DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00051414
URS člen 22, 23. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 56, 56/1, 56/2, 226. OZ člen 116. Pravilnik o delovni knjižici (1990) člen 14, 21.
ugovor po izteku roka - nov ugovor po izteku roka - relevantni ugovorni razlogi - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - dovoljenost ugovora - naknadna nezmožnost izpolnitve - prekluzije - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - nedenarna nenadomestna obveznost - izrek denarne kazni dolžniku - dolžnikova pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - zavrženje pravnega sredstva - vsebinska obravnava vloge - ugovorni razlog prenehanja obveznosti - nezmožnost izpolnitve
Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ najprej izhaja, da je prvi ugovor po roku v vsakem primeru omejen na razloge, ki so nastopili po trenutku izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave. Navedeno pomeni, da se razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati v prvem ugovoru po roku, lahko prekrivajo z razlogi, ki bi jih bilo glede na čas njihovega nastanka mogoče uveljavljati že v rednem ugovoru (objektivni vidik). Vendar to velja le ob dodatnem pogoju, da takih razlogov dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v rednem ugovoru (subjektivni vidik). Če pa je razlog v zvezi s samo terjatvijo nastopil po poteku roka za vložitev rednega ugovora, ga dolžnik niti objektivno ni mogel uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in je pogoj nekrivde izpolnjen že iz tega razloga. Le ob izpolnitvi vseh v 56. členu ZIZ predpisanih predpostavk je ugovor po roku dovoljen in ga sodišče lahko obravnava po vsebini, sicer pa ga mora zavreči.
Ugovorno uveljavljanje nezmožnosti izpolnitve obveznosti vpisa delovne dobe v delovno knjižico zaradi ukinitve le-teh z dnem 1. 1. 2009 oziroma, kar dolžnik ponovno izpostavlja v pritožbi, pravna nezmožnost izpolnitve, ker naj bi po takrat veljavnih predpisih vpis v delovno knjižico lahko veljavno opravil le ZPIZ, sta okoliščini, ki sta obe obstajali že v času vložitve rednega ugovora. Da naj ne bi bil veljaven vpis, ki bi ga opravil dolžnik kot zasebni delodajalec, naj bi po navedbah dolžnika izhajalo iz Pravilnika o delovni knjižici, veljavnega do 1. 1. 2009. Ugovor zoper sklep o izvršbi je dolžnik v obravnavani zadevi vložil dne 26. 11. 2009, torej po ukinitvi delovnih knjižic in po posledičnem prenehanju veljavnosti Pravilnika o delovni knjižici. Oba argumenta v zvezi z zatrjevano nezmožnostjo izpolnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico bi torej dolžnik objektivno lahko uveljavljal že v rednem ugovoru. Glede na določilo prvega odstavka 56. člena ZIZ bi bilo zato uveljavljanje tega razloga v tem ugovoru po roku dovoljeno le, če bi dolžnik izkazal, da se nanj brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru.
Namen kogentne določbe prvega odstavka 56. člena ZIZ, ki s pravilom o prekluzijah omejuje dolžnikovo možnost vlaganja ugovora po roku, je jasen: zagotovitev hitrega in učinkovitega poplačila upnika, ki je sestavni del ustavne pravice do sodnega varstva. Stališče, za katerega se zavzema dolžnik, določbo prvega odstavka 56. člena ZIZ povsem izvotli. Res je sicer namen izvršilnega postopka prisilna izvršitev terjatve in če neke obveznosti objektivno ni mogoče prostovoljno izpolniti, tega ni mogoče doseči niti z izvršbo. To pa ne spremeni dejstva, da so bile delovne knjižice ukinjene že v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in tako ne gre za neko novo okoliščino, ki bi nastopila šele po poteku roka za redni ugovor. V slednjem se dolžnik na ta razlog ni skliceval in je zato sklep o izvršbi glede te obveznosti postal pravnomočen. Glede na to in ker dolžnik v ugovoru po roku (in niti sedaj v pritožbi) ne zatrjuje nobenega tehtnega razloga, zaradi katerega ne bi mogel uveljavljane nezmožnosti izpolnitve uveljavljati že v rednem ugovoru, sodišče prve stopnje v tem delu ugovora po izteku roka pravilno ni štelo kot dovoljenega.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00061891
URS člen 15, 35, 37, 37/2. OZ člen 134, 178. ZDR-1 člen 46. ZVOP-1 člen 24, 25. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 32.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - pravica do zasebnosti na delovnem mestu - komunikacijska zasebnost - poseg v komunikacijsko zasebnost - svoboda komuniciranja - pričakovana zasebnost - elektronske komunikacije - vpogled v elektronske komunikacije - elektronski nabiralnik - prenehanje delovnega razmerja - sporazum o prenehanju delovnega razmerja - soglasje delavca - hramba podatkov - zbirka osebnih podatkov - protipravnost ravnanja - opravičilo - predlog za začasno odredbo - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Bistvo komunikacijske zasebnosti je zajeto v prepletu pravice do zasebnosti, splošne svobode ravnanja in svobode komuniciranja (35. člen Ustave). Za izvrševanje pravice do komuniciranja je nujno, da jo posameznik v celoti ponotranjeno čuti in da se torej lahko zanese na njeno tajnost. Bistvenega pomena je torej pričakovanje zasebnosti. Odločilno merilo pri tem ne more biti to, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo. V elektronskem nabiralniku se vse to preliva. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena. Ni dvoma da komunikacijska zasebnost velja tudi za službeni elektronski predal. Ko delavec odide iz službe pa še naprej lahko računa na zasebnost. Vendar mora tudi računati na pravice delodajalca, saj je vsebina podatkov, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe, last delodajalca. Delodajalec ima oblast nad omrežjem, računalnikom in vsebino, vendar mora biti pregledovanje vsebine in način, kontrolo vnaprej določeno.
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je arhiviranje elektronske pošte, vezano na elektronski predal nekdanjega zaposlenega, še vedno zbirka osebnih podatkov, kar pomeni, da ukrepi za zavarovanje po 24. in 25. členu ZVOP-1 in 32. členu Uredbe zanj veljajo kot obveznost delodajalca, so pa pogoji dostopanja do arhivske pošte s strani delodajalca precej milejši, kakor v primeru, ko gre za delujoč poštni predal. To ne pomeni, da lahko do vsebine arhivirane poštne baze dostopa kdorkoli, pač pa zgolj pooblaščena oseba in še to na podlagi utemeljenih razlogov. Pri tem pritožbeno sodišče šteje, da je varovana vsebina elektronske pošte že z določbo 134. člena OZ v zvezi s 37. členom Ustave. To pomeni, da ni bistveno, ali so v elektronski pošti osebni podatki, osebna pošta ali službena pošta. V primeru, ko delodajalec izpolnjuje zahteve tako 35. člena Ustave, 46. člena ZDR-1 in 24. in 25. člena ZVOP-1, pa lahko posega v elektronsko pošto, če se drži notranjih pravil delodajalca, zakonodaje ali pa gre za poseg v okviru kazenskega postopka.
Tožena stranka ima pravilnik, ki je v 17. členu jasen, ko gre za delavce. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa se je tako treba z odhajajočim delavcem dogovoriti o vsebini predala. Tako se izkaže, da se je tožena stranka in tožnica o vsebini predala dogovorila le, da se le-ta „ukine“, ni pa bilo dogovorjeno, kaj bo z arhiviranjem vsebine in kaj bo z možnostjo prepošiljanja vsebine tretjim osebam. Če to ni urejeno, pa je treba ugotoviti, da gre za kršitev osebnostne pravice, ki se kaže v nedovoljenih vpogledih v tožničin elektronski predal in prepošiljanju vsebine tretjim osebam. Protipravnost se lahko izključi le na podlagi Pravilnika (če gre za delavce) ali s Sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tretja možnost pa je postopanje v kazenskem postopku. Zaradi opustitve ustrezne ureditve stanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je bilo ravnanje tožene stranke glede vpogledov v vsebino in glede prepošiljanja določenih mailov, protipravno.
URS člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 71, 71/1, 71/2.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - vsebinska obravnava vloge - obvestilo dolžniku - pravica do poštenega sojenja - absolutna bistvena kršitev določb izvršilnega postopka - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - tehtanje pravic - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - ustavna procesna jamstva - seznanitev s pravicami
V drugem odstavku 71. člena ZIZ ne gre za zaprt krog posebno upravičenih razlogov, saj so navedeni le primeroma, in lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti upošteva katerikoli razlog, za katerega presodi, da ima tak značaj. Posledično mora obrazložitev obsegati presojo sodišča glede tehtanja položaja upnika in dolžnika. Izvršilnemu sodišču je prepuščeno, da upošteva vse okoliščine konkretnega primera in vzpostavi pravično ravnotežje med pravico upnika do sodnega varstva ter pravicama do doma in telesne celovitosti dolžnika in njegove družine.
ZPP člen 264, 264/1, 266. URS člen 15, 15/3, 34, 35, 37, 37/2, 38. ZKP člen 149b, 149b/1. ZEKom-1 člen 147, 153. ZVOP-1 člen 22. ZEPT člen 11, 11/2.
postopek za zavarovanje dokazov - varstvo tajnosti pisem in drugih občil - pravica do komunikacijske zasebnosti - anonimni spletni komentar - svoboda govora - omejitev ustavnih pravic - varstvo osebnih podatkov - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - nedopusten poseg v zasebnost
Pravica do komunikacijske zasebnosti varuje posameznika, da se država ali nepovabljen tretji ne seznani s sporočilom, ki ga na daljavo posreduje prek kateregakoli sredstva, če lahko utemeljeno pričakuje svojo zasebnost.
Anonimni avtor se z objavo komentarja na spletu ne odpove pravici do komunikacijske zasebnosti, ki je varovana z 37. členom Ustave RS.
Ni zakonske podlage za pridobitev podatkov, ki bi omogočali identifikacijo avtorja na spletu objavljenega komentarja zaradi vložitve civilne ali zasebne kazenske tožbe.
Kadar si pridejo ustavno varovane pravice in svoboščine v kolizijo, sodišče glede na okoliščine primera, ki jih ugotavlja v postopku, presodi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost. Predmet postopka za zavarovanje dokazov pred pravdo ni tehtanje ustavnih pravic strank, saj se v takem postopku ne ugotavlja utemeljenost terjatve (predlagatelj mora izkazati le obstoj pravnega interesa).
URS člen 155. ZIZ-J člen 18, 18/2. ZIZ-L člen 29. ZIZ člen 74, 74/7.
odlog izvršbe - odlog izvršbe na predlog upnika - trajanje odloga - časovna veljavnost predpisov - učinkovanje za nazaj - sprememba zakona tekom postopka - časovna omejitev in omejitev števila odlogov - prepoved povratne veljave pravnih aktov
Predhodno odložene izvršbe na podlagi predloga upnika, o kateri je bilo odločeno na podlagi prej veljavnih določil (ZIZ-J), ni mogoče presojati po spremenjenih določbah ZIZ, ki so vstopile v veljavo šele 25. 3. 2018 (ZIZ-L).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061317
URS člen 35, 39, 39/1. OZ člen 134, 134/1, 134/2. ZPP člen 154, 154/2.
osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - prepoved posega - prepovedni zahtevek - določenost tožbenega zahtevka - javna objava podatkov - družinsko življenje - pravica do zasebnosti - pravica do svobode izražanja medijev - svoboda tiska - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - pravica javnosti do obveščenosti - relativno javna oseba - krog sorodnikov osebe - aktivna legitimacija - prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic - denarno kaznovanje - povrnitev pravdnih stroškov - upoštevanje vseh okoliščin primera
Sodišče prve stopnje je obširno in skrbno obrazložilo pravne podlage v zvezi z zahtevki za varstvo osebnostnih pravic in razreševanje kolizije dveh sklopov ustavno varovanih pravic, ki si stojita nasproti pri vprašanju, ali je določena medijska objava dopustna ali ne: a) osebnostne pravice, predvsem pravici do zasebnosti in družinskega življenja, na eni strani in b) medijska svoboda, pa tudi pravica medija do svobodne gospodarske pobude in hkrati pravica javnosti do obveščenosti, na drugi strani. Teh materialnopravnih in pravnoteoretičnih izhodišč nobena od pritožb ne izpodbija, temveč toženka izpodbija odločitev v konkretni zadevi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost.
