CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00062133
ZPP člen 76, 76/2, 76/3, 339, 339/2, 339/2-8. ZFPPIPP člen 380. ZGD-1 člen 521, 521/1. URS člen 22.
sposobnost biti stranka - prenehanje pravne osebe - izbris družbe iz sodnega registra - pasivna procesna legitimacija - zavrženje tožbe - izdaja sklepa - pravica do izjave - podelitev sposobnosti biti stranka v postopku - pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe
Sodišče prve stopnje je na podlagi tega, da je bila prvo tožena stranka že izbrisana iz sodnega registra, ugotovilo, da ni podana njena pasivna procesna legitimacija in da niso izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranke s pravnim učinkom v tej pravdi (76. člen ZPP). Če sodišče sposobnosti biti stranka ne prizna, o tem sicer lahko izda ločen sklep, ni pa nujno. Zato sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko, iz katerega je konkludentno razvidna njegova odločitev, da prvo toženi stranki sposobnosti biti stranka ni priznalo, tožeče stranke ni bilo dolžno seznanjati s svojimi stališči glede izpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 76. člena ZPP oziroma ji dati možnost izjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061961
ZPP člen 205, 206, 206/2, 206/4. OZ člen 131. URS člen 26.
podrejene obveznice - odškodninska odgovornost bank - prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - razlogi za prekinitev postopka - razlaga določbe - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - odločba Ustavnega sodišča
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sprejelo ekstenzivno in namensko (teleološko) razlago 206. člena ZPP. Določbe o prekinitvi postopka niso same sebi namen, temveč je ta zastoj v postopku upravičen (in potreben) tedaj, ko je treba zavarovati pravice strank, pomen teh pravic pa pretehta nad pravico do sojenja v razumnem roku. Določbe o prekinitvi postopka varujejo pravice strank bodisi v primerih, ko stranka zaradi objektivnih okoliščin ne more učinkovito uveljavljati svojih pravic (obligatorne prekinitve; 205. člen in prvi odstavek 206. člena ZPP), bodisi v primerih, ko je to smotrno oziroma potrebno zaradi pravne varnosti (fakultativna razloga za prekinitev iz drugega in četrtega odstavka 206. člena ZPP). Glede na nadpovprečno pomembnost zadev v zvezi s podrejenimi obveznicami, ki jo je zaznalo in (v procesnem smislu) upoštevalo tudi USRS, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v tem primeru utemeljena prekinitev postopka s smiselno uporabo 206. člena ZPP do odločitve revizijskega sodišča o spornem vprašanju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00063970
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 6. ZPotK-2 člen 52, 52/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 214, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 112, 112/1.
ničnost kreditne pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - stanovanjski kredit - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - valutno tveganje - kreditno tveganje - aleatorna pogodba - osebne okoliščine - pravica do izjave - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin
Tudi v primeru, da pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je toženka pojasnilno dolžnost opravila pomanjkljivo, to še ne pripelje do ugotovitve ničnosti pogodb. Sankcija ničnosti bi sledila le v primeru, da je bil pogoj nepošten oziroma valutna klavzula nejasna in nepoštena, hkrati pa obstoj pogodbe brez nje ni mogoč.
Ker tožnika nista dokazala, da bi toženka ob sklepanju kreditnih pogodb v decembru 2006 vedela ali bi vsaj morala vedeti in pričakovati, da se bo valutno razmerje CHF/EUR tako občutno spremenilo, toženki ni mogoče očitati slabe vere pri sklepanju teh kreditnih pogodb.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061327
ZPP člen 105b, 105b/2, 105b/3, 105b/4, 274. DZ člen 157, 161, 167, 168. ZNP-1 člen 101. URS člen 23.
