Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navajala trditve glede zdravstvenega stanja matere in sestre, privolila, da so te prišle v javnost. Pritožnika namreč nista mogla predpostavljati, da bo dolžnik kljub izdani začasni odredbi in neupoštevanje ustavne pravice iz 24. člena Ustave RS oziroma neupoštevanjem uporabe 321. in 322. ter 332. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, objavil praktično celoten sklep o začasni odredbi, zgolj z brisanjem emša in davčnih številk upnikov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je iz objave jasno razvidno tako ime kot tudi priimek upnikov, s čimer je odločba v celoti personalizirana in posledično je v popolnosti določeno tudi za katero mater in sestro upnice gre. Objava neanominiziranih sodnih odločitev z objavo osebnih podatkov o zdravstvenem stanju matere in sestre upnice je torej v nasprotju z izdano začasno odredbo in ciljem, katerega zatrjuje dolžnik v pritožbi, to je javna razprava o razmerju med svobodo tiska in pravico do zasebnosti.

Pritožnik še trdi, da je potrebno pri denarni kazni upoštevati njen namen in ostale pravne institute, ki se v pravnem redu upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije, kot denimo stopnja ogrožanja ali posega v zavarovano dobrino ter pravne vrednote ter vse ostale okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se o višini prvotno zagrožene denarne kazni odloča že v okviru izdaje sklepa o začasni odredbi oziroma v ugovornem postopku, v tem konkretnem postopku pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa začasne odredbe v primerjavi s kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika izrečene v sklepu o začasni odredbi.