domneva umika ugovora - prejem plačilnega naloga - osebno vročanje - pritrditev na oglasno desko - sprememba naslova
Pritožbeno sodišče se zaveda, da ne gre za vročitev prve vloge v postopku ter da je dolžnica s postopkom že seznanjena, vendar glede na to, da je dolžnica pošti sporočila nov naslov za vročanje ter soglašala, da pošta te podatke posreduje tudi pošiljateljem, katerih pošiljke bi se vrnile, zaključuje, da je postopanje sodišča prve stopnje po 145. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nezakonito. Ker iz postopka ne izhaja, da se dolžnica vročitvam izmika, pri vročanju s pritrditvijo na sodno desko gre za primer fiktivne vročitve, pri tem pa zakonska ureditev omogoča tudi drugačno postopanje (143. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ)1, je namreč sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v dolžničino pravico do izjave v postopku2, navedena procesna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.
sopotnik kot oškodovanec - prispevek k nastanku škode - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - pomoč in postrežba - premoženjska škoda
Pri tožnici se je po zapletu s kapjo zavest zožila in je bilo njeno dojemanje bolečine spremenjeno v primerjavi s poškodovanci, ki nimajo poškodb centralnega živčevja. Upoštevaje izpovedbo tožnice, ki je skladna z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da v obdobju po utrpelih kapeh tožnica telesnih bolečin ni trpela, in ne gre samo zato, da se jih ne spomni.
Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažjo stopnjo funkcionalne motenosti, saj ni sposobna večjih fizičnih obremenitev, tudi ni sposobna za daljšo vožnjo avta, izogibati se bo morala množic in neugodnih terenskih pogojev, ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela (opustila je kolesarjenje in odbojko). Osebnostno je spremenjena, kognitivne sposobnosti so zmanjšane - upadla ji je sposobnost koncentracije, pozornosti, spomina, učljivost je znižana. Poleg tega ima simptome tesnobnosti. Utrpela je tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. V posledici navedenega doživlja občasno povečano anksioznost ob komunikaciji z drugimi, prisotna so negativna čustvena stanja, kar vse vpliva na zmanjšanje njenih aktivnosti na področju funkcioniranja v družbi oziroma na ravni medosebnih odnosov. Po oceni sodišča prve stopnje gre za znatno poslabšanje kvalitete tožničinega življenja, zaradi česar nedvomno trpi tudi hude duševne bolečine.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - novo najdeno premoženje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - dejansko vprašanje - zapuščinski postopek - pravnomočno končan zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - nova zapuščinska obravnava - lastninska pravica, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - zemljiška knjiga - učinek pravnomočne sodbe - zamudna sodba
Imetniki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL so sicer pridobili lastninsko pravico ex lege, vendar je vprašanje, ali je imel zapustnik na predmetnih nepremičninah pravico uporabe, dejansko vprašanje. V zapuščinskih postopkih pa se ne raziskuje spornih dejstev, prav tako pa je bil predmetni zapuščinski postopek že pravnomočno končan, zato ga ni mogoče več prekiniti (primerjaj 212. člen v zvezi z 221. členom ZD). Glede na navedeno se dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izda le v primeru, ko ni dvoma, da gre za novo najdeno premoženje, saj sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave. Posledično je zapuščinsko sodišče pravilno zaključilo, da ni pristojno presojati, ali je zapustnik na predmetnih nepremičninah pridobil pravico uporabe, ne glede na voljo oseb, ki sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika navedenih deležev. Vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah, torej ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.
Stališče, da zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika, je skladno s sodno prakso.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00040946
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 53. ZIZ člen 15, 76, 76/1, 76/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev izvršilnega naslova - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj
Sodišče prve stopnje je na predlog upnika z dne 17. 4. 2019 s sklepom o izvršbi z dne 31. 5. 2019 zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive tuje sodne odločbe, odločbe sodišča Midden - Nederland z dne 10. 12. 2018, in potrdila, izdanega v skladu s 53. členom Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. S sodbo o pritožbi z dne 3. 6. 2020 je bila odločba sodišča Midden - Nederland z dne 10. 12. 2018, ki predstavlja izvršilni naslov predmetnega izvršilnega postopka, razveljavljena.
Eden od razlogov za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti je tudi dejstvo, da je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. O terjatvi, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu – zamudni sodbi, je namreč tekel še nadaljnji postopek, saj je dolžnica zoper zamudno sodbo vložila pritožbo. Dne 3. 6. 2020 je bila izdana odločba o pritožbi in iz njene točke 4.1. izhaja, da se zamudna sodba razveljavi, upnikov zahtevek pa se zavrne. Iz Potrdila o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 24. 6. 2020 pa je razvidno, da je odločba o pritožbi tudi postala izvršljiva, dne 3. 6. 2020. Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za predmetni izvršilni postopek, je bil torej razveljavljen z učinkom takojšnje izvršljivosti in je zato izpodbijana odločitev o ustavitvi izvršbe pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o razveljavitvi vseh opravljenih izvršilnih dejanj.
Napačno pritožba meni, da je sodišče prve stopnje na pravnomočnost izvršilnega naslova še vedno vezano, ker ta ni bil odpravljen na podlagi izrednih pravnih sredstev. Če je bil sklep o izvršbi (lahko) izdan na podlagi izvršljive zamudne sodbe, ta pa je bila nato na podlagi vložene pritožbe razveljavljena, pri čemer je tudi odločba o pritožbi izvršljiva, je razumljivo, da sedaj izvršilnega postopka na podlagi razveljavljene zamudne sodbe ni več mogoče voditi. V kolikor bi upnik uspel z izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o pritožbi, za katere trdi, da jih bo vložil, pa bo lahko zoper dolžnico ponovno zahteval izvršbo.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-3, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 1012.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - poroštvo - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - zloraba pravic
Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik je upravičen do pravne dobrota odpusta obveznosti le, če je ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja.
Na upnikove očitke v ugovoru, dolžnik ni navedel nobenih dejstev (okoliščin), s katerimi bi lahko izpodbil domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki jo je kot domnevno bazo uveljavljal upnik.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Dolžnik namreč niti v odgovoru na ugovor, niti na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, ni navedel nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo njegovo ravnanje vestno in pošteno. Dolžnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi uspel izpodbiti domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
KZ-1 člen 259, 259/1, 259/2. ZKP člen 60, 144, 277, 437.
oškodovanec - oškodovanec kot tožilec - zavrženje kazenske ovadbe - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva
Ker je v opisu kaznivega dejanja v obtožnem predlogu dovolj konkretno opisana kršitev njegove pravice iz 22. člena Ustave RS, B. B. ni mogoče odreči lastnosti oškodovanca v tej kazenski zadevi in mu torej posledično tudi ni mogoče odreči pravice, da kot oškodovanec kot tožilec na podlagi 60. člena ZKP zoper obdolženko nadaljuje kazenski pregon za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 potem, ko je bila njegova kazenska ovadba zoper obdolženko, s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavržena.
Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - poklicno zavarovanje - izvedensko mnenje - davki in prispevki - bruto in neto znesek
Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje, ki je zaradi neplačila predujma za izvedenino opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, izračuna tožnikovega prikrajšanja ne bi smelo opraviti samo. Ker je bilo tožniku pripadajoče zneske iz naslova nadurnega dela mogoče izračunati z uporabo osnovnih matematičnih operacij odštevanja in množenja, je imelo sodišče za tak izračun vso potrebno strokovno znanje, česar ni bilo dolžno dodatno obrazlagati.
Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davka in prispevkov, zavreči na podlagi določbe 274. člena ZPP, ker ta zahtevek ni predmet sodnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 res poudarilo, da sodišče v delovnih sporih ne odloča o tem, ali je delodajalec dolžan obračunati in plačati davek in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med izplačevalcem in pristojnimi davčnimi organi. Vendar pa ima tožnik kot delavec po določbah ZDR-1 pravico do bruto plače, v sodni praksi Vrhovnega sodišča pa do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev, iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice. Tudi iz navedene sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se sicer nanaša na odškodnino zaradi kršitve pravice delavca – vojaka do tedenskega počitka na misiji) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo obračun bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.
zahteva za izločitev sodnikov - zavrnitev zahteve za izločitev - dvom o nepristranosti - dolgotrajnost postopka
Pravilnost odločitev in ravnanj sodnikov v dejanskem ali pravnem smislu je predmet pravnih sredstev v postopku o glavni stvari in ne pravnih sredstev v vzporedno potekajočem postopku, katerega predmet je sodnikova nepristranskost. Čeprav predmeta nista povsem ločena, spet nista toliko povezana, da bi bilo mogoče zaradi nepravilnosti odločitev ali nepravilnega ravnanja sodnikov sklepati na njihovo nepristranskost, kaj šele, ko kakršnakoli nepravilnost predhodno ni bila ugotovljena, temveč je bila po nezadovoljni stranki zgolj zatrjevana. V nasprotnem vzporedno potekajoč postopek preraste v pritožbeni postopek v postopku o glavni stvari, kar je sistemsko nezdružljivo in povsem v nasprotju z nameni obeh postopkov.
Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
Ne drži pa, da je obveznost Občine zagotavljati izvajanje javnih služb (tudi) tožnikom odvisna od uspeha tožnikov v tej motenjski pravdi. Poudariti gre, da se v njej presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti (426. čl. ZPP), zato je neutemeljeno opozarjanje, da se bo kot pomembno za tožnike in za intervenientko v tej pravdi ugotovilo, ali ima toženec pravico do posesti dela javne poti.
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - tehten razlog
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je R.S. vložil vlogo, ki se bo obravnavala bodisi kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj bodisi kot obtožni predlog, zoper višjo sodnico A.A., predsednico Okrožnega sodišča v X, katerega organizacijska enota je tudi Okrajno sodišče v X, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v X.
tožniška varščina - predlog za položitev varščine - državljanstvo RS - tuj državljan - stalno prebivališče
Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sama.
bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., pa tudi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju obe uveljavlja pritožba. Toženki je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je upoštevalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2020, ki ji je bila vročena 20. 7. 2020, na katere do izdaje sodbe 30. 7. 2020 ni mogla odgovoriti. Poleg tega je upoštevalo odpoved glavni obravnavi toženke, ki je bila podana, še preden je prejela pripravljalno vlogo tožnika z dne 15. 7. 2020, s katero je zahtevek utemeljil še na odškodninski podlagi ter navedel nova dejstva.
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - izvedensko mnenje
Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/2, 131/2-3, 296, 382, 415. ZPP člen 100, 100/1, 481, 481/1, 483, 483-6.
gospodarski spor - postopek osebnega stečaja - smrt stečajnega dolžnika - nadaljevanje postopka - postopek stečaja zapuščine - enovitost postopka - terjatev upravitelja - nagrada stečajnega upravitelja - pravica do poplačila - strošek stečajnega postopka
V primeru, če stečajni dolžnik po začetku postopka osebnega stečaja umre, je potrebno torej postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine obravnavati kot en, enovit postopek. Slednje pomeni, da glede na okoliščine konkretnega primera terjatvi upravitelja iz naslova nagrade in nadomestil, ki je sicer nastala v času vodenja postopka osebnega stečaja, a tam še ni bila poplačana, ni mogoče odreči narave stroška stečajnega postopka.