CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0076203
SPZ člen 68. ZD člen 142. ZPP člen 286, 286/2, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti – trditveno breme – pravočasnost trditev – stroški solastne nepremičnine – stroški pogreba – vzdrževanje groba – dolg do zapuščine
Stroški pogreba in vzdrževanje groba so dolg do zapuščine. Zanj tako kot za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti podedovanega deleža. Ni odločilno, ali so bili dolgovi do zapuščine (že) priglašeni v zapuščinskem postopku. O njih namreč zapuščinsko sodišče ne odloča. Upošteva jih lahko le pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ko ugotavlja osnovo za plačilo sodne takse za sklep o dedovanju, ki bremeni dediče. Če pa je med dediči spor o plačilu teh stroškov in jih poravna le eden, mora povračilo v višini dednih deležev, ki odpadejo na ostale dediče, uveljavljati v pravdi.
ZPP člen 242, 242/1, 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 6.
povrnitev potnih stroškov priči - dejanski potni stroški zaradi prihoda na sodišče - nedovoljene pritožbene novote
Zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov od kraja stalnega bivališča do sodišča. Priča je upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda na sodišče.
Zavoda, za katerega je sicer ugotovilo, da bi bil indiciran za sprejem nasprotnega udeleženca, ni zaprosilo za mnenje, zavod pa je po določbi prvega odstavka 32. člena ZDZdr materialnopravni udeleženec postopka za sprejem v varovani oddelek in bi zato sodišče prve stopnje skladno s prej citirano določbo pred izdajo sklepa, to je na dan sojenja, moralo pridobiti mnenje tega zavoda.
Sodna taksa je zapadla v plačilo že več kot pred štirimi leti, tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pritožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse, saj za kaj takega ni zakonskih pogojev, saj bi morala biti taksa plačana že v letu 2010. Sodišče je brez zakonske osnove drugotožniku poslalo plačilni nalog 15. 9. 2014, čeprav bi jo moralo že zdavnaj prisilno izterjati. Prošnja za obročno plačilo sodne takse je v obeh primerih prepozna in neutemeljena.
Pri razvezi pogodbe gre za način prenehanja pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, kasneje pa iz razlogov, ki so nastopili po sklenitvi, prenehala veljati. Po tem se razlikuje od razveljavitve pogodbe, ki res učinkuje šele s sodno odločbo, po razveljavitvi pa velja, da pogodba od vsega začetka ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka se je v predmetni zadevi odločila za zahtevek na razvezo pogodbe. Po določbi drugega odstavka 112. člena OZ razveze ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila, oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Ravnanje druge pogodbene stranke se torej pri razvezi pogodbe ne upošteva. Trditve, ki jih je postavila tožeča stranka in ki se nanašajo na slabo vero tožene stranke, zavajanje in kršitev načela vestnosti in poštenja, pri razvezi pogodbe zato niso relevantne in z njimi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more uspeti.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - enotni daljinomer - javni uslužbenec - interventni ukrepi
Po določbi prvega odstavka 168. člena ZUJF povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Do 10. 1. 2013, ko je Vlada RS s sklepom določila uporabo enotnega daljinomera „zemljevid.najdi.si“ za namen povračil stroškov in drugih prejemkov in je Ministrstvo za pravosodje in javno upravo 15. 1. 2013 izdalo dopis o določitvi enotnega daljinomera za namen povračila stroškov in drugih prejemkov ter drugih pravic in obveznosti zaposlenih in določilo daljinomer „zemljevid.najdi.si“ za enotni daljinomer, ni mogoče šteti za pravilen le izračun poti po določeni aplikaciji, ki jo je tožena stranka uporabila za izmero poti. Ker različni daljinomeri za izračun sporne poti ne dajejo identičnih rezultatov, je sodišče prve stopnje zato pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na povračilo stroškov prevoza na delo in z dela.
vrnitev v prejšnje stanje - izostanek z naroka - opravičilo - zamuda naroka iz opravičenega razloga - dokazno breme - načelo kontradiktornosti - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo. Zanj lahko zaprosi stranka, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje. Vendar je predlog upošteven le, če je rok ali narok zamudila iz opravičenega razloga. Opravičenost razloga za zamudo je treba dokazati. Dokazno breme je na stranki, ki predlaga vrnitev v prejšnje stanje.