Medijsko izražanje uživa visoko stopnjo varstva, saj imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Zato mora biti izjema vsako omejevanje medijske svobode oziroma poročanja. Pri razreševanju kolizije med pravico posameznika do zasebnosti na eni strani in pravico medija do poročanja (in javnosti, da te informacije prejme) so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ključna naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša; 3. predhodno ravnanje te osebe; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; in 6. teža naloženih sankcij. Eden najpomembnejših kriterijev je, ali in koliko sporna informacija prispeva k razpravi v splošnem interesu. Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.
Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika t. i. relativno javni osebi, torej osebi, glede katerih obstoji splošni interes v zvezi z njunim delovanjem v javnosti.
Pritožbeno sodišče se v pretežni meri strinja s stališčem prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek, kolikor mu je bilo ugodeno, zadosti določen oziroma določljiv, da mu je mogoče nuditi pravno varstvo. To brez dvoma velja za prepoved objave podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok, rojstnih datumih in naslovu bivališča. Dovolj določljivi pa so tudi pojmi osebna družinska zgodovina, družinsko deblo, družinski album, fotografije iz otroških let ter iz časa šolanja, s počitnic ali dopustovanja, saj so ti pojmi razumljivi vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je vsakršno omejevanje medijske svobode izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, zato bo treba tudi z izpodbijano sodbo določene omejitve objav tolmačiti ustrezno ozko – prepovedana je zgolj objava tistih fotografij, ki se nanašajo na osebno in družinsko življenje strank, ne pa tudi na javno delovanje ali pojavljanje v javnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek v tem delu dovolj določljiv že z enostavno metodo jezikovne razlage, zato je odveč v pritožbi izražena bojazen, da je toženki praktično v celoti onemogočeno poročanje o tožnikih.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je premalo določen in določljiv del zahtevka, ki se nanaša na »druge podobne posege.« Ugoditev temu delu zahtevka bi po eni strani lahko pripeljala do težav z izvršljivostjo sodbe, predvsem pa bi lahko pomenila pretirano omejevanje medijske svobode.
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da obstaja legitimen interes (zanimanje) javnosti za t. i. javno delovanje tožnikov, to je delovanje, ki je zvezano z njuno poslovno dejavnostjo, življenjsko filozofijo in dobrodelno oziroma okoljevarstveno dejavnostjo. O vsem v zvezi s temi dejavnostmi je dovoljeno poročati in takega poročanja tudi izpodbijana sodba (v pretežnem delu) ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da objavljanje podatkov o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov, ki niso povezani z njunimi javnimi dejavnostmi, tega interesa ne zasleduje, temveč lahko služi zgolj interesu javnosti po potešitvi radovednosti, kar pa ni legitimen splošni interes.
Pri relativno (in še bolj pri absolutno) javnih osebah je pomembno, da ima javnost možnost presojati delovanje, izjave in ravnanja osebe skozi njeno celotno aktivno obdobje, torej pred in po morebitni spremembi imena. Da javnost to lahko stori, pa mora razpolagati s podatkom, kako se je določena oseba imenovala pred spremembo imena. Tudi razlogi o tem, zakaj se je neka (vsaj relativno javna) oseba odločila za tako korenito spremembo, kot je zamenjava imena in priimka, so lahko pomembni za vrednotenje njenega javnega delovanja, zato je tudi podatek o tem v javnem interesu.
Medijsko pojavljanje tožnikov, razen relativno splošnih podatkov o hobijih, življenjski filozofiji ipd., ne omogoča bralcu oziroma gledalcu vpogleda v njun zasebni, intimni družinski svet. Javno nastopanje tožnikov je bistveno in neprimerljivo drugačno kot medijsko pojavljanje nekaterih zvezdnikov oziroma oseb, ki so postale slavne in služijo denar s tem, da pred javnostjo razgrinjajo svoje najbolj intimno družinsko življenje (npr. člani družine Kardashian). Zato ni mogoče zaključiti, da bi se tožnika v javnosti prostovoljno razgalila do te mere, da bi bilo dopustno poročanje o vseh vidikih njunega življenja, vključno z vsemi vidiki in podrobnostmi družinskega življenja.
Drugi odstavek 134. člena OZ se nanaša na opustitveni oziroma odstranitveni zahtevek in torej pride v poštev le v primerih, ko je že prišlo do kršitve in sodišče odredi prenehanje (ali odstranitev) te kršitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - FINANČNO POSLOVANJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00049164
URS člen 26. ZFU člen 100. OZ člen 179, 183.
vročanje - vročanje vabila na narok za glavno obravnavo - vročilnica kot javna listina - odškodninska odgovornost države - elementi odškodninske odgovornosti - finančna preiskava - neustavna zakonska določba - protipravnost ravnanja države - davčni organ - neskrbno ravnanje - arbitrarnost odločanja - samovoljno ravnanje - naklep ali huda malomarnost - vpogled v dokumentacijo - osebnostne pravice
Vročilnice so javne listine, katerim sodišče verjame, razen če stranke predložijo nedvoumne dokaze, da so vročilnice napačne.
Ustaljena sodna praksa je, da vsaka napačna pravna ali dejanska presoja državnih organov ali sodišč še ne predstavlja takšne kršitve, da bi bila utemeljena ustavna pravica odškodninske odgovornosti države.
Za odškodninsko odgovornost države je treba ugotoviti tudi (ne)skrbnost ravnanja državnega organa, ki pa ni podana že s tem, da je pravo napačno razlagal ali da je uvedel nek postopek, ki se v svojem bistvu zaključi v korist preiskovanca, torej brez pravnih posledic v smislu sankcij zanj.
Postopki pred upravnimi in sodnimi organi ne potekajo zgolj zato, da se nekdo kaznuje, pač pa, da se ugotovi dejansko stanje v zvezi z morebitnimi kršitvami. Pravilo je, da v nekaterih postopkih takšnih kršitev ni moč ugotoviti (ker jih ni, ker so nedokazljive itd.) in v takšnih primerih ni mogoče zaključiti, da je bilo zaradi tega protipravno ravnanje uslužbencev države, da so postopek sploh vodili. Kot izhaja iz pravne prakse, veljajo kot protipravna le ravnanja državnih javnih uslužbencev (javni uslužbenci, sodniki, itd.), ki so izrazito v nasprotju z zakonom, kjer gre za hudo malomarnost ali za naklep ali za izrazito samovoljo in arbitrarno vedenje, saj tega tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala.
Tožeča stranka zahteva vpogled v dokumentacijo v zvezi s finančno preiskavo, kar ni osebnostna pravica. Za osebnostne pravice je značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Pravica do vpogleda v dokumentacijo finančne preiskave ni takšna pravica.
zavrženje pritožbe - nedopustna pritožba - najemna pogodba - sklenitev pravnega posla - nedopusten dokaz - dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti - tajno snemanje pogovora - načelo sorazmernosti - nedotakljivost stanovanja - pravica do izjave - enako varstvo pravic - pravica do pritožbe
Ker je bil pomemben del toženkinih trditev glede razlogov za izvedbo očitno relevantnega dokaza, kakor tudi sklop njenih ostalih v drugi pripravljalni vlogi podanih trditev, očitno spregledan, je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi.
Pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka je stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, zaradi česar bi bila z morebitno odpravo pomanjkljivosti v izpodbijani odločbi s strani tega sodišča bistveno okrnjena pravica do pritožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00049368
URS člen 14, 22, 23, 25. ZST-1 člen 1, 1/3, 34. ZIZ člen 15, 29b, 29b/5, 36, 53. ZPP člen 116, 117, 118, 119, 120.
vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - procesni rok - materialni rok - neplačilo sodne takse - domneva umika vloge - opravičljiv razlog za zamudo - vrnitev v prejšnje stanje - pravica do izjave - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - ustavna procesna jamstva - enakost pred zakonom - ustavnoskladna razlaga zakona - rok za plačilo sodne takse - narava roka
V skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Dolžnika sta predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru, zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa sta vložila pritožbo, zato postopek v zvezi s plačilnim nalogom še ni zaključen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje sta torej dolžnika vložila v zvezi z zamudo roka za plačilo sodne takse za pritožbo, kar je po presoji višjega sodišča procesni rok. Zato je treba pri odločanju o tem predlogu izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje, ki pa predloga ne omejujejo zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. Sicer pa že ustavnoskladna razlaga same določbe 36. člena ZIZ terja, da se tudi v izvršbi dopusti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi rok za plačilo sodne takse za ugovor ali pritožbo (zoper sklep o ugovoru).
Sodna praksa sicer ni povsem usklajena glede vprašanja, ali je rok za plačilo sodne takse procesni ali materialni, vendar se v konkretnem primeru pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da gre za procesni rok, saj plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru pomeni izpolnitev procesne predpostavke, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po naravi stvari procesni rok. Zato vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru ni izključena.
Kadar bi opravičljiva zamuda s plačilom sodne takse rezultirala v izgubi neke strankine pravice v postopku, konkretno pravice do vsebinske odločitve o pritožbi zoper sklep o ugovoru, je vsebinska obravnava predloga za vrnitev v prejšnje stanje dopustna in ta pravica izhaja že iz členov 22, 23 in 25 Ustave Republike Slovenije. Upoštevajoč težo posledic, ki jih ima neplačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru (fikcija umika pritožbe – peti odstavek 29.b člena ZIZ) je tudi iz tega razloga pritožbi treba ugoditi. Ugovor je edino dolžnikovo pravno sredstvo v izvršbi in hkrati izraz njegove pravice do izjave (22. člen Ustave), oziroma sploh prva možnost, da se lahko izreče o (ne)dopustnosti zoper njega dovoljene izvršbe. Če sodišče na podlagi petega odstavka 29.b člena ZIZ odreče vsebinsko obravnavo ugovora ali pritožbe zoper sklep o ugovoru zaradi neplačila sodne takse, postane sklep o izvršbi pravnomočen in dolžnik to ustavno procesno jamstvo nepovratno izgubi.
Po mnenju višjega sodišča mora biti zato ustavnoskladna razlaga 36. člen ZIZ ekstenzivna in je to določbo treba tolmačiti na način, da je plačilo sodne takse nujni sestavni del ugovornega oziroma pritožbenega postopka. Posledično pa je vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude roka za plačilo takse za ugovor ali pritožbo zoper sklep o ugovoru dopustna že na njeni podlagi. Ob drugačnem stališču bi šlo za nesorazmeren poseg v dolžnikove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tudi na to pritožba utemeljeno opozarja.
ZPP člen 244, 244/1, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1. URS člen 14.
stroški postopka - sodni izvedenec - nagrada in stroški sodnega izvedenca - pravočasno, strokovno ali kvalitetno opravljanje dela - izvedenina - sklep o odmeri izvedenine - postavitev sodnega izvedenca - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - strokovno vprašanje - enako varstvo pravic
Sodišče bi odmero nagrade lahko zavrnilo le, če bi bilo mnenje izdelano očitno v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in na zastavljena vprašanja ne bi odgovorilo. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer lastni zaključki pritožnika o nasprotnem ne predstavljajo pravno relevantnega razloga zoper sklep o odmeri izvedenine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00049594
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. URS člen 23. OZ člen 336, 336/1, 346. ZVPot člen 1a, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZPP člen 315a, 315a/1.
potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - tuja valuta denarne obveznosti - ničnost pogodbe - valutno tveganje - kondikcijski zahtevek - dajatveni zahtevek - zastaranje - zastaranje kondikcijskega zahtevka - ugovor zastaranja - neutemeljen ugovor - začetek teka zastaralnega roka - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča Evropske unije - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - splošni pogodbeni pogoji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pravica do dostopa do sodišča - vmesna sodba o ugovoru zastaranja - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - nezadovoljstvo z delom sodnika - procesne kršitve
Treba je šteti, da je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita: ko jo ima od seznanitve z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje, možnost uveljaviti. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne le za dejanske okoliščine (na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe), ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.
