Res je v pogodbi stanovanje nepravilno opredeljeno, saj se ni upoštevalo dejansko stanje, vendar je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predmet pogodbe strankama znan, tudi tožena je vedela, da kupuje stanovanje in da kleti ni več. Tožena stranka zato ni pridobila lastninske pravice na poslovnem prostoru in je vknjižba njene lastninske pravice v delu, ki se nanaša na klet - poslovni prostor, neveljavna.
Sodišče pri zamudni sodbi ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev (fikcija priznanja dejstev), pač pa le ugotavlja ali iz tožbenih navedb izvira utemeljenost zahtevka, vendar pa je takšno sodbo dovoljeno izpodbijati tako iz razlogov napačne uporabe procesnega kot tudi materialnega prava. Tako lahko stranka učinkovito izkoristi svojo pravico do pritožbe le, »če ve, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katero pravno normo (ali norme) je oprlo svojo odločitev.