poplačilo upnikov v izvršbi za nepremičnine - prednostno poplačilo terjatve - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Ustavno sodišče je z omenjeno odločbo razveljavilo točko 3 prvega odstavka 197. člena ZIZ, kolikor je urejala poplačilo tudi za terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Glede na to, da so terjatve iz naslova zakonite preživnine napisane na prvem mestu v 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ, nato pa so vrinjene terjatve iz naslova odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti in terjatve iz naslova odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, terjatve delavcev iz delovnega razmerja z dolžnikom, ter terjatve prispevkov za socialno zavarovanje, ter je šele na koncu te točke zapis “zapadlih za zadnje leto”, je ustavnoskladna razlaga te določbe taka, da se zapis “zapadlih za zadnje leto” ne nanaša zgolj na zakonite preživnine, s katerimi se je izrecno ukvarjalo Ustavno sodišče, temveč tudi na vse vrinjene terjatve, med katerimi je terjatev tretjega upnika.
Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. S prevzemom dolga stopi prevzemnik namesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti.
ZIZ člen 9, 9/3, 34, 34/3, 35, 170, 170/2. ZIZ-E člen 11. ZPP člen 343, 343/2, 365, 365/1. ZDPra člen 15, 17, 17/1, 1772, 17/3, 19, 19/1.
izvršba na nepremičnine - organizacija državnega pravobranilstva - pristojnosti državnega pravobranilstva - vročanje
Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil dolžnici pravilno vročen 29. 10. 2014, ko je bil vročen Državnemu pravobranilstvu v Ljubljani, ki je v skladu z 19. členom ZDPra pristojno za zastopanje dolžnice v tem izvršilnem postopku.
Vpis v meničnem pooblastilu je (kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) jasen. Omejitev ni podana ne z vsebinskega in ne s časovnega vidika. Toženec namreč z njim meničnega jamstva ni omejil na svoje obstoječe obveznosti (oziroma jamstva za obveznosti družbe X) do tožnice, ampak ga „omogočil“ tudi za tiste (tista), ki v trenutku zapisa sploh še niso obstajale (obstajala). Obsega tega jamstva pa prav v ničemer ne zmanjšuje dejstvo, da je tožnici za izpolnitev obveznosti družbe X iz pogodb, ki so bile med slednjo in omenjeno družbo sklenjene kasneje, izdal nove (bianco) menice oziroma se zanje zavezal kot porok (da je torej dal nova jamstva/zavarovanja).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o toženčevem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo že pravnomočno odločeno, zaradi česar odločanje o ponovnem predlogu ni dopustno, povsem drži.
Sodišča o predlogih strank za oprostitev plačila sodnih taks odločajo na podlagi trditev, ki jih te v predlogih podajo. Zato je bil dolžan toženec v svojem predlogu podati vse v tem oziru relevantne trditve (oziroma opozoriti na takšne okoliščine).
USTAVNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE – OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0057307
URS člen 34, 35, 39. OZ člen 179.
pravica do dobrega imena in časti – svoboda izražanja – mnenje – vrednostna sodba – dejanska podlaga – kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti – kritika - kritična vrednostna sodba – odškodninska odgovornost – nepremoženjska škoda
Ni sporno, da je avtorica doktorica znanosti in mednarodno priznana strokovnjakinja za zgodovino. Vendar pa je tožnica v knjigi obravnavala aktualne politične povojne dogodke, o katerih še vedno poteka širša družbena razprava, zato mora sprejeti tudi kritiko svojega dela od okolja, ki je lahko nasprotna njenim lastnim predstavam, zlasti še v konkretnem primeru, ko je mnenje podal novinar, ki je tudi sam doktor znanosti iz področja religiologije in mu je ozadje zgodovinskih dogodkov v katoliškem krogu po II. svetovni vojni dobro poznano, česar tožeča stranka ni zanikala. V nasprotnem primeru bi vsaka negativna kritika strokovnih monografij, izdanih s strani mednarodno priznanih doktorjev znanosti, lahko utemeljevala odškodninsko odgovornost, s tem pa bi se območje svobode izražanja pretirano zoževalo in zapiralo možnost javne kritike njihovih del.
OBLIGACIJSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082916
OZ člen 255, 256, 256/3. ZGD-1 člen 100. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odgovornost družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – neodplačni pravni posel – darilna pogodba – pogoji za izpodbijanje – neplačevitost – subjektivni pogoj – nasprotujoče trditve stranke
Neuspešna izvršba na dolžnikovo premoženje ni edina okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati na obstoj neplačevitosti kot objektivnega stanja (da dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika). Znak dolžnikove neplačevitosti so lahko tudi druge okoliščine, med drugim tudi njegove izjave, da nima dovolj sredstev za izpolnitev, in podobno.
Medsebojno nasprotovanje trditev posamezne stranke je samo za sebe okoliščina pomembna za oceno prepričljivosti (verodostojnosti) njenega nastopa v pravdi.
Nevednost o statusu družbenika, pa tudi nevednost o tem, družbenik katere pravnoorganizacijske oblike družbe si, je ob izostanku posebnih (izrednih) okoliščin, ki jih toženka ni zatrjevala, neopravičljiva.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023198
KZ člen 33, 33/1, 234a, 234a/1. ZKP člen 248, 373, 373/1, 379, 387. ZOPOKD člen 4, 4/1, 4/1-3, 25, 25/1, 25/1-7.
poslovna goljufija – trajnejša nelikvidnost – izvedenstvo – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – odgovornost pravnih oseb – privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Sodišče praviloma ne more ustrezno oceniti finančnega stanja gospodarske družbe, saj samo s takšnim znanjem ne razpolaga. Da bi lahko na tej okoliščini utemeljevalo preslepitveni namen storilca, mora angažirati izvedenca ekonomsko finančne stroke.
Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Zato je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.
DRUŽINSKO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0076209
Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok člen 10, 12, 13, 20.
ugrabitev otroka – mednarodni protipraven odvzem otroka – postopek po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok aktivna legitimacija – vrnitev otroka – enoletni rok – procesne predpostavke
Pred potekom enoletnega roka sme sodišče zavrniti vrnitev otroka le, če obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali bi bil kako drugače pripeljan v neugoden položaj. Šlo naj bi za izjemne okoliščine, bodisi vojne razmere, lakoto ali bolezni v državi, v katero je treba otroka vrniti, ali kadar bi bil otrok deležen resnega zlorabljanja ali zanemarjanja.
Pri odločanju po Haaški konvenciji gre za začasen ukrep, katerega cilj je odprava posledic protipravnega ravnanja in čimprejšnja vrnitev otroka v državo njegovega običajnega prebivališča, kjer se tudi meritorno rešujejo spori glede starševske odgovornosti.
Dejstvo, da centralni izvršilni organ v Republiki Sloveniji ni izvedel nobenih ukrepov za zagotovitev prostovoljne vrnitve otroka, kar mu sicer nalaga 10. člen Haaške konvencije, in da oče ni začel sodnih postopkov za zaupanje otroka v varstvo in vzgojo, na odločitev ne more vplivati, saj teh dveh pogojev konvencija ne postavlja kot procesni predpostavki.
posojilna pogodba – posojilojemalec – poroštvo – pogodbena stranka – dolžnik – upnik – tretji – izpolnitev pogodbene obveznosti po tretji osebi
Na zaključek, da je bil tožnik tisti, ki je nastopal v vlogi posojilojemalca, ne more vplivati dejstvo, da je O. del (posojenega) denarja nakazal toženki in da je slednja (vsaj v začetnem obdobju) dano posojilo vračala, saj to ni nujno posledica dejstva, da je oseba, ki prejme izpolnitev ali plača dolg, pogodbena stranka in s tem upnik oziroma dolžnik. Izpolnitev dolžnika je namreč veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če to osebo določi sam upnik (v konkretnem primeru tožnik) ali jo določa pogodba med upnikom in dolžnikom ali če tako izpolnitev upnik pozneje odobri oziroma jo izkoristi (280. člen OZ). Tudi plačevanje obrokov s strani toženke samo po sebi ne spreminja vloge tožnika v poslu z O.. Obveznost namreč lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Če pa se dolžnik s takšno izpolnitvijo strinja, je upnik izpolnitev s strani tretjega celo dolžan sprejeti (271. člen OZ).
OZ člen 255, 256, 256/1, 256/2, 257, 257/1. ZS člen 109.
odplačni pravni posel - odplačni pravni posel med sorodniki – enoletni rok za vložitev tožbe – sodna praksa
Za izpodbijanje odplačnih poslov, sklenjenih med sorodniki, velja v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije enoletni rok za vložitev tožbe.
prekinitev zapuščinske obravnave – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica – oporoka – nujni dedič – vrednost daril – vračunanje darila zakonitemu dediču – dedna odpravljenost – vrednost nujnega deleža
Izpodbijani sklep upošteva stališče večinske sodne prakse, po katerem je pravica dediča do nujnega deleža verjetnejša od zahteve za vračunanja daril.
Dedna odpravljenost je sicer pravni, ne pa tudi zakonski pojem. V zakonskem izrazju pomeni, da vrednost daril presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču (46. člen ZD).
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL0083540
URS člen 26.
pravica do povračila škode – povrnitev nepremoženjske škode – odškodnina zaradi neutemeljeno vodenega kazenskega postopka – neutemeljen pripor – ustavitev kazenskega postopka – odškodninska odgovornost države – nesklepčnost tožbe
Dejstvo, da je zoper tožnika potekal predkazenski in kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ne zadostuje za sklep, da je bilo ravnanje državnih organov oziroma tistih, ki so vodili postopek, nepravilno in nezakonito ter zato nedopustno.
odgovornost dediča za zapustnikove dolgove - višina vrednosti podedovanega premoženja - solidarna odgovornost dedičev - učinek dednega dogovora nasproti upniku
Dedič bi se lahko svoje (zakonske) odgovornosti za zapustnikove dolgove rešil le tako, da bi se odpovedal dediščini/dedovanju (torej svojemu položaju dediča). Tega pa ni storil.
Obstoj dednega dogovora sklenjenega med obema dedičema in tretjo osebo, ki ni dedič, na upnikove pravice napram dedičema iz naslova njune odgovornosti za zapustničine dolgove nima nobenega vpliva.
Pravice zapustnikovih upnikov utemeljene na solidarni odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove dediči z dednim dogovorom ne morejo izničiti (derogirati). Upnik namreč ni bil stranka (dednega) dogovora, niti ni imel nobenega vpliva na njegovo vsebino, zaradi česar se z njim njegov (zakonsko varovani) položaj ne more (ne sme) poslabšati.
Toženec je s sklenitvijo dednega dogovora, po katerem mu gre (namesto višini njegovega dednega deleža sorazmernega dela na predmetih zapuščine/dedovanja) „zgolj“ terjatev v višini 4.000,00 EUR napram oporočnemu dediču, prevzel tudi tveganje, ali bo njegova terjatev poplačana. Ker je šlo za njegovo lastno odločitev, da bo sklenil takšen dogovor, je sklicevanje na načeli pravičnosti in poštenosti povsem neprepričljivo.
Določilo 8. člena posredniške pogodbe je nesorazmerno strogo do druge stranke. Gre za vnaprej tipizirano določbo, ki jo je v pogodbo vnesla tožeča stranka, nanjo pa toženec ni mogel vplivati. Gre torej za splošni pogoj pogodbe, njegovo uporabo pa sodišče lahko zavrne skladno z 2. odstavkom 143. člena ZOR med drugim tudi, če je to nepravično oziroma pretirano strogo. Določilo 8. člena ureja pogodbeno dogovorjeno odškodnino za primer kršitve pogodbe, ta pa je po določilu 1. odstavka 266. člena ZOR lahko dogovorjena le v takšni višini, ki bi jo nasprotna stranka morala pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot nujno posledico kršitve pogodbe in torej določeni znesek odškodnine ne sme biti v očitnem nesorazmerju s škodo (3. odstavek 265. člena ZOR). Zato je v pogodbi dogovorjena odškodnina v višini za 100 % povečane provizije, do katere bi bila stranka upravičena, če bi pogodbo v celoti izpolnila, nedvomno pretirano visoka in je uporabo takšnega določila sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Osmega člena pogodbe ni mogoče razlagati kot pogodbene kazni, saj je bila toženčeva obveznost kot naročnika iz 6. člena pogodbe plačilo posredniške provizije, torej denarna obveznost, za kršitev slednje pa pogodbena kazen ne more biti dogovorjena (3. odstavek 270. člena ZOR).
Prvostopno sodišče je storilki v sklepu EPVD 249/2013, z dne 28. 2. 2014, med drugim naložilo, da v času preizkusne dobe desetih mesecev ne sme storiti hujšega prekrška, to je prekrška, ki je po določbi drugega odstavka 23. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) opredeljen kot hujši prekršek (prekršek, za katerega je storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila). Ker je storilka v času teka preizkusne dobe dne 8. 10. 2014 takšen prekršek storila, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočnim plačilnim nalogom Policijske postaje Ptuj, z dne 8. 10. 2014, je prvostopno sodišče storilki z izpodbijanim sklepom utemeljeno preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.