PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066259
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 26, 56, 62, 62/1, 62/1-3, 155, 155/1, 155/1-4, 155/1-6, 155/1-8. ZFU člen 2, 2-3, 2-4, 2-8, 13, 13/2, 24, 25, 25/2, 25/4. ZDCOPMD člen 40č, 40č/1, 40č/2, 41. Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu in razveljavitvi Direktive Sveta 88/599/EGS.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pouk o pravici do uporabe svojega jezika v postopku - pregled in preiskava prevoznih in prenosnih sredstev - (ne)zakonit dokaz
Ker je storilec v postopku o prekršku izjavil, da razume slovenski jezik in ne potrebuje tolmača, ni bil prikrajšan za pravico do uporabe jezika, ki ga razume.
Dokazi, ki jih na podlagi določb ZFU pridobijo finančni preiskovalci pri preiskavi prevoznega ali prenosnega sredstva, so zakonito pridobljeni.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZMEPIZ-1 člen 115.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Ker je bila tožnica 1. 1. 2013 uživalka starostne pokojnine in hkrati vpisana v register kot samostojna podjetnica, torej je opravljala dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobila lastnost zavarovanca, je podan dejanski stan iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, ki ureja dvojne statuse. Rok za uskladitev dvojnega statusa je bil po 115. členu ZMEPIZ-1 do 31. 1. 2015.
Ta rok je ob izdaji izpodbijanih odločb o vključitvi v obvezno zavarovanje še tekel, zato je toženec izpodbijani odločbi izdal preuranjeno in v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ter 115. členom ZMEPIZ-1. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi zato utemeljeno odpravilo.
Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela - poškodba pri delu - poškodba na poti v službo
Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.
Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uvedba preiskave - utemeljen sum - župan občine - pravna zmota - dolžnost poznavanja pravnih predpisov - odgovornost župana za pravilno, zakonito in gospodarno poslovanje občine - integriteta in preprečevanje korupcije - zavrnitev pritožbe
Pravna zmota bi bila podana zgolj, če obdolženec iz upravičenih razlogov ne bi vedel, da zakonodaja prepoveduje sklepanje pogodb med občino in subjekti, ki so v lasti družinskih članov funkcionarjev. Ni pa opravičen razlog za nepoznavanje pravnih pravil, če bi se obdolženec z njimi lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju oziroma bi moral posebna pravna pravila poznati glede na svoje delo, vlogo in siceršnji položaj. Obdolženec je bil tisti, ki bi glede na svoj položaj in vlogo v občini moral poznati zakonodajo na področju integritete in preprečevanja korupcije, ki se v svojem bistvu dotika ravno delovanja funkcionarjev, zato je brezuspešno pritožbeno sklicevanje, da skrbnice pogodb obdolženca niso opozorile na prepovedanost le-te.
Izpodbijani sklep z dne 8. 7. 2016 je bil tožencu vročen na podlagi tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP dne 15. 7. 2016. 15-dnevni rok za dvig pisanja se je iztekel na dan 30. 7. 2016.
zamudna sodba – delodajalec – podružnica tujega podjetja
Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDR-1 je v individualnem delovnem sporu podružnica tujega podjetja lahko delodajalec in s tem pravdna stranka. Iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je v vtoževanem obdobju opravljal delo pri njej, kar pomeni, da je tožena stranka lahko pravdna stranka v tem individualnem delovnem sporu.
Iz zapisnika o glasovanju in rezultatih glasovanja članov vzgojiteljskega zbora izhaja, da je potekalo tajno glasovanje o obeh kandidatkah za ravnateljico ter da je dobila največ (44) glasov podpore kandidatka A.A., tožnica pa je prejela 18 glasov podpore. Glede na navedeno je vzgojiteljski zbor podal najvišjo podporo in pozitivno mnenje kandidatki A.A., s tem pa je smiselno sprejel negativno mnenje za tožnico, ki ji ni izglasoval podpore. Dejstvo, da vzgojiteljski zbor ni še izrecno sprejel posebnega (negativnega) mnenja glede tožničine kandidature, ne pomeni kršitve za izvedbo razpisa določenega postopka, ki bi bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata (36. člen ZZ).
V sedmem odstavku 53.a člena ZOFVI je določeno, da v primeru, če lokalna skupnost in organi iz drugega odstavka tega člena ne dajo mnenja v 20 dneh od dneva, ko so bili zanj zaprošeni, lahko svet o izbiri odloči brez tega mnenja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bila Mestna občina B. zaprošena za podajo mnenja v zvezi s kandidatkama za ravnateljico, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da navedeni rok teče od datuma izdelave vloge za pridobitev obrazloženega mnenja o kandidatkah.
Neutemeljen je tudi očitek, da obtožba, ki ji sledi sodba, temelji na izjavah prič, ki so bile dokazano neverodostojne saj je nanje vplival odvetnik F.. Zagovornik obdolženca je nedopustno vplivanje pooblaščenca oškodovanca na priče izpostavljal že tekom postopka, na takšne očitke pa je logično in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve, ko je podajalo dokazno oceno izpovedi prič.
ZSVarPre člen 27, 27/1, 71. ZDIU12 člen 4, 4/5. ZUPJS člen 29, 30. ZEN člen 3. ZZK-1 člen 11, 11/2. ZPP člen 224.
denarna socialna pomoč - izključitveni razlog - nepremično premoženje
Ker ima tožnik premoženje (nepremičnine), ki presega vrednost 13.780,00 EUR, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se mu denarna socialna pomoč ne more dodeliti.
Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo obveznost iz pogodbe o štipendiji, medtem ko tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena najmanj toliko časa, kolikor je prejemala štipendijo, to je 60 mesecev, temveč je bila zaposlena le 48 mesecev. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki na podlagi pogodbe o štipendiranju povrniti sorazmerni del prejetih štipendij.
Dogovor med strankama, da bo toženka še pet let po izobraževanju (v zvezi s katerimi je njena odsotnost znašala dejansko cca 17 mesecev) ostala na delu pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa bo povrnila sorazmerni del stroškov izobraževanja za pravniški državni izpit, ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo obdobje izobraževanja oziroma odsotnosti toženke zaradi izobraževanja, da je šlo za izobraževanje v interesu toženke (pritožbeno sodišče pri tem ni zanemarilo dejstva, da je imela korist od izobraževanja tudi tožeča stranka), da ji je delodajalec v času izobraževanja plačeval nadomestilo plače (kot bi sicer znašala toženkina plača, če bi delala in tudi stroške prehrane, prevoza na delo in regresa) in da je bila v času izobraževanja brez delovnih obveznosti. V teh okoliščinah je obdobje petih let, v katerih je bila toženka, če ne ostane na delu pri delodajalcu, dolžna vrniti sorazmerni (in ne celotni) del stroškov izobraževanja, še primerno obdobje in takšna odločitev ne pomeni nezakonitega posega v svobodo dela.
zaupanje otrok v varstvo in vzgojo – stiki – preživnina – spremenjene okoliščine
Vsakršna drobna in posamična sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka, temveč mora iti za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičeni izostanek z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnica svoje odsotnosti z dela brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila delodajalcu devet delovnih dni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnici dokazan očitani razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo vse okoliščine in ugotovilo, da je v zvezi s sporno odsotnostjo tožnice in obveščanjem delodajalca tožnica ravnala malomarno in neprimerno, zaradi česar je prišlo do težav pri organiziranju delovnega procesa in dodatne obremenitve drugih sodnih zapisnikaric, kar je utemeljeno povzročilo nezaupanje delodajalca do nadaljnjega sodelovanja s tožnico. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDoh-2 člen 44. ZPIZ-2 člen 144. ZDR-1 člen 44, 126. ZDR člen 42, 126, 127, 127/3, 130, 130/1. ZDCOPMD člen 3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
obveznost plačila – plačilo za delo – plačilo za poslovno uspešnost- dodatki za posebne pogoje dela – povračilo stroškov v zvezi z delom – nadurno delo – bistvena kršitev določb postopka – nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano nasprotje med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik postavil v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2014, pri čemer je protispisno ugotovilo, da se (tožnikov) izračun premalo izplačanih plač oziroma nadur popolnoma ujema s podatki, ki jih je ugotovil imenovani sodni izvedenec za promet, cestni promet in tahografe. Primerjava posameznih postavk oziroma izračunov opravljenih (nad)ur, kot jih je predložil tožnik, kaže na to, da je tožnik uveljavljal plačilo nadur za večje število ur, kot je bilo to ugotovljeno v dopolnitvi izvedeniškega mnenja, pri čemer je izvedenec tudi pojasnil način izračuna oziroma svoje ugotovitve.
pritožba – sestavine pritožbe – podpis – izviren podpis – skenirana pritožba – nepopolna pritožba – postopek s pritožbo – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Podpis pritožnika v izvirniku je nujna obligatorna sestavina pritožbe. Če ga pritožba ne vsebuje, je nepopolna in jo sodišče zavrže. V skladu s 336. členom ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).
pogodba o štipendiranju – štipendija – bolezen – neupravičena obogatitev – višja sila – vrnitev izplačanih zneskov – kadrovska štipendija
Tožencu zaradi njegovega bolezenskega stanja ni mogoče pripisati odgovornosti za neizpolnitev prevzetih obveznosti, to je dokončanje študija, za katerega je prejemal štipendijo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre v toženčevem primeru za primer iz 116. člena OZ. Po tej določbi v primeru, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga pogodbena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih vračanja tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženec vtoževano glavnico dolžan vrniti tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka, v skladu z določbo 193. člena OZ, po kateri je v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, treba plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.