predlog za začasno odredbo - pogoji za izdajo začasne odredbe - sprememba ureditve stikov - pošiljanje vlog - vročitev vloge - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - spori iz družinskega razmerja - ukrepi za varstvo koristi otroka - pravni interes za sodno varstvo - pravna korist - starševska skrb - ogroženost otroka - nujni ukrep - prosti preudarek - stroški nepravdnega postopka - pravica do poštenega sojenja
Upnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vloga, ki jo je poslal na elektronski naslov sodišča nepopolna, da ni bila primerna za obravnavo, da je upnik po pozivu sodišča s priporočeno pošiljko, ki jo je oddal na pošto, poslal sodišču prve stopnje novo vlogo. Glede na te dejanske ugotovitve, je sodišče utemeljeno zavrglo upnikov predlog, s katerim se je zavzemal za izvedbo stika na dan, ki je v času prejema vloge s strani sodišča prve stopnje že potekel, s potekom tega dneva pa je prenehal tudi upnikov pravni interes za pravovarstvo, kot ga je uveljavljal s predlogom za začasno odredbo.
ZNP-1 člen 21, 21/1, 22, 22/6, 57, 58. DZ člen 243, 265. URS člen 35.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postavitev začasnega skrbnika - predlog - predlagatelj postopka - pogoji za postavitev začasnega skrbnika - začasno skrbništvo - zmožnost razsojanja - zaščita interesov stranke - nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti - zavrnitev predloga - udeležba v nepravdnem postopku - udeleženec v nepravdnem postopku - prijava udeležbe v nepravdnem postopku - priznanje statusa - pogoji za priznanje statusa - podlaga za priznanje statusa - družinski član - otrok - sorodstveno razmerje - želje varovanca - soglasje nasprotnega udeleženca - pravica do družinskega življenja - pravni interes - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na bančnem računu - dolžnost preživljanja ostarelega starša
Materialne določbe (osmi del DZ), ki so podlaga pri imenovanju skrbnika, same po sebi družinskim članom, ki niso predlagatelji postopka, ne dajejo možnosti udeležbe v postopkih, ki tečejo zaradi postavitve skrbnika odrasli osebi. Podlage za udeležbo v postopku odločanja o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo s strani sorodnika, ki ni predlagatelj postopka ali začasni skrbnik, prav tako ne nudita 57. in 58. člen ZNP-1.
V skladu s splošno določbo o udeležbi v nepravdnih postopkih, prvim odstavkom 21. člena ZNP-1, je udeleženec postopka med drugim lahko oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet. Sodna praksa še ni enotna glede vprašanja, ali gre ožjim družinskim članom na podlagi tega določila (domneva pravnega interesa) zgolj zaradi sorodstvene vezi status udeleženca v postopku.
Medsebojni odnos nasprotne udeleženke in predlagateljice udeležbe v postopku zahteva varstvo v okviru ustavne pravice do družinskega življenja. S tem je v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZNP-1 podan pravni interes (kot nepremoženjski, osebnostni interes v zgoraj obrazloženem smislu) A. A. za udeležbo v postopku oziroma je izkazano, da je udeležba v postopku v korist nasprotne udeleženke (243. člen DZ).
V skladu s prvim odstavkom 265. člena DZ sodišče, pri katerem se je začel postopek za postavitev pod skrbništvo, po potrebi osebo, zoper katero se je začel postopek, postavi pod začasno skrbništvo in ji imenuje začasnega skrbnika. Sodišče v tej odločbi določi tudi obseg obveznosti in pravic začasnega skrbnika. Sodišče v postopku za postavitev pod skrbništvo začasnega skrbnika postavi, kadar presodi, da je treba pravice in koristi te osebe nemudoma zavarovati, ker ji grozi škoda.
Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi nasprotni udeleženki zaradi njenega psihofizičnega stanja (upada umskih sposobnosti, ki jih zatrjuje predlagateljica) nastajala škoda na finančnem in zdravstvenem področju. Nestrinjanje predlagateljice z ravnanji in odločitvami nasprotne udeleženke ne utemeljuje sklepa, da je ta nerazsodna in si s svojimi ravnanji škoduje do te mere, da bi bil upravičen takojšen poseg v njene osebnostne pravice s postavitvijo začasnega skrbnika.
Temeljno vodilo, ki ga mora sodišče upoštevati pri določitvi začasnega skrbnika, je zgolj in edino zaščita osebe, ki se postavlja pod začasno skrbništvo, v primeru, da je izkazano, da oseba potrebuje takojšnjo zaščito zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja. Gre za enega hujših posegov v nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), zato tak poseg ne more biti utemeljen z željo po večjem nadzoru nad posameznikovimi odločitvami, četudi se z njimi ne strinjamo, če v postopku ni izkazano, da je zmožnost razsojanja osebe, ki naj se postavi pod začasno skrbništvo, hudo prizadeta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061319
ZPP člen 286, 286/3. URS člen 22.
denarna odškodnina - materialna škoda - manjvrednost vozila - navajanje novih dejstev in dokazov - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov - dokazovanje z izvedencem - naknadna predložitev manjkajočih listin - pravica do izjave v postopku - odločitev o stroških postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - sprememba odločitve o pravdnih stroških - odmera stroškov po uspehu
Omejitev pravice stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist samo na določen čas med postopkom, pomeni poseg v pravico do izjavljanja, ki je varovana v 22. členu Ustave. Namenjena je pospešitvi in strnitvi postopka, ne sme pa biti sama sebi namen in onemogočiti, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je potem, ko je postavljeni sodni cenilec za izdelavo mnenja izrazil potrebo po predložitvi določenih listin, takšno naknadno predložitev dopustilo. Eden od namenov pravil o prekluziji je tudi možnost nasprotne stranke, da se zoper postavljeni zahtevek učinkovito brani. Toženkina možnost obrambe z dopustitvijo teh dokazov ni bila prizadeta, saj je bila s podatki o poškodovanem vozilu že pred tem dobro seznanjena (bila je plačnik popravila in je pred tem tudi sama izračunala manjvrednost vozila).
Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče v postopku odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, praviloma le tedaj, kadar je uspeh strank približno enak in kadar tudi ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki, oziroma če obstajajo drugi utemeljeni, razumni in življenjsko sprejemljivi razlogi za takšno odločitev. V obravnavani zadevi takšni razlogi niso podani, saj razmerje med uspehom strank in njunimi stroški ni primerljivo. Zato je potrebna odločitev o stroških glede na uspeh strank v postopku.
URS člen 31. ZKP člen 10, 10/1, 129, 129/1, 359, 359/1, 364, 364/4.
pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - krivda - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje
Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (formalna pravnomočnost). Glede na to, da drugostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo (razen v primerih po 398. členu ZKP, za kar v tej zadevi očitno ne gre), je prvostopenjska sodba v obsodilnem delu glede odločbe o krivdi, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, postala formalno pravnomočna. Posledično je prvostopenjska sodba v navedenem delu postala tudi materialno pravnomočna, kar pomeni, da je bilo o obdolženkini krivdi za navedena dejanja dokončno odločeno (res iudicata).
Pritožbeno uveljavljanje kršitve prvega odstavka 359. člena in v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP ni utemeljeno. Če bi prvostopenjsko sodišče v krivdoreku izpodbijane sodbe navajalo opis kaznivih dejanj, glede katerih je bila obdolženka že pravnomočno spoznana za krivo, bi to pomenilo, da bi s tem znova odločalo o obdolženkini krivdi zanje - torej o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno razsojeno. To pa bi predstavljalo očitno kršitev temeljnega načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot to izhaja iz 31. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 10. člena ZKP.
O nastopu pravnomočnosti ne odloča višje sodišče, temveč pravnomočnost ob izpolnitvi vseh pogojev nastopi že na podlagi samega zakona.
OBLIGACIJSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061166
URS člen 26. OZ člen 148. ZUP člen 2. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 19, 19/5, 26, 26/2, 34.
ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - upravna zadeva - posamični upravni akt - zakonska podlaga za upravno odločanje - odločanje o pravici ali obveznosti - učinek sklepa vlade na pogodbeno razmerje - okoljevarstveno dovoljenje - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje državnega organa
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da kljub sklicevanju okoljevarstvenega dovoljenja na deleže prevzema odpadne embalaže, določene s Sklepom Vlade, okoljevarstveno dovoljenje ne določa tožničine obveznosti obsega prevzema odpadne embalaže, saj zakon (ZVO-1) ne daje podlage, da bi o tem odločal pristojni organ z upravno odločbo. Tožeča stranka je tako tudi v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem dolžna prevzemati le takšno količino odpadne embalaže, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi je imela sklenjene pogodbe, dali na trg.
Ker je pogoj za odškodnino po 26. členu URS (in 148. členu OZ), da je šlo za ravnanje državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih pooblastil, stališče sodne prakse, da Sklep Vlade ni upravni akt, pa je jasno, pogoji za prisojo odškodnine v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00062107
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 148, 148/4, 358, 358-4, 498, 498/1, 498a, 498a/1, 503, 503/1. ZPPPD člen 1, 3, 3-2, 7, 7/2, 8, 8/2, 9, 9/1. URS člen 29, 29-4.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - prepovedana droga - konoplja - nedovoljeno gojenje konoplje - obstoj kaznivega dejanja - obstoj protipravnosti - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba - izrek oprostilne sodbe - odvzem premoženjske koristi - odvzem predmetov - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - pravna opredelitev kaznivega dejanja - resna grožnja - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo - pravni pouk osumljencu - izločitev dokazov - osredotočenost suma
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženec s proizvodnjo konoplje in njenih produktov ter dajanjem slednjih v prodajo oziroma v promet pridobival finančna sredstva za lastno preživljanje. Vendar po presoji pritožbenega sodišča navedena okoliščina ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi onemogočalo uporabo 4. točke 358. člena ZKP. Pritrditi je pritožniku, da iz izpovedb zaslišanih prič in zagovora obtoženca izhaja, da je obtoženec prideloval konopljo in izdeloval konopljine produkte zaradi prepričanosti v njene pozitivne učinke pri zdravljenju različnih bolezni. Iz podatkov spisa nadalje ne izhaja, da bi imela konopljina smola, ki jo je izdelal, negativne učinke za njene odjemalce, kar pomeni da slednji niso utrpeli škodljivih posledic. Obtoženec je očitano kaznivo dejanje storil s krivdno obliko naklepa, ki je edina možna krivdna oblika pri kaznivemu dejanju po 186. členu KZ-1. Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati, da obtoženčev nagib ni bil koristoljuben, saj ni izkoriščal zdravstvenih težav odjemalcev in se ni okoriščal na podlagi njihove nesreče. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, neznatnosti škodljivih posledic in stopnjo obtoženčeve krivde, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da je obtoženec izpolnil tako objektivne kot subjektivne kriterije določene v 4. točki 358. člena ZKP in je utemeljen izrek oprostilne sodbe.
ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba.
Ker je zavarovana dobrina kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1 javni red in mir vključno z varnostjo uradne osebe, je za presojo o resnosti grožnje bistvena objektivna resnost izrečene grožnje in ne toliko stopnja subjektivnega občutka ogroženosti pri posamezniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061503
ZPŠOIRSP člen 10, 10/1, 12. ZPŠOIRSP-A člen 1. ZPP člen 184, 184/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - objektivna sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - pomanjkljiva obrazložitev odločbe - pravica do poštenega postopka - višina premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza - pogoji za dodelitev denarne pomoči - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno.
Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici.
Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socialnih pravic.
Četudi se je tožnica zavedala problema vnašanja domačih pripravkov v savna park, bi bilo nesmiselno, da bi ob že tako previdni hoji pazila še na morebitne nevidne mastne madeže. Takšno početje presega skrbnost povprečnega razumnega odraslega človeka. Zato ni podlage za zaključek o deljeni odgovornosti, pač pa je bila poškodba tožnice v celoti posledica opustitve dolžne skrbnosti tožene stranke.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060799
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1.
psihiatrično zdravljenje na zaprtem oddelku - brez privolitve osebe - oddelek pod posebnim nadzorom - prisilni ukrep - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - ogrožanje zdravja in premoženja - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - izostanek dokazne ocene - standard obrazloženosti sklepa - izvedensko mnenje
Prisilna hospitalizacija predstavlja hud poseg v osebnost in pravice posameznika. Zato mora sodišče natančno ugotoviti okoliščine, ki omogočajo presojo o izpolnjevanju pogojev za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom in brez njene privolitve ter oceno v odločbi (tudi) obrazložiti. V obravnavani zadevi pa sklep ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti. Sodišče je le povzelo izvedensko mnenje izvedenca.
Sodišče niti ni ugotovilo, da bi pridržana oseba huje ogrožala svoje zdravje. Njen provokativen odnos do drugih ne izpolnjuje zakonskega standarda ogrožanja življenja.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060844
ZPSVIKOB člen 9, 22, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 206. URS člen 26, 156.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - smotrnost prekinitve postopka - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - odločba Ustavnega sodišča - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - protipravno ravnanje banke - dokazovanje - ustavna presoja - pravna varnost - enaka obravnava - izvedensko mnenje
Zapletenost primera v zvezi z odgovornostjo zaradi izbrisa podrejenih obveznic terja, da se zadeve rešujejo čimbolj enotno, tako da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva. To je zakonodajalec sprejel z ZPSVIKOB, ki ureja poseben postopek, kolektivno varstvo, daljše roke, urejen dostop do občutljivih bančnih podatkov, izvedensko mnenje skupine izvedencev, vse z namenom, da se olajša položaj imetnikov podrejenih obveznic in se jim ne nalaga pretežko dokazno breme.
V odločbi Up-280/16 je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Kljub temu, da se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da sta bila sporna sklepa "arbitrarna in očitno napačna", pa to ne pomeni, da je hkrati ugotovilo, da je podana predpostavka protipravnosti za odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061947
URS člen 21, 26. ZKP člen 542, 542/3. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države - protipravnost - kršitev pravice osebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - odreditev pripora zaradi izmikanja glavni obravnavi - pravica do povračila škode - zavrnjen zahtevek
Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP).
Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku.
Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor.
Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061202
ZDZdr člen 39, 39/1, 48, 48/2, 52, 74, 75.
socialno varstvo - predlog centra za socialno delo - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - pravice varovancev zavoda - poseg v ustavno varovane pravice - nujna oskrba - namestitev v psihiatrično bolnišnico - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - bolnišnično zdravljenje - končano zdravljenje - začasnost ukrepa
Določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrhovnega sodišča RS, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb po končanem zdravljenju, in da nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, lahko pripelje do njihovega prekomernega obremenjevanja.
Nadaljnja sodna praksa se je zavzela za restriktivni pristop pri izrekanju začasnih namestitev oseb z duševno motnjo, ki ne potrebujejo (več) bolnišničnega zdravljenja, v psihiatrične bolnišnice. Gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Pri odločitvi o izbiri ustreznega zavoda in trajanju namestitve (drugi odstavek 48. člena ZDZdr) mora sodišče upoštevati tudi različen namen oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, ki so namenjeni zdravljenju duševno bolnih oseb, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov.
nedovoljena pritožba - nedovoljenost pritožbe nasprotne stranke - pravni interes za pritožbo - pritožba zoper odločbo sodišča druge stopnje - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - pravica do dvostopenjskega sodnega varstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zapuščinski postopek - pristojnost centra za socialno delo - pravnomočno odločena stvar - obnova postopka
Ker pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavržena pritožba nasprotne stranke, pritožba ni dovoljena.
Zoper odločbo sodišča druge stopnje je dopustna pritožba le, kadar nastopa kot sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo in je bila pravica do pritožbe tretjemu tožencu zagotovljena z izdajo sklepa sodišča druge stopnje, zoper katerega ni pravnega sredstva.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061291
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. ZIUPOPDVE člen 117, 117/1, 117/1-1. ZPSPP člen 24, 26, 27, 27/1, 28. OZ člen 112. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - najem poslovnih prostorov - najem za določen čas - odpoved najemne pogodbe za določen čas - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - COVID-19 - epidemija - nastanek škodljive posledice - omejitev opravljanja dejavnosti - razlaga pravne norme - gramatikalna, jezikovna, sistematična in zgodovinska razlaga - ocena ustavnosti zakonskih določb - retroaktivnost - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - tehtanje interesov - javni interes - legitimen cilj - primernost in sorazmernost ukrepa - nujnost posega - načelo proporcionalnosti
Prva alineja prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE določa, da najemnik „ne glede na Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih najemno pogodbo odpove s pisno izjavo z odpovednim rokom osem dni“. Zakon torej govori splošno o najemni pogodbi in ne ločuje med najemno pogodbo za nedoločen čas in najemno pogodbo za določen čas. Taka zakonska določba je gramatikalno popolnoma jasna in ne dopušča s strani upnika zastopane razlage, da se nanaša le na najemne pogodbe za nedoločen čas, saj iz zakonskega besedila to ne izhaja. Dikcijo „ne glede na ZPSPP“ je že ob uporabi osnove jezikovne metode razlage razumeti skladno z njenim dobesednim pomenom, torej „mimo pravil, ki jih za odpoved najemne pogodbe sicer določa ta zakon, in s tem tudi mimo pravila, ki načeloma odpovedi najemne pogodbe za določen čas ne dopušča“. Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da 117. člen ZIUPOPDVE omogoča tako odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za nedoločen čas, kot tudi odpoved najemnih pogodb, sklenjenih za določen čas.
Določba je sistemsko umeščena v zakon, katerega glavni namen je omilitev škodljivih posledic izrednih okoliščin, do kateri je prišlo zaradi epidemije COVID-19. Z zakonom je posebej urejen tudi položaj najemnikov poslovnih nepremičnin, ki jim je bilo zaradi epidemije s predpisi opravljanje gospodarske dejavnosti onemogočeno ali bistveno omejeno in zaradi tega poslovne nepremičnine niso mogli v celoti ali v pretežnem delu uporabljati za dogovorjen namen. Vpliv epidemije na najemnike poslovnih prostorov je nastopil ne glede na vrsto najemnega razmerja, saj so enake posledice prepovedi oziroma omejitve opravljanja dejavnosti trpeli tako najemniki s pogodbami za nedoločen čas kot najemniki s pogodbami za določen čas. V nasprotju z namenom zakona bi zato bila razlaga, po kateri bi bili do pravice prenehanja najemnega razmerja (katerega namena zaradi izrednih epidemioloških razmer ni bilo mogoče izpolnjevati) upravičeni le najemniki s pogodbami za nedoločen čas, posebej ob že pojasnjenem dejstvu, da zakonska določba med obema položajema ne ločuje oziroma te pravice ne omejuje le na najeme za nedoločen čas.
Zatrjevana neustavnost ureditve iz prve alineje prvega odstavka 117. člena ZIUPOPDVE po oceni višjega sodišča ni podana, zato postopka ni prekinilo in ni sprožilo s strani upnika zahtevanega postopka ustavne presoje te določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00061195
ZPP člen 154, 154/2. ZPŠOIRSP člen 10, 11.
povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - več tožnikov v postopku - izbrisani - pravne posledice izbrisa - obseg škode - vzročna zveza - odmera odškodnine - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - nepremoženjska škoda - stroški postopka - kriterij za odločitev o stroških
Sodišče prve stopnje je upoštevalo in dokazno ocenilo relevantna dejstva ter na podlagi logičnega sklepanja in življenjskih izkušenj prepričljivo pojasnilo, katera dejstva so oziroma niso v vzročni zvezi med zatrjevano škodo in izbrisom tožnikov iz RSP, s tem, da protipravnost in odgovornost ravnanja toženke ni sporna.
Načelo individualizacije odškodnine je sodišče prve stopnje ovrednotilo in uravnovesilo z zahtevo po njeni objektivni pogojenosti.
Iz sodne prakse izhaja, da so sodišča v teh sporih v zvezi s stroški postopka oprla odločitev na drugi odstavek 154. člena ZPP in sprejela odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, tudi v primerih, ko je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v pretežnem delu zavrnjen.