Ker je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, vzrokov pa zaradi nekritičnosti osebe do svojega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je bilo treba zdravljenje osebe v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom podaljšati za čas dveh mesecev.
Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo. Tako je pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja, pravico do telesne celovitosti, kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti.
Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali če huje ogroža svoje zdravje, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
Ker toženec s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, stanovanje uporablja brez pravnega naslova in lahko tožnica kadarkoli s tožbo zahteva njegovo izselitev (111. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s tem, da na odločitev ne more vplivati toženčevo sklicevanje na pravico do spoštovanja doma, upoštevajoč pri tem odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14 (ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik) ter tudi novejšo odločbo istega sodišča Up-619/17. Drži sicer, da pritožnik v stanovanju živi že 33 let in da za njegovo uporabo plačuje. Vendar pa to po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ostalih dejanskih ugotovitev, ne narekuje drugačne odločitve. Ni namreč mogoče spregledati, da je takšno dolgotrajno bivanje posledica nezakonite vselitve ter vlaganja cele vrste neutemeljenih zahtevkov, ugovorov in pritožb. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, kršitev pravice ne more prerasti v pravico samo in zato toženčevega pravnega položaja ni mogoče primerjati z zgolj na videz podobnimi položaji najemnikov.