost - poseg v ustavno pravico - nujnost posega
Navedb pooblaščenca tožeče stranke ni mogoče šteti za procesne ali materialnopravne navedbe, ki bi kakorkoli prispevale k uspehu stranke v konkretni pravdi, saj z njimi ne polemizira z dejstvi, dokazi in pravnimi naziranji sodišča v obravnavani zadevi. Tudi sodna praksa je že večkrat poudarila, da mora biti kritika izrečena na konstruktiven in dostojen način in v funkciji obrambe interesov stranke. Pritožnikov sporni zapis tega standarda ne dosega. Ne gre za konstruktivno kritiko, ampak le za pavšalno navržene očitke, s katerimi pooblaščenec ni branil interesov svoje stranke v konkretnem postopku, ampak le „opisoval“ svoje domnevne slabe izkušnje z razpravljajočo sodnico.
Omejen forum ljudi, ki je bil seznanjen s pisanjem, in časovna odmaknjenost med sporno izjavo in kaznijo v okoliščinah konkretnega primera ne izkazujeta nujnosti izrečene omejitve svobode izražanja oziroma nujnosti posega v pravico iz prvega odstavka 39. člena URS.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021900
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZVPSBNO člen 1.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - dolgotrajnost postopka - dolžnik v stečaju - neizpolnitev obveznosti - insolventnost dolžnika - vzročna zveza - obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obstoj škode - nadaljevanje pravdnega postopka - obstoj terjatve do dolžnika - ugovor delne izpolnitve - zakonske zamudne obresti - prenehanje terjatve
Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.
Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek.
Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. prosjačiti, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.
URS člen 23. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 227, 227/10, 251, 251/1, 371, 371/2, 285e.
izločitev dokazov - dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do sodnega varstva
V obravnavani zadevi izdelano izvedensko mnenje izvedenca požarne stroke F.P. sicer ne povzema izrecnih izjav obdolženega D. S. o očitanem kaznivem dejanju, niti tega ne zatrjuje obramba v predlogu za izločitev dokazov. Vendar pa se izvedensko mnenje (glede na dejanske ugotovitve na naroku za obravnavo predloga za izločitev dokazov) v celoti vsebinsko opira (tudi) na kasneje izločeno nedovoljeno izpovedbo obdolženega, torej na nedovoljen dokaz. Zato je posledično logično, da se sodna odločba na to izvedensko mnenje ne more in ne sme opirati. Ta prepoved sicer nima izrecne podlage v prvem odstavku 251. člena ZKP, in tudi ne zahteva izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, vendar je treba upoštevati dejstvo, da izvedensko mnenje izhaja vzročno-posledično iz izločene, nedovoljene izpovedbe obdolženega iz faze preiskovalnih dejanj. Čeprav izvedensko mnenje samo po sebi ni bilo pridobljeno nezakonito, je torej dokaz, pridobljen na podlagi vednosti o nedovoljenem dokazu, oziroma z reprodukcijo izločenega nedovoljenega dokaza.
zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - domneva nedolžnosti - storitev novega kaznivega dejanja - pravnomočna kazenska obsodilna sodba
Zaradi domneve nedolžnosti (člen 27 Ustave RS) in zakonskega teksta v tretjem odstavku 82. člena KZ-1 ("stori" novo kaznivo dejanje) mora biti obstoj novega kaznivega dejanja, ki preprečuje izbris poprejšnje obsodbe iz kazenske evidence, ugotovljen s pravnomočno sodbo.
ZKP člen 214, 215, 285e. ZP-1 člen 58, 58/2, 58/3, 67, 67/1, 210, 210/1.
izločitev dokazov - hišna preiskava - obrazložitev odredbe - postopek o prekršku - smiselna uporaba določb zkp v prekrškovnem postopku
Po drugem in tretjem odstavku 58. člena ZP-1 in sedmi alineji prvega odstavka 210. člena ZP-1 se za hišno preiskavo smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku. ZP-1 v sedmi alineji prvega odstavka 67. člena določa, da se, če v tem zakonu ni drugače določeno (in ni), v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku, torej tudi 214. in 215. člena ZKP. Ustavno sodišče je z odločbo Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 spremenilo svoje stališče iz starejše odločbe Up-2094/06 z dne 20. 3. 2008. Če bi pristali, da za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zadostuje zgolj sklicevanje na predlog policije ter bi o presoji sodnika sklepali iz samega dejstva, da je hišno preiskavo odredil, bi se odrekli ne le garantni funkciji sodnika, temveč tudi možnosti učinkovitega naknadnega preizkusa, ali je bila hišna preiskava opravljena v skladu z ZKP in Ustavo. Ker je okrajna sodnica odredila hišno preiskavo z odredbo, ki ne vsebuje razlogov za presojo izpolnjenosti pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave, je kršila obtoženčevo pravico do obrazložitve sodne odločbe iz 22. člena Ustave in ne le kršila določbo o obrazloženosti odredbe iz prvega odstavka 215. člena ZKP v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1.