predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - novo pooblastilo za vložitev predloga za dopustitev revizije - zastopanje po odvetniku - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Novo pooblastilo je pooblastilo, ki izvira iz časa, ko je stranki nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, to je po pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Vrhovno sodišče nima zakonskega pooblastila, da stranko, ki predloži napačno pooblastilo (na primer, pooblastilo, ki ni novo), poziva na odpravo pomanjkljivosti.
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZST-1 člen 14a, 14a/1.
predlog za dopustitev revizije - formalni pogoji - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - nepopoln predlog za dopustitev revizije - razveljavitev plačilnega naloga - oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj tudi problemsko in silogistično osredotočati. Šele tako popoln predlog namreč omogoča revizijskemu sodišču, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja tudi v sistemskem pogledu, glede pomena za pravni red in sodno prakso. Predlog za dopustitev revizije teh zahtev ne izpolnjuje. Toženec ne opredeli niti enega spornega pravnega vprašanja, o katerem naj Vrhovno sodišče odloči. V pretežni meri zgolj ponavlja pritožbene navedbe, ki jim doda fragmentirane in normativno nekonkretizirane trditve o domnevnih napakah sodišča druge stopnje pri navajanju opravilne številke in pozivanju k mediaciji ter posplošene očitke o njegovi pristranskosti. Z nosilnimi razlogi sodišča druge stopnje o jasnosti in določnosti pravnega pouka, dvakrat ponovljeni napaki pri vlaganju pritožbe, dolžni skrbnosti ter razumevanju slovenskega jezika, pa se toženec konkretizirano ne sooči.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 17, 17/3, 17/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - brezplačna pravna pomoč - zdravstveno varstvo - plačilo zdravstvenih storitev
Že iz samega opisa pravnih postopkov v navedeni državi, v kateri je pritožnik v letu 2021 zaprosil za azil, je razvidno, da je imel dostop do azilnega upravnega postopka in sodnega postopka, da pa s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil s pomočjo odvetnice, ni uspel. Tudi okoliščina, da je bilo zastopanje "samoplačniško", sama zase ne kaže na pomanjkljivost azilnega postopka. Kot izhaja iz 22. člena Direktive 2013/32/EU, mora država članica prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške (torej kot v pritožnikovem primeru) omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, medtem ko mora biti brezplačna pravna pomoč omogočena le za postopek pred sodiščem in le na zahtevo prosilca (20. člen navedene direktive).
Če je pritožnik za zdravstvene storitve moral plačati, pa prav tako ne pomeni, da v romunskem azilnem sistemu obstaja nedopustna pomanjkljivost, že zato, ker Direktiva 2013/33/EU ne zahteva, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito vselej zagotovijo brezplačno zdravstveno varstvo. Tako jim je prepuščena možnost, da od prosilcev, ki imajo dovolj sredstev, zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo ali k njim prispevajo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena navedene direktive).
spor o pristojnosti - negativni kompetenčni spor - izvršilni postopek - izvršba na podlagi verodostojne listine - pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za obnovo postopka
Predlog za obnovo postopka je podan po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato je zanj pristojno izvršilno sodišče, ki nadaljuje že dovoljeno izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00085942
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 255, 256, 256/4. ZD člen 46.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odpoved dediščini - neodplačno razpolaganje - vštevanje darila - vračunanje darila - vrednost darila - vrednost nepremičnine - nujni delež - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dolžnikovo neuveljavljanje nujnega deleža v zapuščinskem postopku povzročilo zmanjšanje njegovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve; natančneje ali se kot vrednost nepremičnine lahko vzame približna ocena izvedenke, čeprav je bila nepremičnina prodana in je torej znana njena dejanska vrednost.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti - smotrnost - prebivališče nasprotnega udeleženca - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče je večkrat, redoma soočeno s položajem, ko mora o predlogu za prenos pristojnosti odločati zato, ker oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, dejansko biva v zavodu na območju drugega sodišča. Takšna okoliščina sicer ni samodejen razlog za prenos pristojnosti, vendar Vrhovno sodišče tako ravna, kadar je premoščanje razdalje z dejanskega bivališča za naslovno sodišče nesorazmerno obremenjujoče. Tak položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Po človeški plati bo bistveno lažje, če bo postopek potekal pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni.
odločitev o stroških postopka - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Tožnik izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje glede stroškov postopka. Sklep o stroških postopka ne glede na to, ali je izdan v odločbi (sodbi in sklepu), s katero se postopek konča, ali kot samostojen sklep, kot v obravnavanem primeru, ni sklep s katerim se postopek pravnomočno konča. Odločitev o povrnitvi stroškov je namreč zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu ter s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP), je sodišče ob smiselni uporabi 377. člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot nedovoljen zavrglo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - sodnik - priča - zavrnitev predloga
Okoliščini, da je predlagateljev prijatelj sodnik drugega sodišča in da kot priča sodeluje v drugem postopku, ki pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, tako sami po sebi ne vzbujata razumnega dvoma o zmožnosti nepristranskega sojenja sodišča in ne predstavljata razloga za prenos pristojnosti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti - sodno odprtje sefa - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je predlagana delegacija smotrna, saj se bo ob potrebi po opravi naroka na kraju samem postopek brez dvoma lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel tam, kjer se sef nahaja. Vrhovno sodišče je zato predlogu Okrajnega sodišča v Murski Soboti ugodilo in za odločanje v tej zadevi določilo Okrajno sodišče v Ljubljani.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz razloga smotrnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - ugoditev predlogu
Predlagatelj je v družinskopravni nepravdni zadevi podal predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Opira ga na dejstvo, da je nasprotna udeleženka hči A. A., sodnice Višjega sodišča v Ljubljani.
Upoštevaje okoliščino, da prenos pristojnosti predlaga stranka sama, ter okoliščino, da gre za občutljivo družinskopravno zadevo, je Vrhovno sodišče odločilo tako kot v zadevi I R 6/2004. Pristojnost za odločanje je preneslo izven območja Višjega sodišča v Ljubljani, na Okrožno sodišče v Celju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00086257
ZPP člen 14, 394, 394/2, 394/2-11. OZ člen 86, 87, 92.
poroštvena izjava - poroštvena obveznost - ničnost poroštvene izjave - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - identično dejansko stanje - učinek erga omnes - prevara - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je poroštvena izjava, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, nična; če da, ali ničnost te poroštvene izjave učinkuje napram vsem, konkretno tudi napram tožeči stranki, ki ima terjatev do tretje tožene stranke zgolj in samo na podlagi te poroštvene izjave?
2. Ali je pravilna presoja višjega sodišča, da v konkretni zadevi v pravdnem postopku in v kazenskem postopku ni bil obravnavan isti historičen dogodek oziroma ne gre za identiteto dejanskega stanja, ter ali je pravilno stališče, da je v primeru, kadar je poroštvena izjava, ki predstavlja podlago za poroštveno obveznost tretje tožene stranke do tožeče stranke, pridobljena s kaznivim dejanjem goljufije, ki ga je na škodo tretje tožene stranke storila druga tožena stranka, potrebno institut grožnje, prevare in ničnosti pogodbe obravnavati ločeno?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00086222
ZKZ člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/2.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - pogoji za odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - dohodek iz kmetijske dejavnosti - gospodarska dejavnost
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravno pravilna razlaga določbe drugega odstavka 24. člena ZKZ v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ, da se dohodek od prodaje vina, pridelanega iz doma proizvedenega grozdja, ne šteje kot "pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti", predelava doma pridelanega grozdja v vino pa ne kot kmetijska, ampak kot gospodarska dejavnost?
značilnosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1 - posamični upravni akt - akt zoper katerega je možen upravni spor - delitev nepremičnega premoženja med novonastale občine
Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi 51.c člena ZLS. Pri sprejemu spornega sklepa je torej toženka odločala v okviru opravljanja upravne funkcije s področja upravnega prava in v javnem interesu. Nastopala je oblastveno, saj je pri njegovem sprejetju izvrševala zakonsko oblastveno pooblastilo, ki ji ga daje ZLS in ni sprejemala odločitve zgolj kot zasebnopravni subjekt. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je tudi posegla v pritožničin pravni položaj, ki je v razmerju do toženke kot izdajateljice tega akta bila v podrejenem položaju, saj je toženka odločila o usodi pritožničinega premoženja in je torej vanj enostransko posegla. Glede na navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča jasno, da je izpodbijani sklep toženke javnopravni, enostranski in posamični akt. Tak akt pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje - nepopoln predlog - neenotnost sodne prakse ni izkazana - konkretizacija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog tožnice ne ustreza zahtevam in četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tožnica v predlogu sploh ne izlušči pravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve in bi omogočalo presojo njegove pomembnosti za pravni red kot celoto. Tožnica tudi ni izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev sodišča druge stopnje odstopala, niti neenotnosti sodne prakse sodišče druge stopnje.
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 20, 20/2.
opis kaznivega dejanja - sostorilstvo - soobdolženec - pravica do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - razlogi za izločitev sodnika - priznanje krivde - sprejem priznanja krivde soobdolžencev
Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.
Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - revščina
Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ člen 79. EZ-1 člen 155, 413, 413/1.
dopuščena revizija - določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.