Po 2. odstavku 105. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja, ki niso urejena v ZUS, mora tožba v upravnem sporu kot vloga obsegati vse, kar je potrebno, da se lahko obravnava, med drugim navedbo strank ter morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Če vloži tožbo župan zoper občinski svet, ki ga po Zakonu o lokalni samoupravi zastopa župan, mora zaradi kolizije interesov tožba, da bi bila sposobna za obravnavo, navajati drugega zastopnika za občinski svet kot toženo stranko.
Presoja vzajemnosti je glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen vsebinska presoja, o tem ali je vračanje podržavljenega premoženja po vsebini urejeno v obeh državah, predvsem pa katero premoženje se vrača in komu.
ZDKG člen 4, 4/2, 4, 4/2. ZUS člen 72/4, 50, 50/2, 72, 50, 72/4, 72, 50/2.
zaščitena kmetija
Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Sodišče je v obravnavani zadevi lahko brez izvedbe predlaganih dokazov presodilo, da je dejansko stanje bilo pravilno ugotovljeno (saj izhaja iz podatkov uradnih evidenc). Zato ni izvedlo predlagane glavne obravnave, saj se s predlaganim dokazom ne bi dokazovalo nobeno za odločitev relevantno dejstvo.
Tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je sporni račun dejansko prejel šele v obračunskem obdobju december 2000, saj svojih zatrjevanj ni uspel dokazati na ustrezen način, to je na podlagi interne poštne knjige ali na kakšen drug verodostojen način. Že tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno opozorila na določbe Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in določbe SRS, ki določajo splošno načelo urejenega vodenja poslovnih knjig.
Res je sicer, da lahko davčni zavezanec odbije vstopni DDV tudi od predplačil, vendar morajo biti tudi v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV. Pogoj za odbitek DDV je med drugim račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, glede na okoliščine in vsebino spornega računa, da je dejansko bilo blago prevzeto isti dan, kot je bil izdan račun, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti, da je račun popoln v smislu določbe 34. člena ZDDV.
Tožnik v tožbi ugovarja, da prosilci za azil večkrat opisujejo slabe ekonomske razmere v svoji izvorni državi, vendar te slabe ekonomske razmere niso niti edini niti glavni razlog za pobeg iz matične države. Tožnik pa v tožbi ne zanika navedb, ki jih je navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, pri tem ne navaja nobenega drugega razloga zakaj je zapustil matično državo in tudi ne navaja nobenih drugih okoliščin v zvezi z razlogom zakaj je zapustil matično državo. Ker je tožnik izjavil, da ni bil nikoli politično ali vojaško aktiven in ne preganjan s strani oblasti, tožena stranka sklepa, da je njegova izjava o strahu pred preganjanjem v izvorni državi neutemeljena. Po presoji sodišča je tožena stranka zato pravilno zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje, ker se je opredelila do razloga, ki ga je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, opredelila pa se je tudi do vseh okoliščin, ki jih je tožnik navedel v zvezi s samim življenjem in okoliščinami v južnem delu Mitrovice.
Po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je za nično mogoče izreči odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zaplembena odločba, izdana na podlagi 1. člena, 1. in 2. točke Odloka AVNOJ (kot izhaja iz uvoda odločbe), po katerih je zaplembena komisija kot upravni organ lahko izdala odločbo o zaplembi premoženja (osebam nemške narodnosti)je torej pravilno bila izdana v upravnem postopku ter ni podan ničnosti razlog upravne nepristojnosti, če dejstvo nemške narodnosti v postopku za izdajo zaplembene odločbe ni bilo pravilno ugotovljeno(pač pa razlog za izpodbijanje zaplembene odločbe zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja).
Dejanski stan očitne pomote mora izhajati iz subjektivnih okoliščin na strani stranke, vzrok za njen nastanek pa je praviloma neodvisen od njene volje ali dejanja.
URS člen 14, 14/2, 57, 57/3, 58. ZUS člen 23, 23/3, 34, 34/1-3, 60, 60/1-1. ZVis člen 7, 7/1, 66, 66/1, 66/3-2, 71. ZUP člen 1, 1/2, 2, 2/2, 4.
avtonomija državne univerze - enakost pri dialogu do izobraževanja - varstvo pridobljenih pravic
Vpis v podiplomski študij sicer nima ustavne podlage v določeni ustavni pravici, saj določilo 3. odstavka 57. člena Ustave določa samo to, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Predmetni spor pa ima ustavno-pravno podlago le v določilu 2. odstavka 14. člena Ustave, zakonodajalec pa je to ustavno načelo konkretiziral v določilu 1. odstavka 7. člena ZVis. Ker je z določbo 71. člena ZVis zakonodajalec na jasen način izrazil, da gre v sporih na podlagi določila 71. člena ZVis za spore, ki sicer ne pomenijo upravnih stvari (v smislu določila 2. odstavka 1. člena ZUP ali določila 2. odstavka 2. člena ZUP, ampak gre za spore v javno-pravnih stvareh, je treba v konkretnih primerih smiselno uporabiti določila ZUP (4. člen ZUP). Tožena stranka je kršila pravila Statuta Univerze glede dvostopenjskega odločanja v tovrstnih zadevah.
ZDavP člen 30, 30. ZDDv člen 19, 40, 19, 40. ZUP člen 254, 254.
odbitek vstopnega DDV
V kolikor gre za fiktivne račune (tožena stranka govori o fiktivnem dobavitelju), kar bi pomenilo, da se pri tožniku ni zgodil poslovni dogodek nabave goriva, kar zatrjuje drugostopni organ, bi to moralo biti razvidno tudi iz drugih relevantnih podatkov, tako pri prejemniku kot izdajatelju računov oz. z navzkrižnimi kontrolami tudi pri prejemnikih računov, ki jih je izdal AAA, d.d.. Zgolj neujemanje evidence knjige izdanih računov s knjigo prejetih računov pri prejemniku še ne kaže samo po sebi na neizvršitev prometa pri tožniku.
CZ člen 145/3-4, 154, 154/5-a, 6, 51, 145. ZDavP člen 15, 15. ZTro člen 65/1, 13, 13/1-1, 65, 65/1, 13, 13/1-1, 65.
carina
Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
določitev upravičenca - upravičenec do denacionalizacije
Upravičenci do denacionalizacije niso osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.
CZ člen 154/1, 154/5, 97, 145, 154, 71, 71/5, 89, 29, 31, 51, 3, 3/4, 6. ZDavP člen 15, 112, 15, 112. ZTro člen 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1, 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1. ZDDV člen 31, 31. ZUP člen 237, 237/2-3, 237, 237/2-3.
carina
Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo storjeno v sferi carinske službe. Tudi ni mogoče očitati carinskemu organu, da ni ravnal v okviru carinskega nadzorstva, ki je določeno z zakonom. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Po 4.a točki 1. odstavka 137. člena Uredbe je v primeru, če je za izvozno deklarirano blago določeno, da mora v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko carinski organ šteje takšno deklaracijo za umaknjeno, če blago v tem roku ne zapusti carinskega območja. Potrjena izvozna carinska deklaracija namreč služi kot dokaz, da je blago oproščeno plačila DDV (31.člen Zakona o davku na dodano vrednost) in tudi razdolžuje uvozno blago, ki je namenjeno pridobljenim proizvodom, zato je pomembno, da se umakne, kolikor je izvoz neresničen. Zmotno je stališče tožnika, da je šteti umik deklaracije kot ustavitev postopka skladno z določbami ZUP. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZTro obveznost za obračun trošarine nastane takrat, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
Tožnik v tožbi ne navaja nobenega drugega konkretnega razloga oziroma ne navaja nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih bi zapustil izvorno državo in v zvezi s tem tudi ne ponuja navedb in dokazov, prav tako pa ne navaja nobenih drugih podrobnosti v zvezi s svojim življenjem v izvorni državi in tudi ne predlaga nikakršnih dokazov v zvezi s tem. Tožena stranka je tožnika zaslišala in tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je tako zaključila na podlagi tožnikove prošnje za azil in njegovega zaslišanja, tožnik pa v tožbi tega ne izpodbija oziroma ne navaja ničesar drugega. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje, kar je tožena stranka zaključila na podlagi tožnikovih navedb in izpovedbe na zaslišanju ter vpogledanega poročila, vsega tega pa tožnik v tožbi ne izpodbija. Obrazložitev tožene stranke v zvezi z zavrnitvijo tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene zaradi tega, ker temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja s tem, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev tožena stranka ne obrazlaga in zato odločbe tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. V tem delu odločba tožene stranke ne obsega to kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku.
ZDDPO člen 12, 12. Slovenski računovodski standardi člen 13.
davek od dobička pravnih oseb
Pri kapitalskem načinu vrednotenja finančne naložbe v odvisno podjetje gre za način vrednotenja, pri katerem se avtomatično prilagaja knjigovodska vrednost dolgoročne finančne naložbe v matičnem podjetju knjigovodski vrednosti kapitalskega deleža v odvisnem podjetju.Tožeča stranka je zato imela, kot sama pravilno navaja možnost ampak dolžnost, da ob izgubi odvisnega podjetja ustrezno prilagodi (zmanjša) vrednost svoje finančne naložbe. Ker gre za obvezno posledico predpisanega vrednotenja naložb, ki je vedno, tako v primeru odhodkov kot prihodkov, povezana z vrednostjo kapitalskega deleža v odvisnem podjetju in seveda ob predpostavki, da so bile obravnavane naložbe v odvisno družbo (tako kot velja za dolgoročne finančne naložbe nasploh) namenjene pridobivanju prihodkov od financiranja in drugih koristi, pa, po presoji sodišča, njihovemu zmanjšanju (četudi je posledica izgube v drugem pravnem subjektu) ni mogoče zgolj iz tega razloga (torej že v načelu) očitati, da ni bilo potrebno v smislu določbe 12. člena ZDDPO. Ker gre za predpisan način vrednotenja pa za odločitev tudi ni bistveno, kateri razlogi so narekovali takšno ureditev.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.
Na podlagi 1. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku je treba razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. Tožena stranka je v obrazložitvi le povzela besedilo Zakona o zdravstveni dejavnosti, ni pa navedla dejstev, ki narekujejo njeno odločitev, kot tudi ni navedla dokazov, iz katerih sklepa, da tožnica ne sme opravljati zobozdravstvene dejavnosti.