Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bilo ravnanje OŽ CE v obravnavanih treh postopkih zavarovanja z začasno odredbo nepravilno do te mere, da je postalo protipravno, pri čemer pa gre pritrditi pritožbenim očitkom, da takšnega zaključka v izpodbijani vmesni sodbi ni vsebinsko obrazložilo.

S tem so v izpodbijani vmesni sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve (340. člen ZPP).

Skladno s pravico do zasebnosti in svobode gibanja namreč od stranke ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti poskrbi za dejanski prevzem sodnih pisanj. To pa ne velja, če ne gre za vročitev prvega sodnega pisanja ali če stranka lahko pričakuje, da bo zoper njo začet sodni postopek. V takih primerih namreč stranka more in mora računati s tem, da se ji bodo vročala sodna pisanja in je zato dolžna poskrbeti za dejanski prevzem v času njene odsotnosti. Enako velja tudi, če je stranka imela namen, da se izmika vročitvi, ali če pošiljke, za katero je vedela, krivdno ni dvignila. Upravičen vzrok za zamudo je namreč lahko podan le takrat, ko je stranka ravnala z dolžno skrbnostjo, oziroma ko ji ni mogoče očitati, da je zamudo zakrivila sama.

Pravilna so stališča v izpodbijanem sklepu, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno, da je rok za odgovor na tožbo toženka zamudila iz upravičenega razloga in da razlog za zamudo ni v pomanjkljivi skrbnosti.

Pritožbeni očitek o večji dokazni vrednosti materialnih dokazov v primerjavi s personalnimi nima opore v pravilih ZPP. Dokazna ocena po 8. členu tega zakona ni vezana na dokazna pravila, ampak velja načelo proste dokazne ocene.

V primeru vročitve po fikciji je zakonske določbe o vrnitvi v prejšnje stanje treba razlagati bolj široko kot sicer. Z restriktivno razlago, za katero se zavzema pritožnik, bi prišlo do nesorazmernega posega v ustavno pravico stranke do izjave v postopku. Ni mogoče zahtevati, da posameznik v primeru začasne odsotnosti zaradi počitnic ali iz drugih razlogov poskrbi za prevzem sodnih pisanj v postopkih, s katerimi pred odsotnostjo še ni bil seznanjen, niti ni nanje mogel računati, niti ni izkazano, da bi se vročitvi izmikal.

V sodni praksi ESČP se je izoblikovalo stališče, da zaščito po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP lahko v določenih primerih uživajo tudi tako imenovana legitimna pričakovanja, da bo neko premoženje nastalo (ali se ohranilo). Bistveno pri tem je, da je legitimno pričakovanje že konkretizirano, da temelji na pravni določbi ali pravnem aktu. V predmetni zadevi je zato odločilno vprašanje, ali so bila upravičenja in pričakovanja tožeče stranke glede vrednosti nepremičnine in v zvezi s tem možnosti gradnje na njej na podlagi pred sprejemom OPN veljavnega dolgoročnega prostorskega plana že tako konkretizirana, da utemeljujejo pravico do odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni, da niso bila. V času pred sprejetjem OPN tožeča stranka v nobenem primeru ne bi mogla dobiti gradbenega dovoljenja, saj ni bil sprejet noben prostorski izvedbeni akt, na podlagi katerega bi pristojna upravna enota lahko izdala gradbeno dovoljenje. Tak akt ni bil niti v pripravi, niti ni se tožeča stranka nikoli ni angažirala v smeri priprave takega akta. S sprejetjem OPN se tako za tožečo stranko ni spremenilo nič. Enako kot prej gradnja ni bila dopustna. Res je sicer tožeča stranka lahko pričakovala, da bo enkrat v prihodnosti (če se bodo izpolnili v dolgoročnem planu postavljeni pogoji) na tej nepremičnini dovoljena gradnja, vendar je bilo to pričakovanje v času sprejetja OPN še splošno in ni bilo tako konkretizirano, da bi lahko govorili o legitimnem pričakovanju v smislu Dodatnega protokola, saj ni temeljilo na nobenem aktu, na podlagi katerega bi se lahko z gradnjo tudi dejansko začelo. Opredelitev nekega zemljišča v planskem aktu kot zazidljivega sama po sebi še ne pomeni, da bo določena gradnja tudi zares možna. Tudi če tožena stranka v OPN namembnosti ne bi spremenila, tožeča stranka ne bi mogla iztožiti sprejetja prostorskega izvedbenega akta in s tem možnosti, da se njeno pričakovanje konkretizira. Zaključek sodišča prve stopnje, da OPN ni bistveno vplival na način uživanja in s tem na lastninska upravičenja tožeče stranke, je na podlagi povedanega pravilen. Pred in po sprejetju se je nepremičnina uporabljala kot kmetijsko zemljišče in gozd, gradnja na njej ni bila mogoča. Povedano pa pomeni, da s sprejetjem OPN do posega v mirno uživanje lastninske pravice tožeče stranke ni prišlo.

Ugotovitev identitete dejanskega stanja in posledic postopka o prekršku zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 in v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.