spor o pristojnosti - subjektivni kriterij za gospodarski spor - objektivni kriterij za določitev gospodarskega spora - fizična oseba - zbornica - vrednost spora - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - stalno prebivališče toženca - krajevna pristojnost
Ker je tožeča stranka zbornica, tožena stranka pa fizična oseba, nobena od strank v konkretnem primeru ne izpolnjuje subjektivnega kriterija iz prvega odstavka 481. člena ZPP za gospodarske spore. Iz spisovnega gradiva tudi ne izhaja, da bi šlo po vsebini za katerega od sporov iz 483. člena ZPP ali za situacijo iz 484. člena ZPP, tako da ni izpolnjen niti objektivni kriterij za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih. Predmetni spor torej ni gospodarski spor.
ZIZ člen 38, 38/5, 81, 81/3, 82, 82/4. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/3.
povračilo izvršilnih stroškov - neposredna dejanja izvršbe - pogoji za rubež premičnin - register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin
Izvršitelj mora opravljati izvršilna dejanja ne glede na s strani upnika, dolžnika ali koga tretjega zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če pristojni organ določi drugače (tretji odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja - v nadaljevanju Pravilnik). Stališče dolžnika, da rubeža izvršitelj ne bi smel opraviti na dolžnikovem domu, ker je hči dolžnika opozorila, da ne gre za dolžnikove predmete, je po pojasnjenem neutemeljeno.
verzijski zahtevek - povrnitev stroškov preživljanja - poravnava - dejansko stanje - dokazovanje - nesklepčnost tožbe
Toženčev očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen. Tožnica je navedla vsa dejstva za utemeljevanje verzijskega zahtevka iz 133. člena ZZZDR, za dokazovanje višine potrebnih izdatkov za preživljanje mladoletnih otrok pa je predložila ustrezne dokaze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040276
OZ člen 22, 619. ZPP člen 137, 137/1, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o poslovnem sodelovanju - obstoj daljšega poslovnega sodelovanja - podjemna pogodba - oprava storitev - mesečni pavšal - ugovor neizpolnitve obveznosti - trditveno breme - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - vabilo na narok za glavno obravnavo - poslovna komunikacija - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - izvensodna poravnava - pogoji za veljavnost - obličnost - neplačilo obroka - nova ponudba
Pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno mesečno plačilo s pavšalom za nabor nekonkretiziranih storitev, ki se niti posamično niti v paketu ne dokumentirajo in ne obračunavajo, od naročnika terja redno in budno spremljanje izvajanja takšne pogodbe. Tega namreč, česar v pogodbi ni bilo dogovorjeno (dokumentiranje in obračunavanje opravljenih storitev), tudi naknadno ne more terjati od izvajalca. Ni sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna plačati mesečni pavšal že zgolj zato, ker je imela na voljo svetovalne storitve tožeče stranke, pa jih ni izkoristila. Navedeno stališče je uporabljivo v situacijah, ko je obseg storitev v pogodbi na pavšal odvisen od konkretnih posamičnih naročil naročnika, ki pogodbe ni odpovedal, čeprav storitev ni potreboval. Za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Se pa pri pogodbah, sklenjenih na pavšal, šteje, da so storitve (za preteklo obračunsko obdobje opravljene), če jih naročnik ni nemudoma grajal. Izvajalca storitev mora torej naročnik takoj obvestiti o vseh pomanjkljivostih izvršenega posla, vključno z nezadostnim obsegom opravljenih storitev, in v primeru, če izvajalec napak ne odpravi ali celo sploh ne opravlja več nobenih storitev, odpovedati pogodbo. Če je pogodba sklenjena na pavšal, se namreč predpostavlja, da izvajalec storitve, ki so z njo dogovorjene, opravlja do trenutka, ko naročnik jasno in konkretizirano izrazi nezadovoljstvo z vsebino ali obsegom opravljenih storitev. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti trdila, da je tožečo stranko kadarkoli opozorila na njeno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Že sama okoliščina, da tožena stranka zoper delo tožeče stranke ni uveljavljala nobenih ugovorov, povsem zadostuje za zaključek, da je tožeča stranka storitve po pogodbi opravila.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.
URS člen 22, 23.. ZKP člen 39, 371, 371/1, 371/1-1, 410, 410/1, 410/1-1, 410/3, 412, 413.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - izredno pravno sredstvo - precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev - pogoji za obnovo kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izločitev sodnika - načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja
Okoliščina na katero se sklicuje pritožba in sicer, da je o prvi zahtevi za obnovo kazenskega postopka odločal enak senat kot o drugi zahtevi za obnovo postopka, pa ne predstavlja razloga za izločitev sodnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00042596
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 200, 200/1, 200/2.. ZPP člen 274.
odškodninska odgovornost delodajalca - sodno varstvo - trpinčenje na delovnem mestu - vnaprejšnja dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga
Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo tako: ''Sodišče je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, saj ta na glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, sodišče pa je, po izvedbi vseh navedenih dokazov, ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno.'' Takšna obrazložitev dokaznega predloga ni ustrezna in bi res lahko pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa bi bilo tako le v primeru, če bi bil na takšen način zavrnjen pomemben dokazni predlog, kar pa tožničin predlog za zaslišanje navedene priče ni bil. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom, da zaslišanje priče ni bilo potrebno, vendar pa ne zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ampak zato, ker priča ni bila predlagana za ugotovitev odločilnih dejstev.
Obrazložitev dokaznega predloga, ki se nanaša na to, kako je potekal pregled, kaj je tožnici zdravnica pri tem rekla in zakaj je izdala zdravniško spričevalo, s katerim se tožnica ni strinjala, niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova trpinčenja. Tožena stranka je v zvezi z razporeditvijo tožnice v drugo ambulanto upoštevala zdravniško spričevalo, izdano s strani zdravnice medicine dela, v katerem ta potrjuje, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje delovnih nalog po opisu del in nalog "srednja medicinska sestra" v ambulanti brez vsakršnih omejitev. Trditve o neverodostojnosti zdravniškega spričevala (četudi naj bi tožnica kasneje v socialnem sporu uspela doseči iz naslova invalidnosti tudi priznanje pravice do premestitve na delo v manj frekventni ambulanti) se ne nanašajo neposredno na toženo stranko. Kaj bi o poteku pregleda in o vsebini zdravniškega spričevala izpovedala zdravnica, ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Celo v primeru, če bi zdravnica o tožničinem zdravstvenem stanju izpovedala povsem drugače kot je navedla v zdravniškem spričevalu oziroma, če bi v celoti potrdila tožničine navedbe, to ne bi imelo vpliva na presojo ravnanja tožene stranke. Zgolj zato, ker je upoštevala vsebino zdravniškega spričevala (pri tem pa se ji ne očita npr., da bi na njegovo sestavo nedopustno vplivala), ne more biti podana njena odškodninska odgovornost.
KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - poslovodja - zavezanec za plačilo sodne takse
Tožena stranka neutemeljeno predlaga, da naj se sodna taksa prenese na poslovodjo, ki trenutno ni zaposlen, ni zmožen plačati sodne takse in je v ostalih primerih oproščen plačila te. Poslovodja je sicer zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar on ni stranka v postopku. Stranka je pravna oseba, ona je zavezanec za plačilo.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
URS člen 15, 15/3, 22, 25, 34, 35, 39.. OZ člen 179.. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nepremoženjska škoda - kršitev pravice do časti in dobrega imena - duševne bolečine - dokazna presoja - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - pravica do svobode izražanja - pravica do izjave
Sodišče je ustrezno vrednotilo prizadetost časti in dobrega imena toženke ter svojo presojo SMS sporočil in Facebook objav, s katerimi so bile meje dopustnega presežene, pravilno arugmentiralo in sicer, da jih ni mogoče razumeti drugače kot napad na tožničino osebnost, zasmehovanje in preziranje.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 413, 413/1.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - načelo kontradiktornosti - načelo enakega varstva pravic - razpis naroka - nova dejstva in dokazi - lažno pričanje
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka obsojenčevega zagovornika zavrglo na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP, ki med drugim določa, da se zahteva za obnovo postopka zavrže, če so bila dejstva in dokazi, na katere se zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. To pa pomeni, da sodišče oceni samo, ali bi novi dokazi, tudi če bi potrdili vse, kar se navaja v zahtevi za obnovo, omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe oziroma ali so predlagani dokazi sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe, ne more pa v tej fazi ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov.
Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da le v primeru, če sodišče ne zavrže zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v 8 dneh pravico nanjo odgovoriti. Zato sodišče prve stopnje obsojencu ni kršilo načela kontradiktornosti in ne ustavnega načela enakega varstva pravic.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - uporaba ponarejene listine
Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi storilec dosegel cilj, ki ga je z uporabo ponarejene listine zasledoval. Vrhovno sodišče je poudarilo, da se pomen za pravno razmerje ponarejene listine presoja na podlagi pravnorelevantnih posledic, ki bi jih takšna listina utegnila povzročiti. Iz ugovora tretjega je razvidno, da je obdolžena zatrjevala izključno lastništvo zarubljene premičnine in to dokazovala tudi s kupoprodajno pogodbo. S tem je zadostila določbi petega odstavka 64. člena ZIZ, po kateri izvršilno sodišče, če ugovor tretjega ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. S tem, ko je ugovoru priložila ponarejeno pogodbo, da bi izkazala verjetnost pravice, je obdolžena dosegla najmanj to, da izvršilno sodišče ugovora že takoj, torej preden se je upnik o njem izjavil in mu nasprotoval, ni zavrnilo kot neutemeljenega.
delni umik tožbe - delni uspeh - pravdni stroški po umiku tožbe
Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno materialnopravo podlago za odločanje o pravdnih stroških in sicer glede na delni umik tožbe prvi odstavek 158. člena ZPP ter glede na delni uspeh tožeče stranke drugi odstavek 154. člena ZPP.
stvarna pristojnost - ugovor stvarne nepristojnosti - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - vrednost spora - lega nepremičnine - stvarnopravna tožba - varstvo lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek
Predmetni spor je spor za varstvo lastninske pravice, katerega vrednost je označena na 41.000,00 EUR. Ne glede na lego nepremičnine zato zanj ni pristojno okrajno sodišče. Le če bi šlo za spor zaradi motenja posesti, o služnostih in realnih bremenih, in iz najemnih in zakupnih razmerij, bi bilo ne glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, a za tak primer v obravnavani zadevi ne gre.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116.. ZPIZ-1 člen 101, 103, 104.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - III. kategorija invalidnosti - premestitev
Pritožba pravilno uveljavlja, da posebne zahteve tožene stranke po specifičnih kompetencah, ki niso bile opredeljene kot pogoj za zasedbo teh delovnih mest v aktu o sistemizaciji, ne morajo vplivati na presojo glede izpolnitve pogoja iz šestega odstavka 40. člena ZZRZI, da tožena stranka tožniku utemeljeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo. Glede vprašanja, ali je bil tožnik usposobljen za delo na delovnih mestih, na katerih je imela tožena stranka potrebo po delu, je bistveno le, ali je izpolnjeval splošna in posebna znanja, ki so bila za opravljanje dela potrebna glede na opise delovnih mest v aktu o sistemizaciji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041122
KZ-1 člen 284, 284/1, 284/3, 284/4. ZKP člen 169, 169/7.
kriva izpovedba - kriva izpovedba priče ali izvedenca - sodni izvedenec - forenzični laboratorij - zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve za preiskavo - sklep zunajobravnavnega senata - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - utemeljen sum - izkazanost utemeljenega suma - vsebina izjave - kontekst podanih izjav - resničnost izjave - neresnična izjava
Izpovedba je kriva, kadar se v njej navaja kaj neresničnega, pri tem pa mora imeti storilec v zavesti, da je dejstvo, o katerem izpoveduje kot resničnem, neresnično. Zagovor obdolženca, predvsem pa listinska dokumentacija, na katero se obdolženec sklicuje, ne izkazujejo utemeljenega suma, da je slednji po krivem izpovedal.
Problematizirane izjave obdolženca predstavljajo zgolj del, izsek njegovih daljših odgovorov na postavljena vprašanja zagovornika in sodišča na glavni obravnavi in zadevajo celotni kontekst odgovorov obdolženca kot sodnega izvedenca. Pri presoji podanosti utemeljenega suma krive izpovedbe je bistvena vsebina in kontekst obdolženčevih odgovorov, ne pa tudi neutemeljena in zmotna interpretacija sodišča.
Preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pravica uporabe - pogodbena volja strank - pravica do izjave - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - opustitev izvedbe dokaza - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - uporaba ZVEtL - veljavnost zakona - neveljavnost - pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe na nepremičnini - pričakovana pravica
Materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje so pravilna. Sklep, da je nepremičnina pripadajoče zemljišče, je treba utemeljiti na dejanski in pravni podlagi. Dejanska podlaga je izkazana, saj je ugotovljena funkcionalna povezanost nepremičnine s stavbo, sporna pa je vrsta pravne podlage. Zmotna je teza predlagateljev, kar je očitno (edini) razlog, zaradi katerega se zavzemajo za uporabo ZVEtL, da ta zakon ni problematiziral vprašanja pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na pripadajočem zemljišču, kot to sedaj določa prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je pri odločitvi uporabo to materialnopravno podlago, poseglo v pričakovane pravice predlagateljev. Tudi po ZVEtL je bilo treba izkazati pravno podlago, na kateri je lastnik stavbe v času družbene lastnine na pripadajočem zemljišču pridobil pravico uporabe.
OZ člen 131, 131/3, 171, 171/1. ZDLov-1 člen 20, 20-9, 54, 54/5. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 1, 1/1. ZON-C člen 46, 46/1. ZON člen 1, 91, 92, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - škoda, ki jo povzroči žival - napad rjavega medveda - odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - odškodnina za nepremoženjsko škodo - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - rjavi medved - ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - pravna praznina - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - lov - vmesna sodba
Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).
Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1. To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.