ZIZ člen 23, 38, 38/5. ZPP člen 154, 165, 165/1. ZST-1 tarifna številka 4011, 4041. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 12. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 27, 27/1, 27/6. Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (2011) člen 12, 13, 14.
stroški izvršilnega postopka - izvršba na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - avtomatizirano vodenje postopka - predpisani obrazec - potrebni izvršilni stroški - stroški zunajsodnega opomina
Ker je bil predlog za izvršbo vložen na obrazcu po Pravilniku o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka, je upnik na podlagi označbe, da zahteva vračilo odvetniških stroškov, upravičen do stroškov za sestavo predloga za izvršbo skladno z veljavno Odvetniško tarifo.
Stroškov izvensodnega opomina namreč ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi bili potrebni za izvršbo, saj bi lahko upnik izvršilni predlog proti dolžniku vložil tudi brez predhodnega opomina. Le-ta namreč ni predpostavka za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, slednjega lahko upnik vloži že, če je terjatev iz verodostojne listine zapadla, pa je dolžnik kljub temu ni poravnal.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-3, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 1012.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - poroštvo - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - zloraba pravic
Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik je upravičen do pravne dobrota odpusta obveznosti le, če je ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja.
Na upnikove očitke v ugovoru, dolžnik ni navedel nobenih dejstev (okoliščin), s katerimi bi lahko izpodbil domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki jo je kot domnevno bazo uveljavljal upnik.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Dolžnik namreč niti v odgovoru na ugovor, niti na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, ni navedel nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo njegovo ravnanje vestno in pošteno. Dolžnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi uspel izpodbiti domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
varstvo solastnika in skupnega lastnika - upravljanje s stvarjo - redno upravljanje solastne stvari - soglasje solastnikov - ekonomski interes - privilegirana sprememba tožbe - istovetnost tožbenega zahtevka - drugačna dejanska in pravna podlaga
Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ), deleži skupnih lastnikov pa so določljivi. Za upravljanje s parc. št. 13/1 kot solastno stvarjo je zato treba določila drugega odstavka 67. člena SPZ razumeti tako, da lahko vsak dedič A. A. st. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celote. Samo tako se lahko učinkovito zagotavlja uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS tudi v primeru, kakršen je obravnavani (parc. št. 13/1 je kot celota v solastnini, pri čemer je polovični delež na njej tudi skupna lastnina dedičev A. A. st.). Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, B. A. pa je kot dedinja A. A. st. soglašala z izvedbo omenjenega posla rednega upravljanja (izdelava betonske plošče), to po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da je bilo za ta posel podano soglasje večine solastnikov v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka po 100. členu SPZ izkaz tožničinega ekonomskega interesa ni potreben.
Zmotno je tožničino stališče, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Tožnica je s spremembo tožbe uveljavljala uporabnino zaradi uporabe solastnega deleža pokojnega očeta na parc. št. 13/2 (polovica od celote), z njeno položitvijo pri sodišču, ker gre za skupnost dedičev. Takšen zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala že v trenutku vložitve tožbe. Razen tega je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, saj je v tožbi uveljavljala uporabnino (drug znesek) na drugi dejanski podlagi, in sicer zaradi uporabe navedene nepremičnine v obsegu njenega tedanjega solastninskega deleža (ki je takrat znašal 3/8 od celote), zato ni bilo utemeljenih razlogov za dovolitev spremembe tožbe.
zapisnik kot javna listina - podpis zapisnika o glavni obravnavi - pravica do poštenega sojenja - postulacijska sposobnost stranke
Zaradi odsotnosti pravne pomoči na naroku ni bilo poseženo v tožničino pravico do poštenega sojenja. Tožnica, ki ima polno postulacijsko sposobnost, se je namreč odločila, da bo pravdna dejanja na naroku opravljala sama.
pravni interes (pravna korist) za tožbo - tožba na ugotovitev ničnosti - ekonomski interes - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah obstoja tožnikove pravne koristi za obravnavano tožbo ni moč ugotoviti. Tožnik v predmetnem postopku zahteva ugotovitev ničnosti ponudbe z dne 12. 4. 2011, sestavljene iz ponudbe za odkup nepremičnin, pogodbe namesto razlastitve in poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnin, na podlagi katere je toženka v upravnem postopku dosegla razlastitev njegovih nepremičnin. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da navedbe o tem, zakaj tožnik postavlja takšen zahtevek, predstavljajo le ekonomski interes.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako ocenjuje listinske dokaze, s katerimi se je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je oče mladoletnega oškodovanca Z.B. dne 27. 7. 2015 ob 10.00 uri po telefonu poklical na Policijsko postajo P. in povedal, da je obdolženec napadel in s palico udaril njegovega mladoletnega sina, čeprav je ta dokaz izvedlo (točka 2 obrazložitve).
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - dodatna vprašanja izvedencu - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Ker je sodišče prve stopnje naložilo izvedencu, da odgovori na dodatna vprašanja, ki jih prej ni terjalo, je bil izvedenec upravičen do nagrade za dopolnilni izvid in mnenje.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenca odgovor na večje število dodatnih vprašanj, je to terjalo ponovno oziroma dodatno proučevanje spisa in listin.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da nastavitev za 9 stopinj previsoke temperature na preši ne pomeni takšne napake, ki bi utemeljevala podajo pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi ugotovitev, da zaradi previsoko nastavljene temperature lahko pride do hitrejše obrabe pnevmatike, da časovna vzdržljivost pnevmatike in njena kvaliteta predstavljata zelo pomembni okoliščini za varnost cestnega prometa in da je zato bistvenega pomena, da v postopku izdelave pnevmatik ne pride do nikakršnih odstopanj od predpisanih delovnih operacij, pravilno odločilo, da je bilo pisno opozorilo podano iz utemeljenega razloga.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe tožnika, da očitana kršitev po vsebini ni takšne narave, da bi utemeljevala podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno poudarilo, da je treba pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati tudi okoliščino, da četudi kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.
priposestvovanje - dobra vera posestnika - desetletna priposestvovalna doba - izvrševanje posesti - uporaba poslovnega prostora - posredni posestnik - pravica do posesti - pravni naslov za posest - prodajna pogodba - stečajni postopek - izbris iz sodnega registra - pravni naslednik - pravdna sposobnost - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - statusna sprememba - veljavnost pooblastila
Stečajni postopek zoper prvotno toženko se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018. Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka - v stečaju. Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice. Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.
SPZ člen 207, 207/1, 207/3. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 371, 371/9, 371/9-6. OZ člen 420, 425, 425/2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razdelitev posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila - odstop terjatve v izterjavo - odstop terjatev v zavarovanje - odstop terjatve (cesija)
Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo.
V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
družbena lastnina - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastnina občin - avtentična razlaga zakona - prostorski izvedbeni akti - status zemljišča
Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00041195
ZNPosr člen 5, 5/2, 5/2-5, 13, 13/1. OZ člen 190, 190/3, 193. ZPP člen 353.
posredniška provizija - nepremičninsko posredovanje - pogodba o posredovanju - sklenitev pogodbe - naročitelj - ogled nepremičnine - pravica do plačila provizije - izvršba na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - nasprotna tožba - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Obligacijskopravno razmerje med nepremičninsko družbo ali kupcem ali iskalcem za nakup nepremičnine ne nastane v trenutku ogleda nepremičnine in seznanitve prodajalca s potencialnim kupcem, temveč s sklenitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ki pa med strankama nesporno ni bila sklenjena.
Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika, in sta ločeno obsojena, obstaja nevarnost, da upnik v izvršilnem postopku doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zato mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno odločbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042377
OZ člen 111, 111/1, 111/2. ZFPPIPP člen 267, 267/1.
prodajna pogodba - predpogodba - pravni interes - tožba - razvezana pogodba - neupravičena obogatitev - osebni stečaj - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe v stečajnem postopku
Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe. Za takšno stališče ni opore v ZFPPIPP.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., pa tudi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju obe uveljavlja pritožba. Toženki je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je upoštevalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2020, ki ji je bila vročena 20. 7. 2020, na katere do izdaje sodbe 30. 7. 2020 ni mogla odgovoriti. Poleg tega je upoštevalo odpoved glavni obravnavi toženke, ki je bila podana, še preden je prejela pripravljalno vlogo tožnika z dne 15. 7. 2020, s katero je zahtevek utemeljil še na odškodninski podlagi ter navedel nova dejstva.