Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa.
Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.
ZKP v 2. točki prvega odstavka 304.a člena omogoča, da se glavna obravnava lahko opravi tudi prek videokonference (tj. brez soglasja strank), če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Sledeč praksi Vrhovnega sodišča je nezmožnost privedbe obtoženca na sodišče s strani pravosodnih policistov (zaradi kadrovskih manjkov) dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank, enako pa velja tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že judiciralo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in po zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.
Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo.
Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.
Izvedensko mnenje daje jasno podlago za zaključek o nujnosti predpisane terapije, saj bi se brez tega psihotična simptomatika poglabljala, kronificirala, kar bi vodilo v rezidualno obliko in bi se odrazilo v pravih strukturnih spremembah možganovine ter v slabi dolgoročni prognozi in invalidiziranju osebe. Terapijo pa je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni osebe, njenih hitrih nihanj, izhajajočih iz klinične slike v klinično sliko, ne pridejo v poštev.
ZDZdr situacije, ko v postopku za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča predlagatelj predlog umakne, ne ureja. V drugem odstavku 51. člena določa le, da če sodišče predlog za sprejem zavrne, krije stroške postopka predlagatelj; če je predlagatelj izvajalec zdravljenja duševnih motenj, socialno varstveni zavod, center za socialno delo, koordinator nadzorovane obravnave ali državno tožilstvo, pa se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tudi ZNP-1 vprašanja povračila stroškov v primeru umika predloga izrecno ne ureja, zato se po sodni praksi v takem primeru smiselno uporablja prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.
Delno priznanje krivde, ki je samo s seboj v nasprotju, ne more biti jasno in popolno.
Če sodnik sprejme priznanje krivde za kaznivo dejanje, v katerem je že zajet očitek drugega kaznivega dejanja, ki pa ga obdolženec zanika, je okrnjen videz nepristranskosti sojenja glede dejanja, ki ga obdolženec ni priznal.
Vrhovno sodišče RS je v novejših odločbah, v katerih je obravnavalo odškodninske zahtevke iz naslova imisij, ki so posledica avtocestnega prometa, pojasnilo, da mora sodišče presoditi, ali so imisije prekomerne (škodni dogodek), ali je izkazano protipravno ravnanje (opustitev) državnega organa v zvezi z izvajanjem oblasti, ali je nastala pravno priznana škoda in ali je podana vzročna zveza med ravnanjem in škodo. Pri tem je treba civilno pravna pravila odškodninskega prava prilagoditi javno pravni odgovornosti države za ravnanja njenih organov pri izvajanju oblastne funkcije. Ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se je treba vprašati, kaj bi morala storiti oz. kaj bi lahko storila, da bi imisije zmanjšala. Treba je upoštevati zmožnosti države tako v dejanskem kot finančnem smislu, vprašati se je treba tudi, kako bi ukrep posegel v pravice tistih, ki imajo od uporabe sporne ceste koristi. Državi ne gre kar počez očitati, da ni preprečila nastanka katerekoli škode. Treba je tehtati med družbeno koristnostjo avtoceste in priznanimi interesi tožnikov.
Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč (doma) zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
Ustava v 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica posamezniku enakovredno zagotavlja na eni strani spoštovanje načela pravne države, na drugi strani pa odpravo posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Tožnik utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke (tudi) na zakonodajni protipravnosti, ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost odlokov z Ustavo, kar naj bi potrjevalo protipravnost ravnanja države in s tem odškodninsko odgovornost (tudi) toženke.
Državi ni moč očitati, da bi s tem, ko je sledila stališčem stroke in sprejela odlok, ki je bil naknadno ugotovljen za neustaven, opustila dolžno skrbnost oziroma da bi ravnala malomarno.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.
Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu.
Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo.
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo dveh spornih aneksov predstavlja bistveno spremembo te pogodbe, v nadaljevanju presojalo še, ali je sklenitev spornih aneksov dopustna predvsem iz razlogov po 1., 2. ali 3. točki prvega odstavka 95. člena ZJN-3.
Navedba, da je odgovorna oseba pravne osebe s sklenitvijo aneksov kvečjemu odvračala potencialno škodo, ki bi utegnila nastati v primeru, če bi se izvajalec v kasnejšem sodnem postopku (pravdi) skliceval, da v pogodbeno dogovorjenem roku storitve ni mogel izvesti zaradi okoliščin, na katere ni mogel računati in nanje vplivati, ne predstavljajo zakonitega razloga za spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila (to je za podaljšanje roka za izvedbo predmeta javnega naročila) brez novega postopka javnega naročanja, kar posledično pomeni, da se s sklicevanjem na ta razlog odgovorna oseba pravne osebe tudi ne more razbremeniti odgovornosti za storitev obravnavanih prekrškov.
Ker izrek opomina namesto globe predstavlja izjemo splošnega pravila, da se za prekršek izreče zanj predpisana sankcija, je treba zato določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1 razlagati restriktivno.
Rok za vložitev pritožbe, ki znaša 8 dni od vročitve sodbe, je predpisan v prvem odstavku 151. člena ZP-1. Gre za zakonsko določen rok, ki je nepodaljšljiv in je enak za vse obdolžence, zoper katere teče redni postopek o prekršku, tudi postopek zaradi prekrškov po ZJN-3.