vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu - etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - posamezni del stavbe - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - ohranitev že vpisanih pravic - obremenitev nepremičnine
Postopek vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 ni namenjen razreševanju spornih lastninskih vprašanj. Njegov namen je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah vzpostavi v skladu s konceptom etažne lastnine.
Pri posameznem delu stavbe 900 se evidentirane omejitve in obremenitve, ki so v zemljiški knjigi vknjižene pri deležu pritožnika, sedaj po vzpostavitvi etažne lastnine prenesejo na posamezni del stavbe 10 v njegovi izključni lasti.
Za presojo vprašanja prenehanja ali veljavnosti vpisa izvedenih stvarnih oziroma drugih pravic in posledično odreditev izbrisa teh pravic v določbah ZVEtL-1 ni nobene pravne podlage.
višina preživnine za mladoletnega otroka - navajanje novih dejstev in dokazov v postopku iz razmerij med starši in otroki - rojstvo otroka
V skladu s 34. členom ZNP-1 sme pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona. V tej določbi zapisana pravna norma (pravilo) ne spreminja pravil o časovnih mejah pravnomočnosti, temveč le pogoj, ki do dopušča. Namesto pogoja "brez svoje krivde" je določena "korist" določno opredeljenih subjektov. Sodišča lahko torej tudi v postopkih, kot je predmetni, dopustijo le trditve o takšnih dejstvih, ki so nastala najkasneje do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje
V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da obtoženec ni storil ničesar v smeri pridobitve obljubljenih dovoljenj, subvencij, dokumentacije, niti ni res, da bi bil sprožen postopek gradbenega nadzora ter izrečena globa, saj obtoženec takšnega namena niti ni imel. Zato je neoporečen zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec že od začetka posla, torej od sklenitve pogodbe z dne 5. 1. 2011, ni imel namena, da uresniči zgoraj obljubljene zaveze, ampak je od oškodovanca hotel izvabiti čim več denarja, sebi pa pridobiti čim večjo premoženjsko korist.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042245
ZDR-1 člen 9, 129, 129/2, 222.. OZ člen 150, 153, 153/2, 153/3.. ZVZD-1 člen 19.. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2014) člen 47.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - dodatek na delovno dobo - nadurno delo - soprispevek oškodovanca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - pravična denarna odškodnina
V skladu s splošnim načelom omejitve avtonomije pogodbenih strank, kot ga določa drugi odstavek 9. člena ZDR-1, se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, ne morejo pa se te pravice določiti manj ugodno, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Izjemoma se v primerih, ki so taksativno našteti v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, pravice in obveznosti s kolektivno pogodbo lahko uredijo drugače, kot je določeno v ZDR-1. Med izjemami, ki omogočajo drugačno ureditev, kar lahko pomeni tudi za delavca manj ugodno ureditev, je tudi določba 222. člena ZDR-1, s tem da je v samem 222. členu ZDR-1 možnost takšne, drugačne ureditve omejena le na kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti. Navedeno pa pomeni, da prehodna določba 222. člena ZDR-1 strankam kolektivne pogodbe dejavnosti omogoča, da se dogovorijo, da se dodatek za delovno dobo prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu.
S tem, ko je tožnik čistil ostružke v stružnici v času delovanja stroja, je vsekakor povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka in je opustitev dolžne skrbnosti tožnika vplivala na nastanek škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). Zaključilo je, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje določitev tožnikovega soprispevka v deležu 40 %.
V skladu z določbo prvega odstavka 35. člena ZKP lahko skupno neposredno višje sodišče za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Dejstvo, da je F. L. sodnik na Okrajnem sodišču v ...., pred katerim je zoper njega vložena zahteva za opravo preiskovalnih dejanj, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - splošni skupni del - posebni skupni del - neobvezna izvedba naroka - priposestvovanje - lastniška posest - izvrševanje posesti - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - pravni naslov - zakonske domneve - odločanje na podlagi verjetnosti
V postopku vzpostavitve etažne lastnine se praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.
Zgolj zatrjevana posest ne utemeljuje sklepa o priposestvovanju posameznega dela stavbe, saj mora biti posest lastniška (drugi odstavek 20. člena ZVEtL-1). Ker predlagateljica nima pravnega naslova, s katerim bi dokazala lastništvo spornega dela (ID znak X-939-12), je nepotrebno zasliševanje udeležencev zgolj glede izvrševanja posesti.
V postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče o predhodnih vprašanjih zaradi morebitnih spornih dejstev odloča po zakonskih domnevah oziroma po verjetnejši pravici (24. člen ZVEtL-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00039540
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 2, 8. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-1, 339, 339/2, 339/2-7, 357a. ZIZ člen 65, 65/3.
zamudna sodba - predpostavke za izdajo zamudne sodbe - vročanje sodnega pisanja v državo članico eu - pravilna vročitev sodnih pisanj - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročitev tožbe v državi tujega sodišča - vročanje po zaprošenem organu - vročanje sodnih pisanj v prevodu - standariziran obrazec o vročanju - zavrnitev sprejema pisanja - načelo primarnosti prava EU - prepozna vložitev tožbe - vročitev odločbe sodišča druge stopnje - pričetek teka roka
Za vročanje sodnih pisanj v civilnih zadevah se v državah članicah EU uporablja Uredba (ES) št. 1393/2007, ki določa pravico naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev (8. člen Uredbe). V konkretnem primeru je sodišče zaprošenem organu v ZR Nemčiji poslalo obrazec za izvensodno vročanje in zato tožena stranka ni prejela opozorila, da tako pošto lahko zavrne ali terja prevod.
Višje sodišče soglaša s predlagateljem, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obstoječi sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je treba ne glede na kratek rok odločanja, ki ga določa drugi odstavek 52. člena ZGD-1, nasprotnemu udeležencu zagotoviti pravico do izjave do predloga za postavitev posebnega revizorja. Hkrati iz relevantne sodne prakse posredno izhaja, da je treba dati (tudi drugim) udeležencem možnost, da se v smislu določbe prvega odstavka 5. člena ZNP-1 pred odločitvijo o predlogu izjavijo o navedbah drugih udeležencev.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, očitek o neobveščanju nadrejenega delavca in o neizpolnitvi zapisnika ne izhaja iz disciplinske obdolžitve, zato se tožnica s tema očitkoma ni mogla seznaniti niti se zagovarjati. Kot določa 173. člen ZDR-1 mora delodajalec delavca pred izrekom disciplinske sankcije pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti, da se v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, o njih izjavi, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Omenjena očitka sta sicer navedena v obrazložitvi odločitve o disciplinski odgovornosti, kar pa ne zadostuje, za kar se neutemeljeno zavzema toženka.
Glede na to, da pritožnik ne pojasni, zakaj da ni pričakovati, da bi se v bodoče obdolženec ali pa oškodovanka še znašla v takšnih okoliščinah, v kakršnih naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, tudi ne more imeti posebne teže pritožbeni očitek češ, da je sodišče prve stopnje pozabilo upoštevati dejstvo, da naj bi bilo sedaj obravnavano kaznivo dejanje izvršeno v času močne vinjenosti obdolženca kot tudi oškodovanke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00041411
OZ člen 39, 39/4, 86, 86/1. ZPotK člen 6, 7, 7/1, 7/1-9. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2.
slaba vera banke - načelo transparentnosti - nepoštenost - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - skrbnost dobrega strokovnjaka - konverzija - trenutek sklenitve pogodbe - kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pogodba aleatorne narave - oderuška pogodba - dopustna podlaga - nemoralnost pogodbe - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke
Če na strani banke ne obstaja nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - aktivna legitimacija za vložitev predloga - finančne terjatve - obstoj terjatve - zapadlost terjatve - revizorjevo poročilo - soglasje dolžnika - sklep o začetku postopka prisilne poravnave - namen zakonodajalca - jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga zakona - učinki potrjene prisilne poravnave - predhodni postopek prisilne poravnave - stranke predhodnega postopka - udeležba v postopku - dolžnikov delničar - položaj upnika - možnosti za uspeh - poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja - naknadni predlog prisilne poravnave
Namen zakonodajalca zagotovo ni bil, da lahko predlagajo prisilno poravnavo le trije upniki (ali več), saj bi bil v tem primeru en upnik (ali dva) prikrajšan za to možnost, čeprav bi imel enak obseg terjatev kot trije ali več upnikov skupaj. Poleg gramatikalne razlage, ki jo je (edino) uporabil pritožnik, je treba upoštevati tudi logično, sistematično in teleološko razlago. Sodišče skozi svojo sodno prakso razlaga 221.j člen ZFPPIPP tako, da dopušča začetek postopka prisilne poravnave tudi na predlog enega upnika, kar je razvidno iz več odločb (npr. VSL Cst 36/2017, VSL Cst 155/2020 idr.). Do vložitve upniškega predloga je upravičen tisti upnik (eden ali več), ki izpolnjuje kriterij, da njegove (njihove) finančne terjatve do dolžnika presegajo 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Tako je bistven delež finančnih obveznosti, ne pa število upnikov.
zastaranje kazenskega pregona - tek materialnih rokov - kršitev temeljnih pravic delavcev - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Vendar pa iz obrazložitve k sprejetju citirane zakonske določbe izhaja, da je bil namen predloga ta, da v času epidemije ne tečejo roki za uveljavljanje pravic strank, s tem pa se posameznikom omogoča, da v obdobju epidemije prvenstveno poskrbijo za svoje zdravje in da zaradi poteka rokov z namenom, da ujamejo prekluzivne roke za uveljavljanje pravic, ne bi širili virusne okužbe. Po navedenem je na podlagi namenske in sistematske razlage prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ in tudi na podlagi navedene obrazložitve Vlade Republike Slovenije k sprejetju ZZUSUDJZ jasno, da je kljub splošnemu izrazu ″roki″, v prvem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ, zakonodajalec v tem členu opredelil zgolj roke za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, torej procesne roke, ne pa roke za ukrepanje državnih organov. Ker pa je z določbo prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ integralno povezana tudi določba 2. odstavka istega člena, da roki tečejo v sodnih postopkih, ki se obravnavajo nujno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je ZZUSUDJZ v 3. členu opredelil samo procesne, ne pa tudi materialne roke.
pogodba o preužitku - ničnost pogodbe o preužitku - aleatorna pogodba - tvegana pogodba - odplačna pogodba - dolžnost preživljanja - dosmrtno preživljanje - domska oskrba - skrbnik za poseben primer - nedopustna podlaga pogodbe - načelo enake vrednosti dajatev - nedopusten nagib - stroški pogreba - nedopustne pritožbene novote
Pogodbo o preužitku je mogoče skleniti preko skrbnika. Gre za dvostransko odplačno razmerje, v katerem je lahko preužitkar oziroma prevzemnik obveznosti tudi tretja oseba, ne zahteva se sorodstveno razmerje med pogodbenimi strankami, kot tudi ne soglasje preužitkarjevih potomcev. Pogodbe o preužitku tako ne zaznamuje dednopravna vez, zato jo je v imenu in za račun pokojnega lahko sklenila njegova skrbnica.
Poslovna podlaga pogodbe o preužitku je zagotovitev dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje. Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana pogodba, saj se ob sklenitvi ne ve, kakšne in kolikšne bodo strankine medsebojne obveznosti. Smrt je le časovna razmejitev obveznosti. Aleatornost se ne nanaša na trenutek smrti, ki je v vsakem primeru nedoločljiv in to ne glede na bolezen preživljanca. Aleatornost oziroma njegova ocena se vedno nanaša na koristi in obveznosti, ki jih imata obe pogodbeni stranki (in ne le ena stranka) s sklenitvijo in katerih višina bi morala biti neznana ob sklenitvi pogodbe.
Pri (veljavni) pogodbi o preužitku je napačen pristop, da bi se za nazaj napravil obračun in primerjava pogodbenih obveznosti. Obračunski pristop ne pride v poštev, saj te pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatve.
Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Obiskovanje zapustnika v domu, z nudenjem kakšnega priboljška ali z vožnjo okoli, pri čemer gre zgolj za običajno moralno dolžnost do staršev, ob tem, da se k temu toženec s pogodbo niti ni zavezal, ne predstavlja pretekle opravljene storitve, ki bi se na podlagi pogodbe le še formalizirala.
Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s Paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti, čeprav je cilj v obeh ugodno rešenih situacijah v tem, da bo stranka lahko uveljavljala svojo zahtevo po poplačilu obstoječe (pravnomočne) terjatve.
Celoviti dejanski substrat v izpodbijani sodbi vodi v sklep o zavržnosti ravnanja (in s tem nedopustnosti nagiba) obeh pogodbenih strank v škodo tožnice, ki ji prvi toženec dolguje judikatno terjatev. Ničnostna sankcija zato glede na okoliščine primera ni pretirana.
varstvo solastnika in skupnega lastnika - pravica do zasebnosti - enodružinska hiša - izključitev solastnika iz posesti - zamenjava ključavnice - ureditev razmerij med solastniki - ukrep prepovedi približevanja - razvezana zakonca
Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Drži, da lastninsko varstvo solastnikov ni absolutno, ampak je skladno z načelom sorazmernosti omejeno tudi z ustavnimi pravicami drugih. Vrhovno sodišče RS je ocenilo, da ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ narekuje sklep, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, npr. v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše. Vendar tudi v takšnem primeru lastninskega varstva ni mogoče omejiti, če lastnik zaradi okoliščin primera ne bi imel drugih možnosti za varstvo svojih solastninskih upravičenj.
odškodninska odgovornost države - izpolnjevanje vojaške obveznosti - vojaško strokovno usposabljanje - poškodba vojaka med vojaško vadbo - poškodba sluha - okvara sluha zaradi zvočnega udara med streljanjem - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševna bolezen - I. kategorija invalidnosti - delovna nezmožnost - psihiatrično zdravljenje - premoženjska škoda - mesečna renta - tek zakonskih zamudnih obresti
Pri tožniku je diagnosticirana nediferencirana shizofrenija in postshizofrenska depresija, pri čemer so njegove psihične težave nedvomno posledica akutne poškodbe sluha. Stalno šumenje v ušesu, ki je bilo posledica fizične poškodbe, je povzročilo duševno bolezen. Depresivna reakcija na poškodbo se je prelevila v trajno, od realnega dogajanja odmaknjeno doživljanje, kar je povzročilo shizofrensko klinično sliko.
Mesečna renta kot oblika povrnitve materialne škode, z odškodnino za povzročeno nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nima nikakršne zveze, ti dve vrsti odškodnine se ne izključujeta. Gre za samostojni vrsti odškodnin in ne moreta predstavljati neupravičene obogatitve tožnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042428
OZ člen 174, 174/1, 174/2, 179, 179/1, 179/2.
nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - tuja nega in pomoč - premoženjska škoda - katastrofalna škoda - renta - prikrajšanje pri plači - zdraviliško zdravljenje
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je škoda, kot jo je utrpel, katastrofalna. Za katastrofalno škodo gre, kadar se posamezne vrste nepremoženjske škode tako prepletajo, da jih je nemogoče ugotavljati in presojati ločeno.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da so bile počitnice oziroma da je bil odhod na morje priporočen, saj bi moralo biti, da bi bil njegov zahtevek v tem delu utemeljen, tovrstno zdravljenje medicinsko indicirano in zanj potrebno, ne zgolj koristno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041781
OZ člen 131, 131/1, 150, 153, 179.. ZDR-1 člen 179.
zamudna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Stvar je nevarna, če je njena uporaba povezana s povečanim tveganjem. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen OZ), torej toženka. Njene pritožbene navedbe o (delni) oprostitvi odgovornosti (153. člen OZ) niso utemeljene, saj iz tožbenih navedb, ki se štejejo za priznane, ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli prispevala k nastanku škode. Toženka za škodo odgovarja ne le objektivno, ampak tudi krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je stroj slabo vzdrževala, kar je vplivalo na njegovo delovanje, delavcev za varno delo ni izobrazila niti jim ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev.