URS člen 26. OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 95, 95/1, 96. ZUN člen 39, 40. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 3/1, 3/2, 15, 15/1.
pravica do povračila škode - odgovornost države za ravnanje upravnega organa - odškodnina za premoženjsko škodo - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - izdaja uporabnega dovoljenja - poplavno območje - odprava posledic poplav - poplave - vzročna zveza
Standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti.
Upravni enoti ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.
Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav, pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.
ZZVZZ člen 43.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 61, 61/1.
spremstvo med zdravljenjem - povračilo potnih stroškov
Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre v primeru 61. člena Pravil OZZ za konkretizacijo pravice iz 43. člena ZZVZZ, ki same pravice ne zožuje, ampak ostaja znotraj okvirov, ki jih določa zakon.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041472
KZ-1 člen 172, 172/1. ZKP člen 148, 148/4, 247, 247/1, 249, 249/1, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 391. URS člen 23, 29.
spolna zloraba slabotne osebe - zaslišanje osumljenca brez navzočnosti zagovornika - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do obrambe - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - posredni dokaz - strokovno mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) - in dubio pro reo
Zatrjevana kršitev ni podana. Primarno je poudariti, da sme sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Iz zagovornikovih navedb pa je razbrati, da ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče M. P. ni bilo mogoče izvesti zaradi njegove nedosegljivosti, nenazadnje pa tudi zaradi nepotrebnosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje dalj časa prizadevalo izvesti s strani obrambe predlagan dokaz ter zaslišati pričo M. P., za kar je uporabilo vsa razpoložljiva sredstva, vendar neuspešno.
Vložnica je sicer sodišču predložila vlogo, ki jo je poimenovala tožba. Ni pa predložila izpodbijane dokončne upravne odločbe. Prav navedena opustitev pa je odločilna za zakonito zavrženje vloge. Ker vložnica ni ravnala tako, kot je bilo odrejeno s sklepom, je sodišče prve stopnje, na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP, utemeljeno njeno vlogo kot nepopolno zavrglo.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041157
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43, 43/1-2, 43/1-3, 44. ZGJS člen 76. ZPP člen 254, 254/3. URS člen 33. ZNP člen 37.
stanovanjska soseska - večstanovanjska stavba - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - zaznamba vrstnega reda - zemljiška knjiga - etažna lastnina - elaborat - dostop do nepremičnine - pretekla raba zemljišča - splošna raba poti - javna pot - grajeno javno dobro - zelenica - parkirišče - igrišče - sodni izvedenec - gospodarska javna služba - lokacijska dokumentacija - sosedsko pravo
Pritožbene navedbe, da navedene nepremičnine, ki predstavljajo parkirišče, dovozno pot in zelene površine, predstavljajo javne površine, ki so v splošni rabi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda ugotovilo, da na navedenih nepremičninah ni zaslediti javne rabe. Za navedene površine ni bila izdana pravnomočna odločba o javnem dobru, zato sklicevanje pritožnice na določilo 76. člena ZGJS, na podlagi katerega nasprotna udeleženka utemeljuje pridobitev lastninske pravice, ni utemeljeno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nepremičnin, ki predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, predstavlja parkirišče stanovalcev, zaradi česar je nebistvena pritožbena navedba, da je bil prometni znak, ki dovoljuje parkiranje zgolj za predlagatelje, postavljen nelegalno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je parkirišče pred stanovanjskim objektom javno, saj v dokaznem postopku javna raba parkirišča ni bila potrjena.
nasilje v družini - ukrepi po zpnd - predlog za podaljšanje - šestmesečni prekluzivni rok - namen instituta - trajanje ukrepa - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - povzročitelj nasilja v družini - žrtev nasilja v družini - nasilna ravnanja - okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost
Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni o verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej tako okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa. Še posebej v primerih, ko je bil s prvim sklepom ukrep izrečen za najdaljši možni čas, je odločitev o potrebnosti podaljšanja osredotočena na presojo, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Pri tem ne more biti odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, in še manj, ali je bilo storjeno v šestih mesecih pred iztekom obdobja, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Taka razlaga bi iz presoje izločila vse druge okoliščine na strani žrtve in povzročitelja nasilja in bi bila zato preveč omejujoča do žrtve. Ker ni nujna niti zaradi varovanja položaja povzročitelja nasilja, ni sprejemljiva.
zahtevek za znižanje preživnine - sprememba višine preživnine - bistveno spremenjene razmere - naknadno spremenjene okoliščine - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - ponovna določitev preživnine
Sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi v izvršilnem naslovu določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR). Dokazno breme o spremembi okoliščin je na tožeči stranki. V predhodni fazi sodišče najprej ugotavlja, ali se je v času od določitve preživnine katera od okoliščin, ki so bile relevantne za odločitev, tako spremenila, da to narekuje novo presojo višine preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-18, 18, 18/5, 19, 19/3, 34, 36. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - napaka v označbi stranke - odmera sodne takse - napoved pritožbe
Ker je bil plačilni nalog toženi stranki kljub pravopisni napaki v navedbi firme tožene stranke pravilno vročen in je zoper njega vložila pritožbo, je očitno da v zvezi s plačilnim nalogom niso podane kršitve postopka, ki bi vplivale na pravilnost odločbe in na pravilnost vročitve plačilnega naloga. Pravopisna napaka v navedbi firme tožene stranke in navedba starega naslova tožene stranke na nastanek in obstoj taksne obveznosti nista imeli nobenega vpliva.
Tožena stranka v napovedi pritožbe zoper sodbo ni navedla, da bo sodbo s pritožbo le delno izpodbijala in tudi ni navedla v kateri višini naj bi jo izpodbijala. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je takso za pritožbo odmerilo od vrednosti spornega predmeta.
Glede na 18. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 in na prvi odstavek 105.a člena ZPP velja taksna tarifa 1121 ZST-1 tudi za napoved pritožbe. Če se bo izkazalo, da je tožena stranka plačala sodno takso za sodno dejanje, ki ne bo opravljeno, bo imela pravico do vrnitve takse po 36. členu ZST-1.
ZD člen 132, 133, 133/1, 163, 205, 205/3. ZPP člen 350, 366.
dedovanje na podlagi zakona - domneva o sprejemu dediščine - odpoved dedovanju - pritožbena izjava o odpovedi dedovanju - vsebina izjave
Po našem pravu velja domneva, da osebe, ki so poklicane k dedovanju, dediščino sprejmejo (132. člen ZD), vendar pa lahko to domnevo izpodbijejo, med drugim tudi z izjavo o odpovedi dediščini. Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD).
Glede na določbo 109. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s pooblastilom v prvem odstavku 109. člena ZPP, mu ni mogoče očitati, da bi ravnalo neskladno s procesno ali materialno zakonodajo.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da se izjave v sporni vlogi ne nanašajo na pooblaščenko tožene stranke, vendar pa za kaznovanje zaradi žalitve ni odločilno, ali so žaljive izjave naperjene zoper toženo stranko samo ali njeno pooblaščenko. Odločilna je objektivna žaljivost izjav.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00041815
ZKP člen 388, 388/1, 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - povrnitev škode kot posebni pogoj v pogojni obsodbi - zamuda s plačilom - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Ker je torej obsojenka izpolnila posebni pogoj, določen v citirani sodbi o kaznovalnem nalogu ter oškodovancu plačala 54,99 EUR (kljub temu, da je to storila šele 22. 10. 2020 po prejemu izpodbijane sodbe), tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča več ne obstaja zakonska podlaga za preklic pogojne obsodbe.
ZKP člen 25, 25/1, 25/1-2, 436, 436/1. ZS člen 40a, 40a/1, 40a/2. ZDT-1 člen 192, 198. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/3. Državnotožilski red (2012) člen 146.
stvarna pristojnost - okrajno sodišče - obtožni predlog - Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije - upravičeni tožilec - zavrženje obtožnega predloga - odstop zadeve
Zgolj avtorstvo obtožnega akta ni izključni kriterij za določitev stvarne pristojnosti sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042257
OZ člen 59. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
asignacijska pogodba - pogoj - pogojen sprejem asignacije - pravica do izjave - opredelitev do relevantnih navedb stranke - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
59. člen OZ opredeljuje pogoj kot negotovo pravno dejstvo. Ker je potrditev začasne situacije potrditev veljavnosti njene vsebine, s tem pa tudi višine obveznosti naročnika, potrditev začasne situacije vzpostavi obveznost plačila v situaciji obračunanih del. V sodni praksi je tudi že ustaljeno stališče, da neupravičena potrditev začasne situacije lahko pomeni disciplinsko odgovornost odgovorne osebe, katere naloga je skrbna kontrola pravilnosti podatkov v izdani začasni situaciji. Posledično ne gre sprejeti argumentacije, da potrditev začasne situacije ni pomenila pogoja.
tržna vrednost nepremičnine - cenilno poročilo - osebna služnost stanovanja - ugotavljanje vrednosti nepremičnine - obremenjena nepremičnina - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - uradni preizkus pritožbenega sodišča - več cenilnih poročil - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - pravna kvalifikacija - pravica do predlaganja dokazov
Sodišče postavi praviloma enega cenilca, ki ga izbere sodišče (prvi odstavek 244. in prvi odstavek 245. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Le če so v izdelanem mnenju (ali več mnenjih, če je postavljenih več cenilcev) nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem cenilca, je šele dopustno postaviti novega cenilca (tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
KZ-1 člen 20, 20/2, 99, 99/10, 99/11-2, 228, 230, 230/1. ZKP člen 371, 371/1-11. OZ člen 59, 59/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-9. ZDDPO-2 člen 16, 17, 18.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - kršitev kazenskega zakona - dejanje ni kaznivo dejanje - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - civilnopravno razmerje - izpolnitev obveznosti - pogodbeni odložni pogoj - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - predložitev neresničnih podatkov - donacija - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje
Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo popolna in resnična ter pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijsko pravno gledano je šlo za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da je obdolžena pravna oseba ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju s Fundacijo z dne 13. 10. 2015 in ne šele z izplačilom denarnih sredstev na njen račun.
Na izvršitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva dejstvo, da je obdolžena pravna oseba društvo katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička oziroma opravljanje gospodarske dejavnosti. Skladno z drugo alinejo enajstega odstavka 99. člena KZ-1 lahko opravljajo gospodarsko dejavnost vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava, pomemben pa je vsebinski kriterij, katerega je obdolžena pravna oseba brez dvoma izpolnila.
V zvezi s presojo storilčevega naklepa je obramba zmotnega stališča, da oškodovanec sam s svojo naivnostjo, malomarnostjo oziroma lastno neaktivnostjo v smeri opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka, pripomore k lastni preslepitvi, saj neskrbno ravnanje oškodovanca ne more predstavljati privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki oškodovancu nastane.
Pritožnik ima prav, da situacije, kot je njegova, ZFPPIPP direktno ne ureja. V takih primerih pa je treba odločiti po analogiji. Vendar te analogije za obravnavano zadevo ni mogoče najti v pravilih o zastaranju terjatev, za kar se zavzema pritožnik. Podobne primere, kot je obravnavani, urejajo pravila ZFPPIPP o roku, v katerem je treba prijaviti terjatev.
Namen roka za prijavo terjatev, ki se poplačajo iz razdelitvene mase, je torej nek razumen rok, v katerem naj bo jasno, kateri upniki in s katerimi terjatvami bodo sodelovali v razdelitvi stečajne mase. Temu so namenjena tudi pravila, po katerih je dopustno terjatve prijaviti tudi po izteku roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar pa je to treba storiti v enem mesecu po nastopu določenega pravnega dejstva.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - zavrnitev predloga za razrešitev stečajnega upravitelja - kršitev obveznosti upravitelja - najemna pogodba - ohranitev pogodbe v veljavi - neskrbno ravnanje - zavlačevanje postopka
Če upravitelj z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo svojih obveznosti upočasnjuje tek postopka ali ogroža oziroma krši interes upnikov, ga mora sodišče razrešiti.
Odpovedati najemno pogodbo je le pravica stečajnega dolžnika oziroma upravitelja, ne pa tudi njegova dolžnost – če razumno presodi, da je taka pogodba v korist stečajnega dolžnika in s tem stečajne mase, kar pomeni tudi, da je v korist boljšega poplačila upnikov, pogodbe seveda ne bo odpovedal.
Zakonski pogoji za izdajo nadomestne sodbe so jasni. Izda se lahko le pod pogojem, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da stranka to kršitev uveljavlja v pritožbi. V konkretnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni - toženka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da uveljavljena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Poleg tega sodišče prve stopnje sploh ni izdalo nadomestne sodbe v smislu določbe 343.a člena ZPP, saj je, ne da bi o zadevi odločilo (v senatu), zgolj dopolnilo obrazložitev sodbe. S tem je za isto odločitev izdalo dve sodbi z različno obrazložitvijo in z izdajo izpodbijane sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00042082
OZ člen 83, 120, 174, 179, 288. ZPP člen 311, 339, 339/2, 339/2-8. ZOdvT člen 17, 17/5.
padec z zidarskega odra - huda telesna poškodba - odškodnina za nepremoženjsko škodo - dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - trajne posledice - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - celotna odškodnina - odškodnina za premoženjsko škodo - prevozni stroški - tuja nega in pomoč - denarna renta - bodoča škoda - invalidnina - zavarovalnina - invalidnost - splošni pogoji - nejasno pogodbeno določilo - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od premoženjske škode - zapadlost terjatve - določnost kršitve določb pravdnega postopka - odvetniški stroški - odmera odvetniške nagrade - zmanjšanje stroškov postopka
To, da tožnik (s povečanimi napori) zmore krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu, še ne pomeni, da zmore tudi dela, ki terjajo premagovanje (višinskih) ovir. Stališče izvedenca, da takšnih del ne zmore opravljati, pa seveda ne izključuje sklepa, da (s povečanimi napori) zmore, od dela, ki terja premagovanje (višinskih) ovir, manj zahtevno krajšo hojo in hojo po neravninah ter neurejenem terenu.
Skupaj po zvišanju odškodnine tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 34 povprečnih plač. Takšna odškodnina se ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene za podobno hude nepremoženjske škode. Pri presoji vpetosti odmerjene odškodnine v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, si je višje sodišče pomagalo z monografijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.
Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Pravilo 288. člena OZ je sicer dispozitivno v pomenu, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja; če takega dogovora ni, pa dolžnik ob delnem plačilu nima izbire glede vračunavanja obresti. Znesek plačila se zato uporabi tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebitni ostanek pa se uporabi za delno poplačilo glavnice.
Izraz renta se uporablja za razne vrste periodičnih plačil. OZ izraza ne definira, omenja pa rento kot obliko odškodnine. Ko govorimo o renti, imamo torej v mislih denarno odškodnino. Posebnost rente je, da skupen znesek odškodnine v trenutku odločanja ni znan, plačuje pa se periodično v vnaprej določenih zneskih. Gre torej za bodočo škodo. Z bodočo razumemo škodo, ki še ni nastala v trenutku zaključka glavne obravnave. Odškodnino za bodočo škodo je mogoče priznati, če je škoda gotova. Ker pa nobeno dejstvo, ki bo nastalo v prihodnosti, ni gotovo, mora zadostovati določena stopnja verjetnosti. V sodni praksi se je uveljavil dokazni standard, po katerem mora oškodovanec izkazati vsaj mejni prag verjetnosti, ki presega 50 %.
Stališče, da ima invalidnina podoben pomen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je v sodni praksi enotno sprejeto in uveljavljeno tudi v primerih, ko so tožniki uveljavljali poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi odškodnino za premoženjsko škodo oziroma rento.
Škodo, ki je nastala do zaključka glavne obravnave, je (drugače kot bodočo škodo) mogoče ugotoviti v enem znesku, ob sojenju je tudi v celoti dospela.Takšne škode ni več treba prognozirati, ker gre za pretekle dogodke, že nastalo škodo. Razloga za znižanje dokaznega standarda torej ni. Dokazni standard (in pri renti izjema od prvega odstavka 311. člena ZPP) pa sta tudi praktično edini pomembni razliki med že zapadlo škodo, za katero prisodi sodišče odškodnino v enkratnem znesku (drugače povedano: v seštevku), in še ne zapadlo ali bodočo škodo, za katero sodišče prisodi odškodnino v obliki rente.
Po petem odstavku 17. člena ZOdv velja zmanjšanje le za nagrado za odvetnikovo delo, ne pa tudi za materialne stroške.