ZPP člen 242, 242/1, 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 6.
povrnitev potnih stroškov priči - dejanski potni stroški zaradi prihoda na sodišče - nedovoljene pritožbene novote
Zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov od kraja stalnega bivališča do sodišča. Priča je upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda na sodišče.
Zavoda, za katerega je sicer ugotovilo, da bi bil indiciran za sprejem nasprotnega udeleženca, ni zaprosilo za mnenje, zavod pa je po določbi prvega odstavka 32. člena ZDZdr materialnopravni udeleženec postopka za sprejem v varovani oddelek in bi zato sodišče prve stopnje skladno s prej citirano določbo pred izdajo sklepa, to je na dan sojenja, moralo pridobiti mnenje tega zavoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0076203
SPZ člen 68. ZD člen 142. ZPP člen 286, 286/2, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti – trditveno breme – pravočasnost trditev – stroški solastne nepremičnine – stroški pogreba – vzdrževanje groba – dolg do zapuščine
Stroški pogreba in vzdrževanje groba so dolg do zapuščine. Zanj tako kot za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti podedovanega deleža. Ni odločilno, ali so bili dolgovi do zapuščine (že) priglašeni v zapuščinskem postopku. O njih namreč zapuščinsko sodišče ne odloča. Upošteva jih lahko le pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ko ugotavlja osnovo za plačilo sodne takse za sklep o dedovanju, ki bremeni dediče. Če pa je med dediči spor o plačilu teh stroškov in jih poravna le eden, mora povračilo v višini dednih deležev, ki odpadejo na ostale dediče, uveljavljati v pravdi.
Sodna taksa je zapadla v plačilo že več kot pred štirimi leti, tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pritožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse, saj za kaj takega ni zakonskih pogojev, saj bi morala biti taksa plačana že v letu 2010. Sodišče je brez zakonske osnove drugotožniku poslalo plačilni nalog 15. 9. 2014, čeprav bi jo moralo že zdavnaj prisilno izterjati. Prošnja za obročno plačilo sodne takse je v obeh primerih prepozna in neutemeljena.
Pri razvezi pogodbe gre za način prenehanja pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, kasneje pa iz razlogov, ki so nastopili po sklenitvi, prenehala veljati. Po tem se razlikuje od razveljavitve pogodbe, ki res učinkuje šele s sodno odločbo, po razveljavitvi pa velja, da pogodba od vsega začetka ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka se je v predmetni zadevi odločila za zahtevek na razvezo pogodbe. Po določbi drugega odstavka 112. člena OZ razveze ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila, oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Ravnanje druge pogodbene stranke se torej pri razvezi pogodbe ne upošteva. Trditve, ki jih je postavila tožeča stranka in ki se nanašajo na slabo vero tožene stranke, zavajanje in kršitev načela vestnosti in poštenja, pri razvezi pogodbe zato niso relevantne in z njimi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more uspeti.
Delodajalec z enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ne more spremeniti predhodno sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
odškodninska odgovornost - zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se ne začne po uradni dolžnosti, se začne na zahtevo zavarovanca, kakor je to določeno v prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1, zato opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ob izpolnitvi polne starosti tožnice s strani tožene stranke, ne pomeni njenega protipravnega ravnanja. Zato ni podan eden izmed elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kakor to določa 131. člen OZ. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudni obresti iz naslova odškodnine zakonito zavržen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNA NAROČILA
VSK0006888
OZ člen 10, 131, 190, 239, 239/2, 631. ZMCGZ člen 12.
gradbena pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - nepogodbena odškodninska odgovornost - refleksna škoda - neupravičena pridobitev - podizvajalska pogodba - neposredni zahtevek podizvajalca - lastniška povezanost med izvajalcem in podizvajalcem - korporacijska škoda - javno naročilo - splošni pogoji FIDIC- dokazovanje - dokazi iz postopka mediacije - sklepčnost tožbe
Škoda iz kapitalske udeležbe ni pravno priznana škoda. Če je prišlo do zmanjšanja dobička družbe, ima odškodninski zahtevek družba, ne pa njeni družbeniki. Poleg tega je prva tožeča stranka svoj zahtevek po višini oblikovala tako, da je upoštevala dodatne stroške zaradi podaljšanja roka izvedbe in na ta način izračunala višino zahtevane odškodnine. Ker škoda zaradi manjšega dobička oziroma manjše vrednosti družbe ni enaka povečanim stroškom zaradi podaljševanja roka gradnje, zahtevku, kakršen je postavljen, ni mogoče ugoditi.
Določbe 631. člena OZ ni mogoče razlagati tako, da daje podlago tudi za vzpostavitev odškodninske obveznosti naročnika do podizvajalca v primeru, da naročnik krši obveznosti, ki jih je sprejel v razmerju do izvajalca.
Za obe tožeči stranki velja, da nista izkazali obogatitve tožene stranke. Tožena stranka s tem, ko naj bi tožečima nastajali stroški, ni bila v ničemer obogatena. V zadevi III Ips 54/2009 je bilo res govora o neupravičeni obogatitvi podizvajalca, vendar je šlo za plačilo dodatno opravljenih del, za katera je bil naročnik obogaten in jih ni plačal na podlagi pogodbe. V predmetni zadevi pa je tožena stranka dodatna dela plačala prvi tožeči stranki na podlagi sklenjenih aneksov in zato ni bila obogatena.
Sodišču ni potrebno izvajati dokazov za dokazovanje nesklepčnih trditev, enako velja za dokazovanje premalo konkretnih trditev (kakršne so bile trditve o višini škode, ki naj bi nastala prvi tožeči stranki) in za dokazovanje nespornih dejstev (nesklepčnost in nekonkretiziranost pa sta bili ob nespornih dejstvih podlaga zavrnitvi zahtevka).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi prepovedi retroaktivnosti, sprememba tretjega odstavka 74. člena ZIZ ne more učinkovati za nazaj. Zato je navedeno določbo mogoče upoštevati le za procesna dejanja upnika, ki jih opravi po začetku veljavnosti ZIZ-J, to je od 30.7.2014 dalje.
delo s krajšim delovnim časom - invalidska pokojnina - pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami - invalid III. kategorije
S sodbo sodišča je bilo ugotovljeno, da je odločba območne enote pravilna in zakonita. S to odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker je ta odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna, tožnica ne more več zahtevati poleg že priznane pravice do premestitve še priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravice do delne invalidske pokojnine. Gre namreč za dve različni pravici, ki se med sabo izključujeta in ne moreta obstajati vzporedno.
Tožena stranka je izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Tudi če bi izbrana kandidata imela neustrezno izobrazbo, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije. Zato pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni.
Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi (ne)znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila v razpisu zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in pridobila delovne izkušnje v Sloveniji, ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pravna oseba - stečaj - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina
Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.
Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 140. člena ZUTD ima Zavod RS za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po zakonu preneha ali miruje. Tožeča stranka je po tem, ko je ugotovila, da je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi, izdala odločbo, da toženi stranki pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha z določenim dnem. Odločba je postala pravnomočna. Za vrnitev preveč izplačanega denarnega nadomestila je imela tožeča stranko podlago v 3. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD.
ZPIZ-2 člen 194, 194/1, 194/3, 194/5. OZ člen 190. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 32.
preplačilo - pokojninska dajatev
Predmet presoje v tem sodno socialnem sporu sta upravni odločbi, s katerima je ugotovljeno, da je bila pokojninska dajatev, vključno z letnim dodatkom, glede na drugo odločbo (ki je pravnomočna) v spornem obdobju preveč izplačana v določeni višini, in da je tožnica neupravičeno prejeti znesek dolžna nakazati na račun tožene stranke. Podan je dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 (po katerem je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja) v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Zaradi pravnomočnega prenehanja pravice do predčasne pokojnine je od določenega dne dalje odpadla pravna podlaga za izplačevanje pokojninske dajatve pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato sta izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in vračilu neupravičeno prejetih zneskov pokojninske dajatve pravilni in zakoniti.
Na pritožbi tožnika manjka njegov podpis. V takšnem primeru je pritožba nepopolna, ker ne vsebuje sestavine iz 4. točke 335. člena ZPP. Gre za obvezno sestavino, ki jo pritožba mora imeti. Ravnanje sodišča, ki je pritožbo, kot nepopolno zavrglo, je v skladu s prvim in tretjim odstavkom 343. člena ZPP.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - pravna oseba - stečaj - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - odškodnina
Tožnica je ob uvedbi stečajnega postopka poleg prijave terjatve v stečajnem postopku vložila tudi zahtevo za priznanje pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Jamstveni in preživninski sklad RS ji je z odločbo priznal pravico do izplačila neizplačane plače in neizplačanih nadomestil plače za plačane odsotnosti z dela za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Priznani del je bil tožnici izplačan in prejete zneske je tožnica v tožbenem zahtevku upoštevala. Stečajni postopek nad toženo stranko je bil s sklepom ustavljen, zato je tožnica upravičena do plačila plač za celotno vtoževano obdobje, zmanjšanih za že prejete zneske.
Tožnica objektivno ni mogla izrabiti letnega dopusta. Na prošnjo stečajnega upravitelja je prihajala na delo in pripravljala listine za potrebe stečaja. Ker tožnica iz razlogov na strani tožene stranke ni mogla izrabiti letnega dopusta, je upravičena do odškodnine za neizrabljen letni dopust.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - sprememba v stanju invalidnosti - dodatne omejitve
V sporni zadevi ne gre za spremembo v stanju invalidnosti, kajti dodatne omejitve, kot jih v mnenju navaja izvedenski organ, so bile potrebne že od datuma, ko je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Zato ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 163. člena ZPIZ-1 (po katerem, v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe). Tožnici gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja že s prvim dnem po datumu, ko je odločba o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti postala pravnomočna.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici dodaten dan letnega dopusta priznala le za otroka, ki je bil mlajši od 10 let. Takšna odločitev je v skladu z določbo 38. člena ZDDO, po katerem se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za sporno leto prizna pravico do enega dodatnega dne letnega dopusta za drugega otroka, ki je že starejši od 10 let.
sprememba delodajalca - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - plača - plačilo za delo - znižanje plače
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odločitev zakonitega zastopnika toženih strank, s katero je znižal plače delavcev na izhodiščne plače po kolektivni pogodbi, v nasprotju z določbo pogodbe o zaposlitvi, po kateri sta se stranki dogovorili, da se zneski predvidenih obračunskih bruto plač ob upoštevanju zakonskih kriterijev lahko znižujejo do osnovnih bruto plač, zmanjšanih za 5 %, če družba ne dosega osnovnih minimalnih predvidenih in planiranih rezultatov. Pravilna je tudi odločitev, da sta toženi stranki v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi ob ugotovitvi, da niso bili doseženi osnovni minimalni predvideni in planirani rezultati, delavcem in s tem tudi tožnici lahko znižali osnovno bruto plačo za 5 %.
Ob spremembi delodajalca po 73. členu ZDR preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Zato obstaja delovnopravna kontinuiteta tudi v zvezi z razlogi na strani delodajalca za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR.