Zavoda, za katerega je sicer ugotovilo, da bi bil indiciran za sprejem nasprotnega udeleženca, ni zaprosilo za mnenje, zavod pa je po določbi prvega odstavka 32. člena ZDZdr materialnopravni udeleženec postopka za sprejem v varovani oddelek in bi zato sodišče prve stopnje skladno s prej citirano določbo pred izdajo sklepa, to je na dan sojenja, moralo pridobiti mnenje tega zavoda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – DEDNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0076203
SPZ člen 68. ZD člen 142. ZPP člen 286, 286/2, 452, 453.
postopek v sporu majhne vrednosti – trditveno breme – pravočasnost trditev – stroški solastne nepremičnine – stroški pogreba – vzdrževanje groba – dolg do zapuščine
Stroški pogreba in vzdrževanje groba so dolg do zapuščine. Zanj tako kot za zapustnikove dolgove odgovarjajo vsi dediči do višine vrednosti podedovanega deleža. Ni odločilno, ali so bili dolgovi do zapuščine (že) priglašeni v zapuščinskem postopku. O njih namreč zapuščinsko sodišče ne odloča. Upošteva jih lahko le pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ko ugotavlja osnovo za plačilo sodne takse za sklep o dedovanju, ki bremeni dediče. Če pa je med dediči spor o plačilu teh stroškov in jih poravna le eden, mora povračilo v višini dednih deležev, ki odpadejo na ostale dediče, uveljavljati v pravdi.
ZPP člen 242, 242/1, 337, 337/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 6.
povrnitev potnih stroškov priči - dejanski potni stroški zaradi prihoda na sodišče - nedovoljene pritožbene novote
Zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov od kraja stalnega bivališča do sodišča. Priča je upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda na sodišče.
Sodna taksa je zapadla v plačilo že več kot pred štirimi leti, tako, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo pritožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse, saj za kaj takega ni zakonskih pogojev, saj bi morala biti taksa plačana že v letu 2010. Sodišče je brez zakonske osnove drugotožniku poslalo plačilni nalog 15. 9. 2014, čeprav bi jo moralo že zdavnaj prisilno izterjati. Prošnja za obročno plačilo sodne takse je v obeh primerih prepozna in neutemeljena.
Tožena stranka je izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Tudi če bi izbrana kandidata imela neustrezno izobrazbo, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije. Zato pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni.
Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi (ne)znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila v razpisu zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in pridobila delovne izkušnje v Sloveniji, ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNA NAROČILA
VSK0006888
OZ člen 10, 131, 190, 239, 239/2, 631. ZMCGZ člen 12.
gradbena pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - nepogodbena odškodninska odgovornost - refleksna škoda - neupravičena pridobitev - podizvajalska pogodba - neposredni zahtevek podizvajalca - lastniška povezanost med izvajalcem in podizvajalcem - korporacijska škoda - javno naročilo - splošni pogoji FIDIC- dokazovanje - dokazi iz postopka mediacije - sklepčnost tožbe
Škoda iz kapitalske udeležbe ni pravno priznana škoda. Če je prišlo do zmanjšanja dobička družbe, ima odškodninski zahtevek družba, ne pa njeni družbeniki. Poleg tega je prva tožeča stranka svoj zahtevek po višini oblikovala tako, da je upoštevala dodatne stroške zaradi podaljšanja roka izvedbe in na ta način izračunala višino zahtevane odškodnine. Ker škoda zaradi manjšega dobička oziroma manjše vrednosti družbe ni enaka povečanim stroškom zaradi podaljševanja roka gradnje, zahtevku, kakršen je postavljen, ni mogoče ugoditi.
Določbe 631. člena OZ ni mogoče razlagati tako, da daje podlago tudi za vzpostavitev odškodninske obveznosti naročnika do podizvajalca v primeru, da naročnik krši obveznosti, ki jih je sprejel v razmerju do izvajalca.
Za obe tožeči stranki velja, da nista izkazali obogatitve tožene stranke. Tožena stranka s tem, ko naj bi tožečima nastajali stroški, ni bila v ničemer obogatena. V zadevi III Ips 54/2009 je bilo res govora o neupravičeni obogatitvi podizvajalca, vendar je šlo za plačilo dodatno opravljenih del, za katera je bil naročnik obogaten in jih ni plačal na podlagi pogodbe. V predmetni zadevi pa je tožena stranka dodatna dela plačala prvi tožeči stranki na podlagi sklenjenih aneksov in zato ni bila obogatena.
Sodišču ni potrebno izvajati dokazov za dokazovanje nesklepčnih trditev, enako velja za dokazovanje premalo konkretnih trditev (kakršne so bile trditve o višini škode, ki naj bi nastala prvi tožeči stranki) in za dokazovanje nespornih dejstev (nesklepčnost in nekonkretiziranost pa sta bili ob nespornih dejstvih podlaga zavrnitvi zahtevka).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi prepovedi retroaktivnosti, sprememba tretjega odstavka 74. člena ZIZ ne more učinkovati za nazaj. Zato je navedeno določbo mogoče upoštevati le za procesna dejanja upnika, ki jih opravi po začetku veljavnosti ZIZ-J, to je od 30.7.2014 dalje.
Pri razvezi pogodbe gre za način prenehanja pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, kasneje pa iz razlogov, ki so nastopili po sklenitvi, prenehala veljati. Po tem se razlikuje od razveljavitve pogodbe, ki res učinkuje šele s sodno odločbo, po razveljavitvi pa velja, da pogodba od vsega začetka ni bila veljavno sklenjena. Tožeča stranka se je v predmetni zadevi odločila za zahtevek na razvezo pogodbe. Po določbi drugega odstavka 112. člena OZ razveze ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim bila lahko izognila, oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila. Ravnanje druge pogodbene stranke se torej pri razvezi pogodbe ne upošteva. Trditve, ki jih je postavila tožeča stranka in ki se nanašajo na slabo vero tožene stranke, zavajanje in kršitev načela vestnosti in poštenja, pri razvezi pogodbe zato niso relevantne in z njimi s pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more uspeti.
Ni dovolj, da odškodninsko tožbo vloži družba po osebi, upravičeni za zastopanje, temveč mora biti v sodnem postopku izkazano tudi, da je o vložitvi tožbe odločal tudi organ družbe, ki je za to pristojen. Če ni podana kakšna od materialnopravnih predpostavk, mora sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek, pri čemer je pri odločanju v tej zvezi ključnega pomena, da posamezna materialnopravna predpostavka ne obstaja ob koncu glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje (ne pa na primer že v času vložitve tožbe).
ZFPPIPP člen 121, 231-1, 233, 420, 421, 423, 423/1. ZU člen 1, 3, 32, 32/2, 32/4, 32/5.
predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - ustanova - prenehanje ustanove - organ, pristojen za ustanove - predlagatelj - obveščevalec
Odločitev uprave o prenehanju ustanove je veljavna pod pogojem, če organ, ki je pristojen za ustanovo (področno ministrstvo), k odločitvi uprave izda soglasje. Organ se šteje za predlagatelja postopka.
POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0076236
ZPP člen 458, 458/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. ZOdvT tarifna številka 2202.
nagrada za enostavno pisanje – bistvena kršitve določb pravdnega postopka – posojilna pogodba
Toženka neutemeljeno očita prvemu sodišču smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z oceno njene izpovedbe. Sodišče prve stopnje ni napačno razumelo toženkine izpovedbe, saj ni štelo, da je toženka izpovedala, da ji je tožnik mogoče res poznal kakšno sliko o pnevmatikah in platiščih. Dokazno oceno o toženkini izpovedbi (da ji je tožnik mogoče res poslal kakšno sliko) kot neprepričljivi je prvo sodišče smiselno povezalo s tem, da toženka ni pojasnila, katero sliko oziroma sliko o čem ji je tožnik morda poslal (če ni šlo za pnevmatike in platišča), ter da je tožnikovo izpoved v tem delu (njegovo pošiljanje slike o platiščih in pnevmatikah toženki iz trgovine s tem blagom) potrdila priča.
Ne sme ostati prezrto, da gre pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za omejevalni ukrep še preden je bil obdolženi spoznan za krivega, ko je torej pridobljeno zakonsko opravičilo za izrek omenjene stranske kazni. Namesto z retributivnim sankcioniranjem imamo tako opraviti s preventivnim sankcioniranjem, ki mora biti, podobno kot pri priporu, zaradi izostalega krivdnega substrata restriktivno in ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti, kot je sicer uveljavljano v ustaljeni ustavnopravni praksi (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-328/2004 z dne 29. 5. 2008). Zadnje pomeni, da morajo biti pri oceni tveganja, na katerega se pritožnica sklicuje, skupaj upoštevane obdolženčeva osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, ki najprej utemeljujejo bojazen, da bo še naprej ogrožal javni promet in šele nato predvidevanje, da mu bo izrečena navedena stranska kazen ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
zavrženje tožbe - datum prenehanja delovnega razmerja - res iudikata - pravnomočno razsojena stvar
Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 18. 2. 1998, temveč je trajalo do dne 13. 10. 2002 (ker bi tedaj po veljavnih predpisih izpolnila delovno dobo 40 let za upokojitev), že pravnomočno končan, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (2. odstavek 319. člena ZPP).
ZPP člen 111, 112, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo
Sodno varstvo pravic se po prvem odstavku 72. člena ZDSS-1 lahko uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji. Da bi bila tožba vložena pravočasno, bi jo morala tožnica vložiti na pristojno sodišče najkasneje do izteka roka za vložitev tožbe. Tega dne bi morala biti izročena pristojnemu sodišču ali oddana na pošto priporočeno in bi se tudi v tem primeru štela za pravočasno. V danem primeru je tožnica tožbo vložila pri toženi stranki in je tožba na pristojno sodišče prispela po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo (274/1 čl. ZPP).
Tožnik je v pravno relevantnem obdobju na državnem tekmovanju v judu dvakrat dosegel 3. mesto, zato je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 47. člena v zvezi s 24. členom ZŠtip za nadaljnje izplačevanje Zoisove štipendije. Izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta je zato sodišče prve stopnje kot nezakonita utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 ter toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri Zoisove štipendije in izplačilo zneskov Zoisove štipendije za leto 2012/2013.
Plača, ki je bila med strankama dogovorjena, bi se lahko znižala le ob soglasju volj obeh strank, do tega soglasja pa ni prišlo. Zato je tožnikov zahtevek na plačilo razlike plače iz tega naslova utemeljen.
KPND člen 40, 40-4. Aneks h KPND člen 13. ZUJF člen 164, 164/3.
solidarnostna pomoč - daljša bolezen - začasna nezmožnost za delo- kolektivna pogodba - aneks - drugi osebni prejemki - interventni ukrepi
Za pravilno rešitev tega spora je ključen odgovor na vprašanje, kdaj je tožnica pridobila pravico do solidarnostne pomoči. V primeru, da je pravico pridobila že z dnem 31. 5. 2012, ko je še veljala KPND pred navedeno spremembo, je tožnica upravičena do njenega izplačila, če pa jo je pridobila šele po tem datumu (dne 1. 6. 2012), ko se je že uporabljal Aneks, potem do njenega izplačila ni upravičena, saj ne izpolnjuje dodatnega pogoja, tj. nepreseganja višine minimalne plače, ki ga je določil Aneks.
Delavec pridobi pravico do solidarnostne pomoči v trenutku, ko njegova začasna odsotnost z dela traja vsaj polne tri mesece (4. točka 40. člane KPND). Tožnica je pravico do solidarnostne pomoči pridobila že 31. 5. 2012, saj je s tem dnem potekel čas treh mesecev začasne nezmožnosti za delo. Za presojo izpolnitve predpisanih pogojev je potrebno upoštevati predpis, ki je veljal na dan izpolnitve pogoja, to je dne 31. 5. 2012. Ker se je Aneks začel uporabljati šele 1. 6. 2012, je potrebno upoštevati KPND z vsebino, ki je veljala do pričetka uporabe Aneksa, na dan 31. 5. 2012. Ta pa je določala kot edini pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči le to, da je delavec začasno nezmožen za delo vsaj tri mesece. Zato je tožnica upravičena do izplačila solidarnostne pomoči.
ZPP člen 458, 458/1. OZ člen 287, 287/2, 288, 378.
spor majhne vrednosti – plačilo računov – zamuda s plačilom – zamudne obresti – vračunavanje obveznosti – dolžnikova izjava o vračunavanju – vrstni red vračunavanja
Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ob izpolnitvi ni navedla, po kakšnem vrstnem redu naj se vračunavajo obveznosti. Sodišče je zato opravilo vračunavanje v skladu z 2. odstavkom 287. člena OZ, po katerem se takrat, ko ni dolžnikove izjave o vračunavanju, obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.