predlog za oprostitev plačila sodne takse – delna oprostitev plačila sodne takse – ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse – pravni interes – odločba Ustavnega sodišča – pogoji za denarno socialno pomoč – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – višina minimalnega dohodka – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka
Toženec ima glede na navedeno spremembo zakona prav, da mu ni mogoče odreči pravnega interesa za ponovno prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi v primeru, če bi izkazal, da izpolnjuje pogoje za prejem denarne socialne pomoči, lahko bil v celoti oproščen plačila sodne takse.
V sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod drugo opr. št., je litispedenca nastopila z vročitvijo tožbe nasprotni stranki, to je 6. 8. 2014. Tožnik je novo, identično tožbo zoper isto stranko (predmetna zadeva) vložil 8. 9. 2014, torej po nastopu litispendence, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (čl. 189/3 ZPP).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - bolniški stalež - reintegracija
Tožnik je bil od 1. 3. 2013 do 8. 3. 2013 upravičeno odsoten z dela, ker je za odsotnost z dela naknadno pridobil potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela zaradi bolezni. Potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela, ki ga je tožnikov osebni zdravnik izdal 29. 3. 2013 za nazaj in ki ga je tožnik predložil tudi toženi stranki dne 2. 4. 2013 (po izdaji izredne odpovedi), dokazuje, da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbenih in drugih delovnih obveznosti s tem, da naj bi neopravičeno izostal z dela. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Delavec, ki se v vmesnem času, v času trajanja sodnega spora zaradi nezakonitosti izredne odpovedi, zaposli pri drugem delodajalcu, s tem le zmanjšuje škodo in to dejstvo ne more vplivati na njegovo pravico do ponovne reintegracije k delodajalcu, ki mu je pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, zlasti ker je bil tožnik pri drugem delodajalcu zaposlen le nekaj mesecev in je bil že v času izdaje izpodbijane sodbe ponovno brez zaposlitve.
ZDR člen 131, 131/2, 134, 134/2, 155, 155/1, 161. URS člen 155.
plačilo razlike plače - kolektivna pogodba - narava kolektivne pogodbe - retroaktivna veljavnost - poseg v pridobljene pravice - plača - plačilo plače - plačilni dan - regres za letni dopust
Z izplačilom znižanega regresa ni bilo poseženo v že pridobljene pravice tožnika do regresa za letni dopust za leto 2012. Pravica do regresa za letni dopust za leto 2012 je tožniku nastala z zapadlostjo dne 1. 7. 2012 (drugi odstavek 131. člena ZDR). Ker je bilo to po začetku veljavnosti Dogovora dne 29. 5. 2012, drugotožena stranka ni posegla v že pridobljene pravice tožnika (155. člen Ustave RS).
Tožnik je bil v delovnem razmerju od 5. 1. 2001. Pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2012 je tako glede na določbo 161. člena ZDR pridobil 1. 1. 2012, saj mu je že pretekel čas nepretrganega delovnega razmerja šestih mesecev. Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012, je zato posegel v pridobljeno pravico tožnika do letnega dopusta za leto 2012, in sicer v višini, kot mu je bila določena s kolektivno pogodbo. Ker v skladu s prvim odstavkom 155. člena Ustave RS predpisi ne morejo učinkovati retroaktivno, je drugotožena stranka z Dogovorom nedopustno posegla v tožnikove že pridobljeno pravico do letnega dopusta za leto 2012, ker je delavcem zmanjšala dopust za en oz. dva dneva. Tožnik je zato upravičen do letnega dopusta za leto 2012 v obsegu, kot mu ga priznava kolektivna pogodba.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - plača - obveznost plačila
Delavec je upravičen do plače za delo, ki ga pri delodajalcu dejansko opravlja, ne glede na drugačno formalno razporeditev oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
krivdna odškodninska odgovornost - preprečevanje uporabe služnostne poti - odškodnina
Ker je prišlo do prenehanja služnosti po samem zakonu, v ravnanju tožene stranke ni podana protipravnost njenega ravnanja in zato ni podana njena odškodninska odgovornost.
plača - plačilo za delo - poklicni novinar - veljavnost kolektivne pogodbe - novinar
Tožnik ni upravičen do plačila plače po Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (KPPN). Ta za toženo stranko ne velja. KPPN v 2. členu določa, da velja za novinarke in novinarje ter urednice in urednike, zaposlene pri delodajalcu časopisno informativne dejavnosti, radia in televizije, ne glede na to, ali so sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Tožena stranka je ustanovljena, organizirana in deluje v skladu z Zakonom o društvih in Zakonom o divjadi in lovstvu in ne opravlja nobene dejavnosti, navedene v 2. členu KPPN. KPPN ne velja za vse novinarje, ampak le za tiste, ki so zaposleni pri delodajalcu, ki je član enega od njenih podpisnikov, kar pa tožena stranka ni, poleg tega pa se tudi ne ukvarja s časopisno in informativno dejavnostjo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna.
