krivdna odškodninska odgovornost - opustitev - padec na mokrih tleh
Sodišče prve stopnje je prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo tudi, da je zavarovanec tožene stranke, poleg ustreznih tal, tudi za razmere mokrote, poskrbel tudi za predpražnik za glavnim vhodom in čistilne preproge v notranjosti stavbe, in prav tako tudi za čiščenje tal, tudi mokrote tudi v dopoldanskem času.
ZIZ člen 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 68a, 95, 96, 96/4.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - izterjava zamudnih obresti - ni razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka - davek od nenapovedanih dohodkov - odmera davka - obračun obresti - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti od neplačanih obresti
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje meni, da zakonske zamudne obresti od že obračunanih obresti upnici ne pripadajo, saj materialno pravne podlage v sklepu sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ponovno presojati ali obstaja materialno pravna podlaga za zavrnitev dela predloga in v primeru zavrnitve razloge tudi zapisati v sklepu. Pri tem mora upoštevati načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ in načelo dispozitivnosti, to je odločanje v okviru predloga stranke. Pri tem višje sodišče opozarja, da iz odločbe z dne 26. 5. 2017, na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi sklicuje, izhaja, da so davčnemu zavezancu, to je dolžniku, odmerili davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 v znesku 295.263,06 EUR s pripadajočimi obrestmi za čas od poteka roka za plačilo davka 16. 12. 2015 do izdaje odločbe 26. 5. 2017 v znesku 29.841,79 EUR. Prav tako pa iz zadnjega odstavka točke 1 te odločbe izhaja, da bodo po poteku 30-dnevnega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe.
Sodišče je pravilno naložilo upravnemu organu, da mora raziskati dejansko stanje, kar je primarna naloga upravnega organa. Prvostopni upravni organ v predmetni zadevi ni izvedel ustreznega ugotovitvenega postopka in niti ni povabil tožečo stranko, da bi se lahko izjasnila in sodelovala kot subjekt postopka. Zaradi slednjega v postopku niso bili presojani vsebinski ugovori, ki bi lahko vplivali na ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more izvesti postopka, ker tožena stranka razpolaga s posebnimi programi, s katerimi bo lahko odločila o višini oprostitev za posamezne zavezance in o višini njihovih prispevkov, pred tem pa bo skladno z njihovo primarno nalogo, moralo ugotoviti relevantno dejansko stanje, ki bo podlaga za kasnejšo pravilno odmero.
Ob uvrstitvi preiskovalnega načela v ZDSS-1, že dikcija 62. člena govori o tem, da sodišče lahko, ne pa mora izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Sodišče je tisto, ki oceni kdaj bo postopalo po 62. členu ZDSS-1. Sodišče postopa po tem načelu takrat, kadar po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti pravotvornih dejstev. Primarno mora biti izkazana aktivnost strank, kar pa glede na izkazano pasivnost tožene stranke v upravnem postopku, v konkretnem primeru ni bila.
sodna rehabilitacija - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - združitev kazni zapora
So s pravnomočnostjo sodbe I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016, s katero so bile združene kazni po več pravnomočnih sodbah in obsojencu izrečena enotna kazen 3 leta zapora, vse v tej sodbi zajete pravnomočne sodbe, izgubile svojo samostojnost. Navedeno pa pomeni, da je lahko predmet odločitve v zvezi s prošnjo obsojenca za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonsko določenih rokov v 82. in 83. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), zgolj sodba I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016 in z njo izrečena enotna kazen 3 leta zapora. Razveljavitev te pravnomočne sodbe v tem postopku, kot še predlaga obsojenec, pa ni mogoča.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj - sprememba oblike premoženja - načelo sorazmernosti - dokazno breme
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
ZDR-1 člen 148, 148/3, 182.. ZSDP-1 člen 50, 50/1.
pravica do dela s krajšim delovnim časom - neenakomerna razporeditev delovnega časa - starševsko varstvo
Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja iz določbe 182. člena ZDR-1.
ZKP člen 83, 83/2, 155, 155/4, 155a, 155a/9, 285e.
prikriti ukrepi - izzvana kriminalna dejavnost - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov
V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.
preklic pogojne obsodbe - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - obvezen preklic - stek kaznivih dejanj - višina določene kazni - fakultativni preklic
Podlaga za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec stori v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj po prvem odstavku 59. člena KZ-1, ni enotno izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen, ampak da je za vsaj eno kaznivo dejanje v steku določena kazen dveh let ali daljša. Kar pa seveda ni ovira, da sodišče, če ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 59. člena KZ-1, ne uporabi pravnega pravila za fakultativen preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člena KZ-1.
ZPP člen 458, 458/1. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 26, 32. SZ-1 člen 50, 66.
spor majhne vrednosti - upravljanje večstanovajskih stavb - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - obračun stroškov - delitev stroškov s strani upravnika - delilnik stroškov
Priključnina za vodo, urejanje okolice in stroški vodenja rezervnega sklada so bili pravilno obračunani na posamezno enoto. To velja kljub temu, da je bilo glede čiščenja okolice določeno drugače (po solastniškem deležu), saj so določila Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, kongentne narave, torej obvezna.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev do tožene stranke obstaja. Iz listinske dokumentacije, ki je predložena tožbi, izhaja, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2019, na delovnem mestu dimnikar. Tožnik trdi, da je prvotožena stranka dolžna delavce, ki so zaposleni na delovnem mestu dimnikar, vključiti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in jim plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je bil v času od 1. 12. 2010 do 28. 2. 2011 vključen v poklicno zavarovanje in je prvotožena stranka za to obdobje plačala prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje. Da prvotožena stranka po 28. 2. 2011 delavcem ni plačevala prispevkov za poklicno zavarovanja na delovenm mestu "dimnikar", je razvidno iz njenega dopisa, kjer je zapisala, da na podlagi tolmačenja komisije ZPIZ za delavce (vključno z dimnikarji), katerih delo ne poteka neposredno ob virih škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu poln delovni čas, od 1. 1. 2001 ne obstaja obveznost vključitve v dodatno pokojninsko zavarovanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v dodatno pokojninsko zavarovanje v vtoževanem obdobju ni bil vključen. Tožnik se je izkliceval na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2019, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo, da je delodajalec na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžan prijaviti dimnikarje v poklicno zavarovanje. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke.
velika tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja - časovna komponenta - realni stek - poskus
V primeru realnega steka, ko obdolženec stori serijo istovrstnih kaznivih dejanj, se ta štejejo za eno kaznivo dejanje, če so dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota, posamezni deli pa kot sestavni del te celote, pri čemer pa se kaznivo dejanje kvalificira po najhujšem kaznivem dejanju, kar je v obravnavanem primeru velika tatvina iz 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00041384
ZPP člen 270, 270/1, 270/1-12, 270/3, 363, 365.. ZST-1 člen 12, 12/3.
predlog za obročno plačilo sodne takse - dopolnitev predloga
Ker zoper pozivni sklep, s katerim sodišče stranko pozove k dopolnitvi predloga za obročno plačilo, po tretjem odstavku 270. člena ZPP ni pritožbe, je bilo treba tožnikovo pritožbo skladno z določbo prvega odstavka 365. člena ZPP zavreči.
plačilo preživnine - preživninska obveznost staršev - preživninska zmožnost staršev - porazdelitev preživninskega bremena - zahteva upravičenca, da se mu preživnina določi v denarju - stiki očeta z otrokom - otrokova korist
V zadevah, kakršna je tudi obravnavana, se pogosto dogaja, da listinski podatki o prejemkih družbenikov enoosebnih gospodarskih družb izkazujejo nizke prejemke preživninskih zavezancev. V takšnem primeru je treba o zavezančevih preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi njegovega načina življenja oziroma življenjskega stila kot indikatorne okoliščine, ki lahko izkazuje večje preživninske zmožnosti od zatrjevanih.
Sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da otroka glede na dogovorjeni obseg stikov po sodni poravnavi preživita pomemben del časa tudi s tožencem.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-1. ZPP člen 17, 17/2, 18, 18/3.
ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - vsebinska odločitev
Ugovorni razlog nepristojnosti sodišča za opravo izvršbe zoper dolžnika, ki preprečuje izvršbo, je predviden v zakonu in nanj sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takem ugovoru lahko dolžnik uveljavlja tudi ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, sodišče prve stopnje pa mora o njem odločati vsebinsko ob upoštevanju pravil ZIZ in ZPP. Res se pristojnost ob dovolitvi izvršbe zoper novega dolžnika določi po navedbah v upnikovem predlogu, vendar pa se o pristojnosti v primeru dolžnikovega ugovora odloča tudi glede na navedbe in dokaze, predlagane v ugovoru. Sodišče tako pravilno dovoli predlagano izvršilno sredstvo glede na navedbe upnika, vendar pa mora v ugovorni fazi odločati o ugovoru dolžnika, če ta ugovarja mednarodno pristojnost. Sodišče prve stopnje bi zato ob reševanju dolžnikovega ugovora moralo po izvedbi dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti obstoj dolžnikovega premoženja na območju Republike Slovenije.
postopek v sporu majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - pravnomočna odločba - pravna varnost - okoriščenec - pravna podlaga - drugačna dejstva
Pravnomočno odločbo mora zavezanec spoštovati. Zavezuje ga, (1) četudi se se z njo ne strinja in (2) četudi se zdi napačna, oziroma (3) četudi bi bila drugačna, če bi bilo ob izdaji odločbe upoštevano tako dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno po njeni pravnomočnosti.
Izključno od volje okoriščenca je odvisno, ali bo korist, do katere je prišel na podlagi izdane odločbe, ki temelji na drugačnih dejanskih podatkih od resničnih, to korist oškodovancu vrnil, zakon pa ga k temu ne zavezuje. Po določilu 190. člena OZ mora namreč le tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Toženka pa ni bila obogatena brez pravnega temelja, saj je tožnica odmerjene zneske NUSZ za leto 2015 in 2016 plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb.
ZPP člen 343. ZS člen 83, 83/3, 83/3-5. ZIZ člen 9, 9/3.
pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - sodne počitnice / poletno poslovanje - postopek zavarovanja - izdaja začasne odredbe - nujne zadeve
Vsebinska obravnava prepozne pritožbe ni dovoljena. Že pred vložitvijo pritožbe je namreč sklep z dne 30.7.2020 postal pravnomočen. Povedano drugače: višje sodišče na podlagi prepozno vložene pritožbe ne sme presojati, ali je sodišče prve stopnje smelo zavrniti upnikov predlog za izdajo začasne odredbe ali ne.
duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - prometna nesreča - predhodne degenerativne spremembe
Sodišče druge stopnje glede na podani izvedenski mnenji zaključuje, da življenjske aktivnosti tožnice zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajno niso zmanjšane in zaradi slednjega tudi ne trpi duševnih bolečin.
ZDR-1 člen 126, 128, 200, 200/1, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik, na katerem je bilo dokazno breme glede obsega opravljenega nadurnega dela (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019), ni predložil nobenih (lastnih) evidenc, iz katerih bi bilo mogoče natančneje ugotoviti, koliko ur je v vtoževanem obdobju opravil preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zato glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnik svojih delovnih aktivnosti v tahografih ni dosledno beležil, pri odločitvi utemeljeno upoštevalo izračun izvedenca prometne stroke, ki ga je ocenilo kot najbolj primernega.
Glede na pojasnjeno je zato zmotno prepričanje pritožnika, da je sodišče pri določanju pripadajočega zemljišča vezano zgolj na prostorske akte in upravna dovoljenja. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odstop od svojega pravnomočnega sklepa z dne 27. 12. 2016 oziroma svojih razlogov za takšno odločitev ni navedlo, prav tako je v izpodbijanem sklepu povsem zgrešeno ugotavljalo stroške po posameznih postavkah.