IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061947
URS člen 21, 26. ZKP člen 542, 542/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravice osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi - pravica do povračila škode - zavrnjen zahtevek
Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).
Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.
Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.
Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061202
ZDZdr člen 39, 39/1, 48, 48/2, 52, 74, 75.
socialno varstvo - predlog centra za socialno delo - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - pravice varovancev zavoda - poseg v ustavno varovane pravice - nujna oskrba - namestitev v psihiatrično bolnišnico - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - bolnišnično zdravljenje - končano zdravljenje - začasnost ukrepa
Določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrhovnega sodišča RS, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb po končanem zdravljenju, in da nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, lahko pripelje do njihovega prekomernega obremenjevanja.
Nadaljnja sodna praksa se je zavzela za restriktivni pristop pri izrekanju začasnih namestitev oseb z duševno motnjo, ki ne potrebujejo (več) bolnišničnega zdravljenja, v psihiatrične bolnišnice. Gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Pri odločitvi o izbiri ustreznega zavoda in trajanju namestitve (drugi odstavek 48. člena ZDZdr) mora sodišče upoštevati tudi različen namen oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, ki so namenjeni zdravljenju duševno bolnih oseb, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov.
nedovoljena pritožba - nedovoljenost pritožbe nasprotne stranke - pravni interes za pritožbo - pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - pravica do dvostopenjskega sodnega varstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zapuščinski postopek - pristojnost centra za socialno delo - pravnomočno odločena stvar - obnova postopka
Ker pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena pritožba nasprotne stranke, pritožba ni dovoljena.
Zoper odločbo sodišča druge stopnje je dopustna pritožba le, kadar nastopa kot sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo in je bila pravica do pritožbe tretjemu tožencu zagotovljena z izdajo sklepa sodišča druge stopnje, zoper katerega ni pravnega sredstva.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061291
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1, 117/1-1. ZPSPP člen 24, 26, 27, 27/1, 28. OZ člen 112. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - najem poslovnih prostorov - najem za določen čas - odpoved najemne pogodbe za določen čas - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - COVID-19 - epidemija - nastanek škodljive posledice - omejitev opravljanja dejavnosti - razlaga pravne norme - gramatikalna, jezikovna, sistematična in zgodovinska razlaga - ocena ustavnosti zakonskih določb - retroaktivnost - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - tehtanje interesov - javni interes - legitimen cilj - primernost in sorazmernost ukrepa - nujnost posega - načelo proporcionalnosti
Prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas.
Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej urejen tudi položaj najemnikov poslovnih nepremičnin, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Vpliv epidemije na najemnike poslovnih prostorov je nastopil ne glede na vrsto najemnega razmerja, saj so enake posledice prepovedi oziroma omejitve opravljanja dejavnosti trpeli tako najemniki s pogodbami za nedoločen čas kot najemniki s pogodbami za določen čas. V nasprotju z namenom zakona bi zato bila razlaga, po kateri bi bili do pravice prenehanja najemnega razmerja (katerega namena zaradi izrednih epidemioloških razmer ni bilo mogoče izpolnjevati) upravičeni le najemniki s pogodbami za nedoločen čas, posebej ob že pojasnjenem dejstvu, da zakonska določba med obema položajema ne ločuje oziroma te pravice ne omejuje le na najeme za nedoločen čas.
Zatrjevana neustavnost ureditve iz prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE po oceni višjega sodišča ni podana, zato postopka ni prekinilo in ni sprožilo s strani upnika zahtevanega postopka ustavne presoje te določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00061195
ZPP člen 154, 154/2. ZPŠOIRSP člen 10, 11.
povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - več tožnikov v postopku - izbrisani - pravne posledice izbrisa - obseg škode - vzročna zveza - odmera odškodnine - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - nepremoženjska škoda - stroški postopka - kriterij za odločitev o stroških
Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna.
Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.
Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059912
SPZ člen 66, 66/1. OZ člen 190, 190/1. URS člen 35, 36, 36/1.
varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - varstvo solastnine v razmerju med solastniki - pravica do posesti solastne nepremičnine - izključitev solastnika iz posesti - pravica solastnika do posesti - posest in uporaba stvari v solastnini - prostovoljna izselitev solastnika - menjava ključavnice - uporabnina in uporaba solastne stvari - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - nedopustna pritožbena novota - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik zaradi dejstva, da se je sam odselil iz stanovanja, nima varstva iz naslova svoje solastninske pravice. Odselitev tožnika iz stanovanja toženke ne opravičuje do popolne izključitve tožnika od uporabe sporne nepremičnine v obsegu, ki ustreza tožnikovemu solastniškemu deležu. Tožnik kot solastnik, četudi bivši izvenzakonski partner toženke, ima pravico do souporabe sporne nepremičnine. Ravnanje zamenjave ključavnice brez izročitve ključev nove ključavnice, ki ima za posledico popolno izključitev tožnika kot solastnika iz souporabe solastne stvari, predstavlja protipravno vznemirjanje tožnikove solastninske pravice.
Ker toženka nesorazmernega posega v svoje ustavne pravice v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, je njeno tovrstno sklicevanje v pritožbi prepozno.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060619
ZPrCP člen 8, 46, 46/5, 46/5-5. ZP-1 člen 55, 55/1, 55/4, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/4, 65a, 65a/2, 66, 66/6, 67, 67/1, 67/1-3, 67/2, 90, 209. ZS člen 83.
plačilni nalog - zahteva za sodno varstvo - tek pritožbenega roka v času sodnih počitnic - sodne počitnice / poletno poslovanje - začetek teka roka za vložitev pritožbe - temeljna jamstva poštenega postopka - pravica do izjave v postopku
Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021.
Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.
Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - načelo pravne države - neposredna odškodninska odgovornost sodnika - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - nepristranskost in neodvisnost sojenja - materialna imuniteta sodnika - ovira za začetek pravde - zavrženje tožbe - nedovoljenost tožbe
Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. Materialna sodniška imuniteta pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.
Delovanja fizične osebe (sodnice) od delovanja državnega organa oziroma države v tem primeru ni mogoče ločiti, saj so njena dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061011
ZBan-1 člen 261e, 350a. URS člen 67. ZPSVIKOB člen 3, 3/1, 3/3, 9, 45. ZPP člen 205, 206, 206/1.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - izbris obveznic - podrejene obveznice - pojasnilna dolžnost banke - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka zaradi vložitve pobude za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - tožba proti poslovnim bankam - ni predhodno vprašanje - neenotna sodna praksa
Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS) ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.
Tožnik zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060829
URS člen 22, 155. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1, 13. OZ člen 179. ZPP člen 7, 212, 216.
odškodninska odgovornost države - izbris iz evidence stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine - izguba zaposlitve - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - izguba pravice do denarne socialne pomoči - gladovna stavka - šolanje - odkup stanovanja po SZ - socialni transferji - aktivno iskanje zaposlitve - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - obročno plačilo - omejitev teka zamudnih obresti - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom.
Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev.
Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.
Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena.
Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059843
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39, 39/1. OZ člen 178. ZDU-1 člen 17, 17/5.
preklic izjave - preklic neresnične izjave - žaljivost izjave - članek v medijih - objava na spletni strani - poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva - protipravnost posega - svoboda izražanja - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - absolutno javna oseba - kritika javne osebe - sekretar - funkcionar v državnem organu - (ne)resničnost izjave - zavrnitev dokaznega predloga - nerelevantna dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena
Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).
Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSM00059639
URS člen 22. ZPP člen 5. ZNP-1 člen 5, 167, 167/1. SPZ člen 44, 44/1. ZCes-1 člen 3, 12, 13, 14. ZZKat člen 11, 12, 13. ZEN člen 27, 27/1, 27/2.
pravica do učinkovite izjave v postopku - javno dobro - pravica do uporabe - ureditev meje
V zvezi z izvajanjem dokaza z v postopek pritegnjenim izvedencem je z vidika ustavne pravice iz 22. člena URS pomembno, da imajo stranke možnost seznaniti se z vsemi podatki, ki so bili podlaga izvedenskemu mnenju. Kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča, in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, mora biti strankam zagotovljeno tudi sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih aktivnostih, ki so nujne za njegov izid. Med drugim je to tudi zagotavljanje možnosti opredelitve do dokumentacije, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem delu.
Sodišče je uredilo mejo med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim. Ker na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika), prav tako 3. člen Zakona o cestah določa, da na javnih cestah ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic, je sodišče v obravnavani zadevi mejo uredilo na podlagi močnejše pravice po najverjetnejši katastrski meji.
Na podlagi ustaljene sodne prakse je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster, izjeme od tega pravila pa so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060481
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. URS člen 14, 22, 33, 67. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 10, 12. ZPotK-2 člen 52, 52/1. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
Merilo za presojo enakovrednosti nasprotnih izpolnitev je tuja valuta. Ravnotežje enakovrednosti nasprotnih izpolnitev zgolj zaradi kasnejših tečajnih sprememb ni bilo porušeno, kaj šele, da bi bilo porušeno do te mere, da bi to vplivalo na kavzo pogodbe. S tveganjem sprememb tečaja so s sklenitvijo predmetne pogodbe morali računati vsi podpisniki pogodbe. Ekvivalenca vzajemnih izpolnitev pa bi morala biti v bistvenem porušena, da bi bilo dejansko mogoče aktivirati razvezo pogodbe zaradi spremembe okoliščin. Tožnika pa nista navedla prav nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati, ali je bil njun premoženjski položaj zaradi finančne krize in posledičnih valutnih sprememb v vrednosti CHF v razmerju do EUR tako načet, da brez svoje krivde ne moreta izpolniti pogodbe in s tem doseči kavze pogodbe. Ravno nasprotno, iz trditev je mogoče sklepati, da tožnika obveznosti iz pogodbe redno izpolnjujeta. To pa dejansko pomeni, da tožnika niti ne zatrjujeta, da je po sklenitvi prišlo do takšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih na svoji strani brez svoje krivde ne moreta izpolnjevati obveznosti oziroma doseči kavze pogodbe.
Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila sklenjena Kupoprodajna pogodba in Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti navidezna pogodba ali odraža njuno pravo voljo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da je bil končni cilj dogovora, da tožnica stanovanja ne proda, saj ga je potrebovala za bivanje (na kar kaže vknjižena služnost), oziroma da sta stranki zaradi dolgov tožnice in preteče izvršbe na stanovanje želeli ustvariti le videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe nista želeli. Tudi če pismo odvetniku potrjuje tožničin nagib za sklenitev pogodbe, to je njene dolgove, to ni v nasprotju z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer, da pismo potrjuje, da je bila sporna pogodba sklenjena zato, da bi se tožnica izognila možnosti izvršbe na stanovanje.
ZIZ člen 24, 24/3, 24/4, 56a, 170, 170/2. URS člen 23, 23/1.
zaznamba izvršbe - izvršba na nepremičnino - zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičnini - zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi - pozneje pridobljena lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini med izvršilnim postopkom - novi lastnik kot dolžnik - učinek zaznambe izvršbe - pravno nasledstvo glede predmeta izvršbe - prehod terjatve ali obveznosti - sklep o nadaljevanju izvršbe - nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - hipotekarni (realni) dolžnik - hipotekarni dolžnik kot novi dolžnik - položaj hipotekarnega dolžnika - možnost ugovora novega dolžnika - pravica do sodnega varstva
Pravna podlaga, na kateri je pritožnik kot nov lastnik nepremičnine odgovoren za dolg, ki ga ima dolžnik do upnika, je v določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ, ki določa, da z zaznambo izvršbe pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ker je pritožnik na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobil lastninsko pravico šele med izvršilnim postopkom, je torej že po samem zakonu vstopil v izvršbo. Pomembno pa je, da za vtoževani dolg odgovarja le z med izvršbo pridobljeno nepremičnino, ne pa tudi z drugimi sredstvi izvršbe. Prav to je v nasprotju z osebnim dolžnikom bistveno za položaj hipotekarnega dolžnika.
Ko torej že sam zakon določa vstop novega dolžnika (zaradi tega, ker je po zaznambi izvršbe pridobil nepremičnino, ki je predmet izvršbe), tako ni potreben upnikov predlog, ampak mora iz pojasnjenih razlogov že samo sodišče izdati sklep o nadaljevanju izvršbe, kot je pravilno postopalo tudi sodišče prve stopnje. S takim sklepom se hipotekarnemu dolžniku omogoči, da je seznanjen, da se bo izvršba sedaj nadaljevala tudi z njim. To mu omogoči, da vloži ugovor po 56.a členu ZIZ, kar pa pomeni, da se mu zagotovi ustavna pravica dostopa do sodnega varstva, ki jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave RS (prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010).
narok za glavno obravnavo - preložitev naroka - skrbnost stranke - opravičilo pravdne stranke - opravičljiv razlog za odsotnost z naroka - restriktivna razlaga izjem - enako varstvo pravic - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - zloraba pravic v postopku
Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora biti preložitev naroka izjema, ne pa pravilo. Dopustna je le v primeru, če je izkazana zadostna skrbnost stranke same. Ni dovolj, da se stranka opraviči, podan mora biti tudi opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Pravice do preložitve naroka, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (člen 22 Ustave), ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja (člen 23 Ustave). Tudi stranke so odgovorne, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka.
Tožena stranka je imela vse možnosti, da zagotovi prisotnost pooblaščenca na glavni obravnavi, vendar je iz zgoraj opisanega poteka dogodkov razvidno, da pri tem ni izkazala zadostne skrbnosti. Glede na to, da je vabilo prejela dva meseca pred razpisano obravnavo in pooblastilo odvetnika napovedala en mesec pred obravnavo, z odvetnikom pa stopila v kontakt le en dan pred obravnavo, njeno ravnanje ne ustreza standardu dolžne skrbnosti v postopku. V takem primeru je treba prošnjo za preložitev naroka obravnavati restriktivno.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - zakonski pogoji za izrek ukrepa - izjemen ukrep - poseg v ustavne pravice posameznika - dokazi - izvedensko mnenje - milejši ukrep - pritožba zoper sklep - rok za odločitev o pritožbi - učinek pravnomočnosti sklepa
Pri udeležencu so podani vsi zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.
Prepričljiva je ugotovitev izvedenke, da druge milejše oblike pomoči ne pridejo v poštev, ker je udeleženec do svoje bolezni nekritičen, ambulantno zdravljenje pa je letos poleti sam opustil.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00059143
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - protipravnost ravnanja upravnega organa - upravni postopek - uporabno dovoljenje - kvalificirana protipravnost - običajna metoda dela - vezanost organa prve stopnje na navodila organa druge stopnje
Glede na določbe Ustave RS in sodno prakso je treba zaključiti, da je materialno pravno izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke v tem primeru ali je bilo opisano (posamično) ravnanje uslužbencev UE Ljubljana protipravno, torej ali je odstopalo od standardov upravnih postopkov, ki so uveljavljeni za pridobivanje uporabnega dovoljenja. Pri tem je treba biti posebno pozoren ali očitki (posamičnih) nepravilnih ravnanj (saj jih je več očitanih) gledano kot celota kumulirajo v protipravno ravnanje UE Ljubljana in s tem tožene stranke. Pri tem je kot merilo treba upoštevati običajno metodo dela in potrebno skrbnost, za katero je izhodišče standard dobrega strokovnjaka.