pogodba o štipendiranju - vračilo štipendije - vračilo stroškov izobraževanja
V dodatku k pogodbi o štipendiranju, ki ga je toženec podpisal, je bilo dogovorjeno, da je štipendist (toženec) dolžan vrniti revaloriziran znesek štipendije, če po končanem izobraževanju po štipendistovi krivdi ne pride do zaposlitve. Pravdni stranki sta se dogovorili, da se bo štipendist po zaključku šolanja zaposlil pri delodajalcu na delovnem mestu, ki ustreza formalni izobrazbi, pridobljeni v času štipendiranja, tj. izobrazbi za poklic natakarja. Tožeča stranka je svoje dogovorjene obveznosti izpolnila, tožencu je ponudila njegovi izobrazbi ustrezno zaposlitev v predpisanem roku, toženec pa svoje obveznosti ni izpolnil. Ker do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo iz razlogov na strani toženca, je toženec dolžan tožeči stranki vrniti revaloriziran znesek štipendije.
ZJU člen 154, 154/1, 156, 156/2, 156/3, 158, 158/1, 158/2, 158/3, 158/4. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec - program razreševanja presežnih delavec - premestitev - preverjanje možnosti zaposlitve
Tožnik v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu z 158. členom ZJU ter preverila vse možnosti za premestitev tožnika v smislu določb drugega do četrtega odstavka 158. člena ZJU. Tožena stranka je bila dolžna v sodnem postopku dokazati, da je ravnala v skladu z določbami ZJU, ki se nanašajo na dolžnost preverjanja možnosti za prerazporeditev tožnika. To pa ne pomeni, da bi morala o tem obveščati tožnika. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik očita toženi stranki, da ga ni obveščala o prostih delovnih mestih ter s tem izpodbija ugotovitev o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
delna invalidska pokojnina - invalid III. kategorije - datum priznanja pravice - datum začetka izplačevanja
Tožniku je bila pravica do delne invalidske pokojnine priznana od 11. 6. 2008 dalje. Za izplačevanje in realizacijo te pravice pa morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, določeni v 159. členu ZPIZ-1, torej je samo izplačevanje pogojeno s pričetkom dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na tistem delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Kakšna je ustrezna zavarovančeva delovna zmožnost, je moč ugotoviti šele na podlagi pravnomočne razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in šele po danem temelju, torej potem, ko mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Takšna odločitev je bila pravnomočna šele na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 20. 9. 2011. Šele na podlagi te sodbe je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in pridobil pravico do dela na drugem delovnem mestu, v okviru dejavnosti z omejitvami, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno.
razveljavitev sklepov skupščine – usklajeno delovanje – nesprejem sklepa
Predmet izpodbijanja po 395. členu ZGD-1 so sklepi skupščine. Zanje velja, da so po svoji naravi korporacijski pravni posli, sprejeti pa so takrat, kadar zanje glasuje potrebna večina delničarjev. Če sklep ni sprejet, ni pravnega posla in zato tudi ni česa razveljavljati.
Izkazalo se je, da sta imela oba delničarja na skupščini istega pooblaščenca, da je S. družbi C. prodal 34.739 delnic tožeče stranke, da teh delnic C. ni nikoli plačal in da je C. nato 28.11.2012 delnice vrnila S., da je bila tudi sicer v obdobju, ko je bila izpeljana sporna skupščina, dogovorjena nakupna opcija povratnega odkupa, zlasti pa je bilo dogovorjeno, da bo prodajalec (S.) v času do uveljavitve povratnega odkupa (tudi v času skupščine) zadržal izvrševanje vseh upravljalskih pravic iz delnic, med njimi tudi uresničevanje glasovalne pravice na skupščinah tožeče stranke na način, da mu bo kupec (C.) vsakič izročil ustrezno pooblastilo z vsebino, ki jo bo določil prodajalec. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje zaključek o usklajenem delovanju obeh delničarjev.
Nepravilen sklep o dedovanju ni bil izpodbijan s pritožbo in je postal pravnomočen. Zaradi učinkov pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni mogoče s sklepom spreminjati ali dopolnjevati.
