prisilno pridržanje na zdravljenju v zaprtem oddelku psihiatrične bolnice - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - podaljšanje varnostnega ukrepa
Sodišče druge stopnje na očitek neupravičenega predlagatelja odgovarja, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati specifično situacijo, ko nasprotni udeleženec, kljub pravnomočni odločitvi sodišča, vse do izteka ukrepa na varovani oddelek SVZ, še ni bil nameščen. Zaradi prezasedenosti varovanega oddelka Doma A., je bil nasprotni udeleženec ves čas veljavnosti ukrepa nameščen pri predlagatelju, na Oddelku za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo. Zato je predlagatelj, ki je nasprotnega udeleženca ves čas izvajanja ukrepa spremljal in nadzoroval, ocenil, da so izpolnjeni pogoji za podaljšanje ukrepa.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - odmera kazni - priznanje krivde - olajševalna okoliščina - omilitev kazni - denarna kazen - koristoljubnost - namen kaznovanja - varnostni ukrep odvzem predmetov - obligatorni odvzem predmetov
Ne drži navedba zagovornikov, da bi bilo potrebno priznanje upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreči milejšo kazen. Glede na določbo 50. člena KZ-1 sodišče sme odmeriti kazen pod predpisano mejo, kar pomeni, da to lahko stori, ni pa dolžno. Obtoženec je posedoval večjo količino raznovrstne droge, med drugim kar 191,24 gramov heroina, pa tudi kokain, ekstazi (MDMA), konopljo in hašiš. Ob takšni količini in raznovrstnosti droge se priznanje ne izkaže za relevantno, še posebej glede na dejstvo, da je bila droga zasežena v bivališču in avtomobilu obtoženca.
Sodišče prve stopnje je obtoženca obsodilo zaradi hrambe večje količine droge v avtomobilu in na njegovem domu zaradi nadaljnje prodaje. Pri tem ni dvoma, da je drogo hranil zato, da se drogo proda in s tem zasluži, torej zaradi koristoljubnosti, kot je to praviloma pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Kljub ugotovljeni koristoljubnosti pa iz izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ne izhaja, da bi državno tožilstvo očitalo in dokazalo pridobitev obsežnejše premoženjske koristi ali boljše premoženjsko stanje obtoženca. Obtoženec je brez zaposlitve ali bistvenega premoženja, trenutno v priporu, prestati pa bo moral še izrečeno zaporno kazen. Na podlagi navedenega se tako izkaže, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izreklo denarne kazni, ustrezna, saj slednja ob izrečeni zaporni kazni ni potrebna za dosego namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je zaseženih 15.610,00 EUR v celoti last obtoženca in mu jih je odvzelo na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, saj bi sicer s tem denarjem lahko kupil prepovedane droge in pripomočke za njihovo razpečevanje ter tako ponovil kaznivo dejanje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil denar shranjen v sefu, v katerem se je nahajala tudi droga. Sam kraj nahajanja ne more kazati, da je bil denar namenjen poslom z drogo, saj gre za običajen kraj hrambe večje količine denarja, ravno tako pa tudi ni nenavadno, da je obtoženec drogo hranil v sefu, saj jo je imel na tak način zagotovo varno shranjeno. Prvenstveno je za izvršitev kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 namenjena sama droga, za katero je že po petem odstavku 186. člena KZ-1 predpisan obvezen odvzem. Gotovina oziroma denar ali drugi predmeti so lahko šele posredno namenjeni izvršitvi tega kaznivega dejanja. Glede na vse možnosti, za katere je bil denar lahko hranjen, ni izkazano, da je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje ali da bi z njim nastal.
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00072792
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna bolezen - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje
Izkazane so vse zakonske predpostavke iz 39. člena ZDZdr in sicer, da gre pri udeleženki za duševno motnjo, zaradi katere huje ogroža svoje življenje/zdravje in življenje/zdravje drugih, da ima zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojih ravnanj, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo), razen z zdravljenjem udeleženke v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 45, 45/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZVZD-1 člen 5, 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - kršitev ukrepov iz varstva pri delu - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zaščitna maska - zagovor pred odpovedjo - pravočasnost odpovedi - nevestno opravljanje dela
Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.
zahtevek za vračilo - vračanje gotovine - samostojni podjetnik - dokazna ocena izpovedi prič - trditvena podlaga - pripoznava dolga - delno poplačilo dolga
Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).
Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.
ZDR-1 člen 36, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZGD-1 člen 256.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičeno izplačilo - škoda delodajalca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR.
postopek za sprejem na zdravljenje oziroma obravnavo brez privolitve - posebni nadzor
Ni izpodbijana ugotovitev, da je pri zadržanem prisotna huda psihična motnja, to je bipolarna afektivna motnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da gre trenutno pri zadržanem za najhujšo obliko te motnje, to je hitro krožno obliko, ko ima zadržani na leto več kot štiri faze svojih bolezenskih nihanj. Kot je obrazložila izvedenka, je v osnovi bipolarna motnja psihična motnja z depresivnimi in maničnimi fazami razpoloženja, pri čemer se ob teh spremembah razpoloženja pojavljajo tudi psihotične vsebine, ki so skladne s fazo razpoloženja - torej manične, hiperaktivne, veličavske ali pa depresivne hipohondrične in nihilistične. Pri običajni obliki bipolarne motnje bi posameznim fazam sledila daljša obdobja stabilnosti, ko bi se moralo pri pacientu funkcioniranje ponovno vzpostaviti v normalni obliki, pri zadržanem pa tega ni. Izvedenka je mnenje podala na podlagi dokumentacije v spisu in izpovedbe zadržanega, da se mu je v zadnjem letu pojavilo tudi do dvanajst depresivnih epizod in da se epizode lahko preklopijo v trenutku ter da ga depresivne epizode popolnoma ohromijo.
Tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-1, 23/1-2, 23/1-3, 40, 41, 44, 44-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 190. Konvencija o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino) člen 3.
povrnitev stroškov zdravljenja - potni stroški
Izkazano je, da se tožnica za priznane dneve obravnave ni odločila samovoljno oziroma pravice iz 23. člena ZZZS ni uveljavljala mimo določb zakona, kot to predstavi toženec. Tožnica je imela za te storitve izdane veljavne napotnice, zaradi česar so bile storitve krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (44. člen ZZVZZ). Medicinska dokumentacija in odločitev toženca potrjujeta, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 2. alineje 40. člena ZZVZZ.
DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073028
DZ člen 153, 162, 162/1, 163, 164. ZSV člen 15. Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) člen 5.
začasna odredba o stikih - stiki pod nadzorom - vloga centra za socialno delo - preizkus alkoholiziranosti - varstvo koristi otroka - socialnovarstvene storitve
Zakonodajalec je dal sodišču splošno pooblastilo, da izreče katerokoli začasno odredbo, s katero lahko doseže začasno varstvo koristi otroka.
Naloga v obravnavani začasni odredbi (predaja otroka očetu in vrnitev k mami se opravita na centru za socialno delo, oče pa mora pred stikom na centru v prisotnosti strokovne delavke opraviti alkotest) je skladna z zakonskimi nalogami in družbeno vlogo centra za socialno delo.
Sodišče ni tisto, ki odloča o pristojnosti centra za socialno delo, v obravnavani začasni odredbi je določilo le kraj, na katerem pride do predaje otroka in način predaje.
nadaljevanje prekinjenega postopka - postopek osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - terjatev upnika - druga terjatev - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Objavljeni končni seznam preizkušenih terjatev in sklep stečajnega sodišča o preizkusu terjatev zajema terjatvi druge upnice. Ker se ne nanaša na terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem delovnem sporu, ni bila podana pravna podlaga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.
trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - začasna nezmožnost za delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.
ZKP ne ureja situacije, ko bi posamezne vrste odločitev lahko sprejemal samostojno predsednik izvenobravnavnega senata, kot to velja npr. za predsednika razpravljajočega senata sodišča prve stopnje.
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - stopnja verjetnosti - razmere v zaporu - dokazno breme - obstoj dvoma - sklep o izročitvi - razveljavitev sklepa
ESČP se v svoji judikaturi nikoli ni opredelilo do dokaznega bremena v postopkih pred nacionalni sodišči in je tudi v obrazložitvi odločbe Saadi proti Italiji, ki jo povzema Predlog ZKP-N, zapisalo zgolj, da je dokazno breme v postopku pred ESČP in ne pred nacionalnimi organi, načeloma na pritožniku.
Povedano drugače, oseba, katere izročitev se zahteva, je dolžna v postopku izročitve zgolj izkazati upošteven dvom, dokazno breme pa se prenese na državo, ki zahteva izročitev osebe.
Ključna je pravnomočna sodba, na podlagi katere je vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 treba za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. S sodbo je bilo namreč odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Ker delovno razmerje nastane že na podlagi zakona, to pomeni, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. vključena že v času, preden je sklenila delovno razmerje za krajši delovni čas pri delodajalcu Zavod B. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas pri navedenem delodajalcu je bila namreč sklenjena šele 25. 10. 2019, torej nedvomno pozneje kot pa pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu A.
nadomestilo za invalidnost - prijava v zavarovanje - zamuda roka - prijavno odjavna obveznost
Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.
Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073568
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 35. ZIZ člen 71, 267, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - težko nadomestljiva škoda - standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - poseg v osebnostne pravice posameznika - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost pravnega varstva
Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.
Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
odvzem starševske skrbi - izvedensko mnenje - izjemne okoliščine - ogroženost otroka - oseba, ki je storila kaznivo dejanje umora - kazen zapora - odvzem pravice do stikov z otrokom
Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje nasprotni udeleženec v pritožbi (sklep VSL IV Cp 1731/2023 z dne 13. 10. 2023), ne potrjuje navedb nasprotnega udeleženca, da je izvedensko mnenje v zadevah odvzema starševske skrbi obvezno. V navedeni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da je sicer postavitev sodnega izvedenca v postopkih odvzema otroka staršem treba pridobiti tudi mnenje strokovnjaka, če ni izjemnih okoliščin, zaradi katerih je ogroženost otroka pri roditeljih prezentna na prvi pogled, flagrantna (v sodni praksi je to zlasti umor drugega starša, očitno nasilje, zanemarjanje, odvisnost in podobno). Takšno pa je dejansko stanje tudi v obravnavani zadevi, zato navedena odločba potrjuje stališče in odločitev sodišča prve stopnje.
ZPP člen 70, 70-6, 124, 124/2, 125a, 125a/4, 224, 224/1, 224/4, 298, 298/4. ZFPPIPP člen 121.
predhodni stečajni postopek - ugovor zoper vsebino zapisnika - ugovor zoper prepis zvočnega posnetka - podrejena uporaba pravil pravdnega postopka - zapisnik kot javna listina - sklep, ki se nanaša na procesno vodstvo - sklep, zoper katerega ni posebne pritožbe - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - napačen pravni pouk - odločanje sodnika, katerega izločitev se zahteva
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v fazi predhodnega postopka zaradi insolventnosti. Sklep sodišča o strankinem ugovoru iz četrtega odstavka 125.a člena ZPP sodi med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave. Zoper te sklepe ni posebne pritožbe, ampak jih je mogoče izpodbijati le skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Sklep sodišča prve stopnje o ugovoru zoper nepravilnost zapisnika je zgolj „tehnične“ narave. Stranka, ki ni zadovoljna z odločitvijo o njenem ugovoru, pa ima pravico do pritožbe zoper končno odločbo (v tem primeru zoper sklep o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka nad dolžnico), kjer bo lahko uveljavljala, da prepis zvočnega posnetka ni pravilen in da sodišče nepravilnosti kljub ugovoru ni odpravilo, kar lahko predstavlja relativno kršitev določb pravdnega postopka, v skladu s prvim odstavkom 339. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu dolžnico napačno poučilo, da ima pravico do pritožbe. Ker zakon stranki ne daje pravice do posebne pritožbe zoper takšen sklep, te pravice dolžnici sodišče ni moglo podeliti, zato je višje sodišče njeno pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj dolžnica do vsebinskega odgovora na pritožbo ni upravičena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073560
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. ZPP člen 7, 212.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - nižji dokazni standard - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava, tudi sodba SEU C-287/22, na katero sta se sklicevala tožnika. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik že v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zahtevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.
V tej pravdi tožnika uveljavljata tako nedenarni kot denarni zahtevek, pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve (ali obeh) se predlagana začasna odredba nanaša. O tem bi lahko sodišče zgolj ugibalo. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožnika bi morala zato v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želita zavarovati oziroma ali želita zavarovati obe, na katere svoje trditve iz tožbe (ali druge vloge) se sklicujeta in katere dokaze v zvezi s tem predlagata.