ZPP člen 142, 142/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12.
vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - pravočasnost pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - opozorilo na zakonsko posledico opustitve dviga pošiljke
Ker je bil toženec v obvestilu o prispeli sodni pošiljki poučen o fikciji vročitve in opozorjen, da se bo vročitev štela za opravljeno po poteku danega roka za dvig pošiljke, toženčevo stališče, da rok za pritožbo teče od dejanskega prejema pošiljke, ni pravilno.
primernost izvršilnega naslova - obseg izpolnitve obveznosti - dedni dogovor
Pritrditi je pritožbi, da je upnik obseg izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz dednega dogovora, vsebovanega v sklepu o dedovanju, izkazoval s k predlogu za izvršbo ter dopolnitvi tega predloga priloženimi listinskimi dokazili. Ob navedenem ter ob dejstvu, da glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje vseh priloženih listin ni dokazno presojalo, prav tako pa so po podatkih spisa določene listine v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da upnik obsega izpolnitve obveznosti ni izkazal ter da izvršilni naslov zaradi nedoločenosti oziroma nedoločljivosti obsega obveznosti ni primeren za izvršbo.
zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo - neznatna škoda - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Prepoved razpolaganja z desetino denarnih sredstev na računu pomeni poseg v premoženje, ki nikakor ni neznaten. Predlagana omejitev razpolaganja v obravnavanem prmeru tudi po presoji pritožbenega sodišča presega pojem neznatne škode.
Upiranje tožbenemu zahtevku ter prizadevanje za sklenitev sodne poravnave ne izkazujejo namena, da se poskuša tožena stranka na vse načine izogniti plačilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00045450
ZVEtL-1 člen 1. ZPP člen 21.
vzpostavitev etažne lastnine - predlog za vzpostavitev etažne lastnine - namen ZVEtL - pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - stvarne pravice - pravica uporabe - ugotovitev obstoja lastninske pravice - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - nesporna dejstva - sporna dejanska vprašanja - pravno varstvo pravic
Bistvo vsakega civilnega sodnega postopka je zagotoviti strankam varstvo pravic in koristi, ki ga zahtevajo, če so za to izpolnjeni pogoji po materialnem pravu. To bistvo pa bo v konkretnem primeru lažje, hitreje in ceneje uresničeno, če se bo o obeh zahtevkih tožnice odločalo v en(otn)em pravdnem postopku.
Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker je izdalo zamudno sodbo, niso utemeljene. Vprašanje višine dosojene odškodnine je materialnopravno vprašanje. Osrednji pritožbeni očitek se tako nanaša na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje določilo višino nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040150
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 372, 373.
konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - alternativni način izvršitve kazni zapora
Ne drži namreč, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot skušata to prikazati obsojenec in njegov zagovornik.
tožba - vsebina tožbe - identifikacija tožbenega zahtevka - nerazumljiva vloga - nerazumljiva tožba - nepopolna tožba - rok za dopolnitev tožbe - poziv na dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe kot nepopolne - nedovoljene pritožbene novote
Ker tožeča stranka nepopolne tožbe ni dopolnila tako, da bi določno navedla dejstva in dokaze, na katera opira svoj zahtevek, čeprav je bila opozorjena na posledice nedopolnitve tožbe v 15-dnevnem roku od prejema poziva sodišča prve stopnje, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna (peti odstavek 108. člena ZPP).
bistvena kršitev določb postopka - vnaprejšnja dokazna ocena - možnost obravnavanja pred sodiščem
Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
plačilo razlike plače - bistvena kršitev določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
V posledici nejasnega izreka je utemeljena pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljeno izpostavlja tudi zaradi izostanka obrazložitve glede vprašanja upoštevanja dodatka za delovno dobo pri obračunu nadurnega dela. Tožnik je s tem v zvezi uveljavljal upoštevanje delovne uspešnosti (v tem delu mu je sodišče sledilo) in dodatka za delovno dobo, o čemer pa sodba nima razlogov.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - spor v zvezi s stečajnim postopkom - koneksnost s stečajnim postopkom - prerekanje terjatve v stečajnem postopku - ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prijavljene terjatve - sosporništvo - izključna krajevna pristojnost
Odločilno merilo koneksnosti v starejši sodni praksi je bilo, ali odločitev v sporu lahko učinkuje na stečajno maso. Če bi odločitev sodišča lahko kakorkoli vplivala na spremembo obsega stečajne mase je veljalo, da je spor v zvezi s stečajnim postopkom. Novejša sodna praksa pojem povezanosti s stečajnim postopkom razlaga ožje, in sicer tako, da šteje, da mora biti izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljano terjatvijo in stečajnim postopkom. Zato ni dvoma, da so v vzročni zvezi s stečajnim postopkom spori zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve po napotitvi tožnika, čigar terjatev je bila prerekana v stečajnem postopku. Narava spora (zahtevek na plačilo odvetniških stroškov) na tako presojo ne vpliva.
V zvezi s stečajnim postopkom lahko nastanejo po vsebini različni spori, pa vendarle prevlada kriterij koneksnosti, ki zahteva koncentracijo vseh postopkov na območju stečajnega sodišča. Kar se tiče vpliva časovne komponente na izbiro pravil o vrsti postopka, se je glede tega vprašanja novejša sodna praksa poenotila v stališču, da pravilo iz 6. točke 483. člena ZPP velja le za koneksne tožbe, vložene po začetku stečajnega postopka, ne nanaša pa se na pravdne postopke, ki so se začeli pred začetkom stečaja.
ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo - predlog za ustavitev izvršbe - aktivna legitimacija
Zakonsko besedilo določila prvega odstavka 180. člena ZIZ je jasno in ne pušča razlagalnega prostora za razlago, da je tudi dolžnik tisti, ki je upravičen zahtevati ustavitev nepremičninske izvršbe iz razloga, da ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Le tisti, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, kar pa zagotovo ni dolžnik, saj nima pravice do poplačila. Drugačno stališče v pritožbi je v nasprotju z zakonom. Upoštevanje jasne zakonske ureditve utrjuje načelo pravne države (2. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) in ne nasprotno, kot neutemeljeno meni dolžnik v pritožbi. Tudi kršitev dolžnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ni podana. Poseg v dolžnikovo premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS), pri čemer pa ima upnikov položaj v izvršilnem postopku posebno težo zaradi pridobljenega izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe. Procesno ravnotežje je po pojasnjenem nagnjeno v korist upnika, kar se odraža tudi v zakonski ureditvi, kjer ni upniku z izvršbo dopustno posegati v premoženje dolžnika le, če je poplačilo vnaprej zagotovljeno, ampak že, če ima vsaj določeno možnost priti do poplačila svoje terjatve. Navedena zakonska ureditev v 180. členu ZIZ po pojasnjenem ni namenjena varstvu dolžnika, ampak ureditvi razmerja med upniki z različnim vrstnim redom pravic do poplačila.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00039600
SPZ člen 206, 206/2, 208, 209, 209/2.. ZFPPIPP člen 282.. ZIZ člen 107, 107/1.
zarubljena terjatev - prepoved razpolaganja z zarubljenim predmetom - odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - veljavnost cesije - ničnost pogodbe o odstopu terjatve - stečaj odstopnika terjatve - ločitvena pravica na odstopljeni terjatvi
V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo "gotov datum"). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov1. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno.
Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so bile odstopljene (predhodno zarubljene) terjatve, ničen, materialnopravno pravilna.
Izpodbijana odločitev o izločitvi predmetov izvršbe iz postopka, oblikovanju novega spisa in nadaljnega pristopa te zadeve k vodilni zadevi je procesna odločitev sodišča, ki jo sodišče opravi brez predloga strank, na podlagi zakona. Gre torej za institut prisilne narave. Pri izpodbijanem sklepu gre torej za sklep, ki se nanaša na procesno vodstvo, zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00039491
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 271, 272, 272/1, 272/2, 273.. ZJU člen 83, 83/5.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - premestitev na drugo delovno mesto - verjetnost obstoja terjatve - razrešitev s funkcije direktorja
Premestitev tožnika je bila posledica njegove razrešitve po odločbi o razrešitvi z mesta direktorja, to odločbo pa je upravno sodišče odpravilo. Z odpravo odločbe se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. S tem je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bil tožnik z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto. Ker tožnik ni bil razrešen, tudi ne bi smel biti premeščen na drugo delovno mesto. Tožnik je v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe po podanem predlogu izkazal verjetnost, da njegova terjatev obstoji.
ZZZDR člen 124, 124/2. ZSV člen 3, 11, 11/1, 11/1-5, 100, 100/1.
zavezanec za plačilo prispevka - doplačilo storitev institucionalnega varstva - plačilna sposobnost - plačilna sposobnost zavezanca - preživninska dolžnost - preživljanje staršev - spor majhne vrednosti
Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049543
KZ člen 217, 217/1, 217/2, 254. KZ-1 člen 211, 249. ZDDV-1 člen 87, 87/1, 88, 88/1, 89, 89/1, 140, 141, 142. ZDavP-2 člen 10, 397, 398. ZKP člen 370, 370/1, 371, 371/1-2.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - kaznivo dejanje davčne zatajitve - posebno hudi davčni prekrški - zakonski znaki kaznivega dejanja - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa.
Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja goljufije), seveda ob predpostavki, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki splošnega kaznivega dejanja.
delničarjeva pravica do obveščenosti - izpodbijanje sklepa skupščine o prenosu delnic na glavnega delničarja - sodni preizkus primernosti denarne odpravnine - iztisnitev manjšinskih delničarjev - prekinitev registrskega postopka
Pritožbeno sodišče mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), vendar pa - po oceni pritožbenega sodišča - v primeru, ko je bila na skupščini, ki je odločala o prenosu delnic na glavnega delničarja, kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 (kolikor so na skupščini zahtevane informacije povezane z višino same odpravnine), sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati s tožbo po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, marveč se ta kršitev rešuje izključno v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine v skladu z drugim odstavkom, 388. člena ZGD-1. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja namreč ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 358. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). To pa pomeni, da se kontrola primernosti ponujene denarne odpravnine ne izvaja v okviru preizkusa izpodbojnosti skupščinskega sklepa, temveč se izvaja v posebnem nepravdnem sodnem postopku (drugi odstavek 388. člena ZGD-1). Sklep skupščine o izključitvi ostane v veljavi, čeprav ponujena denarna odpravnina ni primerna ali sploh ni bila ponujena oz. ni bila ponujena pravilno. S tem zakon usklajuje interes glavnega delničarja, da se postopek iztisnitve izpelje čim hitreje, in interes manjšinskih delničarjev, da je prenos delnic primerno kompenziran. Poleg tega pa želi takšna zakonska ureditev preprečiti, da bi spori glede višine denarne odpravnine povzročili registrsko zaporo iz 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1 (drugi odstavek 387. člena ZGD-1).