omejena poslovna sposobnost - procesna sposobnost - omejena procesna sposobnost - zakoniti zastopnik - stalni skrbnik - stečajni upravitelj - postopek osebnega stečaja
Stečajni dolžnik, proti kateremu teče osebni stečaj glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne procesne sposobnosti. Od začetka stečajnega postopka pa vse do sklepa o končanju stečajnega postopka (245. člen in 376. člen ZFPPIPP) ga zastopa stečajni upravitelj. Stečajna upraviteljica tožnikove vloge z dne 30. 4. 2018 ni odobrila – pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da kakršnokoli ukrepanje sodišča v smeri zagotovitve obravnavanja vloge ne pride v poštev. Zaradi odsotnosti odobritve vloge z dne 30. 4. 2018, ki jo je sodišče štelo za pritožbo, je odločitev o zavrženju pravilna, saj mora sodišče na procesno sposobnost paziti po uradni dolžnosti. Stečajna upraviteljica je z dnem začetka postopka osebnega stečaja postala toženčeva zakonita zastopnica in je po samem zakonu pridobila vsa pooblastila za njegovo zastopanje. Stalna skrbnica pa z začetkom stečajnega postopka ni več njegova zakonita zastopnica v delu, nanašajočem se na premoženje, ki vpliva na stečajno maso.
stvarna služnost - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti - priposestvovalna doba - obseg priposestvovane služnosti - prestavitev služnostne poti - vznemirjanje služnostne pravice - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - obstoj terjatve
Tožeča stranka ni dokazala, da je dvajset let uporabljala pot v širšem obsegu, kot je to priznala tožena stranka in kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato ne more uspeti s tožbo na ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z motornimi vozili v širšem obsegu.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - načelo formalne legalitete - nedenarna obveznost - predlog za odlog izvršbe - pogoji za odlog izvršbe - objektivni in subjektivni pogoj za odlog izvršbe - dom dolžnika - pravica do primernega stanovanja - tehtanje pravic
Glede ugovora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno, in sicer se je s sklepom z dne 17. 9. 2018 štel za umaknjenega, glede vložene tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe pa je ugotovilo, da je bila vložena že pred začetkom tega izvršilnega postopka, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski pogoji za njeno dovoljenost po 59. členu ZIZ, tudi sicer pa je v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa Okrajno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku P 620/2018 s sklepom z dne 18. 9. 2018 tožbo dolžnice že zavrglo. V konkretnem primeru ne gre za izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve, zato dolžničinega predloga za odlog izvršbe ni mogoče presojati po določbah četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ, ki urejajo odlog izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom. Res je v 78. členu Ustave RS zapisano, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, vendar pa to še ne pomeni, da je dolžničina pravica do stanovanja absolutna. Treba jo je namreč pretehtati tudi v razmerju s pravicami upnika, ob tem pa upoštevati, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, kar pomeni, da je bila njegova terjatev ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku.
denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - sprememba denarne kazni v kazen zapora - obročno plačevanje denarne kazni - rok za plačilo denarne kazni
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena denarna kazen, ki se ni dala niti prisilno izterjati, izvrši tako, da se za vsaka začeta 2 dneva denarne kazni določi 1 dan zapora, kar v obravnavani zadevi pomeni 20 dni zapora.
ZIZ člen 38, 38/6. ZPP člen 2, 158, 158/1, 339, 339/1
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - delni ugovor - odločanje v mejah trditev - izpolnitev obveznosti - umik predloga za izvršbo - pravočasnost umika - stroški - takojšen umik - umik po izpolnitvi - umik takoj po izpolnitvi
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je v preostalem delu (glede izvršilnih stroškov), torej v delu, v katerem dolžnik sploh ni ugovarjal, njegov ugovor zavrnilo, prekoračilo meje dolžnikovega ugovora. Ne glede na to, kdaj je dolžnik vložil ugovor, so upniki tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, ko so deveti dan po dolžnikovi izpolnitvi nedenarne obveznosti vložili delni umik, to še vedno storili znotraj razumnega roka, ki spada pod zakonsko določen pravni standard »takojšnega umika«.
ZFPPIPP člen 69, 69/2, 69/4, 128, 128/2, 305, 305/1, 308, 308/1, 308/3. ZIZ člen 17, 211, 211/3, 239
preizkus terjatev in ločitvenih pravic - napotitev na pravdo - izvršilni naslov - sredstva zavarovanja - sklep o zavarovanju
S sklepom o zavarovanju se ne odloča o materialnopravni pravici stranke, pač pa se ustvarja novo procesno pravno razmerje. Sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini zato ne predstavlja izvršilnega naslova po 1. točki drugega odstavka 17. člena ZIZ.
prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - obseg prenosa - končna razdelitev premoženja - neunovčljivo premoženje
Pritožnik kot nov upnik z odstopom terjatve s strani prejšnjega upnika ni mogel pridobiti večje terjatve oziroma več pravic, kot je bila priznana prejšnjemu upniku, zato se upošteva zgolj terjatev upnika, ki obstoji oziroma v priznani višini. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče omejilo višino terjatve, ki je predmet prenosa, ter na upnika preneslo le eno od v prevzem ponujenih terjatev (tisto, ki je po oceni upravitelja najbolj likvidna). Namen instituta prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti po 374. členu ZFPPIPP, ni v okoriščenju / obogatitvi upnikov, pač pa v poplačilu njihovih (v stečajnem postopku priznanih) terjatev s premoženjem, ki ga ni bilo mogoče unovčiti.
Sanacija družbe je stvar njenih družbenikov in uprave, sodišče pa nima pristojnosti, da bi izvajalo sanacijo družbe. Za to bi moral poskrbeti pritožnik sam, in to že takrat, ko je do insolventnosti prišlo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
Čeprav je na podlagi spisovnega gradiva v predmetni zadevi mogoče šteti, da je postopek za pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih trajal nerazumno dolgo, vendarle ni mogoče šteti, da storilec iz objektivnih razlogov ni mogel vložiti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zakonsko predpisanem in prekluzivnem roku. Takšni praksi bi torej bilo mogoče slediti le v primeru, če bi tudi storilec v predmetni zadevi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, k predlogu pa ne bi priložil potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu in bi v vlogi pojasnil, da slednjega ni mogel pridobiti zaradi načina dela Zdravstvenega doma v ... Situacija v predmetni zadevi pa je primerljiva s situacijo, ki jo je Višje sodišče v Celju obravnavalo v zadevi EPVDp 83/2012, v kateri pa je s sklepom z dne 12. 10. 2012 zavzelo stališče, da bi storilec kljub temu, da zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogel pridobiti pred iztekom roka za vložitev predloga, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve v zakonskem predpisanem 15. dnevnem roku in ob tem sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev zdravniškega spričevala. Storilec pa v obravnavani zadevi tega ni storil, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilna in zakonita, njegova pritožba pa neutemeljena.
zmotna uporaba materialnega prava - stroški postopka - izpolnitev zahtevka - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasnost umika tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V obravnavanem primeru je tožeča stranka tožbo umaknila v sorazmerno kratkem času po plačilu s strani tožene stranke. Glede na dejstvo, da je bilo plačilo izvedeno le kratek čas pred nastopom sodnih počitnic, tožba pa umaknjena kratek čas po izteku sodnih počitnic, v vmesnem času pa niso nastali nobeni stroški, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka.
Ravnanje obdolženca, ko je oškodovanki v očitanem obdobju skoraj vsakodnevno pošiljal sporočila in ji posamezne dni poslal tudi več sporočil, velikokrat z obsežno vsebino, v celoti ustreza ponavljajočemu se vsiljivemu prizadevanju vzpostavitve stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 in posledično tudi odločilno dejstvo. Da iz sicer obsežnega izpisa komunikacije med obdolžencem in oškodovanko zgolj za posamezne dni ni posebej razviden datum izmenjave komunikacije, pa ni niti odločilna okoliščina, niti ne konstituira nasprotja, ki bi bilo precejšnje, zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kraj dejanja je sicer pomembna modaliteta kaznivega dejanja, ni pa odločilno dejstvo in ni pravnorelevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1.
ZOR člen 277, 279, 379, 379/2, 387, 387/2. OZ člen 1060. ZIZ člen 17
denarna renta - občasna denarna terjatev - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - zastaranje - pretrganja zastaranja - pripoznava dolga - izražena volja strank - plačilo dolga - izjava volje s konkludentnimi dejanji - vezanost na izvršilni naslov
Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti, da je s temi plačili pretrgal zastaranje predmetne terjatve, ki predstavlja razliko med dejansko dolgovano in že plačano rento. Delnih plačil ob dolžnikovem zanikanju celotne obveznosti ni mogoče šteti kot pretrganja zastaranja, saj je odločilna dolžnikova volja, kaj naj se s plačili poravna. Za pripoznavo velja le toliko, kolikor je dolžnik izjavil v svoji volji. Delna pripoznava dolga (samo do določene višine) tako pretrga zastaranje le do pripoznanega zneska, ne pa tudi za presežek.
Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/1, 12/2, 12/3, 14, 14/4
odločitev o pravdnih stroških - stroški odvetniškega zastopanja - cena odvetniških storitev - vrednost točke - sprememba vrednosti točke - uporaba odvetniške tarife
Sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (od 0,459 na 0,6 EUR) je vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja, kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 1100 točk, sedaj 900 točk). Število točk je za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. Pritožnik se zato utemeljeno sklicuje na izjemo, ki jo pri obračunu odvetniških storitev omogoča tretji odstavek 12. člena OT, ki jo mora na predlog odvetnika upoštevati sodišče na podlagi četrtega odstavka 14. člena OT. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožniku odmeriti odvetniške stroške upoštevaje vsoto točk po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
telesna okvara - invalidnina za telesno okvaro - seznam telesnih okvar
Po ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče več pridobiti pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni ali poškodbe izven dela.
Vrhovno sodišče lahko določi drugo stvarno pristojno sodišče kot krajevno pristojno za postopanje v zadevi, vendar le na predlog stranke ali pristojnega sodišča (67. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Iz podatkov v spisovnem gradivu ne izhaja, da je predlagatelj v obravnavani zadevi predlagal Vrhovnemu sodišču RS, da določi drugo sodišče kot krajevno in stvarno pristojno za postopanje v obravnavani zadevi.
Ker neposredna vročitev plačilnega naloga ni bila mogoča, se je osebna vročitev opravila tako, da je vročevalec pisanje izročil pošti, v predlagateljevem hišnem predalčniku pa pustil obvestilo, v katerem je navedel, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti (prvi in tretji odstavek 142. člena ZPP). Ker predlagatelj pisanja v navedenem roku ni dvignil, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, kar v obravnavanem primeru pomeni 29. 5. 2019. Naslednjega dne je tako začel teči 8-dnevni ugovor, ki se je iztekel 6. 6. 2019, predlagatelj pa je ugovor zoper plačilni nalog vložil 11. 6. 2019 oziroma prepozno. Sodišče prve stopnje je zato njegov ugovor pravilno zavrglo.
odločitev o pravdnih stroških - pridržanje odločitve o pravdnih stroških - pridržana odločitev - višina stroškov postopka
Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu II Cp 1781/2018 z dne 13. 9. 2019 odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti polovico njenih stroškov pritožbenega postopka. S predmetnim sklepom odloča še o višini teh stroškov, saj je bila odločitev o višini stroškov pridržana do pravnomočnosti sklepa o odmeri izvedenine z dne 7. 10. 2019 (primerjaj četrti odstavek 163. člena ZPP).
pisna izjava priče - nepotrebno zaslišanje priče - ustanovitev stvarne služnosti - prenehanje izvrševanja služnosti
Zavrnitev izvedbe dokaza z neposrednim zaslišanjem na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe ni vplivala. Glede na obrazloženo, upoštevaje zapisnik o ogledu kraja, kot tudi fotografije, ki se nahajajo v spisu, in iz katerih izhaja širina izmerjene poti, je sodišče druge stopnje v tem delu izrek izpodbijane sodbe spremenilo in nasprotje med samim izrekom odpravilo.
davčna zatajitev - znaki kaznivega dejanja - delicta propria - poslovodja družbe
Kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem oziroma prvem odstavku 249. člena KZ-1B sta pogojevani s pragom kaznivosti, ki je dosežen, ko znesek utajenih davčnih obveznosti doseže oziroma presežene določen znesek. Po dikciji uporabljenega milejšega KZ-1B predstavlja prag kaznivosti oziroma objektivni pogoj kaznivosti, če obveznosti, ki se jim je nameraval storilec izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1B se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki med storitvijo kaznivega dejanja presega 50.000,00 EUR. Pri obeh predmetnih kaznivih dejanjih je bil ta zakonski pogoj uresničen. Prav tako pa je bil v opisu kaznivih dejanj subsumiran subjektivni zakonski znak in sicer, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom, da bi se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izognili plačilu davka na dodano vrednost. Glede na to, da obtoženec davčnemu organu v obeh primerih ni predložil obrazca DDV-O, pa je bila po določbi 38. člena ZDDV taka prijava obvezna, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po priviligiranem tretjem odstavku 249. člena KZ-1B, kjer gre za inkriminacijo ravnanj, ki praviloma obsegajo že fazo po davčni zatajitvi iz prvega ali drugega odstavka 249. člena KZ-1B. Kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B stori, kdor ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Iz zakonske dikcije torej ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Predmetno kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki opusti naloženo mu obvezno prijavo pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti, ki jih davčnemu zavezancu nalagajo relevantni blanketni davčni predpisi. Za pravilno definiranje obtoženca kot storilca ni bilo odločilno, kakšen status je imel (npr. zakoniti zastopnik, direktor, prokurist, zaposleni i. t. d.), ampak ali je dejansko vodil poslovanje obeh družb. Vpliv obtoženca na poslovanje družb, kot ga je prvo sodišče utemeljilo v razlogih sodbe je bil brez dvoma tako pomemben, da izpolnjuje vse kriterije dejanskega poslovodje.