CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00044570
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1. URS člen 15, 23, 24, 25, 26, 125. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-2.
plačilo sodne takse za pritožbo - pravica do pritožbe - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - odločanje o plačilu sodne takse - javnost glavne obravnave - pravica do sodnega varstva - uveljavljanje kršitev ustavnih pravic
Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi ugovora tožnika zoper plačilni nalog pravilno sklicuje na 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki določa, da taksna obveznost nastane za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00044650
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 30, 30/1, 39, 71. ZNP-1 člen 42.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - prisilni ukrep - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje življenja in zdravja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - samomorilnost - duševna motnja - nujen ukrep - obrazložitev neuporabe milejših ukrepov
V obravnavani zadevi so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Izvedenec ugotavlja, da je oseba še vedno hudo samomorilno ogrožena, nima apetita in je v treh mesecih shujšala za 5 kg, kar prav tako predstavlja hujše ogrožanje lastnega zdravja. To ogrožanje pa je posledica duševne motnje (paranoidne psihoze), zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00044730
ZPP člen 154, 154/1, 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-3, 458, 458/1. OZ člen 1019, 1019/1. URS člen 22, 49.
povrnitev pravdnih stroškov - sprememba odločitve o pravdnih stroških - stroški potrebni za pravdo - potni stroški odvetnika - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča - kilometrina - urnina - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - razmerje med stranko in pooblaščencem - prosta izbira odvetnika - spremenjena sodna praksa - zloraba pravice - izpodbijanje dejanskih ugotovitev - nedovoljen pritožbeni razlog - priznano dejstvo - prevzem poroštvene obveznosti - poroštvena izjava - subsidiarno poroštvo - poroštvena pogodba - poziv upnika na plačilo
Stališče prvega sodišča glede nepriznavanja pravdnih stroškov tožnice iz naslova kilometrine in delno urnine (odsotnosti odvetnika iz pisarne v času potovanja za stranko) sloni na stališču starejše sodne prakse, ki ni več sprejemljiva. Okoliščina, da ima pooblaščenec tožnice sedež svoje odvetniške pisarne v drugem kraju kot prvo sodišče, ni odločilna. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju.
Prvo sodišče je izčrpno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da je toženec soglašal s sklenitvijo poroštvene pogodbe in da je to soglasje izrazil s podpisom izjave o poroštvu, v teh razlogih sodbe pa je zajet tudi odgovor na toženčevo trditev, da nikoli ni (ne bi) bil pripravljen prevzeti poroštvene obveznosti.
ZPP člen 285, 286, 286/1, 286/2, 286a, 286a/4, 286a/5, 286a/6, 339, 339/2-8. URS člen 22.
gradbena dela - sistem prekluzij - pravočasnost pripravljalne vloge - neupoštevanje vloge - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - prekluzija pred prvim narokom za glavno obravnavo - opozorilo na posledice - pravica do meritorne odločitve - procesno gradivo - hitrost in ekonomičnost postopka - materialno procesno vodstvo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave stranke
Ustavno-sodna praksa je razmerje med 286. in 286.a členom ZPP že obravnavala in ga tudi pojasnila. Da poseg v pravico stranke glede navajanja novih dejstev in dokazov s sistemom prekluzij ni nujno nedopusten, in da ne gre za prekomeren poseg v pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave, je odločilo že Ustavno sodišče RS v odločbi Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009
Odgovornost zakonodajalca, pa tudi sodišča je, da v vsakem konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi.
Nespoštovanje roka za predložitev vloge ima lahko za posledico njeno neupoštevanje (tudi na prvem naroku za glavno obravnavo) le ob predpostavki, da je stranka na to posledico predhodno opozorjena, kar smiselno izhaja tudi iz primerjave drugega odstavka 286. člena ZPP in šestega odstavka 286.a člena ZPP.
Celoten sistem prekluzij, tj. omejitve vlaganja pripravljalnih vlog bodisi na podlagi poziva sodišča bodisi brez njega, se po ZPP nanaša na fazo postopka po vložitvi tožbe in odgovora na tožbo. To pa je položaj, ko sta obe pravdni stranki v bistvenem že navedli vsa pravno relevantna dejstva in predlagali ustrezne dokaze.
Iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP izhaja, da se dopustnost oz. omejitev vlaganja pripravljalnih vlog brez poziva nanaša celo na fazo postopka po pripravljalnem naroku, iz česar je mogoče sklepati, da so (tudi v primeru, ko se pripravljalni narok opravi hkrati z glavno obravnavo) mišljene situacije, ko je dejansko stanje med strankama v zadostni meri razjasnjeno in predstavljeno sodišču in ko sta se stranki tudi o nasprotnih trditvah in dokazih druge stranke že imeli priložnost izjaviti.
Na način iz četrtega in petega odstavka 286.a člena (z vlogami brez poziva) se naj ne bi zbiralo osnovno procesno gradivo, potrebno za vsebinsko presojo spora na glavni obravnavi.
Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ravnalo pravilno, saj pred razpisom naroka ni opravilo materialnoprocesnega vodstva in je povsem pasivno sprejemalo ravnanja oziroma opustitve tožene stranke v tem postopku. Z ozirom na to, da se tožena stranka ni odzvala na dopolnitev tožbe (predlog za izvršbo ne vsebuje vseh elementov, ki jih za tožbo zahteva 180. člen ZPP), je bilo prvostopnemu sodišču že ob razpisu naroka za glavno obravnavo znano, da uresničitve obeh načel (izdaje materialno pravilne sodbe in koncentracije postopka) ne bo mogoče doseči zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045883
ZKP člen 149b, 149b/3. KZ-1 člen 175, 175/1, 175/3. URS člen 37.
komunikacijska zasebnost - varstvo tajnosti občil - pridobivanje podatkov - pridobitev IMEI številke - podatki o lastniku ali uporabniku komunikacijskega sredstva - kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - izkoriščanje prostitucije
V času izdaje odredb za prikrite preiskovalne ukrepe v letu 2016 je tretji odstavek 149.b člena ZKP določal, da če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata omogoča zgolj identifikacijo lastnika ali uporabnika določenega komunikacijskega sredstva. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje, da IMEI številka telefonskega aparata ne sodi med t. i. varovane prometne podatke, ki so zaščiteni s 37. členom Ustave RS in 8. členom EKČP, za katere pridobitev je potrebna odredba sodišča. Sama IMEI številka namreč ne omogoča razkritja ne vsebine komunikacije, ne udeležencev komunikacije, ne drugih okoliščin komunikacijskega prometa. Zato ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da IMEI številka pove bistveno več kot SIM. Kot sicer pravilno izpostavlja pritožnik, se sodba ESČP Benedik proti Sloveniji nanaša na dinamični IP naslov, pri katerem ugotovitev imena in priimka naročnika terja od ponudnika internetnih storitev, da pregleda podatke naročnikov v povezavi s telekomunikacijskimi dogodki, kar pa presega pričakovano zasebnost uporabnikov interneta. Statični IP naslov, ki je primerljiv z IMEI številko telefonskega aparata, pa je napravi dodeljen trajno in za identifikacijo uporabnika le-tega ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu oziroma komunikacijski dejavnosti, temveč operater pridobi podatek zgolj z vpogledom v svoje evidence.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00058404
ZPŠOIRSP člen 11. ZTuj člen 81, 81/2. ZZT člen 2. ZTVCP člen 212. URS člen 26.
odškodninska odgovornost države - izbris iz evidence stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - višina denarne odškodnine - izbrisani - premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - višina izgubljenega zaslužka - vzročna zveza - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - dovoljenje za prebivanje tujca v RS - delovno dovoljenje - nekonkretizirane trditve - trditveno in dokazno breme - nepremoženjska škoda
Z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je tožnik pridobil status tujca brez dovoljenja za prebivanje. S tem je izgubil možnost za legalno delo brez delovnih dovoljenj.
Odsotnost konkretnih trditev o zaslužku pred in po izbrisu onemogoča izračun višine izgubljenega zaslužka, zato bi bil izračun v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka ali povprečnih zaslužkov taksistov plod ugibanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045492
ZZZDR člen 12, 52, 56, 56/1, 56/2. ZPP člen 8, 458, 458/1. OZ člen 239, 378. URS člen 33.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - odgovornost za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - nerazdelna odgovornost - posebno in skupno premoženje - posojilo - soglasje drugega zakonca - konkludentna izjava volje - skupna vlaganja - prosta dokazna ocena - spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - obveznosti zakoncev - dokazna ocena - prosta dokazna presoja - pravica do zasebne lastnine
ZZZDR daje podlago, da zakonec v okviru svoje avtonomnosti v času trajanja zakonske zveze napravi osebne dolgove za svoje potrebe ali skupni dolg v zvezi s skupnim premoženjem. Avtonomija zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev glede upravljanja s skupnim in posebnim premoženjem je tako kljub kogentnosti določb še vedno podana v zadostni meri. Takšna ureditev je skladna s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS.
Kadar eden od zakoncev izvaja posle povezane z upravljanjem skupnega premoženja, mora imeti soglasje drugega zakonca, vendar je to soglasje lahko dano tudi konkludentno. Kot konkludentna privolitev se praviloma šteje tudi molk zakonca, oziroma toleriranje, če zakonec za nameravani ukrep upravljanja ve.
Morebitno negospodarno ali neustrezno ravnanje zakonca, ki je sklenil pravni posel, ali njegova prekoračitev dogovora med zakoncema, je nato predmet njunega notranjega razmerja in drugemu zakoncu ne daje možnosti, da se razbremeni nerazdelne obveznosti do upnika. Toženka bi bila tako zavezana povrniti dolg tožniku tudi v kolikor sama ne bi sodelovala pri dogovoru, pa bi takšen dogovor sklenil njen zunajzakonski partner sam.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00045302
OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 965. ZPP člen 213, 243, 285, 339, 339/1-8, 354. URS člen 22.
dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - sodni izvedenec - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec za varstvo pri delu - izvedensko mnenje - škodni dogodek - vzročna zveza - soodgovornost za škodo - objektivna in krivdna odgovornost - trditveno in dokazno breme - nevarna stvar - nevarna dejavnost - strokovno vprašanje - zaščitna oprema
Tožnik trdi, da se je sveder odlomil zaradi nepravilnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Dokaz z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu je brez dvoma primeren dokaz za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, kakšno je varno in ustrezno vrtanje v kovino z ročnim električnim vrtalnikom. Okoliščina, da je ročni električni vrtalnik namenjen splošni uporabi, ne vodi avtomatično k sklepu, da za njegovo uporabo ni potrebno nikakršno strokovno znanje.
ZPP člen 5, 236a, 339, 339/2-8, 354, 354/1, 454, 454/1, 454/2. URS člen 22, 25.
spor majhne vrednosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - oprava naroka na zahtevo strank - sporno dejansko stanje - izdaja odločbe brez izvedbe naroka - predložitev pisnih dokazil - pisna izjava priče - dokaz z zaslišanjem prič - ocena verodostojnosti priče - neizvedba predlaganih dokazov - načelo obojestranskega zaslišanja strank - enakopravnost pravdnih strank - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - pravica do pritožbe
Četudi nobena od strank ni podala izrecne zahteve za izvedbo naroka, sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo uporabiti izjeme iz 454. člena ZPP o tem, kdaj v sporu majhne vrednosti ni dolžno opraviti naroka za glavno obravnavo. Med strankama je bilo sporno dejansko stanje (torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 454. člena ZPP) in o tem stanju, glede na okoliščine konkretnega primera, ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (torej tudi ne obstaja izjema iz drugega odstavka 454. člena ZPP).
S tem, ko je sodišče prve stopnje pisno izjavo priče pri svoji dokazni oceni deloma upoštevalo, ne da bi se neposredno prepričalo o verodostojnosti te priče, je tožniku neutemeljeno odvzelo možnost dokazovanja in ga postavilo v neenakopraven položaj v razmerju do toženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SODSTVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00044727
ZVPSBNO člen 19, 19/1, 20. URS člen 31, 158. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 123, 123/2. ZPP člen 165, 165/3, 365, 365-3.
odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - procesna predpostavka za vložitev tožbe - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - predlog za poravnavo - zavrženje tožbe - zakonski rok za uveljavitev pravice - začetek teka roka za vložitev predloga - sklep o končanju stečajnega postopka - pravnomočnost sodne odločbe - vročitev pravnomočne odločbe - javna objava sklepa na portalu AJPES - seznanitev z odločbo - pravna varnost - načelo enakosti - pravočasno vložen predlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - postopek zaradi insolventnosti - vročanje v glavnem postopku zaradi insolventnosti - dolgotrajnost postopka - pravično zadoščenje
Zakonski rok za uveljavljanje pravic, katerih procesni pogoj pravnomočnosti mora biti izpolnjen, ne more začeti teči pred vročitvijo pravnomočne odločbe stranki oziroma preden se stranka ne seznani s pravnomočnostjo odločbe.
Nastop pravnomočnosti sklepa o končanju postopka je le ena od procesnih predpostavk za vložitev zahtevka po 19. členu ZVPSBNO, vendar pa hkrati ne predstavlja tudi začetka teka devetmesečnega roka po prvem odstavku 19. člena ZVPSBNO.
Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako in v čem je storilka v postopku svoje izjave spreminjala oziroma jih pavšalizirala, da je zaradi tega podvomilo v njihovo resničnost.
Dokazna ocena sodbe prvostopenjskega sodišča v zvezi z odgovornostjo storilke tudi temelji na dokazu, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic.
URS člen 2, 33, 156. KZ-1 člen 186. ZOPNI člen 4, 4-10, 5, 27, 27/3. ZPP člen 8, 286a, 292, 339, 339/2, 339/2-14.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - nesorazmernost - protiustavnost zakona - pravica do zasebne lastnine - izvor premoženja - dokazovanje - pasivna legitimacija - kataloško kaznivo dejanje - finančna preiskava - protipravna premoženjska korist - nesorazmerna premoženjska korist - metoda izračuna - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - kršitev metodološkega napotka - ugovor prekluzije - ponovna ocena dokazov - nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje
Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno poseženo v njihovo ustavno pravico do zasebne lastnine.
Čeprav se tožbeni zahtevek ne glasi na prvega toženca, je njegova pasivna legitimacija podana. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na odločbo VSL I Cpg 573/2016, iz katere izhaja, da je pri zahtevku v skladu z ZOPNI, tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, toženec tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Predmetni postopek izvira iz ravnanj prvega toženca, ki je storil kataloško kaznivo dejanje, prav tako je bil eden od udeležencev finančne preiskave.
Metoda neto vrednosti, ki je bila uporabljena za izračun očitnega nesorazmerja po ZOPNI, je ustrezna. Po 5. členu ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka navedenega člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med dohodki in premoženjem tožencev, s katerim so razpolagali v določenem časovnem obdobju, t. j. v obdobju izvedbe finančne preiskave).
Toženci utemeljeno nasprotujejo dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je nenatančna, neprepričljiva in pomanjkljiva. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje tega metodološkega napotka ni v celoti upoštevalo.
Obrazložitev dokazne ocene mora biti takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Podana dokazna ocena tudi ne teži k sintezi, saj sodišče prve stopnje nosilnih dokazov ni v zadostni meri ocenilo v odnosu s preostalimi izvedenimi dokazi.
ZPSVIKOB člen 25, 45. ZBan-1 člen 350a, 350a/1. ZRPPB člen 265.
protiustavnost zakonske določbe - prekinitev pravdnega postopka - nadaljevanje pravdnega postopka - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - odprava protiustavnosti - odškodninska odgovornost bank
Ustavno sodišče RS je (ponovno) prekinilo »zgolj« odškodninske postopke, ki tečejo zoper Banko Slovenijo in so bili pred tem prekinjeni na podlagi 4. točke izreka sklepa istega sodišča opr. št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, nato pa so se nadaljevali z dnem 19. 12. 2019, torej z uveljavitvijo ZPSVIKOB. To so torej »zgolj« odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1 (postopki zoper Banko Slovenijo), ki jih ZPSVIKOB omenja (ureja) v 45. členu.
URS člen 2, 14, 125, 137. ZOdv člen 5, 5/4, 17, 17/2, 17/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
po uradni dolžnosti postavljen odvetnik - odvetniški stroški
Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, a priori nižja zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen URS) in z vidika tega, da jih URS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen URS). Poleg tega odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 5. člena ZOdv). Le izjemoma sodišče imenuje odvetnika, ki ni vpisan na tak seznam (peti odstavek istega člena), česar pritožnik v danem primeru ne zatrjuje.
ZPSVIKOB člen 25, 45. ZBan-1 člen 350a, 350a/1. ZRPPB člen 265. ZPP člen 208.
nadaljevanje pravdnega postopka - prekinitev postopka po samem zakonu - odškodninska odgovornost bank - protiustavnosti zakonske določbe - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - ugotovitev protiustavnosti - odprava protiustavnosti - neskladnost zakona z ustavo
Ustavno sodišče RS je (ponovno) prekinilo »zgolj« odškodninske postopke, ki tečejo zoper Banko Slovenije in so bili pred tem prekinjeni na podlagi 4. točke izreka sklepa istega sodišča opr. št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, nato pa so se nadaljevali z dnem 19. 12. 2019, torej z uveljavitvijo ZPSVIKOB. To so torej »zgolj« odškodninski postopki po 350.a členu ZBan-1 (postopki zoper Banko Slovenije), ki jih ZPSVIKOB omenja (ureja) v 45. členu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043203
SZ-1 člen 103, 103/1-4, 103/1-5, 103/3, 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 36. ZPP člen 318.
zamudna sodba - najemna pogodba - razlog za odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - kršitev najemne pogodbe - uporaba stanovanja - nedopustno ravnanje - človekove pravice in osebne svoboščine - pravica do spoštovanja doma - pravica do stanovanja - kolizija interesov - stanovalci - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja
Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino.
V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njihovo pravico do mirnega (varnega) uživanja lastnega doma.
Pravice ni moč odpraviti, jo pa je dopustno vsebinsko uskladiti s pravico drugega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047679
ZIZ člen 272. ZNP-1 člen 151. ZPP člen 7, 285. URS člen 14, 22.
postopek zavarovanja terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - spor med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - uporaba materialnega prava - sodna praksa - pogoj reverzibilnosti - tehtanje pravic - varstvo pravic - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - kontradiktornost v postopku zavarovanja - nastanek večje premoženjske škode
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.
Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.
Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
URS člen 23, 25. ZUstS člen 43, 44. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 21, 21/1, 36, 36/1. ZGD-1 člen 594, 595, 595/4. ZST-1 tarifna številka 1111, 1121, 1132.
razveljavitev dela zakona - učinki ustavne razveljavitve zakonske določbe - pravica do vrnitve sodne takse - predlog za vračilo sodne takse - vrednost spornega predmeta - maksimalna taksa - učinek pravnomočnosti - način izvršitve ustavne odločbe - odškodninska odgovornost organov vodenja ali nadzora prevzete družbe
V obravnavanem primeru je bila tožba zaradi plačila odškodnine v višini 2.347.404,66 EUR vložena dne 14.7.2016. Glede na vrednost spornega predmeta in takrat veljavna določila ZST-1 je sodišče prve stopnje z nalogom z dne 15.9.2016 pravilno odmerilo sodno takso v višini 18.735,00 EUR. O taksni obveznosti za postopek pred sodiščem prve stopnje po navedenem nalogu je bilo pravnomočno odločeno s sklepom sodišča prve stopnje z dne 7.9.2016 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1149/2016 z dne 26.10.2016, taksa pa poravnana dne 20.1.2017. Za to odmero sodne takse torej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25.4.2018, objavljena v Uradnem listu RS dne 25.5.2018, ne more učinkovati. Ta taksa je bila tako povsem pravilno odmerjena in poravnana v dolžni višini, zaradi česar ne gre za nikakršno preplačilo (36. člen ZST-1) in tudi ne za nekakšen zatrjevani presežek, ki bi se lahko upošteval pri odmeri oziroma plačilu takse za pritožbeni postopek (18. člen ZST-1). Slednja predstavlja samostojno obveznost, ki je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo dne 26.6.2018. Za njeno odmero je glede na datum vložitve pritožbe in vrednost izpodbijanega dela sodbe (2.347.404,66 EUR) potrebno uporabiti omenjeno ustavno odločbo, ki v 4. točki izreka predpisuje, da se odločitev iz njene 2. točke izreka izvrši tako, da sodišče, ko odmerja takso po začetku učinkovanja te odločbe, takso pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR odmeri v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000 EUR, če pa je pred začetkom učinkovanja te odločbe takso že odmerilo (na podlagi razveljavljenega dela 21. člena ZST-1) in vrednost spornega predmeta presega 500.000 EUR, vendar odmera še ni pravnomočna, po uradni dolžnosti izda nov plačilni nalog, upoštevajoč način izvršitve iz te (4.) točke izreka ustavne odločbe. Pri tem za odmero taks v prehodnem obdobju (t. j. do drugačne zakonske ureditve) ni predpisalo nikakršnega (delnega) vštevanja do začetka učinkovanja te odločbe že pravnomočno odmerjenih taks. Sodišče prve stopnje je tako sodno takso za pritožbo pravilno odmerilo v skladu s tar. št. 1121 ZST-1 po količniku 3,0 od vrednosti spornega predmeta 500.000 EUR - t. j. v višini 6.525,00 EUR.