V pogodbi o zaposlitvi sta se pravdni stranki dogovorili, da je dolžna delavka (tožena stranka) v primeru, če preneha pogodba o zaposlitvi po njeni volji ali krivdi (sporazumna razveljavitev pogodbe, redna odpoved iz krivdnega razloga, izredna odpoved delodajalca) družbi (tožeči stranki), povrniti stroške funkcionalnih izobraževanj, izpopolnjevanj in usposabljanj, ki so nastali v obdobju zadnjih 12 mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, pa zanje ni bila sklenjena posebna pogodba. Čeprav primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi delavca v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko, ni izrecno zapisan, ni nobenega dvoma o tem, da odpoved delavca predstavlja obliko prenehanja pogodbe o zaposlitvi po volji delavca. Zato je toženka dolžna tožeči stranki povrniti vtoževane stroške izobraževanja.
Udeležba na izobraževanjih je bila res toženkina delovna obveznost, vendar je pri tem bistveno, da se je tožena stranka s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezala povrniti stroške teh izobraževanj.
ZZZPB člen 17.c, 17.c/1, 70, 70/1, 70/1-9. Pravilnik za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb člen 5, 10.
evidenca brezposelnih oseb - prijave in uradne evidence
Tožnik ni dokazal, da je bil v spornem času na dogovorjenem naslovu in na razpolago tožencu. Zato je tožbeni zahtevek tožnika, da se ga tudi v spornem času vodi v evidenci brezposelnih oseb, neutemeljen.
državna štipendija - dohodek družine - cenzus - vlagatelj - starši - stalno prebivališče - samska oseba - lastno gospodinjstvo
Tožnica živi v lastnem samskem gospodinjstvu, zato za njeno upravičenost do državne štipendije, kot ene od pravic iz javnih sredstev (4. točka 5. člena ZUPJS), velja splošna opredelitev iz 4. člena ZUPJS v zvezi z opredelitvijo samske osebe v desetem odstavku 10. člena ZUPJS. Pri tem ni odločilno, da ima tožnica stalno prebivališče na istem naslovu kot njena mati. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije v zvezi z ugotavljanjem materialnega položaja tožnice zmotno upoštevala tudi dohodke tožničine matere.
Tožba v socialnem sporu je dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku (čl. 63 ZDSS-1). Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka v socialnem sporu. Tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, niti ni izkazala, da bi bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih 7 dneh (čl. 72 ZDSS-1), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo kot preuranjeno in nedopustno (čl. 75 ZDSS-1).
V tožnikovem primeru niso izkazane tolikšne zdravstvene spremembe, da tožnik ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali da bi bila pri njem podana poklicna invalidnost in ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu
Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se s tem, ko je tožnik odklonil test alkoholiziranosti, šteje, da je bil tožnik alkoholiziran. Tožena stranka ima v 7. členu Pravilnika o izvajanju kontrole in ugotavljanju dela pod vplivom alkohola določeno, da se v primeru, če delavec odkloni ugotavljanje alkoholiziranosti, lahko sum alkoholiziranosti ugotavlja na drug način, s katerim se dokazuje, da je delavec pod vplivom alkohola (npr. s pričami, odvzemom krvi itd.). Zato je sodišče prve stopnje zaslišalo priče in direktorja tožene stranke in na podlagi zaslišanja prič ter zakonitega zastopnika zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik kritičnega dne vinjen na delovnem mestu. Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
fikcija vročitve – štetje rokov – osebno vročanje – jezikovna razlaga – vročitev s potekom petnajstdnevnega roka
Rok se izteče s pretekom zadnjega njegovega dneva. To pa glede roka za dvig pošiljke iz 4. odstavka 142. člena ZPP pomeni, da se izteče s pretekom zadnjega petnajstega dne, takrat nastopi fikcija vročitve, zato je rok za vložitev pripravljalne vloge začel teči že šestnajsti dan in ne šele sedemnajsti dan po puščenem obvestilu o prispelem pisanju.
Tožnica je vložila zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, s katero je zahtevala, da se ji s sklepom dodeli službeno parkirno mesto ter daljinski upravljalnik za rampo na parkirišču. Tožena stranka o tej zahtevi ni odločila, zato je tožnica vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je tožničino pritožbo zavrnila. Izpodbijani sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS je zakonit, saj so bili že v sami objavi razpisa za dodelitev parkirišč in postopku izbire storjene nepravilnosti (v objavljenem razpisu je bilo navedeno, da eno mesto pripada glavni inšpektorici, česar Pravilnik o dodelitvi parkirnih mest v uporabi tožene stranke ni določal). Dodelitev parkirnih mest v skladu s Pravilnikom je v pristojnosti predstojnika, ki je odgovoren za zakonit in pravilen postopek dodeljevanja le-teh. S tem, ko je Komisija s sklepom zavrnila pritožbo tožeče stranke in ko tožena stranka ni odločila o dodelitvi službenega parkirišča tožeči stranki s pisnim sklepom, ni kršila pravice tožeče stranke kot javne uslužbenke, saj ne gre za pravico tožeče stranke iz pogodbe o zaposlitvi.