KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040534
KZ-1 člen 99, 99/9, 99/9-1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 95, 95/1, 306, 307, 308, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/10, 371/2, 385, 386, 391. ZNPPol člen 19.
tatvina - mala tatvina - obvezna navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - predlagalni delikt - državni tožilec - prepoved reformatio in peius - prepoved spremembe na slabše - pravica do obrambe - zaslišanje oškodovanca - zaslišanje prič v tujini
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog.
trpinčenje na delovnem mestu - verbalno nadlegovanje - obstoj protipravnosti
Ni mogoče slediti argumentaciji, da je povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi, ki sicer načeloma ni primeren način komunikacije s podrejenimi, dopustno, če se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. V sodbi št. VIII Ips 19/2020, ki se sicer nanaša na očitke o šikaniranju podrejene s strani delavke, ki ji je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Presodilo je, da je kričanje povsem neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega ter da ni mogoče zanemariti, da je bila podrejena ob tem prizadeta in ponižana. Dalje je upoštevalo, da je bila tožnica hierarhično višje od trpinčene delavke ter da je tožnica v razmerju do nje nastopala s pozicije moči. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče še poudarilo, da je komuniciranje tožnice s podrejeno v obliki kričanja in očitkov glede nedela povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.
Neprimerna komunikacija ne postane sprejemljiva, če se podrejeni delavec skuša upreti verbalnim napadom.
Pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca.
stečajni postopek - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - pritožba stečajnega upravitelja - nagrada stečajnega upravitelja - nadomestilo za razdelitev posebne razdelitvene mase - odmera nadomestila - višina nadomestila - sorazmeren del - znesek unovčene stečajne mase
Ne drži pritožnikov očitek, da naj bi sodišče prve stopnje k znesku že odmerjenih nadomestil prištelo še nagrado za unovčenje in razdelitev zneska 544,75 EUR v višini 19,94 EUR. Višje sodišče po pregledu dokumentacije v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila pravilno upoštevalo (seštelo) vsa do izpodbijanega sklepa odmerjena nadomestila (41.618,51 EUR) in jih nato pravilno odštelo od zneska nadomestil, ki bi upravitelju pripadala za celoten znesek unovčenega premoženja, ki je na voljo za razdelitev upnikom (43.597,77 EUR, temu izračunanemu znesku pa pritožnik ni nasprotoval). Ker nadomestilo za razdelitev unovčenega premoženja v znesku 544,75 EUR še ni bilo odmerjeno, ga sodišče prve stopnje seveda ni upoštevalo pri ugotavljanju višine odmerjenih nadomestil. Znesek odmerjenega nadomestila (1.979,26 EUR) je tako pravilno izračunan.
odškodninska odgovornost delavca - potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da so podane vse predpostavke za obstoj tožnikove odškodninske odgovornosti, tožencu utemeljeno naložilo povračilo škode v višini razlike med izplačanimi potnimi stroški in stroški, ki bi mu pripadali za prihod na delo in odhod z dela na sporni naslov.
vrnitev stroškov izobraževanja - specializacija - zdravstvene težave
Ob pomanjkanju zmožnosti za opravljanje specializacije, ki je posledica toženčevih zdravstvenih težav, je utemeljena presoja, da specializacije ni prekinil iz neupravičenih razlogov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040357
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 399, 399/2, 399/2-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. KZ-1 člen 251, 251/3.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - potek preizkusnega obdobja - kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - izbris iz kazenske evidence - pogoji za izbris obsodbe - zakonska rehabilitacija - kaznivo dejanje zoper pravni promet - znaki kaznivega dejanja - objektivni elementi kaznivega dejanja - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Vsekakor je treba v primerih, kot je obravnavani (ko gre za pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje ponareditve listin iz 25. poglavja KZ-1), skrbno obrazložiti, zakaj tudi kaznivo dejanje, ki sicer ni uvrščeno v 23. ali 24. poglavje KZ-1 (kazniva dejanja zoper premoženje ali gospodarstvo), predstavlja kaznivo dejanje, ki je ovira za odpust obveznosti. Pri odločitvi je prav tako pomembna vsebina obsodilne sodbe, iz katere izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki so tudi potrebni za pravilno presojo.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
prenos krajevne pristojnosti - okrajno sodišče - drugi tehtni razlogi
Razlog, ki ga predlagateljica v novem predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, po oceni višjega sodišča izpolnjuje pogoj iz določbe prvega odstavka 35. člena ZKP in sicer, da so za prenos krajevne pristojnosti podani drugi tehtni razlogi: združitev in enotno obravnavanje dveh kazenskih zadev po dveh zasebnih tožbah iste zasebne tožilke zoper isto obdolženko, zaradi istih kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 700/2018.
ZDR-1 člen 126, 128, 200, 200/1, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega.
Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka, saj v določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00041384
ZPP člen 270, 270/1, 270/1-12, 270/3, 363, 365.. ZST-1 člen 12, 12/3.
predlog za obročno plačilo sodne takse - dopolnitev predloga
Ker zoper pozivni sklep, s katerim sodišče stranko pozove k dopolnitvi predloga za obročno plačilo, po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe, je bilo treba tožnikovo pritožbo skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZPP zavreči.
ZKP člen 3, 3/1, 5, 5/3, 83, 83/1, 83/2, 83/3, 227, 227/2, 238, 240, 240/2. URS člen 27, 29, 29-4.
izločitev dokazov - kolizija pravic - preiskava - zaslišanje obdolženca kot priče - obdolženec kot priča - nedovoljen dokaz - zapisnik o zaslišanju - pravica do obrambe - obdolženčeva pravica do molka - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - domneva nedolžnosti - pravna jamstva v kazenskem postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denarno kaznijo, če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti (drugi odstavek 244. člena ZKP), kriva izpovedba priče pa predstavlja kaznivo dejanje (284. členu KZ-1). Z izločitvijo obdolženčevih izjav je bilo tako zagotovljeno spoštovanje navedenih obdolženčevih jamstev v predmetnem kazenskem postopku.
Teh jamstev ne more nadomestiti niti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, kot to zmotno meni pritožnica. Ta pouk ne zagotavlja pravice do molka, temveč daje priči zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice, v preostalem pa je priča dolžna izpovedati po resnici.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti
Praviloma gre pri zmanjšanju življenjske aktivnosti za obliko škode s trajnim prikrajšanjem. Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Denarna odškodnina se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
ZZRZI člen 40.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103.. ZDR-1 člen 89, 89-/1, 89/1-1, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid
V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.
ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12b, 12b/1. ZPP člen 212, 337, 337/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - premoženje pravne osebe - kratkoročne terjatve - zadnje letno poročilo - javno objavljeni bilančni podatki - težje unovčljivo premoženje - nedovoljene pritožbene novote
Premoženje pravne osebe, kot izhaja iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1, lahko sestavljajo tudi terjatve. Kratkoročne poslovne terjatve v skladu z računovodskimi pravili predstavljajo sredstva pravne osebe, ki so praviloma izterljiva v krajšem obdobju (do enega leta).
Naloga stranke v postopku odločanja o taksni oprostitvi je ravno v izkazu odsotnosti sredstev, ki bi stranki omogočala plačilo sodne takse brez ogrožanja njene dejavnosti. V ta namen mora zato pojasniti premoženjske razmere, vendar konkretizirano in z zadostno mero skrbnosti ter jih nenazadnje tudi dokazati, česar pa tožeči stranki, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče, v tem postopku ni uspelo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041092
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 309, 309/1, 310. ZTLR člen 22, 24, 25, 26. ZPP člen 350, 350/2, 355, 355/2. ZZZDR člen 59, 59/2.
skupno premoženje zakoncev - vlaganja v tujo nepremičnino - izviren način pridobitve lastninske pravice - prispevek zakonca - skupna denarna sredstva zakoncev - posebno premoženje zakoncev - funkcionalno zemljišče k stavbi - nova stvar - skupna gradnja v času zakonske zveze - gradnja na tujem - vložek posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje - sodni izvedenec - stečajni postopek - osebni stečaj - izločitvena pravica
Pri gradnji zakoncev gre za skupno odločitev lastnika zemljišča in graditelja, ki se odraža tudi v skupnem prispevanju obeh h gradnji. V sodni praksi se je zato oblikovalo stališče, da je treba navedeno določbo razlagati v povezavi z 22. členom ZTLR o nastanku nove stvari. Po svojem jezikovnem pomenu so določbe sicer veljale le za premičnine, a so omogočile ustreznejše vrednotenje skupne odločitve za gradnjo s prispevki vsakega od zakoncev in njunimi skupnimi prispevki, ki jih v končno nastali (novi) stvari ni bilo več mogoče ločiti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da se morebitni večji vložek lastnika zemljišča ovrednoti v opredelitvi deležev vsakega od zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Za dokaz o obstoju skupne lastnine na nepremičninah, na katerih stoji hiša, torej ni bil potreben dokaz z izvedencema gradbene in geodetske stroke.
Sodišče se ni izreklo o vseh dejstvih, pomembnih za presojo, ali je nastala nova stvar. V primeru pritrdilnega odgovora bo za odločitev o toženčevem ugovoru višjega deleža na skupnem premoženju pomembno, kolikšni so bili vložki posebnega premoženja v skupno premoženje in v kakšnem razmerju sta zakonca v celotnem obdobju skupnega življenja prispevala k upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR)
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za vložitev predloga - materialni rok - vrnitev v prejšnje stanje - nedovoljen predlog
Res je sicer, da predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče vložiti oz. obravnavati pred pravnomočnostjo sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar je postopek za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja poseben postopek za izrek prekrškovne sankcije oz. ukrepa, ki ga predpisuje tretji odstavek 22. člena ZP-1 in se konča s pravnomočnostjo sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Postopek v zvezi s predlogom za odložitev izvršitve tega ukrepa pa je (kot izhaja že iz samega poimenovanja odložitev izvršitve) postopek v zvezi z izvrševanjem že pravnomočno izrečenega ukrepa.
V zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve, kar je v konkretnem primeru, ko gre za vročanje pravni osebi, izpolnjeno že s tem, da je pravni osebi pošiljka poslana na naslov, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije in da ima pravna oseba na tem naslovu hišni predalčnik.
Če bi sledili stališču pritožnikov (da ima pridobitelj za nazaj pravico uveljavljati vse korporacijske pravice iz poslovnega deleža, tudi uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, na katero naj ne bi bil pravilno vabljen oziroma na kateri naj ne bi bila upoštevana njegova glasovalna pravica, saj bi takšno pravico imel, če bi bil že v času izvedbe skupščine vpisan v sodni register), bi poleg (spremenjene) določbe prvega odstavka 482. izničili tudi namen (istočasno spremenjene) določbe prvega odstavka 509. člena ZGD-1, v skladu s katero je sklic skupščine pravilen, če jo poslovodja skliče s priporočenim pismom, ki ga pošlje vsem družbenikom, ki so na dan skupščine vpisani v sodni register. Takšno postopanje sodišča, ki je v direktnem nasprotju z jasno zakonsko določbo prvega odstavka 509. člena ZGD-1, pa ni dopustno.
Na dlani je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve), da prvi odstavek 482. člena ZGD-1 določa neizpodbojno domnevo (ne predvideva, da bi bilo mogoče dokazovati drugače) glede časovnega trenutka, od katerega prenos poslovnega deleža učinkuje v razmerju do družbe in od katerega pridobitelj poslovnega deleža v razmerju do družbe velja za družbenika. Da sta predhodno citirani določbi ZGD-1 jasni in ne dopuščata drugačne razlage, pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve. Glede na takšno zakonsko ureditev torej ni sprejemljiva teza pritožnikov o učinkovanju pravic za nazaj, ki bi (lahko) vplivala na zakonitost sklica in izvedbe skupščine družbenikov. Sodišče druge stopnje v tem kontekstu povzema tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 22 obrazložitve.
ZPrCP člen 106, 106/3. ZMV-1 člen 16, 16/5, 25, 25/6.
vožnja pod vplivom psihoaktivnih snovi - vpliv psihoaktivnih substanc - odgovornost za prekršek - vozniško dovoljenje kot listina
Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek.
Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično.
Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v cestnem prometu.