škoda - pogajanja - krivda za odstop od pogajanj - nesklenitev pogodbe - razlogi za nesklenitev
Tožena stranka je kljub dogovoru s tožečo stranko, da bo ta po pridobitvi posla s tujim investitorjem izvajala projektantska dela in bosta ceno za ta dela določili skupno in kljub že doseženem dogovoru o obsegu del in okvirni ceni v razponu 150.000,00 do 180.000,00 EUR, ter pogajanjih o dokončni ceni, od sklenitve posla s tožečo stranko brez utemeljenega razloga odstopila in s tem tožeči stranki povzročila škodo.
Upoštevaje določilo tretjega odstavka 20. člena OZ, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vso škodo, ki je tožeči stranki nastala v zvezi s sodelovanjem pri pridobivanju posla tožene stranke s končnim investitorjem, ki jo je tožeča stranka podrobno specificirano uveljavljala, tožena stranka pa višine te pritožbeno ne izpodbija.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019, odločilo enako kot v prvem postopku s sodbo opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017, s katero je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 in ustavitvi izplačevanja te dajatve z dnem 5. 4. 2016, zavrnilo. Navedeno pomeni, da ne sodba z dne 5. 7. 2019 potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 30. 10. 2019 in ne odločbi z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 1. 2018, nista bili v ničemer spremenjeni, razveljavljeni oziroma odpravljeni in na odločbi o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ni imelo nikakršnega vpliva, saj sta še nadalje ostali v veljavi, kot sta bili ob izdaji odločb z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 in ob odločanju Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z odločbama z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - nova dejstva in okoliščine - dokazno breme - prikriti preiskovalni ukrepi - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa
Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je o vsebinsko enakih predlogih za izločitev dokazov tekom postopka že bilo pravnomočno odločeno ter bi bilo primarno ponovne (identične) predloge za izločitev dokazov, zavreči. Ob takem stanju stvari je namreč breme na strankah, da navedejo nova dejstva in okoliščine, ki še niso bile predmet vsebinske presoje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 ter odredbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, ter zapisniki o kazenskih ovadbah, sestavljeni na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in v prostorih PU Celje (z dne 4. 7. 2012, 5. 7. 2012 in 6. 7. 2012). Gre namreč za listine, ki dokazujejo, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le-to tudi dejansko storjeno.
Kot rečeno je lahko izločeno le tisto, kar je izšlo iz protipravnega ravnanja državnega organa in ne tisto, kar naj bi to ravnanje sestavljalo.
Poleg navedenega je treba v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na doktrino sadežev z zastrupljenega drevesa iz predloga za izločitev dokazov še opozoriti, da po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pri tem je najprej na predlagatelju, da pove, kaj je zastrupljeno drevo in kaj sadež, ter navede vzročno zvezo med njima, česar pa pritožnik niti na splošni ravni ni storil.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o veljavnosti oporoke - spor med dediči - volilojemnik - kdo je oporočni dedič - oporočno dedovanje - zakonito dedovanje - oporočna sposobnost zapustnika - ničnost prodajne pogodbe - spor med dedičem in tretjo osebo - spor o obsegu zapuščine - obseg zapuščine - odprti sodni postopki - predhodno vprašanje
Skladno z 210. členom ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na nepravdni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna pravica, med drugim tudi vsebina oporoke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da med strankami zapuščinskega postopka obstaja spor o tem, kdo je dedič preostalega premoženja, razen sredstev na TRR, ki so izrecno navedena v oporoki. Pravo voljo oporočiteljice pa v primeru spornih dejanskih vprašanj lahko ugotavlja le pravdno sodišče.
Sodišče prve stopnje ne bi smelo postopka prekiniti (tudi) do pravnomočnega zaključka pravde za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 27. 1. 2016. Gre namreč za spor med dedičema in tretjim, ki ni dednopravne narave in ne predstavlja podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. Spor o dejstvih, bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je po določbi 1. točke 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka samo, če gre za spor med dediči.
Če bi sodišče prve stopnje upoštevajoč le premoženje, ki ga je imela zapustnica v času smrti, izdalo sklep o dedovanju (za kar se zavzema pritožnik), bi nepremičnine, ki so predmet pravde za ugotovitev ničnosti pogodbe, v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku, predstavljale naknadno najdeno premoženje. Za pozneje najdeno premoženje se namreč šteje vse premoženje, ki spada v zapuščino, vendar ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, in sicer ne glede na to, ali se je v času zapuščinske obravnave zanj vedelo ali ne. Po določbi 221. člena ZD pa je sodišče v takem primeru vezano na pravnomočen sklep o dedovanju. Z novim sklepom o dedovanju pozneje najdeno premoženje le razdeli na podlagi obstoječega pravnomočnega sklepa o dedovanju. V fazi izdaje dodatnega sklepa o dedovanju ugotavljanje prave volje zapustnice, in sicer, ali je bila njena volja, da oporočni dedič deduje vse njeno premoženje (tudi sporne nepremičnine), ali le del sredstev na TRR, ne bi bilo več možno.
trpinčenje na delovnem mestu - verbalno nadlegovanje - obstoj protipravnosti
Ni mogoče slediti argumentaciji, da je povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi, ki sicer načeloma ni primeren način komunikacije s podrejenimi, dopustno, če se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. V sodbi št. VIII Ips 19/2020, ki se sicer nanaša na očitke o šikaniranju podrejene s strani delavke, ki ji je bila zato izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, je vrhovno sodišče jasno zapisalo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Presodilo je, da je kričanje povsem neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega ter da ni mogoče zanemariti, da je bila podrejena ob tem prizadeta in ponižana. Dalje je upoštevalo, da je bila tožnica hierarhično višje od trpinčene delavke ter da je tožnica v razmerju do nje nastopala s pozicije moči. V navedeni zadevi je vrhovno sodišče še poudarilo, da je komuniciranje tožnice s podrejeno v obliki kričanja in očitkov glede nedela povsem neprimerno in predstavlja tako temeljit poseg v njeno dostojanstvo, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti.
Neprimerna komunikacija ne postane sprejemljiva, če se podrejeni delavec skuša upreti verbalnim napadom.
Pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca.
Obsojenčeve trenutne premoženjske razmere (povezane s prestajanjem zaporne kazni) oziroma kot zatrjuje objektivna nezmožnost plačila denarne kazni niso razlog, da se stranska denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Prav takšen namen zakonodajalca izhaja iz določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, saj če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil uresničen pogoj iz citirane določbe, ki predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2 - 8, 95, 95/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 7.
stroški kazenskega postopka - načelo uspeha v postopku - stroški pooblaščenca oškodovanca - povišanje nagrade - kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj v steku - zastopanje oškodovanca v kazenskem postopku
Pri odločanju o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku ne velja tako kot v pravdnem postopku načelo uspeha v postopku, temveč je relevantno le, da je tekom postopka pooblaščenec zastopal konkretnega oškodovanca zaradi kaznivih dejanj, ki so se obdolžencu očitala na podlagi obtožnega akta opravičenega tožilca. Spisovno gradivo tako, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, nedvomno izkazuje, da je tekom celotnega postopka oškodovanko, to je LD ... zastopal pooblaščenec, zato je le-ta utemeljeno v skladu s 7. členom OT v svojem predlogu za odmero potrebnih izdatkov in nagrade z dne 22. 4. 2020 priglasil še 25 % povišanje iz razloga, ker je tekom postopka zastopal oškodovanko zaradi dveh, obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Samo dejstvo, da je na pritožbeni stopnji obdolženec bil oproščen storitve enega izmed dveh očitanih kaznivih dejanj, pa ne vpliva na presojo, ali je 25 % povišanje po 7. členu OT utemeljeno ali ne, ker je, kot je bilo predhodno pojasnjeno, relevantno zastopanje oškodovanke tekom postopka, ki pa je pravnomočno zaključen.
stečajni postopek - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - pritožba stečajnega upravitelja - nagrada stečajnega upravitelja - nadomestilo za razdelitev posebne razdelitvene mase - odmera nadomestila - višina nadomestila - sorazmeren del - znesek unovčene stečajne mase
Ne drži pritožnikov očitek, da naj bi sodišče prve stopnje k znesku že odmerjenih nadomestil prištelo še nagrado za unovčenje in razdelitev zneska 544,75 EUR v višini 19,94 EUR. Višje sodišče po pregledu dokumentacije v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila pravilno upoštevalo (seštelo) vsa do izpodbijanega sklepa odmerjena nadomestila (41.618,51 EUR) in jih nato pravilno odštelo od zneska nadomestil, ki bi upravitelju pripadala za celoten znesek unovčenega premoženja, ki je na voljo za razdelitev upnikom (43.597,77 EUR, temu izračunanemu znesku pa pritožnik ni nasprotoval). Ker nadomestilo za razdelitev unovčenega premoženja v znesku 544,75 EUR še ni bilo odmerjeno, ga sodišče prve stopnje seveda ni upoštevalo pri ugotavljanju višine odmerjenih nadomestil. Znesek odmerjenega nadomestila (1.979,26 EUR) je tako pravilno izračunan.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
vrnitev stroškov izobraževanja - specializacija - zdravstvene težave
Ob pomanjkanju zmožnosti za opravljanje specializacije, ki je posledica toženčevih zdravstvenih težav, je utemeljena presoja, da specializacije ni prekinil iz neupravičenih razlogov.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja. Iz listinske dokumentacije, ki je predložena tožbi, izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2019, na delovnem mestu dimnikar. Tožnik trdi, da je prvotožena stranka dolžna delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu dimnikar, vključiti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in jim plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je bil v času od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2011 vključen v poklicno zavarovanje in je prvotožena stranka za to obdobje plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje. Da prvotožena stranka po 28. 2. 2011 delavcem ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanja na delovenm mestu "dimnikar", je razvidno iz njenega dopisa, kjer je zapisala, da na podlagi tolmačenja komisije ZPIZ za delavce (vključno z dimnikarji), katerih delo ne poteka neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu poln delovni čas, od 1. 1. 2001 ne obstaja obveznost vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dodatno pokojninsko zavarovanje v vtoževanem obdobju ni bil vključen. Tožnik se je izkliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2019, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo, da je delodajalec na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžan prijaviti dimnikarje v poklicno zavarovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
ZPP člen 343. ZS člen 83, 83/3, 83/3-5. ZIZ člen 9, 9/3.
pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - sodne počitnice / poletno poslovanje - postopek zavarovanja - izdaja začasne odredbe - nujne zadeve
Vsebinska obravnava prepozne pritožbe ni dovoljena. Že pred vložitvijo pritožbe je namreč sklep z dne 30.7.2020 postal pravnomočen. Povedano drugače: višje sodišče na podlagi prepozno vložene pritožbe ne sme presojati, ali je sodišče prve stopnje smelo zavrniti upnikov predlog za izdajo začasne odredbe ali ne.
ZDR-1 člen 126, 128, 200, 200/1, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega.
ZPP člen 458, 458/1. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 26, 32. SZ-1 člen 50, 66.
spor majhne vrednosti - upravljanje večstanovajskih stavb - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - obračun stroškov - delitev stroškov s strani upravnika - delilnik stroškov
Priključnina za vodo, urejanje okolice in stroški vodenja rezervnega sklada so bili pravilno obračunani na posamezno enoto. To velja kljub temu, da je bilo glede čiščenja okolice določeno drugače (po solastniškem deležu), saj so določila Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kongentne narave, torej obvezna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040534
KZ-1 člen 99, 99/9, 99/9-1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 95, 95/1, 306, 307, 308, 340, 340/1, 340/1-1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/10, 371/2, 385, 386, 391. ZNPPol člen 19.
tatvina - mala tatvina - obvezna navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - predlagalni delikt - državni tožilec - prepoved reformatio in peius - prepoved spremembe na slabše - pravica do obrambe - zaslišanje oškodovanca - zaslišanje prič v tujini
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00039912
OZ člen 3, 56. ZSPDSLS-1 člen 71.
stvarno premoženje države - stavbna pravica - pogodba o ustanovitvi stavbne pravice - služnostna pravica - odplačnost stvarne služnosti - odškodninska odgovornost - dostop do omrežja električne energije - vsebina pogodbe
S tem, ko toženka zahteva, da se njene nepremičnine z električnimi vodi obremenijo na način, ki ga od nje terja zakonodaja, o tem, da toženka preprečuje ponovno vzpostavitev električne povezave, sploh ni več mogoče govoriti. Da gre za obremenitev nepremičnin, ki lastnika oziroma upravljavca upravičujejo do postavljanja pogojev, se s sodiščem prve stopnje strinja tudi višje sodišče. Toženki to narekuje Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO) oziroma od leta 2018 veljavni Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1).
Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka, saj v določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.
ZIZ člen 6, 6/4, 15, 38, 225, 225/1, 226, 226/3, 226/6, 227, 227/1, 239, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZNP-1 člen 1, 1/3. URS člen 22, 23, 23/1, 33, 156. ZIP člen 267. ZS člen 11, 11/2. ZPP člen 355, 355/1, 362, 362/1, 365, 365-3.
začasna odredba - pravica do izjave - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetno izkazan obstoj terjatve - denarna kazen
V primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odst. 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odst. 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.
Če sodišče prve stopnje zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, dolžniku pa bodisi že sodišče prve ali druge stopnje v pritožbenem postopku, zagotovi pravico do izjave (vroči listine in mu omogoči, da nanje odgovori), lahko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.
V postopkih za izdajo začasnih odredb mora sodišče druge stopnje v sklepu, s katerim meritorno odloči o predlogu, odločiti tudi o stroških postopka zavarovanja.
predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - začasna preživnina - določitev preživnine za otroka - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - nujno preživljanje otroka - nujni strošek za preživljanje
Ob ugotovitvi, da predlagateljici ni uspelo verjetno izkazati, da bi bil mladoletni otrok udeležencev v trenutni situaciji ogrožen, posledično tudi ni bilo moč izdati začasne odredbe.
Vsebinski kriterij pri določanju preživnine z začasno odredbo ni ustrezen življenjski standard, temveč zagotovitev nujnega preživljanja otroka.