dokazni postopek - kazenska ovadba - kazenska ovadba kot dokaz - dokazna vrednost kazenske ovadbe - nedovoljen dokaz - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kazenska ovadba ni procesno veljaven dokaz (ni pa niti nezakonit dokaz), zato se sodba nanjo ne sme opirati. S tem, ko je sodišče vsebino kazenske ovadbe ne le povzelo, temveč tudi navedlo kot dokazno podlago za sklepanje o vlogi obdolženca v družbi R. d.o.o., je sicer ravnalo v nasprotju z omenjenim stališčem, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila vsebina kazenske ovadbe potrjena s procesno veljavnimi dokazi, zlasti z izpovedbama prič B. B. in C. C. ter listinami spisa, kar vse predstavlja zanesljivo podlago za izrek obsodilne sodbe obdolžencu. Navedba zagovornika, da se izpodbijana sodba pretežno oziroma izključno opira na kazensko ovadbo, zato ne drži.
OZ člen 131, 135, 164, 168, 378, 378/1. ZPP člen 14, 318, 318/1.
ugodilna zamudna sodba - identično dejansko stanje - vezanost civilnega sodišča na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe.
bistvena kršitev določb postopka - vnaprejšnja dokazna ocena - možnost obravnavanja pred sodiščem
Utemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
ZD člen 12, 134. ZDKG člen 5, 7, 8, 11, 14, 21, 23.
izpodbijanje sklepa o dedovanju - nagrada skrbnika - zaščitena kmetija - izplačilo dednega deleža - merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije - sposobnost za delo - dedna transimisija - nujni delež
Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov.
Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.
najemna pogodba - sklenitev najemne pogodbe - najemnik - samostojni podjetnik - najemnik in najemodajalec v eni osebi - kršitev pogodbe - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - škoda - premoženjska škoda
Osrednje vprašanje te pravde je, ali je najemna pogodba, ki jo je sam s seboj sklenil tožnik kot fizična oseba in tožnik kot samostojni podjetnik, lahko podlaga za njegove odškodninske zahtevke proti tožencu. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravni red tega ne omogoča, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Že na tej podlagi je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).
sodna taksa za ugovor - pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - višina sodne takse
Relevantna pravna podlaga (t.j. tar. št. 4021 ZST-1) ne določa sodne takse glede na vrednost spornega predmeta, temveč glede na vrsto opravljenega dejanja (določa znesek sodne takse in ne količnika za odmero sodne takse), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodna taksa v postopku, v katerem se izterjuje nižja denarna terjatev, nižja in da znaša le 33,00 EUR.
ZZZDR člen 124, 124/2. ZSV člen 3, 11, 11/1, 11/1-5, 100, 100/1.
zavezanec za plačilo prispevka - doplačilo storitev institucionalnega varstva - plačilna sposobnost - plačilna sposobnost zavezanca - preživninska dolžnost - preživljanje staršev - spor majhne vrednosti
Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.
odlog izvršbe - odprava nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - izvedba dokazov - opredelitev do dokazov
Glede na spisovne podatke je pritrditi pritožbenim trditvam, da je dolžnik za svoje trditve, s katerimi je utemeljeval predlagan odlog izvršbe, k predlogu priložil številne dokaze. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, pritožba utemeljeno zatrjuje, da jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma se do njih ni vrednostno opredelilo.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo - predlog za ustavitev izvršbe - aktivna legitimacija
Zakonsko besedilo določila prvega odstavka 180. člena ZIZ je jasno in ne pušča razlagalnega prostora za razlago, da je tudi dolžnik tisti, ki je upravičen zahtevati ustavitev nepremičninske izvršbe iz razloga, da ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Le tisti, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, kar pa zagotovo ni dolžnik, saj nima pravice do poplačila. Drugačno stališče v pritožbi je v nasprotju z zakonom. Upoštevanje jasne zakonske ureditve utrjuje načelo pravne države (2. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) in ne nasprotno, kot neutemeljeno meni dolžnik v pritožbi. Tudi kršitev dolžnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ni podana. Poseg v dolžnikovo premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS), pri čemer pa ima upnikov položaj v izvršilnem postopku posebno težo zaradi pridobljenega izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe. Procesno ravnotežje je po pojasnjenem nagnjeno v korist upnika, kar se odraža tudi v zakonski ureditvi, kjer ni upniku z izvršbo dopustno posegati v premoženje dolžnika le, če je poplačilo vnaprej zagotovljeno, ampak že, če ima vsaj določeno možnost priti do poplačila svoje terjatve. Navedena zakonska ureditev v 180. členu ZIZ po pojasnjenem ni namenjena varstvu dolžnika, ampak ureditvi razmerja med upniki z različnim vrstnim redom pravic do poplačila.
ZDR-1 člen 9, 32, 118, 125, 125/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 18.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza - denarno povračilo
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je prepozna odpoved, ki jo je tožena stranka podala ob izteku šestmesečnega poskusnega dela. Stranki sta pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in trajanju poskusnega dela dolžni upoštevati določbe ZDR-1, pa tudi kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca, s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo pa se (razen izjem, ki so točno določene) lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (9. člen ZDR-1). Na ta način zakon omejuje avtonomijo pogodbenih strank, kar pomeni, da tudi poskusno delo v daljšem obdobju kot je predvideno v panožni KP in splošnem aktu tožene stranke, predstavlja pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Neveljavnost takšnega pogodbenega določila predpisuje 32. člen ZDR-1.
Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker je izdalo zamudno sodbo, niso utemeljene. Vprašanje višine dosojene odškodnine je materialnopravno vprašanje. Osrednji pritožbeni očitek se tako nanaša na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje določilo višino nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
ZZRZI člen 40.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 102/1, 103.. ZDR-1 člen 89, 89-/1, 89/1-1, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid
V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.
razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Drugi odstavek 62. člena ZIZ določa, da če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi, nato pa nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00039491
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 271, 272, 272/1, 272/2, 273.. ZJU člen 83, 83/5.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - premestitev na drugo delovno mesto - verjetnost obstoja terjatve - razrešitev s funkcije direktorja
Premestitev tožnika je bila posledica njegove razrešitve po odločbi o razrešitvi z mesta direktorja, to odločbo pa je upravno sodišče odpravilo. Z odpravo odločbe se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. S tem je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bil tožnik z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto. Ker tožnik ni bil razrešen, tudi ne bi smel biti premeščen na drugo delovno mesto. Tožnik je v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe po podanem predlogu izkazal verjetnost, da njegova terjatev obstoji.
delničarjeva pravica do obveščenosti - izpodbijanje sklepa skupščine o prenosu delnic na glavnega delničarja - sodni preizkus primernosti denarne odpravnine - iztisnitev manjšinskih delničarjev - prekinitev registrskega postopka
Pritožbeno sodišče mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti manjšinskim delničarjem tudi na skupščini, ki odloča o prenosu delnic na glavnega delničarja, zagotovljena pravica do obveščenosti iz 305. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), vendar pa - po oceni pritožbenega sodišča - v primeru, ko je bila na skupščini, ki je odločala o prenosu delnic na glavnega delničarja, kršena delničarjeva pravica do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1 (kolikor so na skupščini zahtevane informacije povezane z višino same odpravnine), sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati s tožbo po drugem odstavku 395. člena ZGD-1, marveč se ta kršitev rešuje izključno v postopku sodnega preizkusa primernosti denarne odpravnine v skladu z drugim odstavkom, 388. člena ZGD-1. Sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja namreč ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina iz 358. člena ZGD-1, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna, če ni bila ponujena ali ni bila pravilno ponujena (prvi odstavek 388. člena ZGD-1). To pa pomeni, da se kontrola primernosti ponujene denarne odpravnine ne izvaja v okviru preizkusa izpodbojnosti skupščinskega sklepa, temveč se izvaja v posebnem nepravdnem sodnem postopku (drugi odstavek 388. člena ZGD-1). Sklep skupščine o izključitvi ostane v veljavi, čeprav ponujena denarna odpravnina ni primerna ali sploh ni bila ponujena oz. ni bila ponujena pravilno. S tem zakon usklajuje interes glavnega delničarja, da se postopek iztisnitve izpelje čim hitreje, in interes manjšinskih delničarjev, da je prenos delnic primerno kompenziran. Poleg tega pa želi takšna zakonska ureditev preprečiti, da bi spori glede višine denarne odpravnine povzročili registrsko zaporo iz 1. točke drugega odstavka 590. člena ZGD-1 (drugi odstavek 387. člena ZGD-1).
poroštvena pogodba - zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - pisna pripoznava dolga
Status dolžnika ima vsakdo, ki ima iz določenega materialno pravnega razmerja kakšno (zapadlo) in neporavnano obveznost, ki jo je dolžan izpolniti. Čeprav toženka ni bila pogodbenica Pogodbe za klasični limit in posledično zato tudi ni glavni oziroma osnovni dolžnik, pa je določene obveznosti prevzela s poroštveno izjavo, na podlagi katere je v tem konkretnem primeru tudi pridobila status dolžnika. Ker je toženka ″dolžnica″ tožeče stranke, je njena pripoznava dolga v elektronski pošti z dne 28. 6. 2016 v skladu s 364. členom OZ pravno veljavna izjava volje, ki ima po materialnem pravu določene posledice (povzroča določene pravne učinke) v pravnem prometu, saj toženka ni navedla nobenih drugih okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih bi lahko bila njena izjava pravno neveljavna (izpodbojna ali celo nična).
Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo to listino in njeno vsebino, prav tako pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 364. člena OZ, ko je presodilo, da je toženka v izjavi, dani po elektronski pošti dne 28. 6. 2016, ki jo je podala kot V. K., porok pri najetju limita za podjetje T. d.o.o., in s katero je potrdila, da bo vse stroške vezane na limit pravne osebe, kot porok poravnala v obrokih najkasneje do 31. 10. 2016, in predlagala, da se naj zadeva uredi izvensodno, brez vnovčevanja menic, saj bi se ji s tem povzročila nepopravljiva škoda, nedvoumno, jasno in razumljivo potrdila svoj dolg kot poroka iz naslova Pogodbe za klasični limit, pa tudi, da je s to izjavo ta svoj dolg tudi pripoznala in to v celotni višini prevzete obveznosti s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, saj iz njene izjave povsem jasno izhaja konkreten dolg, ki ga potrjuje, t.j. dolg iz naslova njenega poroštva v zvezi s Pogodbo za klasični limit, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo T. d.o.o. dne 22. 1. 2015, pa tudi obseg (višina) dolga, na katerega se nanaša, t.j. ves dolg pravne osebe iz te pogodbe, saj pripoznave ni omejila le na del tega dolga.
Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 364. člena OZ, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zaradi navedene pripoznave dolga toženke z dne 28. 6. 2016, dne 29. 6. 2016 zastaranje začelo teči znova in da tako terjatev tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila dne 5. 12. 2018, še ni zastarala.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodninska odgovornost države - odmera odškodnine - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva
V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe ZOR.