Če stranka ne izkoristi možnosti za izjavo v postopku, ki jih ima, kršitve načela do izjave ni.
insolventnost delodajalca - pravice delavcev - obveznost plačila - neizplačane plače - plača - plačilo za delo - stečaj
ZJSRS v 16. členu določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Delodajalec pa je insolventen, če je nad njim začet stečajni postopek, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 17. člena ZJSRS. Po določbi 18. člena ZJSRS upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (tožnica je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delodajalca), zato ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Tudi sicer ZJSRS v 24. členu določa, da se postopek za uveljavitev po tem zakonu začne na zahtevo upravičenca, ki mora zahtevo vložiti v roku 90 dni od datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožnica ni uveljavljala pravic znotraj 90 dnevnega roka po ZJSRS, zato ji navedene pravice tudi sicer ne bi pripadale.
ZFPPIPP člen 365, 365/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7.
končni načrt razdelitve posebne stečajne mase - nagrada upravitelja - nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev - DDV - odmera nagrade
Ker upraviteljica v končnem načrtu razdelitve posebne stečajne mase kot stroška, ki bremeni posebno stečajno maso, ni predlagala tudi stroška 22% DDV od obračunane nagrade upraviteljice, ji je ta strošek prvostopenjsko sodišče neutemeljeno priznalo.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pravna oseba - stečaj - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina
Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.
Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/3, 194/5. OZ člen 190. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 32.
preplačilo - pokojninska dajatev
Predmet presoje v tem sodno socialnem sporu sta upravni odločbi, s katerima je ugotovljeno, da je bila pokojninska dajatev, vključno z letnim dodatkom, glede na drugo odločbo (ki je pravnomočna) v spornem obdobju preveč izplačana v določeni višini, in da je tožnica neupravičeno prejeti znesek dolžna nakazati na račun tožene stranke. Podan je dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 (po katerem je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja) v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zaradi pravnomočnega prenehanja pravice do predčasne pokojnine je od določenega dne dalje odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato sta izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov pokojninske dajatve pravilni in zakoniti.
Pri tožniku ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti (1. alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1).
Ne sme ostati prezrto, da gre pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za omejevalni ukrep še preden je bil obdolženi spoznan za krivega, ko je torej pridobljeno zakonsko opravičilo za izrek omenjene stranske kazni. Namesto z retributivnim sankcioniranjem imamo tako opraviti s preventivnim sankcioniranjem, ki mora biti, podobno kot pri priporu, zaradi izostalega krivdnega substrata restriktivno in ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti, kot je sicer uveljavljano v ustaljeni ustavnopravni praksi (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-328/2004 z dne 29. 5. 2008). Zadnje pomeni, da morajo biti pri oceni tveganja, na katerega se pritožnica sklicuje, skupaj upoštevane obdolženčeva osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, ki najprej utemeljujejo bojazen, da bo še naprej ogrožal javni promet in šele nato predvidevanje, da mu bo izrečena navedena stranska kazen ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
zavrženje tožbe - datum prenehanja delovnega razmerja - res iudikata - pravnomočno razsojena stvar
Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 2. 1998, temveč je trajalo do dne 13. 10. 2002 (ker bi tedaj po veljavnih predpisih izpolnila delovno dobo 40 let za upokojitev), že pravnomočno končan, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (2. odstavek 319. člena ZPP).
Tožnik je v pravno relevantnem obdobju na državnem tekmovanju v judu dvakrat dosegel 3. mesto, zato je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 47. člena v zvezi s 24. členom ZŠtip za nadaljnje izplačevanje Zoisove štipendije. Izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta je zato sodišče prve stopnje kot nezakonita utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 ter toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri Zoisove štipendije in izplačilo zneskov Zoisove štipendije za leto 2012/2013.
Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Zato je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.
V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 140. člena ZUTD ima Zavod RS za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po zakonu preneha ali miruje. Tožeča stranka je po tem, ko je ugotovila, da je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi, izdala odločbo, da toženi stranki pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha z določenim dnem. Odločba je postala pravnomočna. Za vrnitev preveč izplačanega denarnega nadomestila je imela tožeča stranko podlago v 3. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici dodaten dan letnega dopusta priznala le za otroka, ki je bil mlajši od 10 let. Takšna odločitev je v skladu z določbo 38. člena ZDDO, po katerem se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za sporno leto prizna pravico do enega dodatnega dne letnega dopusta za drugega otroka, ki je že starejši od 10 let.
Tožena stranka je izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Tudi če bi izbrana kandidata imela neustrezno izobrazbo, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije. Zato pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni.
Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi (ne)znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila v razpisu zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in pridobila delovne izkušnje v Sloveniji, ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana.