OBLIGACIJSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061166
URS člen 26. OZ člen 148. ZUP člen 2. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/5, 26, 26/2, 34.
ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna zadeva - posamični upravni akt - zakonska podlaga za upravno odločanje - odločanje o pravici ali obveznosti - učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje - okoljevarstveno dovoljenje - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da kljub sklicevanju okoljevarstvenega dovoljenja na deleže prevzema odpadne embalaže, določene s Sklepom Vlade, okoljevarstveno dovoljenje ne določa tožničine obveznosti obsega prevzema odpadne embalaže, saj zakon (ZVO-1) ne daje podlage, da bi o tem odločal pristojni organ z upravno odločbo. Tožeča stranka je tako tudi v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem dolžna prevzemati le takšno količino odpadne embalaže, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, dali na trg.
Ker je pogoj za odškodnino po 26. členu URS (in 148. členu OZ), da je šlo za ravnanje državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil, stališče sodne prakse, da Sklep Vlade ni upravni akt, pa je jasno, pogoji za prisojo odškodnine v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00062107
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-4, 498, 498/1, 498a, 498a/1, 503, 503/1. ZPPPD člen 1, 3, 3-2, 7, 7/2, 8, 8/2, 9, 9/1. URS člen 29, 29-4.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - prepovedana droga - konoplja - nedovoljeno gojenje konoplje - obstoj kaznivega dejanja - obstoj protipravnosti - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - odvzem premoženjske koristi - odvzem predmetov - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - pravna opredelitev kaznivega dejanja - resna grožnja - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo - pravni pouk osumljencu - izločitev dokazov - osredotočenost suma
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic in stopnjo obtoženčeve krivde, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je obtoženec izpolnil tako objektivne kot subjektivne kriterije določene v 4. točki 358. člena ZKP in je utemeljen izrek oprostilne sodbe.
ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba.
Ker je zavarovana dobrina kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1 javni red in mir vključno z varnostjo uradne osebe, je za presojo o resnosti grožnje bistvena objektivna resnost izrečene grožnje in ne toliko stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posamezniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061503
ZPŠOIRSP člen 10, 10/1, 12. ZPŠOIRSP-A člen 1. ZPP člen 184, 184/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - objektivna sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - pravica do poštenega postopka - višina premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza - pogoji za dodelitev denarne pomoči - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno.
Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici.
Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socialnih pravic.
Četudi se je tožnica zavedala problema vnašanja domačih pripravkov v savna park, bi bilo nesmiselno, da bi ob že tako previdni hoji pazila še na morebitne nevidne mastne madeže. Takšno početje presega skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Zato ni podlage za zaključek o deljeni odgovornosti, pač pa je bila poškodba tožnice v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060799
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1.
psihiatrično zdravljenje na zaprtem oddelku - brez privolitve osebe - oddelek pod posebnim nadzorom - prisilni ukrep - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - ogrožanje zdravja in premoženja - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - izostanek dokazne ocene - standard obrazloženosti sklepa - izvedensko mnenje
Prisilna hospitalizacija predstavlja hud poseg v osebnost in pravice posameznika. Zato mora sodišče natančno ugotoviti okoliščine, ki omogočajo presojo o izpolnjevanju pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez njene privolitve ter oceno v odločbi (tudi) obrazložiti. V obravnavani zadevi pa sklep ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti. Sodišče je le povzelo izvedensko mnenje izvedenca.
Sodišče niti ni ugotovilo, da bi pridržana oseba huje ogrožala svoje zdravje. Njen provokativen odnos do drugih ne izpolnjuje zakonskega standarda ogrožanja življenja.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060844
ZPSVIKOB člen 9, 22, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 206. URS člen 26, 156.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - smotrnost prekinitve postopka - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - odločba Ustavnega sodišča - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - protipravno ravnanje banke - dokazovanje - ustavna presoja - pravna varnost - enaka obravnava - izvedensko mnenje
Zapletenost primera v zvezi z odgovornostjo zaradi izbrisa podrejenih obveznic terja, da se zadeve rešujejo čimbolj enotno, tako da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva. To je zakonodajalec sprejel z ZPSVIKOB, ki ureja poseben postopek, kolektivno varstvo, daljše roke, urejen dostop do občutljivih bančnih podatkov, izvedensko mnenje skupine izvedencev, vse z namenom, da se olajša položaj imetnikov podrejenih obveznic in se jim ne nalaga pretežko dokazno breme.
V odločbi Up-280/16 je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Kljub temu, da se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da sta bila sporna sklepa "arbitrarna in očitno napačna", pa to ne pomeni, da je hkrati ugotovilo, da je podana predpostavka protipravnosti za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061947
URS člen 21, 26. ZKP člen 542, 542/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravice osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi - pravica do povračila škode - zavrnjen zahtevek
Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).
Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.
Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.
Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061202
ZDZdr člen 39, 39/1, 48, 48/2, 52, 74, 75.
socialno varstvo - predlog centra za socialno delo - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - pravice varovancev zavoda - poseg v ustavno varovane pravice - nujna oskrba - namestitev v psihiatrično bolnišnico - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - bolnišnično zdravljenje - končano zdravljenje - začasnost ukrepa
Določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrhovnega sodišča RS, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb po končanem zdravljenju, in da nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, lahko pripelje do njihovega prekomernega obremenjevanja.
Nadaljnja sodna praksa se je zavzela za restriktivni pristop pri izrekanju začasnih namestitev oseb z duševno motnjo, ki ne potrebujejo (več) bolnišničnega zdravljenja, v psihiatrične bolnišnice. Gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Pri odločitvi o izbiri ustreznega zavoda in trajanju namestitve (drugi odstavek 48. člena ZDZdr) mora sodišče upoštevati tudi različen namen oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, ki so namenjeni zdravljenju duševno bolnih oseb, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov.
nedovoljena pritožba - nedovoljenost pritožbe nasprotne stranke - pravni interes za pritožbo - pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - pravica do dvostopenjskega sodnega varstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zapuščinski postopek - pristojnost centra za socialno delo - pravnomočno odločena stvar - obnova postopka
Ker pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena pritožba nasprotne stranke, pritožba ni dovoljena.
Zoper odločbo sodišča druge stopnje je dopustna pritožba le, kadar nastopa kot sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo in je bila pravica do pritožbe tretjemu tožencu zagotovljena z izdajo sklepa sodišča druge stopnje, zoper katerega ni pravnega sredstva.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061291
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1, 117/1-1. ZPSPP člen 24, 26, 27, 27/1, 28. OZ člen 112. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - najem poslovnih prostorov - najem za določen čas - odpoved najemne pogodbe za določen čas - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - COVID-19 - epidemija - nastanek škodljive posledice - omejitev opravljanja dejavnosti - razlaga pravne norme - gramatikalna, jezikovna, sistematična in zgodovinska razlaga - ocena ustavnosti zakonskih določb - retroaktivnost - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - tehtanje interesov - javni interes - legitimen cilj - primernost in sorazmernost ukrepa - nujnost posega - načelo proporcionalnosti
Prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas.
Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej urejen tudi položaj najemnikov poslovnih nepremičnin, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Vpliv epidemije na najemnike poslovnih prostorov je nastopil ne glede na vrsto najemnega razmerja, saj so enake posledice prepovedi oziroma omejitve opravljanja dejavnosti trpeli tako najemniki s pogodbami za nedoločen čas kot najemniki s pogodbami za določen čas. V nasprotju z namenom zakona bi zato bila razlaga, po kateri bi bili do pravice prenehanja najemnega razmerja (katerega namena zaradi izrednih epidemioloških razmer ni bilo mogoče izpolnjevati) upravičeni le najemniki s pogodbami za nedoločen čas, posebej ob že pojasnjenem dejstvu, da zakonska določba med obema položajema ne ločuje oziroma te pravice ne omejuje le na najeme za nedoločen čas.
Zatrjevana neustavnost ureditve iz prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE po oceni višjega sodišča ni podana, zato postopka ni prekinilo in ni sprožilo s strani upnika zahtevanega postopka ustavne presoje te določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00061195
ZPP člen 154, 154/2. ZPŠOIRSP člen 10, 11.
povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - več tožnikov v postopku - izbrisani - pravne posledice izbrisa - obseg škode - vzročna zveza - odmera odškodnine - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - nepremoženjska škoda - stroški postopka - kriterij za odločitev o stroških
Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna.
Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.
Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059912
SPZ člen 66, 66/1. OZ člen 190, 190/1. URS člen 35, 36, 36/1.
varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - varstvo solastnine v razmerju med solastniki - pravica do posesti solastne nepremičnine - izključitev solastnika iz posesti - pravica solastnika do posesti - posest in uporaba stvari v solastnini - prostovoljna izselitev solastnika - menjava ključavnice - uporabnina in uporaba solastne stvari - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - nedopustna pritožbena novota - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik zaradi dejstva, da se je sam odselil iz stanovanja, nima varstva iz naslova svoje solastninske pravice. Odselitev tožnika iz stanovanja toženke ne opravičuje do popolne izključitve tožnika od uporabe sporne nepremičnine v obsegu, ki ustreza tožnikovemu solastniškemu deležu. Tožnik kot solastnik, četudi bivši izvenzakonski partner toženke, ima pravico do souporabe sporne nepremičnine. Ravnanje zamenjave ključavnice brez izročitve ključev nove ključavnice, ki ima za posledico popolno izključitev tožnika kot solastnika iz souporabe solastne stvari, predstavlja protipravno vznemirjanje tožnikove solastninske pravice.
Ker toženka nesorazmernega posega v svoje ustavne pravice v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, je njeno tovrstno sklicevanje v pritožbi prepozno.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060619
ZPrCP člen 8, 46, 46/5, 46/5-5. ZP-1 člen 55, 55/1, 55/4, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/4, 65a, 65a/2, 66, 66/6, 67, 67/1, 67/1-3, 67/2, 90, 209. ZS člen 83.
plačilni nalog - zahteva za sodno varstvo - tek pritožbenega roka v času sodnih počitnic - sodne počitnice / poletno poslovanje - začetek teka roka za vložitev pritožbe - temeljna jamstva poštenega postopka - pravica do izjave v postopku
Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021.
Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.
Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - načelo pravne države - neposredna odškodninska odgovornost sodnika - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - nepristranskost in neodvisnost sojenja - materialna imuniteta sodnika - ovira za začetek pravde - zavrženje tožbe - nedovoljenost tožbe
Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. Materialna sodniška imuniteta pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.
Delovanja fizične osebe (sodnice) od delovanja državnega organa oziroma države v tem primeru ni mogoče ločiti, saj so njena dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061011
ZBan-1 člen 261e, 350a. URS člen 67. ZPSVIKOB člen 3, 3/1, 3/3, 9, 45. ZPP člen 205, 206, 206/1.
zavrnitev predloga za prekinitev postopka - plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost bank - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - izbris obveznic - podrejene obveznice - pojasnilna dolžnost banke - neupravičena obogatitev - predhodno vprašanje - prekinitev pravdnega postopka zaradi vložitve pobude za oceno ustavnosti - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - tožba proti poslovnim bankam - ni predhodno vprašanje - neenotna sodna praksa
Ker je bil postopek zoper BS na podlagi sklepa Ustavnega sodišča U-I-4/2020 prekinjen, prvostopenjsko sodišče pritožbe tožnika (zoper sklep z dne 12. 2. 2020 o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za sojenje o zahtevku zoper BS) ni predložilo višjemu sodišču, tako da odločitev, da se postopek vodi le zoper poslovno banko, ni pravnomočna. Posledično so zaključki, ki jih prvostopenjsko sodišče utemeljuje z dejstvom, da postopek teče le še zoper poslovno banko, zmotni. Postopek še vedno teče tudi zoper BS, le prekinjen je. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-27/20 sprejelo v obravnavo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB, med drugim tudi določb, ki urejajo omejitev sodnega varstva na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350.a člena ZBan-1 ter temu ustrezno ločitev pravd v začetih enotnih postopkih ter izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.
Tožnik zatrjuje, da je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti zahtevkov zoper poslovno banko in v zvezi s tem predlaga sodišču, naj pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za razveljavitev ZPSVIKOB in 261.e člena ZBan-1L. Sodišče prve stopnje je navedlo zgolj, da postopek ne teče po ZPSVIKOB in da je o 261.e členu ZBan-1 Ustavno sodišče že odločilo. Ni se opredelilo do dejstva, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 začasno zadržalo izvajanje vseh določb ZPSVIKOB, torej tudi tretji odstavek 3. člena, ki izključuje uporabo ZPSVIKOB za tožbene zahtevke zoper poslovne banke. O tem, ali je odločitev o zahtevkih zoper drugo toženko odvisna od vprašanja (ne)zakonitosti Odločbe BS (predhodno vprašanje), izpodbijani sklep nima razlogov. Prav tako ne o veljavnosti oziroma uporabi 261.e člena ZBan-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060829
URS člen 22, 155. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1, 13. OZ člen 179. ZPP člen 7, 212, 216.
odškodninska odgovornost države - izbris iz evidence stalnega prebivalstva - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine - izguba zaposlitve - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - izguba pravice do denarne socialne pomoči - gladovna stavka - šolanje - odkup stanovanja po SZ - socialni transferji - aktivno iskanje zaposlitve - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - obročno plačilo - omejitev teka zamudnih obresti - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom.
Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev.
Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.
Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena.
Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059843
URS člen 15, 15/3, 22, 34, 35, 39, 39/1. OZ člen 178. ZDU-1 člen 17, 17/5.
preklic izjave - preklic neresnične izjave - žaljivost izjave - članek v medijih - objava na spletni strani - poseg v osebnostno pravico do zasebnosti in osebnega dostojanstva - protipravnost posega - svoboda izražanja - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - absolutno javna oseba - kritika javne osebe - sekretar - funkcionar v državnem organu - (ne)resničnost izjave - zavrnitev dokaznega predloga - nerelevantna dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena
Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).
Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.