IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073568
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 35. ZIZ člen 71, 267, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - težko nadomestljiva škoda - standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - poseg v osebnostne pravice posameznika - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost pravnega varstva
Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.
Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
ZFPPIPP člen 382, 382/1, 399, 399/2-2, 399/3, 399/4-1.
osebni stečaj - ponoven predlog za odpust obveznosti - namen osebnega stečaja - pravni interes za vodenje postopka osebnega stečaja - zavrženje predloga za začetek postopka osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - sekundarni namen postopka osebnega stečaja
Glede na izrecno zakonsko določilo 2. alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dolžnik ne more doseči morebitnega ponovnega odpusta obveznosti dokler ne preteče deset let od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil njegov predlog za odpust obveznosti zavrnjen zaradi ugotovljene zlorabe pravice do odpusta obveznosti.
Pritožnik nima premoženja in dohodkov, iz katerih bi se lahko oblikovala stečajna masa, zato bi se stečajni postopek končal brez poplačila upnikov. Hkrati pa tudi brez prenehanja njegovih obveznosti, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je zlorabil pravico do odpusta obveznosti, kar predstavlja odklonilni razlog za odpust obveznosti za čas deset let od pravnomočnosti sklepa. Ker pritožnik ne more doseči drugačnega pravnega položaja od obstoječega, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegov predlog za začetek postopka osebnega stečaja in odpust obveznosti.
Sodišče prve stopnje je zavrglo pritožbo z dne 3. 4. 2023, ker pritožba ni podpisana. Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP je takšna pritožba nepopolna in jo mora sodišče zavreči. Sodišče ne more vrniti te vloge v popravo, saj je ZPP jasen, da se določbe 336. člena ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo glede določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00082257
OZ člen 275, 288. ZPP člen 8, 354, 354/1, 362, 362/2.
regresni zahtevki zavarovalnice - odgovornost poroka za plačilo - obveznosti kreditojemalca - dogovor o obročnem plačilu dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve - trditveno in dokazno breme dolžnika - dokazna ocena vseh dokazov - prepozen dokaz - zaslišanje priče - okoliščine konkretnega primera - neupoštevanje navedb in dokazov - nekonkretizirana navedba
Dokazno breme o dogovoru, da se obročno poplača le glavnica, je na tistem, ki to zatrjuje, torej na toženi stranki.
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da podlage za drugačni vrstni red vračunavanja delnih plačil od tega, ki ga določa 288. člen OZ, ni (toženka v pritožbi to, da dogovora v tej smeri ni bilo, celo sama prizna), je ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo dopolnjeno mnenje izvedenke. V njem je izvedenka potrdila, da je toženka, ob upoštevanju neobstoja drugačnega dogovora, delno odplačevala zapadli dolg, kar pa ni zadoščal niti za pokrivanje zapadlih zakonskih zamudnih obresti.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075657
ZDZdr člen 12, 74, 74/1, 74/1-6, 75, 75/1, 79. URS člen 21.
socialno varstvo - poseg v ustavno varovane pravice - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - izvedenec psihiatrične stroke - prostorska stiska - poseg v pravice drugih varovancev zavoda - kolizija ustavno varovanih pravic - sprejem na zdravljenje brez privolitve - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je zaradi ugotavljanja primernega obravnavanja nasprotnega udeleženca v postopek pritegnilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je potrdila primernost namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek SVZ in izpolnjevanje pogojev za takšno namestitev z medicinskega vidika. Seveda se lahko postavijo pomisleki o etičnosti posega, a namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek temelji na zakonu in ustavi. Zaradi zagotavljanja ustavnih pravic na eni strani oseb, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev v varovane oddelke, na drugi strani pa tam že nameščenih oseb, se je v sodni praksi uveljavil začasen način izvršitve sprejema v varovani oddelek SVZ, da se osebo vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo sklepa. To pa je, da se jo začasno, do sprostitve prostega mesta na varovanem oddelku SVZ, namesti tja, kjer je bila pred tem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00073242
DZ člen 171. ZSV člen 56. ZPP člen 70, 70-6, 339, 339/1. ZNP-1 člen 98, 98/1.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - izvajanje starševske skrbi - omejitev starševske skrbi - mnenje centra za socialno delo glede otrokove koristi - izločitev delavcev centra za socialno delo
Ukrep omejitve starševske skrbi, kot je določen z izdano začasno odredbo, je potreben in so s tem izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih predvideva 171. člen DZ, s katerim se staršema odreka odločanje o nekaterih bistvenih vprašanjih glede hčerke.
Zasežene prepovedane droge, pripomočki za uživanje prepovedanih drog in beležka, ne predstavljajo zgolj dejstva, ki utemeljujejo sum, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje, pač pa je iz teh okoliščin mogoče utemeljeno sklepati tudi na ponovitveno nevarnost, saj je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da vse te okoliščine na ravni utemeljenega suma kažejo, da se kontinuirano ukvarja z izvrševanjem kaznivega dejanja. Na kontinuirano izvrševanje, kakor tudi njeno vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja pa nedvomno kaže večje število izvršitvenih ravnanj, kakor tudi samo dejstvo, da naj bi po tem, ko so bile obdolženki 24. 5. 2023 zasežene prepovedane droge in bi lahko pričakovala, da bo pod drobnogledom policije, nadaljevala s preprodajanjem in hrambo prepovedanih drog in to kar v svojem stanovanju.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena
Prva tožnica utemeljeno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano subjektivno nevarnostjo prestrogo. Za subjektivno nevarnost po prej navedenem pravnem določilu mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Prva tožnica je glede tega trdila, da je toženec upokojenec, ki prejema razmeroma nizko pokojnino (okoli 1.000 EUR mesečno), od katere bi moral drugi tožnici plačevati še preživnino. Nadalje je trdila, da je toženec večino, to je 83 nepremičnin, med njimi tudi nepremičnine, pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki so skupno premoženje zakoncev, že odtujil na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku z dne 6. 7. 2023.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - denarna kazen - izgon tujca iz države - fakultativni odvzem predmetov
V obravnavani zadevi ne gre za primer iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, saj stranke niso sklenile sporazuma in tudi državna tožilka na predobravnavnem naroku ni predlagala omilitve kazni za primer, če obtoženec dejanje prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje očitno kazen omililo na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1, ker naj bi bile podane posebne olajševalne okoliščine in sicer priznanje, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, kar pa ne drži.
Sodišče prve stopnje bi moralo glede na razpoložljive dokaze na podlagi 73. člena KZ-1 ugotoviti, če je telefon last obtoženca in če je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, ob tem pa bi moralo upoštevati načelo sorazmernosti, kot ga določa drugi odstavek 70. člena KZ-1. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in posledično izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076531
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - obstoj težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - razvoj sodne prakse - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - odlog plačila obveznosti - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - podaljšanje pripora - begosumnost - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ugotovitve iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora ter pri tem ocenilo nove dokaze in sicer zaslišanja policistov, ki so prijeli obdolžence, pri čemer navedeno le še potrjuje ugotovitve o obstoju utemeljenega suma in o tem, da naj bi obdolženi A. A. v avtomobilu prevažal pet tujcev, ob zaustavitvi pa naj bi najprej bežal z avtomobilom in nato še peš.
Iz spisovnega gradiva izhaja, da naj tujci ne bi imeli dovoljenj za vstop in bivanje v Sloveniji. Iz dejstva, da je obdolženec bežal pred policisti, sodišče prve stopnje prepričljivo zaključi, da tujci obdolžencu dovoljenj niso pokazali in jih ni prevažal iz humanitarnih razlogov.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZGD-1 člen 394, 394/1, 502, 522.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izključitev družbenika - skupščinski sklep o izključitvi družbenika - vpis izključitve družbenika v sodni register - ničnost ali izpodbojnost dela sklepa skupščine - zavrnitev vpisa - zadržanje učinkovanja odločbe
Zatrjevana in ugotovljena ničnost sklepa skupščine, ki je podlaga za predlagani vpis podatkov, je lahko razlog za zavrnitev vpisa. V primeru zavrnitve takšnega vpisa pa tudi ni mogoče opraviti vpisov na podlagi 502. člena ZGD-1.
Možnost izključitve družbenika je v zakonu določena z namenom preprečevanja nastanka škode ostalim družbenikom in družbi ter zagotovitve njenega nemotenega in zakonitega delovanja ter ohranjanja njene biti. Družbeniku, ki takšno delovanje onemogoča oziroma ga ogroža, preti izključitev. Navedeno je z vidika obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ še zlasti pomembno v danem primeru, saj je tožena stranka pomembna institucija finančnega sistema Republike Slovenije.
Tožeča stranka ne izpodbija za odločitev bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da sodne takse za tožbo ni plačala v roku, zaradi česar je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno in ustavilo postopek, temveč ugovarja pravilnosti odmerjene sodne takse in navaja razloge za oprostitev plačila sodne takse, s čimer v pritožbi zoper izpodbijan sklep ne more uspeti.
ZKP člen 201, 201/1-1, 201/1-3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
podaljšanje pripora - begosumnost - plačilo za prevoz - premoženjska korist - ponovitvena nevarnost
Povsem življenjsko in utemeljeno je sklepanje, da obdolženec pri očitno organiziranem prevozu nezakonitih migrantov ne bi sodeloval brez obljubljene nagrade, saj nenazadnje tudi iz zavarovane komunikacije na njegovem mobilnem telefonu izhaja, da ni bil pripravljen opraviti prevoza, če ni imel zagotovila, da bo prevoz plačan.
ZFPPIPP člen 354, 354/1, 355, 355/2-9, 389, 389/2-2, 389/3. ZIZ člen 102.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prejemki izvzeti iz stečajne mase - stroški prehrane in prevoza - nujni stroški stečajnega postopka
Stroški prevoza na delo in prehrane, ki jih dolžniku izplačuje delodajalec, niso izvzeti iz stečajne mase po 2. točki drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP, niti ne gre za prejemke, ki bi spadali v stečajno maso le v omejenem obsegu po tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 102. členom ZIZ.
Stroške prevoza na delo in prehrane, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka, je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo, ali je bil poslovni razlog tudi dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je zaradi zmanjšanega obsega dela pri toženki in povečane izgube poslovanja v času odpovedi potreba po delu operativnega upravljanja na večstanovanjskih objektih zmanjšala in se je toženka posledično odločila reorganizirati delovni proces ter zmanjšati število zaposlenih le na enega izvajalca (bivšega direktorja toženke). S tem je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - delitev skupnega premoženja
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica s trditvami v predlogu verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč navedla, da bi v primeru prodaje nepremičnin tretjemu dobrovernemu kupcu izgubila možnost delitve skupnega premoženja. S tem je po presoji sodišča druge stopnje glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlaga, verjetno izkazala že obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena. Z zatrjevanimi grožnjami, ki jih je tožnici podal toženec, in z odvozom plovila z dosedanje lokacije, pa je tožnica zatrjevala celo subjektivno nevarnost. Tožničin (končni) cilj je kasnejša delitev skupnega premoženja, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni razumnih razlogov, da tožnica ne bi smela že v tem postopku predlagati izdajo zavarovalne začasne odredbe. Gre namreč za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev tožničine terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve.
razrešitev direktorja - neobrazloženost sklepa - seznanitev z razlogi za razrešitev - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073554
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 272/2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Nacionalna sodišča morajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije.
Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava. Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.
Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika.
Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - prodaja nepremičnine - začetek prodaje - lastninska pravica na nepremičnini - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - pogoji za vknjižbo
Prodaja določene nepremičnine v stečajnem postopku je dovoljena, če je stečajni dolžnik vknjiženi in resnični lastnik ter če so po stanju zemljiške knjige izpolnjeni drugi pogoji, da kupec pridobi lastninsko pravico brez pravnih napak. Če stečajni dolžnik ni vknjižen kot lastnik nepremičnine, mora upravitelj pred začetkom prodaje te nepremičnine zagotoviti pogoje za vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika.
Upravitelj se v odgovoru na pritožbo sklicuje na vse svoje predhodne navedbe in listinske dokaze, dostopne v javnih evidencah, vendar iz njegove trditvene podlage ni mogoče brez sence dvoma razjasniti, ali je dolžnica vknjižena oz. resnična lastnica predmetne nepremičnine; če ni vknjižena, ni obrazložena ev. kontinuiteta zaporednih prenosov pravice, niti ni pojasnjeno, na podlagi česa upravitelj utemeljuje razpolagalno upravičenje dolžnice. Glede na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki sledi predlogu upravitelja, pritožbeno sodišče ne more z gotovostjo odgovoriti na pritožbene navedbe, saj ni rešeno vprašanje morebitnega obstoja pravnih ovir za prodajo nepremičnine. Iz odgovora na pritožbo ni mogoče razbrati, da so zagotovljeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist stečajne dolžnice in posledično kupca v stečajnem postopku. Iz podatkov v spisu je razvidno, da predmetni del stavbe ni vpisan v zemljiško knjigo. Ali so izpolnjeni pogoji za vpis, ni razvidno niti iz predloga sklepa o prodaji z dne 15. 6. 2023, niti niso pojasnjeni razumni razlogi, zakaj to ni bilo omogočeno.