ZVPot zagotavlja višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (kar je v skladu z 8. členom Direktive), saj presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje. Poleg presoje, ali je pogodbeni pogoj o valuti vračila jasen in razumljiv (test transparentnosti), je vedno potrebna tudi presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja.
DRUŽINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00056339
ZIZ člen 270, 272. ZZZDR člen 52. URS člen 33.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - postopek zavarovanja terjatve - denarna terjatev - nedenarna terjatev - premoženjske razmerja med zakoncema - ekonomska skupnost zakoncev - posebno in skupno premoženje - prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja - povrnitev vlaganj - avtomobil - plovilo - dokazni standard verjetnosti - zasebna lastnina
Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, zato je preuranjeno štelo, da tožnica ni izkazala subjektivnega elementa, ki je potreben za izdajo začasne odredbe.
URS člen 54, 54/1, 56, 56/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. KZ-1 člen 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - zlonamernost - utemeljen sum - največja korist otroka - dolžnosti staršev
V obravnavanem primeru je za oceno pravilnosti sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča, razloge izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb potrebno povezati z jasno zapisanimi stališči v odločbi Up 383/11 z dne 18. 9. 2013. Prvostopenjsko sodišče namreč ni prezrlo, da je obdolženka že 12. 8. 2019, to pa je čas, ki sovpada z naslovljenim ji očitkom začetka izvrševanja kaznivega dejanja glede onemogočanja uresničitve pravnomočne in izvršljive sodne odločbe o stikih med otrokom in očetom, vložila predlog za izdajo začasne odredbe in za spremembo odločbe o stikih. O tem je bilo odločeno šele 2. 3. 2020, po vsebini pa tako kot je bilo predlagano s strani obdolženke. Navedeno izkazuje, da se je obdolženka poslužila ustrezne pravne poti zaradi varovanja koristi otroka, vendar je bil čas odločanja o njenem predlogu nerazumno dolg, ves ta čas pa tožilstvo šteje kot čas izvršitve izvrševanja kaznivega dejanja, kar je nedvomno v škodo obdolženki. Če bi sodišče odločilo hitro, bi se sporno razmerje med staršema glede otroka lahko uredilo s hitrim reševanjem po pravni poti v skladu z jamstvi z 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave RS.
Prvi stavek prvega odstavka 56. člena Ustave RS je potrebno razlagati v povezavi z načelom največje koristi otroka, ki ga morajo upoštevati tudi sodišča, kadar odločajo o razmerjih med starši in otroki. Tudi ESČP pri razlagi 8. člena EKČP ugotavlja, da je glavno vodilo otrokova največja korist in da lahko otrokove koristi odvisno od njihove narave in resnosti presežejo koristi starša. Po eni strani naj bi narekovala, da otrok vzdržuje družinske vezi, razen ko se je družila izkazala kot posebej neprimerna, po drugi strani pa je očitno v otrokovo korist, da se razvija v zdravem okolju in starš na podlagi 8. člena EKČP ne bi smel biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Ker je načelo največje otrokove koristi iz prvega odstavka 56. člena Ustave, ki mu ustrezajo dolžnosti staršev, potrebno upoštevati, tudi, če so ti razvezani, je skrb za varnost in vzgojo svojih otrok ustavna vrednota, ki jo zakonodajalec varuje tudi z inkriminacijo njej nasprotnih ravnanj kot kaznivih.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSC00058531
ZDZdr člen 30, 80, 86, 89.
zdravljenje v nadzorovani obravnavi - nujnost posega
Za iskanje zaposlitve ter ureditev osebnega življenja nadzorovana obravnava ne predstavlja kakšne prepreke, saj se volja osebe v največji možni meri upošteva pri izdelavi načrta nadzorovane obravnave (89. člen ZDZdr).
pravica do zasebnosti - izločitev dokazov - izzivanje kriminalne dejavnosti - kolizija ustavno varovanih pravic - pravica do osebne varnosti - izločitev dokazov v skrajšanem postopku
Ob razpadu (zunaj)zakonske skupnosti prihaja do sporov o lastništvu nepremičnin in upravičenosti do nadaljnjega bivanja v dotedanjem skupnem prebivališču, vendar zgolj izražanje volje enega od partnerjev še ne pomeni izgube pravice do nadaljevanja bivanja drugega partnerja.
začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - neznatna škoda - nepremičnina obremenjena s hipoteko - poseg v tujo lastnino - zasebna lastnina - sodna praksa kot vir prava
Predlagana začasna odredba je usmerjena v prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, zato o neznatni škodi ni moč govoriti, saj takšna prepoved predstavlja poseg v ustavno zavarovano zasebno lastnino.
Sodna praksa sicer ni formalni vir prava, vendar moč uporabljene argumentacije veže sodišča pri odločanju v podobnih primerih. V pristojnosti sodstva je tudi skrb za poenoteno uporabo prava.
ZKP člen 150, 150/1, 150/1-1, 154, 154/5, 222a, 236, 236/1, 236/1-5, 237. ZOdv člen 6, 6/1. URS člen 35, 36, 37.
varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - prisluhi - privilegirana priča - odvetnik - razmerje med odvetnikom in stranko - zaupno razmerje - izločitev dokazov
Zoper obdolženega je bil izvajan ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP. Pridobljen je bil posnetek pogovora, v katerem osumljeni, sedaj obdolženi, v pogovoru z odvetnico, sedaj zagovornico, govori o prekrškovnem postopku, v nadaljevanju pa tudi o drugih zadevah, o katerih ga zanima odvetničino mnenje.
Nedvomno posnetek posega v komunikacijsko zasebnost obdolženega, a je bil ta poseg zakonit, saj je policija za svoje delovanje imela podlago v odredbi preiskovalne sodnice. Bistveno pa je še, da posnetek posega tudi v komunikacijsko zasebnost odvetnice. Posledično velja dolžnost, da odvetnica ta dejstva ohrani kot tajnost, saj jo k temu zavezuje prvi odstavek 6. člena ZOdv. Odvetnica je privilegirana priča, kajti posnetki, pridobljeni z uporabo navedenega prikritega preiskovalnega ukrepa, v določenih okoliščinah ne morejo biti temelj za sodbo, ker je potrebno preprečiti, da bi sodba temeljila na izjavah, ki so jih med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov dale privilegirane priče, ki so v kazenskem postopku ta privilegij iz 236. člena ZKP tudi uporabile. Posegi v to zaupno sfero so sicer v določenih primerih dovoljeni, vendar te izjeme v konkretnem primeru niso podane. Zaslišanje odvetnice je poseg v pravico do zasebnosti. Ta poseg je dopusten le, če ena od strank tega razmerja iz sfere zaupnosti izstopi tako, da se privilegiju odpove. Odvetnica se temu privilegiju ne odpoveduje, zato je potrebno dokaz iz spisa izločiti.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - blodnje - ogrožanje zdravja - bolnišnično zdravljenje - izvedensko mnenje
Brez takšne oblike zdravljenja bi prišlo ne le do poglabljanja bolezni in njenega kronificiranja, ampak v končni posledici tudi do nemožnosti zdravljenja. Ob takšni končni posledici, ko torej zdravljenje tako hude duševne motnje ni več mogoče, pa je nedvomno mogoče zaključiti, da udeleženec huje ogroža svoje zdravje. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o nejasni ugotovitvi navedenega pogoja za sprejem na zdravljenje brez privolitve.
ZDZdr člen 12, 12/1, 12/2, 39, 39/1, 48, 48/1, 53, 65. URS člen 17, 21, 34.
sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - nedotakljivosti človekovega življenja - poseg v dostojanstvo
Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva do duševne in telesne celovitosti, prav tako je prekomerno okrnjena njihova svoboda bivanja, s tem pa gre za nezakonito izvrševanje ZDZdr (prvi in drugi odstavek 12. člena zakona).