izločitev dokazov - privilegirana priča - obdolženec - pravni pouk - izjave obdolženca v davčnem postopku
Prvostopenjsko sodišče je zaradi dejstva, da je B. B. v postopku zoper A. A. imela status privilegirane priče, pred tem pa je v postopku bila tudi sama obdolženka, podala obremenilne izjave, zmotno ocenilo, da je potrebno listine, v katerih so bile povzete njene izjave, iz spisa izločiti. Kasnejša sprememba statusa obdolženca v pričo oz. v privilegirano pričo, nima zakonske podlage za oceno o nedovoljenosti tako pridobljenih izjav - dokazov. Po oceni višjega sodišča je pravni pouk, dan B. B. kot obdolženki, v celoti varoval ne le njene interese, pač pa tudi interese soobdolženca. Podajanje zagovora je bila njena odločitev, zato je tudi zagovor, tako kot je bil pač podan, predmet dokazne presoje ne le sam zase, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki bodo izvedeni v postopku zoper obdolženega A. A. Pravice sedaj obtoženega A. A. so bile tako že doslej varovane ne le s pravnim poukom, danim B. B. kot obdolženki, pač pa tudi s tem, da je imel možnost tudi sam obdolženko zasliševati o izjavah, ki jih je ta podajala.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1. OZ člen 579.
spor majhne vrednosti - posodbena pogodba - vračilo stvari - povrnitev stroškov - nadomestitev vrednosti stvari - odškodninska odgovornost pogodbenika - pasivna legitimacija - aktivna legitimacija - stvarna legitimacija - zavezanec iz pogodbenega razmerja - ugotavljanje pasivne legitimacije - ugovor pasivne legitimacije - trditvena podlaga - prekoračitev trditvene podlage strank - razpravno načelo - možnost učinkovite obrambe
S tem, ko je sodišče prve stopnje preseglo tožničino trditveno podlago, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Mora ji torej biti dana možnost, da tudi sama ponudi ustrezne trditve in dokaze. Če sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe.
spor zaradi motenja posesti - posestno varstvo - sodno varstvo posesti - materialni rok - prekluzivni rok za tožbo - subjektivni rok za vložitev tožbe - objektivni rok za vložitev tožbe - ponavljajoče se motilno dejanje - prepozna tožba - neutemeljena začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve
Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezan je na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. Ker je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, je vložena prepozno.
Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042043
ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - terjatev za dobavo električne energije - uporaba poslovnega prostora - relativnost obligacijskega razmerja
Pritožnica trdi, da je tožeča stranka sama postavila pogoj, da se prostor izprazni in tudi ni upoštevala vložkov tožene stranke za preureditev prostora. S tem pritožnica očitno misli na lastnika poslovnega prostora in ne na tožečo stranko, ki je le dobaviteljica električne energije. Ker se pogodbenega odnosa med tožečo in toženo stranko ne tičejo, so te pritožbene trditve neutemeljene. Tudi sicer pa pritožnica z njimi napada dejansko stanje izpodbijane sodbe, kar v tem postopku ni dovoljeno.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izvršba na podlagi verodostojne listine - plačilni nalog - pozivni sklep - vročitev s fikcijo - vročitev pravni osebi - osebna vročitev - rok za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - vročilnica kot javna listina - začetek teka roka za plačilo sodne takse - kršitev pravice do izjave
Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo o prispelem pisanju. Fikcija vročitve v primeru, ko naslovnik pisanja v 15-dnevnem roku ne dvigne, nastopi že s samim potekom časa in seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se zagotavlja zgolj večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub nadomestni vročitvi res seznanil s pisanjem.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3, 53, 62, 62/4.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pridržanje - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - soglasje - strinjanje z zadržanjem na zdravljenju - ustavitev postopka - postopek za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - nujni primer - omejitev svobode gibanja
Iz poteka postopka in tudi iz samega zapisnika z dne 14. 12. 2020 je razvidno, da pridržana oseba ni podala soglasja. Postopek bi bil v primeru podanega soglasja s strani pridržane osebe, ustavljen, kar pa se seveda ni zgodilo, kar še dodatno potrjuje, da se je postopek vodil upoštevaje, da pridržana oseba soglasja za zdravljenje ni podala (četrti odstavek 62. člena ZDZdr).
nedovoljena pritožba - sodna poravnava - pravni interes za pritožbo
Pravni interes za odločitev o pritožbi mora biti podan vse do odločitve višjega sodišča o pritožbi. Ker pritožnica zaradi sklenjene sodne poravnave nima več pravnega interesa za pritožbo, je taka pritožba postala nedovoljena.
ZST-1 člen 34, 34/1, 34/4. ZPP člen 105.a, 105.a/3, 142, 142/7.
izdaja plačilnega naloga enemu od sospornikov - plačilo sodne takse - fikcija umika pritožbe
Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik (v levem zgornjem kotu, pod navedbo sodišča in nad podatki, ki opredeljujejo predmetni spor) naveden le eden od tožencev, ki so v sporu navadni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga vsem tožencem. Dejstvo je, da se naslovnik plačilnega naloga lahko odloči, da z opustitvijo plačila sodne takse procesno ne bo (več) aktiven, kar pa ne more imeti za posledico fikcijo umika pritožbe tudi za ostale tožence. Da to velja celo za enotne sospornike, je VS RS zavzelo stališče v odločbi III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. Na raztezanje sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (fikcija umika pritožbe) na drugega toženca ne vpliva niti okoliščina, da je bil sporni plačilni nalog, ki je bil naslovljen (le) na prvo toženko, vročen skupnemu pooblaščencu tožencev. Velja sicer, da je vročitev opravljena osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (sedmi odstavek 142. člena ZPP), vendar ni mogoče sprejeti stališča, da je (zaradi tega) poleg prve toženke taksni zavezanec tudi drugi toženec. Slednji namreč v skladu s prvim in četrtim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bil pozvan na plačilo sodne takse niti opozorjen na posledice njenega neplačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081577
OZ člen 6, 6/1, 372. ZPotK člen 7, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - vsebina kreditne pogodbe - dopustnost podlage - valutno tveganje - valorizacija denarnih obveznosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nejasna določila pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Poglavitno vprašanje je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjenimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo. Prvo sodišče je ustrezno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Te je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16, na katero se pravilno sklicuje prvo sodišče). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so določila kreditnih pogodb ter besedilo izjav tožnikov jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenih dvomov o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR v razmerju do CHF in/ali zvišanja obrestne mere CHF LIBOR ter da so ta določila pogodb in izjave tožnike opozorili tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. S tem v zvezi je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Izjave tožnikov o prevzemu navedenih tveganj so zato morale temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženkinih delavcev tožnikom o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožniki kot povprečno skrbni potrošniki morali imeti specialna finančna znanja za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj, kot zmotno trdijo pritožniki. Razlika med kreditom v EUR in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje policije - policijska pooblastila - naloge policije - prekoračitev policijskih pooblastil - protipravno ravnanje - strokovni prijem - sorazmernost prisilnih ukrepov - pritožba zoper delo policista - zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode
Ravnanje policistov ob škodnem dogodku ni bilo protipravno. Tožnik je utrpel poškodbe na obrazu med uporabo prisilnih sredstev ob prijetju, in sicer zaradi dveh ali treh udarcev policista z roko, s pestjo ali komolcem, vendar so bili ti udarci policista nenamerni, način izvedbe strokovnih prijemov (davljenje in ključ na komolcu s podiranjem na tla) pa glede na okoliščine konkretnega primera zakonit in sorazmeren, tako da policijska pooblastila niso bila prekoračena. Izvedba prisilnih ukrepov je bila nujna za dosego cilja – tožnikovo prijetje, saj je obstajal sum, da sodeluje pri vlamljanju in poškodovanju vrtnih ut.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekinitev postopka - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti - pravica do izjave v postopku - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - tožba zaradi molka organa
Vrhovno sodišče je z omenjenim sklepom pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da v konkretni zadevi ni nastopil molk organa, ker prekrškovni organ v konkretni zadevi glede na določbe ZUP ni imel dolžnosti izdati zavrnilne odločbe, saj stranka ni zahtevala spremembe ali izdaje potrdila o pravnomočnosti, temveč razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tega instituta pa ZUP ne pozna. Vendar pa je pojasnilo tudi, da je vprašanje vročitve plačilnih nalogov storilki treba obravnavati v okviru pravnih sredstev v prekrškovnem postopku in da potrdilo o pravnomočnosti temelji na ugotovitvi, da sta bila plačilna naloga vročena storilki, a tako potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje in mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev, zaradi česar poseg v potrdilo o pravnomočnosti ni nujni pogoj za varstvo pravic in obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi storilki ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, ker vročitev ni bila (pravilno) opravljena (glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020).
Upoštevajoč tako obrazložitev bi kljub pravnomočnosti sklepa o zavrženju storilkine tožbe zaradi molka organa v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nadaljevanje postopka bilo preuranjeno, saj iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali je storilka oz. njena zagovornica ravnala v skladu s povzetimi pojasnili Vrhovnega sodišča RS. Tega pa zagovornica v pritožbi niti ni mogla navajati, saj je pritožba zoper izpodbijani sklep bila vložena 8. 6. 2020, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan 25. 11. 2020. Tako se zagovornica ob vložitvi pritožbe ni imela možnost opredeliti do tega za odločitev v konkretni zadevi relevantnega dejstva.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - povrnitev pravdnih stroškov - izpolnitev zahtevka - izpolnitev obveznosti s strani tretjega - solidarni dolžnik - solidarna obveznost - navadno sosporništvo
Za odločitev o toženkini zahtevi za povrnitev stroškov je pomembno dejstvo, da tožbenega zahtevka ni izpolnila ona, ampak tretji.
Izpolnitev solidarnega dolžnika se ne šteje za toženkino izpolnitev. Solidarni dolžniki, ki jih tožnik zajame z eno tožbo, so navadni sosporniki (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) in zato vsak v samostojnem procesnem razmerju do tožnika (195. člen ZPP). Izpolnitev enega od njiju je zato pomembna le v razmerju med tožnikom in tistim od tožencev, ki je izpolnil zahtevek, ne pa tudi v razmerju med tožnikom in ostalimi toženci.
preživninska obveznost - določitev višine preživnine - sprememba višine preživnine - preživninske zmožnosti staršev - pridobitne sposobnosti zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena - denarna socialna pomoč - kreditna obveznost staršev - skrb za varstvo in vzgojo - vpliv stikov na preživninsko breme
Po ustaljeni sodni praksi se denarnih socialnih transferjev – v konkretnem primeru denarne socialne pomoči – ne upošteva kot sestavnega dela dohodka preživninskega zavezanca.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja neenakovrednost položaja, v katerega naj bi starša postavilo sodišče prve stopnje. Od njega (toženca) se pričakuje prispevek k preživljanju tožnikov po vseh njegovih pridobitnih zmožnostih, ni pa izraženo enako pričakovanje v razmerju do zakonite zastopnice tožnikov. Takšna ocena je zmotna in posplošena. Toženec prezre, da je celotna skrb za vzgojo mladoletnih sinov na zakoniti zastopnici, saj on stikov z otrokoma niti nima.
Tožnika sta izkazala, da njuna zakonita zastopnica s kreditom rešuje njihov stanovanjski problem, zato se je upošteval pri oceni njenih (nižjih) preživninskih zmožnosti. Toženec pa ni dokazal, da bi z najemom kredita reševal svoj stanovanjski problem in ni predložil nikakršnih dokazov v zvezi s porabo kredita, zato ga sodišče prve stopnje pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti utemeljeno ni upoštevalo.
Zakonita zastopnica tožnikov je razpolagala z nižjimi dohodki, na njej je bilo tudi celotno breme vzgoje in varstva mladoletnih sinov, kar se mora odraziti v porazdelitvi preživninskega bremena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00041967
ZP-1 člen 192b, 192č.
nadomestni zapor - relevantne okoliščine - dovoljeni pritožbeni razlogi - nadomestitev globe z delom v splošno korist
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi lahko izvršitev nadomestnega zapora imela za posledico prenehanje delovnega razmerja in pritožbenim predlogom, da naj se plačilo globe nadomesti z delom v splošno korist, pa pritožbeno sodišče poudarja, da to sicer ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga glede na določbe 192. č člena ZP-1, vendar v vednost storilcu pojasnjuje, da je storilec bil že v obvestilu o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora z dne 10. 8. 2020 obveščen tudi o tem, da lahko v izjavi predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist skladno z določbo 192.b člena ZP-1.
ZPP člen 8, 343. DZ člen 290. ZZZDR člen 129, 129a.
višina preživnine - preživninska zmožnost - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - potrebe preživninskega upravičenca - stroški življenjskih potreb otroka - največja otrokova korist - žepnina - plačevanje kreditne obveznosti - oddajanje premoženja v najem - določitev preživninske obveznosti preživninskemu zavezancu - polnoletnost nastopila med postopkom - prenehanje pravic in dolžnosti zakonitega zastopnika - zavrženje pritožbe
Toženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je A. A. postala polnoletna, zato tožnica pritožbe z dne 21. 11. 2019 v njenem imenu ni več mogla vložiti. Z A. A. polnoletnostjo je tožnici prenehala funkcija zakonite zastopnice. Zato bi lahko pritožbo zoper sodbo – ta ji je bila vročena – vložila le A. A. Iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi A. A. za vložitev pritožbe pooblastila odvetnika, ki zastopa tudi tožnico. Zato je bilo treba v skladu z določbo 343. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na A. A., zavreči.
Preživnina se določi upoštevaje potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri mora sodišče upoštevati otrokovo korist, saj mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega duševnega in telesnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in druge posebne potrebe otroka.
Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožnica ni izkazala, da bi izpodbijani vpis kršil njeno lastninsko (ali drugo stvarno) pravico in je prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključilo, da ni podana tožničina aktivna (stvarna) legitimacija ter je zahtevek posledično pravilno zavrnilo. Stranka je namreč stvarno legitimirana, če je nosilka pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor, kar pa tožnica v konkretnem postopku glede na zgornjo obrazložitev pritožbenega sodišča ni, zato je potrebno zahtevek po izbrisni tožbi zavrniti.
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - plačilo globe - dokazilo o plačilu
Sodišče prve stopnje je nato storilcu z dopisom z dne 8. 10. 2020, ki je storilcu bil vročen 23. 10. 2020, storilcu poslalo v vednost pojasnila pristojnega organa države izdaje in ga pozvalo naj v roku 8 dni odgovori na navedbe pristojnega organa države izdaje. Na ta dopis storilec ni odgovoril niti do 20. 11. 2020, ko je sodišče prve stopnje pritožbo odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Ob takem procesnem dejanskem stanju ni mogoče šteti, da je storilec s pritožbi priloženim potrdilom o plačilu izkazal, da je poravnal z odločbo pristojnega organa države izdaje njemu izrečeno globo in stroške in so pritožbene navedbe, da je globa bila že plačana, neutemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041883
ZZK-1 člen 243, 244. ZIZ člen 238. OZ člen 40, 40/3. ZPP člen 286, 286/1, 286/3, 337, 337/1.
izbrisna tožba - neveljavna vknjižba - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe - ničnost darilne pogodbe - zahteva za varstvo zakonitosti - nedopusten nagib - nedopustna kavza - neodplačna pogodba - dobra vera - vpis lastninske pravice - dokazna prekluzija
Glede na pravnomočno sodbo, po kateri je bila tožnica z drugim tožencem dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, je drugi toženec z darilno pogodbo z dne 7. 6. 2004 lahko prosto razpolagal s kupljenim stanovanjem. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi se drugemu tožencu pred 1. 7. 2004, ko je bil (na podlagi pravnomočne sodbe in darilne pogodbe) izveden (direktni) vpis lastninske pravice na prvo toženko, lahko porodil dvom o tem, da je dejanski lastnik stanovanja, glede katerega je sklenil darilno pogodbo, oziroma da se je zavedal, da lahko naknadno odpade pravna podlaga za njegovo lastništvo stanovanja.
Okoliščine, nastale od leta 2006 dalje (ko je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti), ne kažejo na namen tožencev pri sklenitvi darilne pogodbe v letu 2004. Te okoliščine za izpodbijano odločitev niso pravno pomembne. Odločilno je vprašanje dobre vere tožencev do 1. 7. 2004, ne pa v letu 2006 in kasneje.
Ker tožnica ni uspela dokazati, da je drugega toženca k sklenitvi darilne pogodbe s prvo toženko vodilo izogibanje posledici morebitnega tožničinega uspeha z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni uspela dokazati zatrjevane ničnosti darilne pogodbe.
voznik - pravna oseba - solidarna odgovornost - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - odgovorna oseba
Solidarna odgovornost cestninskih zavezancev za plačilo cestnine pomeni, da vsak od njih odgovarja za plačilo cestnine, ki je civilnopravna obveznost. Solidarna odgovornost za prekrške po naravi stvari ne obstaja, saj lahko vsak odgovarja le za tisto kršitev zakona, ki jo je storil sam in je zanjo tudi subjektivno odgovoren.
V kolikor je prekršek storjen z motornim vozilom, ki je last pravne osebe in je ta tudi uporabnica elektronskega cestninjenja, je lahko poleg pravne osebe za istovrstni prekršek kaznovana le še odgovorna oseba te pravne osebe, voznik kot posameznik pa bi lahko bil kaznovan le v primeru, če bi bil uporabnik elektronskega cestninjenja kot posameznik torej fizična oseba.
Pritožnik trdi, da državno tožilstvo ni predlagalo podaljšanje pripora na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, ki velja na splošno za podaljševanje pripora največ za dva meseca. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da "gre za saniranje napak" tožilstva in posledično za kršitev 16. člena ZKP, po katerem naj bi imela obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Iz same vsebine predloga za podaljšanje pripora, ki ga je okrožno državno tožilstvo podalo skupaj z obtožbo, je namreč razvidno, da državno tožilstvo predlaga podaljšanje pripora po vloženi obtožbi, pri čemer je očitno po pomoti citiralo napačno določilo ZKP-ja. Ker predlog državnega tožilstva vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tak predlog, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga je vzelo v obravnavanje. Sicer pa pritožnik v pritožbi niti ne navaja kako naj bi citirana kršitev določb ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato njegove pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.