Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sama.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - dodatna vprašanja izvedencu - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Ker je sodišče prve stopnje naložilo izvedencu, da odgovori na dodatna vprašanja, ki jih prej ni terjalo, je bil izvedenec upravičen do nagrade za dopolnilni izvid in mnenje.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenca odgovor na večje število dodatnih vprašanj, je to terjalo ponovno oziroma dodatno proučevanje spisa in listin.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbene novote - pobotni ugovor v pritožbi
Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZPP se ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, ne moreta uveljavljati v pritožbi. Ker tožena stranka pobotnega ugovora (svoje terjatve v znesku najmanj 922,55 EUR) ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega tudi ne more storiti v pritožbenem postopku, zato s pritožbenimi navedbami glede ugovarjanja svoje terjatve v pobot ne more uspeti.
ZDR-1 člen 33, 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.
povračilo stroškov prevoza na delo - službeno vozilo
Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.
Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala.
ZST-1 člen 34, 34a, 34a/3. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-6, 95, 95/1.
dolžnost plačila sodne takse - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera sodne takse po ZST-1
Veljavne določbe ZST-1 namreč po pravnomočnosti sodbe ne zahtevajo izdaje še posebnega sklepa o dolžnosti plačila sodne takse, temveč sodišče po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 taksnemu zavezancu zgolj pošlje plačilni nalog. Slednji je bil torej v obravnavani zadevi obsojenki posredovan povsem upravičeno, na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe ter citirani pravni podlagi ZST-1.
ZDR-1 člen 14, 14/1, 38, 38/1, 38/2, 40, 40/3, 74, 74/1, 79, 79/1.. OZ člen 35, 37, 247, 247/1.. ZGD-1 člen 39, 39/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - konkurenčna klavzula - pogodbena kazen - poslovna skrivnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1.
V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje prepoznega ugovora
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043262
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.
ZIZ člen 178. ZPP člen 253, 253/4, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - smiselna uporaba ZPP - poziv sodišča na izjavo o cenitvi - načelo kontradiktornosti
Samo tisto cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, v kateri cenilec odgovori na pripombe strank ali na poziv sodišča, glede cenitve vrednosti nepremičnin in na katero stranke ne podajo več pripomb, je lahko pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
SPZ člen 207, 207/1, 207/3. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 371, 371/9, 371/9-6. OZ člen 420, 425, 425/2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razdelitev posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila - odstop terjatve v izterjavo - odstop terjatev v zavarovanje - odstop terjatve (cesija)
Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo.
V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.
tožniška varščina - predlog za položitev varščine - državljanstvo RS - tuj državljan - stalno prebivališče
Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - izvedensko mnenje
Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043508
OZ člen 149, 165, 179, 179/1, 299, 378.. ZPP člen 2, 7, 212.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - azbestna bolezen - zakonske zamudne obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri toženi stranki. Ugotovilo je vzročno zvezo med tožnikovo boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki. Na podlagi teh ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da predstavlja dejavnost tožene stranke, v kateri se je uporabljal azbest, kar je pripeljalo do obolenja tožnika, nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Po tej določbi se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.
Tožena stranka se s prelaganjem odgovornosti na drugega delodajalca ne more uspešno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti, saj ne gre za škodo, ki je nastala izključno zaradi dejanja drugega delodajalca, ki je tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Bistvena je ugotovitev, da je tožnikovo obolenje posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu v času zaposlitve pri toženi stranki.
V zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, saj navaja zgolj to, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti, ker je obtoženi doslej nekaznovan.
pripor - utemeljen sum - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice
Ker je v predmetni zadevi utemeljen sum pravnomočno ugotovljen in ker se od pravnomočnosti obtožnice niso ugotovila nova dejstva ali okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo utemeljenosti suma glede obtoženemu P. očitanih kaznivih dejanj, tudi tokrat pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje utemeljenega suma, ni mogoče šteti za utemeljene.