Pritožba utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, s katero je bila prejšnja zakonska ureditev rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva razveljavljena. Posledično je v obdobju do uveljavitve nove zakonodaje pravni red ostal brez časovne omejitve za uveljavljanje te pravice.
Ker v obravnavani zadevi o vprašanju očetovstva do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljene določbe o rokih ne smejo več uporabljati. Posledično okoliščina, da je predlagateljica že prej razpolagala z informacijami oziroma sumom glede svojega biološkega izvora, sama po sebi ni mogla povzročiti poteka roka za vložitev predloga, saj v relevantnem obdobju zakon takšnega roka ni določal. Šele z uveljavitvijo nove zakonodaje, torej DZ dne 15. 4. 2019, je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Razlaga, po kateri bi bilo treba šteti, da je rok začel teči že na podlagi okoliščin iz časa, ko zakon roka ni določal, bi imela za posledico dejanski retroaktivni odvzem pravice do sodnega varstva. Ker je bil v konkretnem primeru predlog na ugotovitev vložen 13. 12. 2023, torej pred iztekom petletnega roka od uveljavitve nove zakonske ureditve, je bil vložen pravočasno.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.
Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.
Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo dveh spornih aneksov predstavlja bistveno spremembo te pogodbe, v nadaljevanju presojalo še, ali je sklenitev spornih aneksov dopustna predvsem iz razlogov po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3.
Navedba, da je odgovorna oseba pravne osebe s sklenitvijo aneksov kvečjemu odvračala potencialno škodo, ki bi utegnila nastati v primeru, če bi se izvajalec v kasnejšem sodnem postopku (pravdi) skliceval, da v pogodbeno dogovorjenem roku storitve ni mogel izvesti zaradi okoliščin, na katere ni mogel računati in nanje vplivati, ne predstavljajo zakonitega razloga za spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila (to je za podaljšanje roka za izvedbo predmeta javnega naročila) brez novega postopka javnega naročanja, kar posledično pomeni, da se s sklicevanjem na ta razlog odgovorna oseba pravne osebe tudi ne more razbremeniti odgovornosti za storitev obravnavanih prekrškov.
Ker izrek opomina namesto globe predstavlja izjemo splošnega pravila, da se za prekršek izreče zanj predpisana sankcija, je treba zato določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 razlagati restriktivno.
Rok za vložitev pritožbe, ki znaša 8 dni od vročitve sodbe, je predpisan v prvem odstavku 151. člena ZP-1. Gre za zakonsko določen rok, ki je nepodaljšljiv in je enak za vse obdolžence, zoper katere teče redni postopek o prekršku, tudi postopek zaradi prekrškov po ZJN-3.
Opustitve izdaje predpisa o materialnopravni in procesni ureditvi povračil premoženjske vojne škode ni mogoče uvrstiti med primere normativne protipravnosti.
Odločitev o zavrženju toženčevega predloga za obnovo postopka je pravilna. Golo sklicevanje na zakonske določbe ob vsebinsko praznih navedbah predloga ne zadošča. V predlogu za obnovo postopka ni navedb, ki bi utemeljevale obstoj konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan kateri od zakonitih obnovitvenih razlogov.
Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja.
ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč (tretji odstavek 26. člena ZOPNI).
Bolezen pooblaščenca je lahko kvečjemu razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne vpliva pa na pravilnost vročitve.
Razžalitev zasebnega tožilca skozi zmerjanje s prekletim pijancem ter pridevnike nor, prizadet in "fukjen" nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem lastništva oziroma izvrševanja posesti na sporni parceli, zato je očitno, da razlog za eskulpacijo ravnanja obdolženca ne more biti podan. Z osebno diskvalifikacijo zasebnega tožilca, obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve medsosedskega mejnega spora, saj je šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju spora med bratoma.
Zaslišanje bančnih uslužbencev, ki nesporno niso sodelovali pri sklenitvi Kreditne pogodbe, niti ne delajo v poslovalnici, kjer je bila sklenjena, ni primerno dokazno sredstvo za dokazovanje izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. Treba je ugotoviti oziroma dokazati, kaj konkretno je bilo ob sklepanju Kreditne pogodbe pojasnjeno tožnikoma in ne kakšna navodila naj bi banka dajala svojim uslužbencem.