CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040914
ZFPPIPP člen 97, 269, 271, 391, 391/1-1. ZPP člen 137, 137/1, 258, 258/2, 339, 339/2-8. DZ člen 269, 269/1.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojna pravna dejanja - oškodovanje upnika - namen oškodovanja - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - nagib daritve - obdobje izpodbojnosti - pravica do izvedbe dokaza - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - udeležba zagovornika otrokovih pravic - kolizijski skrbnik mladoletnika - nasprotje interesov - zastopanje po odvetniku - vročanje pisanj pooblaščencu - položaj in pristojnosti upravitelja - umik tožbe
Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal.
Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi.
Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne nepristojnosti - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - vrednost spora - lega nepremičnine - stvarnopravna tožba - varstvo lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek
Predmetni spor je spor za varstvo lastninske pravice, katerega vrednost je označena na 41.000,00 EUR. Ne glede na lego nepremičnine zato zanj ni pristojno okrajno sodišče. Le če bi šlo za spor zaradi motenja posesti, o služnostih in realnih bremenih, in iz najemnih in zakupnih razmerij, bi bilo ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - načelo enakega varstva pravic - razpis naroka - nova dejstva in dokazi - lažno pričanje
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.
Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pravica uporabe - pogodbena volja strank - pravica do izjave - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - opustitev izvedbe dokaza - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - uporaba ZVEtL - veljavnost zakona - neveljavnost - pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe na nepremičnini - pričakovana pravica
Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.
ZDR-1 člen 127, 127/3, 141.. ZDoh-2 člen 15, 15/5, 44, 352, 353.. OZ člen 312, 347.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
nadurno delo - pobotni ugovor - procesno pobotanje - istovrstnost terjatev - bruto ali neto znesek - davki in prispevki
Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).
Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.
Pritožbene navedbe, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo, v kateri sta sporazumno ugotovili, da je tožniku delovno razmerje prenehalo spornega dne, tožnik pa se je zavezal, da bo po prejemu spornega zneska umaknil tožbo, ter da je posledično zmotna odločitev o njegovi reintegraciji, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. ZDru-1 člen 14, 14/2.
sklep disciplinske komisije - sklep o izključitvi - izključitev člana iz društva - odprava sklepa - razpravno načelo - kršitev razpravnega načela - pravica do izjave - društvo
Stranki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka (ko na primer vpogleda listino). Takega dejstva ne sme upoštevati.
V primeru, da društvo o vloženi pritožbi ne odloči v roku treh mesecev od njenega prejema, se po drugem odstavku 14. člena ZDru-1 šteje, da je bila pritožba zavrnjena. To pomeni, da lahko član društva odločitev izpodbija pred sodiščem, torej enako kot v primeru, če bi sklep o zavrnitvi pritožbe prejel.
V skladu z določbo 129. člena ZZZDR oziroma smiselno enako določbo prvega odstavka 190. člena DZ se preživnina določi glede na potrebe otrok in pridobitne zmožnosti staršev.
Pri določitvi preživnine mora sodišče potrebe otrok oceniti, ne matematično izračunati.
Dejstvo, da so preživninske zmožnosti staršev primerljive, samo po sebi še ne pomeni, da mora biti takšna (torej primerljiva oz. enaka) tudi razporeditev preživninskega bremena.
ZSVarPre člen 8, 23. ZST-1 člen 1, 11, 11/1, 11/6, 34a. ZBPP člen 13, 13/2.
občasni in neperiodični dohodki - oprostitev plačila sodnih taks - osnovni znesek minimalnega dohodka kot merilo - obročno plačilo sodne takse
Skladno s 23. členom ZSVarPre se občasni in neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v relevantnem obdobju, upoštevajo le v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in eno polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka.
ustavitev zapuščinskega postopka - zapuščinski postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine - zapuščina - predmet dedovanja - premoženje zapustnika - prekinitev zapuščinskega postopka - spor o dejstvih
Do prekinitve zapuščinskega postopka in napotitve strank na pravdo po 212. členu ZD pride le v primeru, če spor o tem, ali kakšno premoženje sodi v zapuščino, nastane med dediči, ne pa tudi v primeru spora o tem med tretjimi osebami, ki niso dediči.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - žrtev - zaščita otrok - nasilje - ukrep prepovedi približevanja
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Glede na okoliščine konkretnega primera je treba oceniti, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče učinkovito doseči zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja in hkrati, koliko časa so izrečeni ukrepi nujno potrebni za zaščito žrtve.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20.
odmera pravdnih stroškov - stroški zastopanja - stroški odvetniških storitev - nagrada za zastopanje na naroku - pripravljalni narok
Posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka ali glavne obravnave, ki se izvede takoj po njegovem zaključku, OT ne vsebuje. Prvi narok v konkretni zadevi je bil izveden takoj po zaključku pripravljalnega naroka. Pritožnici ne pripada posebna nagrada za pripravljalni narok, saj ne gre za posebno storitev.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - prešolanje učenca osnovne šole - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - nujnost izdaje začasne odredbe - ukrepi za varstvo koristi otroka
Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj, zaradi katerih ni mogoče čakati do pravnomočnosti odločbe.
Za zaključek, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je bistveno, da sodišče ni ugotovilo obstoja okoliščin, ki bi mld. sina udeležencev ogrožale, če predlogu za prešolanje ne bi bilo ugodeno.
poplačilo več upnikov - spor o dejstvih - pristojnost izvršilnega sodišča - napotitev na pravdo
Sodišče prve stopnje je samo opravilo dokazno oceno listin (izpiski iz poslovnih knjig, potrdila o izplačilu ...), na podlagi katerih je upnik dokazoval resničnost svoje trditve, da pritožnikove navedbe, da do dolžnika iz pravnega posla nima terjatve, niso utemeljene. Četudi ima upnik zoper dolžnika izvršilni naslov, je treba drugemu upniku dopustiti prerekanje, da terjatev sploh ni nastala. Če drugi upnik takšen ugovor da, potem s tem trenutkom nastane spor o dejstvih. Izvršilni naslov druge upnike ne veže. Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik zoper sklep o izvršbi sploh ni vložil ugovora. Sklep o izvršbi je pravnomočen. Vendar drugi upniki terjatev prvega upnika še vedno lahko izpodbijajo. Neposredno izvršljiv notarski zapis ima učinek le med strankami le-tega. Pritožnika to nista. To pa pomeni, da ne glede na to, kako bi bili ugovori drugega upnika (pritožnikov) (ne)utemeljeni (morebiti tudi prima facie), izvršilno sodišče uporabi določbo prvega odstavka 202. člena ZIZ.
ZDru člen 37. ZLNDL člen 1, 1/2, 3. ZSpo člen 64. SPZ člen 42, 43.
ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninjenje športnega objekta - športno društvo - športni objekti - letališče - družbena lastnina - objekt občinskega pomena - odločba upravnega organa - protiknjižno priposestvovanje - opravičljiva zmota - standard dolžne skrbnosti
Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku.
Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.
ZPP člen 69, 139, 180, 318, 339, 339/2, 339/2-11. ZCRP člen 6.
opredelitev stranke - enotna matična številka občana (EMŠO) - identifikacijska številka - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - dogovor o krajevni pristojnosti - uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti - izdaja zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe - vročanje pravni osebi na sedežu družbe - sklepčnost tožbe - dviganje in sprejemanje pisanj in pošiljk
180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva.
Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke CRP, ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna.
Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.
Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim sodiščem, pa se sodišče lahko izreče za nepristojno le na ugovor toženca, ki ga mora ta podati najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člena ZPP). V konkretnem primeru se tožnik na sporazum o krajevno pristojnem sodišču, ki je del kupne pogodbe, v tožbi ni skliceval, toženka pa, ki odgovora na tožbo ni vložila, krajevni pristojnosti v pritožbi ne more več ugovarjati.
Prvi odstavek 318. člena ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo. Poleg pogoja, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pogoja, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, mora biti izpolnjen tudi pogoj, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in pogoj, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t. i. sklepčnost).
Pravnim osebam sodišče sodna pisanja vroča na naslov, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Vroča se tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu (prvi odstavek 133. člena ZPP).
ZPP namreč ne predpisuje vročanja na naslovu dejanskega poslovanja, prav tako ne vročitve osebi, ki je pooblaščena za zastopanje. Ker je bila v konkretnem primeru tožba toženki vročena na naslov, ki je vpisan v register in osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem, je bila vročitev, čeprav vročilnice ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, pravilna. S prepošiljanjem pošte povezane ovire, ki jih toženka navaja v pritožbi, pa za presojo pravilnosti vročitve niso relevantne.
Pred izdajo zamudne sodbe je sodišče preverilo, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker pri tem ne gre za izvajanje (in ocenjevanje) dokazov in preizkušanje resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, je očitek, da je sodišče dokaze ocenjevalo, neutemeljen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040720
ZKP člen 129a, 129a/2. KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8.
način izvršitve kazni zapora - alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - nastop kazni zapora - rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - pravočasnost predloga - prepozen predlog
Obsojenec je vložil dva različna predloga za izvršitev kazni zapora, pravočasno z delom v splošno korist in prepozno z zaporom ob koncu tedna.
Obsojenec je na prostosti, ni še nastopil kazni zapora, zato ga je zavezoval petnajstdnevni rok za vložitev predloga, določen v drugem odstavku 129.a člena ZKP.