Z varstvenim dodatkom se glede na 4. člen ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Po 49. členu ZSVarPre je varstveni dodatek mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje dva kumulativno predpisana pogoja; da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, trajno nezmožno za delo, oziroma starejšo od 65 let (moški), in če lastni dohodek družine, ugotovljen na način za upravičenost do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov, ne presega pa višine oz. seštevka minimalnega dohodka, določenega v 50. členu istega zakona. Ker v tožnikovem primeru ta dva pogoja nista izpolnjena, tožbeni zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka ni utemeljen.
Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se od toženke, kot vzdrževalca avtoceste, zahteva najstrožje merilo skrbnosti, to je merilo skrajne skrbnosti.
Četudi je bila postavljena prometna signalizacija standardna in postavljena na podlagi ustreznih dovoljenj, se je glede na ugotovljene okoliščine izkazala za neustrezno in je bila vzrok za tožniku nastalo škodo, toženka pa ni niti trdila, da je v času od 1. 9. 2012 naprej kakorkoli ukrepala za preprečitev škodnih dogodkov zaradi premaknjenih klemfixov.
razmerja med starši in otroki – spremenjene okoliščine – znižanje preživnine
Sodišče naprej ugotovi, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja o pravdi za spremembo le te prišlo do bistvenih spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in upravičencev, nato pa mora preživnino znova določiti.
ZD člen 210, 210/2, 210/2-3, 212, 213, 213/1. SPZ člen 11. ZZZDR člen 51, 51/2, 59.
napotitev na pravdo – obseg zapuščine – sporna dejstva o velikosti dednega deleža – vračunanje daril – manj verjetna pravica – skupno premoženje
Domnevno bazo, s katero je dedič dokazoval, da ½ premičnin pripada zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja, je glede na trditve dedinje verjetnejša, kot zatrjevana domnevna baza dedinje, ki verjetnejšo pravico utemeljuje na 11. členu SPZ.
Tudi ko gre za dejstvo, ki se po zakonu domneva, je dokazno breme na tisti stranki, ki to dejstvo zatrjuje, le da v takem primeru ne dokazujemo presumiranega dejstva, ampak t. i. domnevno bazo, to je dejstva, iz katerih zakon izpelje domnevo. V sporih, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne oziroma ali je bil lastnik tega premoženja zapustnik ali dedič, bodo domnevno bazo predstavljale ugotovitve, ali je (bil) zapustnik ali dedič lastniški posestnik premičnine, torej ali jo je imel oziroma ima v posesti, kot da je njegova: z voljo imeti jo za svojo in ne da bi komur koli na njej priznaval višjo pravno oblast. Če bodo ta dejstva sporna ali bo sporna pravna posledica, domneva ne bo vzpostavljena in bo treba o napotitvi odločiti ob uporabi prvega odstavka 213. člena ZD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00020790
ZASP člen 4, 4/2, 130, 130/1, 146, 146/1, 156, 156/1, 157, 157/1, 157a, 157a/1, 157e, 157f, 158, 158/1, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 176, 176/1, 176/2. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1. ZPP člen 2, 2/1, 212, 216, 353. Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij člen 4, 5.
avtorska pravica - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - kolektivno upravljanje avtorske pravice - nadomestilo za uporabo fonograma v radijskem programu - višina nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa Zavoda IPF - veljavnost - Svet za avtorsko pravo - primerno nadomestilo - odmera po prostem preudarku - dokazno breme - prihodki radijske postaje - prihodki iz radijske dejavnosti - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve sodbe v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) je tudi SEU zapisalo: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne". Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi s sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage. Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice.
dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen nadomestilo za uporabo fonograma v TV programu
dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen - dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost tožbenega zahtevka - zavrženje revizije
kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - kondiikcijski zahtevek - obogatitveno načelo - plačilo uporabnine - uporaba tuje stvari v svojo korist
Toženec je zlasti s predloženimi listinskimi dokazi in tudi z izpovedbami prič dokazal, da je tožnik v letu 2003 kršil pogodbo in da tožniku kljub večkratnim ustnim in pisnim pozivom ni poročal o opravljenih delih, zaradi česar je od pogodbe z dne 17. 11. 2001 utemeljeno odstopil.
- Ker po zakonskem določilu 210. člena ZOR velja načelo obogatitve in ne vrnitveno načelo, tožnik od toženca ne more zahtevati plačila protivrednosti sredstev, ki jih je vložil v gradnjo. Tožnikova korist namreč ni nujno enaka vrednosti opravljenih del.
- Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko lastnik ne more uporabljati svoje stvari. Tožnik, ki ni lastnik bencinske črpalke, nima pravice do uporabe bencinske črpalke.
pogodba o preužitku – razveza pogodbe o preužitku – odstopno upravičenje – oblikovalni tožbeni zahtevek – neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti – nevzdržnost skupnega življenja
Glede na očitno porušeno medsebojno zaupanje (do katerega je prišlo po tožnikovem odhodu na prestajanje zaporne kazni), je jasno, da složnega skupnega življenja, ki bi bilo za pomoč toženca tožniku potrebno, ni več moč vzpostaviti.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu skupinski habilitator, je zatrjevala kršitve prepovedi trpinčenja in nadlegovanja v spornem času. Protipravnega ravnanja tožene stranke kot delodajalca ni bilo (tožnici ni bilo onemogočeno delo, tožnici pri obračunu dodatka za delo z osebami z motnjo utemeljeno niso bile priznane vse ure dela z uporabniki, tožnica ni bila izključena iz komunikacije...), zato odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni podana.
napotitev na pravdo – rok za vložitev tožbe – instrukcijski rok – nadaljevanje zapuščinskega postopka
Rok za vložitev tožbe, določen v sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo, ni prekluzivni rok. Mora pa zapuščinsko sodišče v primeru, ko na pravdo napotena stranka tožbe ni vložila, nadaljevati z zapuščinskim postopkom in ga dokončati, ne glede na zahtevke, glede katerih je bila stranka napotena na pravdo.
Sodišče za ugotovitev invalidnosti in za ugotovitev nezmožnosti za opravljanje svojega poklica ter obstoja ali neobstoja preostale delovne zmožnosti nima ustreznega strokovnega znanja. Po 243. členu ZPP zato v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem. Že na podlagi načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo med drugim ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. V socialnih sporih pa je ob načelu materialne resnice predvideno izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V 62. členu ZDSS-1 je namreč eksplicitno določeno, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z 243. členom ZPP, je podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je za podajo izvedenskega mnenja preučila pisno medicinsko dokumentacijo v spisu, zbrala in proučila je tudi dodatno dokumentacijo in pa opravila poglobljeni klinični pregled ter nato podala izvedensko mnenje glede tožnikove delovne zmožnosti. Izvedenka je sicer obrazložila, da naj bi bilo izvedensko mnenje zelo zahtevno zaradi kompleksnosti problematike, ter da je bilo potrebno upoštevati ugotovitve obsežnega sodnega spisa, obsežne medicinske delovne dokumentacije ter osebni pregled tožnika. Vendar pa to še ne izkazuje, da gre za zelo zahteven primer, tako da bi bilo potrebno izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ovrednotiti po 3. točki drugega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nenazadnje je tudi sama sodna izvedenka mnenje označila kot zahtevno in s tem v zvezi zahtevala ustrezno nagrado. To pomeni, da se izvedenka ni pripravila za ustno podajanje zelo zahtevnega mnenja, temveč za podajanje zahtevnega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1, 153/2, 153/3.
delovna nezgoda - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - pravni standard
Sodišče prve stopnje je ob presoji pravnega standarda nevarne stvari in nevarne dejavnosti napačno uporabilo materialno pravo in sicer določili 2. odstavka 131. člena OZ in 149. člena OZ, ko je zaključilo, da krožna stiskalnica ni nevarna stvar, delo z njo pa ni nevarna dejavnost in da zato tožena stranka tožniku za škodo ne odgovarja niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ni namreč v zadostni meri upoštevalo, da je krožna stiskalnica večji električni stroj, ki med delovanjem, ko obdeluje vstavljen lok, spreminja njegov položaj tako, da se lok, potem ko ga zgrabijo kolesa v stiskalnici, obnaša nemirno, da se zasuče, da se trese, da zaniha, „cukne“ in podobno, kar vse je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 9. in 10. obrazložitve in da je delo na takšnem stroju potekalo tako, da sta mu morala „streči“ dva delavca tako, da sta vstavljala relativno dolge (približno 2,5 metra) ter relativno težke (približno 70 kg) loke v krožno stiskalnico, ki je nato takšen lok zagrabila in začela obdelovati, pri tem pa se je lok obnašal nemirno, spreminjal lego, se tresel, zanihal, „cuknil“.
neupravičena obogatitev – plačilo avansa kupnine – izročitev denarja za namen, ki se ni uresničil – nepošteno pogajanje
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožencu izročil denar kot predujem za plačilo kupnine, do pogodbe pa ni prišlo, ker se je tožena stranka nepošteno pogajala, mora vrniti plačani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema denarja (214. člen ZOR).
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080157
OZ člen 239. ZPP člen 354.
poslovna odškodninska odgovornost – protipravnost ravnanja – vzročna zveza – škoda – dokaz z izvedencem – prodaja predmeta leasinga – kupnina, nižja od tržne vrednosti – pomanjkanje jasnih razlogov o odločilnih dejstvih
Izpodbijana sodba nima jasnih zaključkov (ugotovitev) o tem, ali toženkino neskrbno postopanje predstavlja (ali ne) razlog (vzrok) za to, da je bila iztržena kupnina nižja od vrednosti, kot jo je ocenil izvedenec.
Okoliščina, da bi morala biti prava vrednost predmeta leasinga po tožnikovem mnenju (očitno) še višja, od tiste, ki jo je ugotovil sodni cenilec, ne pomeni, da tožnik pri opredeljevanju zatrjevane škode oziroma višine svojega zahtevka ne bi smel izhajati iz te cenitve in (z drugimi besedami) zahtevati manj, od tistega, za kar mogoče meni, da mu sicer gre. Ker gre za cenitev sodnega cenilca, ki jo je za postopek prodaje predmeta leasinga pridobila sama toženka in ki je slednja v predmetnem postopku nikoli ni osporavala, tožniku v tem postopku ni bilo potrebno predlagati nobenega izvedenca (cenilca) oziroma nove cenitve.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije – datum nastanka invalidnosti
Tožnik se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kajti skladno z drugim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 je od datuma nastanka invalidnosti odvisno, kateri predpis bo uporabljen pri odmeri invalidske pokojnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil datum nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine (tožniku odločba ni bila vročena osebno niti ni bila vročena članom njegovega gospodinjstva, temveč znanki družine), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZDR člen 6a, 6a/4. ZDR-1 člen 7, 89, 89/1, 89/1-1.
trpinčenje na delovnem mestu – mobing – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnica je navedla, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu. Zatrjevala je žaljiv in poniževalen odnos do njenega dela, kričanje, opazke glede njenega izobraževanja in ocenjevanje delovne uspešnosti v spornih letih brez utemeljitve ter preusmerjanje delovnih nalog. Vse našteto, upoštevaje navedbe in pisna dokazila o omejenem posredovanju informacij oziroma neprimernem načinu komunikacije s strani neposredne vodje ali njeni odsotnosti (omejen pretok informacij in izmikanje neposrednim stikom), pritiski direktorja tožene stranke v zvezi s predčasno upokojitvijo ter selitev tožnice in izločitev celotne pravne službe (ki je bila skrčena na dve delavki) iz prostorov uprave na drugo lokacijo, sodi v nabor tipičnih oblik trpinčenja na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Da bi sodišče presodilo utemeljenost teh očitkov, bi moralo ugotoviti, ali sta direktor tožene stranke in nadrejena sistematično oziroma s ponavljajočimi ravnanji, ki jih opisuje tožnica, slednjo izključevala, diskreditirala, ignorirala in podobno, kar pa bi lahko storilo le ob presoji vsega dogajanja kot celote.
Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Res je, da je tožena stranka ukinila pravno službo in da je določena dela, ki jih je pred tem opravljala tožnica, razdelilo med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Vendar pa je pri tem treba upoštevati celoten potek dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zvezi s tem tudi ugotoviti, ali je bila sprememba organizacije dela zgolj posledica niza predhodnih dejanj, kar je odvisno tudi od utemeljenosti očitkov posameznih dejanj (npr. odvzemanja delovnih nalog tožnice oziroma preusmerjanja teh nalog na druge osebe) v okviru presoje trpinčenja na delovnem mestu. V primeru utemeljenosti tega očitka razlog za odpoved v resnici ne bi bila reorganizacija dela, saj bi bil motiv zanjo osebne narave, to pa bi pomenilo zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog bi bil v tem primeru zgolj navidezen. Navidezen odpovedni razlog pa ne more biti niti resen niti utemeljen ter bi bila odpoved iz takega razloga nezakonita.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6. POZZ člen 6, 6/1, 9, 9/4, 12, 12/3.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe
Tožnik je družbenik in poslovodja zasebne družbe in od 10. 1. 2012 dalje, ko mu je prenehalo delovno razmerje, ni več vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po nobeni podlagi. Toženec ga je zato zakonito vključil v obvezno zdravstveno zavarovanje po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, po katerem so obvezno zavarovane osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Ob izpolnjenih pogojih lastništva zasebne družbe in neobstoja zavarovanja na drugi podlagi je zavarovanje obvezno, ne glede na siceršnji osebni dohodkovni položaj oziroma dohodkovni položaj pravnega subjekta.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO –OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0060389
OZ člen 18, 121. SPZ člen 115. SZ-1 člen 29, 29/2. EZ-1 člen 288.
pogodba o dobavi toplote – etažna lastnina – skupno odjemno mesto – izstop etažnega lastnika iz sistema ogrevanja – sporazum o spremembi rabe skupnih delov – dejanska dobava toplote – realni kontrakt – splošni pogoji
Ker odstop enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih delov (drugi odstavek 29. člena SZ-1), tožencu pa ni uspelo dokazati, da je bilo za njegov odstop podano soglasje vseh etažnih lastnikov, je odločitev sodišča pravilna. Splošno pravilo pri etažni lastnini namreč je, da obveznosti na skupnih delih bremenijo vse etažne lastnike, in sicer v skladu z njihovim solastniškim deležem.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - telesna okvara - invalidnina
Tožnik je zmožen za delo na fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno. Ker do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožniku niso izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO, ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine.
plača – plačilo za opravljeno delo – obveznost plačila – znižanje plače – aneks k pogodbi o zaposlitvi – božičnica – davki in prispevki
Drugotožena stranka je tožnika pred podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi v decembru 2008 obvestila o znižanju plače. Tožnik je aneks podpisal po vrnitvi iz bolniškega staleža, konec meseca januarja 2009. Ker tožnik ni dokazal, da je tožena stranka aneks z dne 8. 1. 2009 antidatirala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika iz naslova razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2009 do novembra 2012 utemeljeno zavrnilo.
V skladu s 37. členom ZDoh-2 se božičnica za davčne namene obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, zato je potrebno od izplačane božičnice obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost.