IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00039600
SPZ člen 206, 206/2, 208, 209, 209/2.. ZFPPIPP člen 282.. ZIZ člen 107, 107/1.
zarubljena terjatev - prepoved razpolaganja z zarubljenim predmetom - odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - veljavnost cesije - ničnost pogodbe o odstopu terjatve - stečaj odstopnika terjatve - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi
V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo "gotov datum"). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov1. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno.
Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so bile odstopljene (predhodno zarubljene) terjatve, ničen, materialnopravno pravilna.
ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo - predlog za ustavitev izvršbe - aktivna legitimacija
Zakonsko besedilo določila prvega odstavka 180. člena ZIZ je jasno in ne pušča razlagalnega prostora za razlago, da je tudi dolžnik tisti, ki je upravičen zahtevati ustavitev nepremičninske izvršbe iz razloga, da ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Le tisti, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, kar pa zagotovo ni dolžnik, saj nima pravice do poplačila. Drugačno stališče v pritožbi je v nasprotju z zakonom. Upoštevanje jasne zakonske ureditve utrjuje načelo pravne države (2. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) in ne nasprotno, kot neutemeljeno meni dolžnik v pritožbi. Tudi kršitev dolžnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ni podana. Poseg v dolžnikovo premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS), pri čemer pa ima upnikov položaj v izvršilnem postopku posebno težo zaradi pridobljenega izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe. Procesno ravnotežje je po pojasnjenem nagnjeno v korist upnika, kar se odraža tudi v zakonski ureditvi, kjer ni upniku z izvršbo dopustno posegati v premoženje dolžnika le, če je poplačilo vnaprej zagotovljeno, ampak že, če ima vsaj določeno možnost priti do poplačila svoje terjatve. Navedena zakonska ureditev v 180. členu ZIZ po pojasnjenem ni namenjena varstvu dolžnika, ampak ureditvi razmerja med upniki z različnim vrstnim redom pravic do poplačila.
OZ člen 131, 135, 164, 168, 378, 378/1. ZPP člen 14, 318, 318/1.
ugodilna zamudna sodba - identično dejansko stanje - vezanost civilnega sodišča na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049543
KZ člen 217, 217/1, 217/2, 254. KZ-1 člen 211, 249. ZDDV-1 člen 87, 87/1, 88, 88/1, 89, 89/1, 140, 141, 142. ZDavP-2 člen 10, 397, 398. ZKP člen 370, 370/1, 371, 371/1-2.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - kaznivo dejanje davčne zatajitve - posebno hudi davčni prekrški - zakonski znaki kaznivega dejanja - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa.
Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja goljufije), seveda ob predpostavki, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki splošnega kaznivega dejanja.
prekinitev pravdnega postopka - smrt pravdne stranke - preklic pooblastila
Glede na to, da je bilo pooblaščencu pok. drugega toženca s strani dedičev preklicano pooblastilo, in glede na to, da ob izdaji izpodbijanega sklepa o prekinitvi pravdnega postopka sodišče prve stopnje še ni imelo podatkov o dedičih pok. drugega toženca, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatka v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se pravdni postopek prekine.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040150
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 372, 373.
konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - alternativni način izvršitve kazni zapora
Ne drži namreč, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot skušata to prikazati obsojenec in njegov zagovornik.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - spor v zvezi s stečajnim postopkom - koneksnost s stečajnim postopkom - prerekanje terjatve v stečajnem postopku - ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prijavljene terjatve - sosporništvo - izključna krajevna pristojnost
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da je spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom. Zato ni dvoma, da so v vzročni zvezi s stečajnim postopkom spori zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve po napotitvi tožnika, čigar terjatev je bila prerekana v stečajnem postopku. Narava spora (zahtevek na plačilo odvetniških stroškov) na tako presojo ne vpliva.
V zvezi s stečajnim postopkom lahko nastanejo po vsebini različni spori, pa vendarle prevlada kriterij koneksnosti, ki zahteva koncentracijo vseh postopkov na območju stečajnega sodišča. Kar se tiče vpliva časovne komponente na izbiro pravil o vrsti postopka, se je glede tega vprašanja novejša sodna praksa poenotila v stališču, da pravilo iz 6. točke 483. člena ZPP velja le za koneksne tožbe, vložene po začetku stečajnega postopka, ne nanaša pa se na pravdne postopke, ki so se začeli pred začetkom stečaja.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00039491
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 271, 272, 272/1, 272/2, 273.. ZJU člen 83, 83/5.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - premestitev na drugo delovno mesto - verjetnost obstoja terjatve - razrešitev s funkcije direktorja
Premestitev tožnika je bila posledica njegove razrešitve po odločbi o razrešitvi z mesta direktorja, to odločbo pa je upravno sodišče odpravilo. Z odpravo odločbe se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. S tem je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bil tožnik z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto. Ker tožnik ni bil razrešen, tudi ne bi smel biti premeščen na drugo delovno mesto. Tožnik je v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe po podanem predlogu izkazal verjetnost, da njegova terjatev obstoji.
Utemeljena je pritožba tožene stranke zoper stroškovni izrek sodbe, saj za priznanih 50 točk za končno poročilo stranki in 20 točk za ugotovitev pravnomočnosti, ni podlage v OT. Glede na ustaljeno sodno prakso so navedena procesna opravila že zajeta v drugih postavkah in jih ni mogoče vrednotiti po Tarifni št. 39. OT za storitve, katerih vrednost ni izrecno določena v tarifi.
obogatitveni zahtevek - pobotni ugovor - litispendenca
Četudi toženec nase prevzema riziko bivanja v statično in konstrukcijsko poškodovanem objektu, kot trdi v pritožbi, to ne more izpodbiti pravilnosti zaključka, da ima od bivanja v predmetnem objektu korist, kot je obrazloženo že zgoraj.
Torej je za obstoj litispendence potrebna poleg identičnega predmeta zahtevka (objektivna identiteta) tudi identičnost strank v postopku (subjektivna identiteta). V obravnavani zadevi je nesporno predmet pobotnega ugovora ista terjatev, ki je že predmet pobotnega ugovora v drugem sodnem postopku, vendar jo v tistem drugem sodnem postopku uveljavlja druga stranka, zato ni podana subjektivna identiteta in tudi posledično ni podana listispendenca pobotnega ugovora.
dolžnost preživljanja otrok - odločba o preživnini - določitev preživnine - znižanje preživnine - življenjski stroški - otroški dodatek - hipoteka - spremenjene okoliščine - nove okoliščine - nova zaposlitev - materialne zmožnosti staršev - potrebe upravičenca do preživnine - nova preživninska obveznost - neplačevanje preživnine - stroški postopka v družinskih sporih
Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.
Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je, da sodišče od ocenjenega zneska potreb ni odštelo otroškega dodatka, ki ga prejema toženkina mati, saj ta ni namenjen zmanjševanju preživninske obveznosti roditeljev.
sodna določitev meje - zadnja mirna posest - lastninski spor - mejni spor - mejni ali lastninski spor - izvrševanje posesti pravne osebe - motenje posesti prek tretje osebe
Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretni zadevi za mejni in ne lastninski spor, saj je sporen mejni prostor, ki sta ga pokazali nepravdni stranki, pri čemer ni sporno lastništvo obeh parcel, temveč je sporen le potek meje med njima. Sama velikost spornega prostora ni kriterij za zaključek, da gre za lastninski spor, in iz spisa ni razvidno, da naj bi bila sporna celotna parcela nasprotnega udeleženca. Predlog predlagateljice meri le na cesto in ne na parcelo nasprotnega udeleženca, prav tako pa sta oba omenjena na naroku na kraju samem pokazala sporno mejo, ki odstopa od katastrske. Povedano drugače, kljub nekoliko večji sporni ploskvi gre še vedno za mejni spor.
Drži, da L. niso stranka tega postopka in somejaši, vendar je v teh konkretnih okoliščinah pravilna presoja, da je posest L. oziroma zadnjo mirno posest nasprotnega udeleženca treba upoštevati v korist predlagateljice in ne nasprotnega udeleženca. Gre namreč za zadnjo mirno posest med mejama, ki jo je nasprotni udeleženec spoštoval oziroma mirno toleriral, pa čeprav je sedaj v sporu z L., za pravilno določeno mejo glede na naravo zemljišč in pomen za oba udeleženca postopka. Povedano drugače, ker predlagateljica ni na tem mestu izvajala neposredne posesti, je pa namen njene parcele bil v zagotovitvi javne ceste lokalnega pomena, vendar so nanjo (na prvotno traso) posestno posegli še L. (tretji, ki tam prebivajo in imajo nepremičnine v bližini sporne meje), za katere ni bilo sporno, da so tudi uporabniki sedanje ceste v posesti nasprotnega udeleženca, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. V tej konkretni situaciji je torej odločilna za določitev meje zadnja mirna neposredna posest nasprotnega udeleženca, medtem ko neposredna posest predlagateljice (pravne osebe javnega prava) ni odločujoča, saj je bil namen njene parcele v zagotavljanju javne rabe, zato je posest L. treba v tem okviru razlagati kot nekakšno obliko posredne posesti predlagateljice. Pri določitvi meje gre torej za pravilno uporabo 77. člena SPZ.
ZPP člen 110. ZIZ člen 38, 38/8, 38c, 38c/1, 38c/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 62, 62/2.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - zahteva za preizkus obračuna - predložitev obračuna - rok za predložitev obračuna izvršitelja - instrukcijski rok - prekluzivni rok
Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok.
ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.
Rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz razloga, ker sodišče ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.
Skozi celotno pritožbo skuša tožeča stranka izkazati napačnost odločitve sodišča, da je sporni znesek tožničinega moža, ki mu je bil izplačan kot odškodnina, potrebno upoštevati kot periodični dohodek in ne kot enkraten obdavčljiv dohodek, kot je to storila tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša, da sporni znesek, ne glede na dejstvo, ali gre za odškodnino ali jubilejno nagrado, po sami vsebini ne more predstavljati periodičnega dohodka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izrecna določba drugega odstavka 13. člena ZUPJS opredeljuje periodične dohodke kot plače, pokojnine, rente in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Enkratna izplačila ne morejo šteti za periodični dohodek. Imanentno periodičnemu izplačilu zneskov je ravno način izplačila zneskov v ponavljajočih se (enakih ali podobnih) časovnih obdobjih. Zato je pravilen zaključek sodišča, da mora ostati neuspešno zavzemanje tožnice, da je potrebno sporno izplačilo šteti kot periodični dohodek.
Izvršitelj sicer mora prevzeti tudi delno plačilo, tovrstno ravnanje pa je potrebno presojati z vidika zahteve, da se dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Če se je dolžnik sam odločil, da plača izvršitelju, namesto neposredno upniku, je sam tudi povzročil stroške prevzema gotovine. Tako ravnanje je lahko protipravno le, če je del nedopustnega dogovora z izvršiteljem o obročnem plačilu ali dolžniku niso predstavljeni stroški, ki zaradi prevzema gotovine nastanejo, o čemer mora izvršitelj dolžnika obvestiti pred prevzemom gotovine (pojasnilna dolžnost).
izredno pravno sredstvo - tožba na razveljavitev sodne poravnave - obvezno zastopanje po odvetniku
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, izjemoma pa jih sme opravljati sama le, če ima opravljen pravniški državni izpit.