Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 73. v zvezi s 77. in 79. členom ZDR-1, ko je presodilo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja.
Konkretizirana navedba dejstev oziroma okoliščin v odpovedi je pomembna tudi zato, ker sodišče v sodnem postopku preizkusi, ali so ta dejstva oziroma okoliščine zares obstajale in ali je delodajalec zaradi njih delavcu utemeljeno podal redno odpoved. To pomeni, da je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi sodišče vezano na to, da preizkusi, ali tista dejstva in okoliščine, ki jih je delodajalec navedel v obrazložitvi dejanskega razloga, dajejo podlago za zaključek, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami ZDR-1 oziroma da je bil za to odpoved podan resen in utemeljen razlog. Sodišče presoja okoliščine in dejstva, ki jih z namenom podrobnejše obrazložitve dejanskega razloga iz odpovedi v sodnem postopku navaja delodajalec, ne sme pa presojati novih dejstev in okoliščin, s katerimi delodajalec v sodnem postopku dokazuje zakonitost in utemeljenost odpovedi mimo obrazložitve iz odpovedi.
Okoliščina, da direktor toženke sploh ni bil sodnik na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, temveč na Okrajnem sodišču v Kranju, kjer pa sodniške funkcije tudi ne opravlja že skoraj devetnajst let, ne predstavlja drugega tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Tožnik je izrecno uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predmet sodnega preizkusa je lahko le tisti del dejanskega stanja, ki ga je sam začrtal kot spornega. Tako zastavljen okvir sodnega varstva ne predvideva, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo, ali so bila tudi dejstva, ki so bila v predsodnem postopku ugotovljena tožniku v korist, ugotovljena pravilno.
Ravno tako pa je postopalo sodišče v tej zadevi, ko je z izvedbo dokaza, ki ga je tožnik predlagal le v smeri raziskovanja dejstev glede filmskih vlog, raziskovalo tudi dejstva glede vlog v televizijskih nadaljevankah. To je imelo za posledico, da sodišče po kriteriju kakovosti ni upoštevalo vlog v nadaljevankah, čeprav je to že upoštevala toženka v predsodnem postopku, ampak le vlogo v enem filmu. Poudarilo, da je ravnalo v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), kar pa ne drži.
Člen 61 ZDSS-1 določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V tem primeru glede štirih nadaljevank ni šlo za dejstva, ki bi bila med strankama sporna, prav tako ni šlo za dejstva, od katerih bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Utemeljenost zahtevka v tej zadevi je odvisna od tega, ali je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotovila dejstva glede tožnikovih filmskih vlog.
Dogovor med delavcem in delodajalcem, ki bi dodatek za delovno dobo določil kot del osnovne plače, ni dopusten, saj bi bil v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR-1.
Določba 14. člena ZSVarPre se ne nanaša na ugotavljanje lastnega dohodka osebe, ki je prejemnik preživnine, temveč ureja lastni dohodek osebe, ki je zavezanec za plačilo preživnine. Tej osebi se od lastnega dohodka, ki predstavlja osnovo za odločitev o tem, ali je upravičena oziroma v kakšni višini je upravičena do pridobitve pravice iz javnih sredstev, odšteje preživnina, ki jo je dolžna izplačati upravičencu do preživnine.
Sodišče druge stopnje je ob napačnem izhodišču glede neupoštevanja prejete preživnine v lastni dohodek družine zašlo v neustrezno ustavno pravno razlago, ki jo je razširilo tudi na prejemek družinske pokojnine. S takšnimi razlogi je tudi družinsko pokojnino neutemeljeno izključilo iz lastnega dohodka družine.
Tožničina denarna sredstva na računu, ki jih je prejela iz naslova za nazaj izplačane denarne socialne pomoči v skupnem znesku, in sicer osem mesecev pred vložitvijo nove vloge za denarno socialno pomoč, se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upoštevajo kot dohodek.
Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede vrednotenja tožnikovega lastniškega deleža gospodarske družbe.
Če je torej z upravno odločbo Republiki Sloveniji kot stranki v upravnem postopku skladno z zakonom priznana določena pravica ali naložena določena obveznost, je s tem v enakem položaju kot druge pravne osebe, saj tedaj že po definiciji ne nastopa kot nosilec oblasti, temveč kot tej oblasti podrejeni subjekt.
Zato je tožnica lahko Republika Slovenija, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta..
Zahteve po izpolnjenosti procesne predpostavke postulacijske sposobnosti v trenutku vložitve vloge (tožbe, pritožbe, ...) ni mogoče obiti z vložitvijo novega pravnega sredstva (zoper drug akt) po kvalificiranem pooblaščencu, saj se izpolnjenost procesnih predpostavk presoja za vsako vlogo posebej.
Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).
Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.
Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev.
V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika.
Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.
V obravnavani zadevi vročilnica ni bila izdelana, temveč je bilo toženi stranki kot dokaz o vročitvi posredovano obvestilo o vročitvi, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da je bilo 19. 9. 2025 v poštnem predalčniku na naslovu pritožničinega pooblaščenca puščeno sporočilo, kje se pisanje nahaja, z opozorilom, da ga mora prevzeti v petnajstih dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Tako obvestilo res ni javna listina, a to samo po sebi ne jemlje dokazne vrednosti takemu obvestilu vročevalca, saj se lahko tako tožena stranka kot sodišče ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov opre na navedeno listino kot na dokaz o pravilni izvedbi vročitve.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zadnjemu letu nadzora (to je letu 2013) pripisalo sorazmeren del prirasta premoženja, čeprav je nesporno, da v tem letu (2013) do prirasta premoženja ni prišlo?
2. Po kakšni davčni stopnji se obdavči prirast premoženja, če v zadnjem davčnem obdobju ni prirasta premoženja, davčni zavezanec pa nima obdavčljivih dohodkov?
Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilna razlaga, da je določbo 200.a člena ZIZ mogoče upoštevati le v notranjem upniško - dolžniškem razmerju med upnikom in dolžnikom v zvezi z vprašanjem poplačila terjatve, ne pa tudi v razmerju takšnega upnika kot kupca nepremičnine v izvršilnem postopku do države oziroma oblastnih organov ob odmeri kapitalskega dobička, pri čemer gre pri določbi 200.a člena ZIZ za fikcijo, ki je namenjena odvrnitvi nesorazmernosti položaja, ko bi upnik, ki je kupil nepremičnino po nižji vrednosti, obdržal terjatev do dolžnika, ne nanaša pa se ta fikcija na kupnino, ki jo v zameno za nepremičnino plača upnik kot kupec?
Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki.
Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.
Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.
V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.