Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost toženkini pravici do svobode izražanja, saj je bilo s tem zagotovljeno ozaveščanje ljudi o pomembnosti ohranjanja zdravega življenjskega okolja, kar je prispevalo tako h generalni prevenciji kot tudi zaščiti lokalnega okolja, v katerem je prišlo do očitanega onesnaženja. Tehtnica se je torej prevesila na toženkino stran ter tožnik zaradi očitanega dolgotrajnega poseganja v okolje, njegove odločenosti pri tem ravnanju in teže kaznivega dejanja v tem konkretnem primeru nima pravice zahtevati popolne anonimnosti. Škoda, za katero tožnik zatrjuje, da mu je nastala kot posledica objave, ne pretehta škode, ki bi brez prepoznavnega poročanja nastala zaradi izostanka generalne prevencije in zaščite lokalnega okolja. Toženkino prepoznavno poročanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo protipravno.
Z zadnjo novelo (ZFPPIPP-H) je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Takšni spremembi je botrovala odločba Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019, ki se je sicer nanašala na razveljavitev 71. člena ZIZ, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.
S spremembo četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP je predlagatelj novele tako zagotovil, da se tudi v primeru, ko se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, ki je dolžnikov dom, ob njeni izpraznitvi ob upoštevanju vseh okoliščin primera doseže pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika.
Tudi če drži, da je lastnik tožene stranke konkurent tožeče stranke in da je imel za objavo tudi druge motive, ni mogoč zaključek, da je bila svoboda izražanja pri spornih objavah zlorabljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo da je bila z zapisi omogočena tehtna javna razprava o pereči problematiki v splošnem javnem interesu. Negativne vrednostne sodbe niso dopustne le takrat, kadar nimajo nikakršne podlage v dejstvih, ki jih podpirajo, oziroma če so onkraj predmeta razprave in se sprevržejo v osebno sramotenje in ponižanje. Glede na vsebino in stil zapisov tudi po mnenju pritožbenega sodišča objav ni mogoče opredeliti kot sramotenje in ponižanje. Navsezadnje so bili zapisi s podobno vsebino objavljeni tudi v drugih medijih in je torej že iz tega razloga težko govoriti, da je šlo samo za "obračunavanje" med pravdnima strankama.
Tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem).