Z varstvenim dodatkom se glede na 4. člen ZSVarPre zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb. Po 49. členu ZSVarPre je varstveni dodatek mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje dva kumulativno predpisana pogoja; da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, trajno nezmožno za delo, oziroma starejšo od 65 let (moški), in če lastni dohodek družine, ugotovljen na način za upravičenost do denarne socialne pomoči, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov, ne presega pa višine oz. seštevka minimalnega dohodka, določenega v 50. členu istega zakona. Ker v tožnikovem primeru ta dva pogoja nista izpolnjena, tožbeni zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka ni utemeljen.
URS člen 68. ZTLR člen 28, 28/2, 72. SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2. ZPP člen 3, 3/3, 318, 318/1, 318/1-2, 318/4.
originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem – pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s strani tujcev – hrvaški državljan – dobra vera – zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati – neodpravljiva nesklepčnost
Tožnik je državljan Republike Hrvaške. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je Republika Slovenija že s sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 25. 6. 1991, omejila pridobivanje lastninske pravice osebam, ki nimajo slovenskega državljanstva. Enako tudi z Ustavo Republike Slovenije (68. člen s spremembami in dopolnitvami). Šele Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Ur. list RS, št. 61/2006), je hrvaškim državljanom omogočil pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, vendar le na podlagi pravnega posla, dedovanja ali odločbe državnega organa, ne pa tudi na podlagi zakona (torej tudi ne na podlagi priposestvovanja).
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6. POZZ člen 6, 6/1, 9, 9/4, 12, 12/3.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe
Tožnik je družbenik in poslovodja zasebne družbe in od 10. 1. 2012 dalje, ko mu je prenehalo delovno razmerje, ni več vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje po nobeni podlagi. Toženec ga je zato zakonito vključil v obvezno zdravstveno zavarovanje po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, po katerem so obvezno zavarovane osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Ob izpolnjenih pogojih lastništva zasebne družbe in neobstoja zavarovanja na drugi podlagi je zavarovanje obvezno, ne glede na siceršnji osebni dohodkovni položaj oziroma dohodkovni položaj pravnega subjekta.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije – datum nastanka invalidnosti
Tožnik se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kajti skladno z drugim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 je od datuma nastanka invalidnosti odvisno, kateri predpis bo uporabljen pri odmeri invalidske pokojnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil datum nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine (tožniku odločba ni bila vročena osebno niti ni bila vročena članom njegovega gospodinjstva, temveč znanki družine), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini – priposestvovalna doba – predmet prodajne pogodbe – zakonita posest
ZTLR je desetletno priposestvovalno dobo za priposestvovanje nepremičnin predpisoval le za zakonito posest (drugi odstavek 28. člena), sicer pa dvajsetletno priposestvovalno dobo (četrti odstavek 28. člena). Obči državljanski zakonik (ODZ), ki se je uporabljal pred uveljavitvijo ZTLR, za priposestvovanje nepremičnin ni predvideval priposestvovalne dobe, krajše od 20. let.
ZDR-1 člen 43, 184. OZ člen 131, 131/2, 150, 153, 153/2. ZVZD člen 5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih
Tožnik (vojak) uveljavlja plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ob igranju nogometa na snegu. Igranje nogometa, četudi na snegu, ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da so kriteriji nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bili pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Vojaško usposabljanje ima svoje posebnosti glede namena in glede načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Tudi okoliščina, da je bilo izvajanje vaje za tožnika obvezno, nima za posledico objektivne odgovornosti države.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ in, da je tožniku škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost tožene stranke po načelu objektivne odgovornosti.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0060392
ZVEtL člen 3, 4, 14, 16, 22. ZZZDR člen 51, 51/2.
vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL – predlagatelj postopka – udeleženci postopka – pravni interes za udeležbo v postopku
Zakonec, ki izkaže, da je v trajanju zakonske zveze pridobil skupno lastninsko pravico na stavbi oz. delu stavbe, ki je predmet etažiranja, izkazuje interes za udeležbo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine.
Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se od toženke, kot vzdrževalca avtoceste, zahteva najstrožje merilo skrbnosti, to je merilo skrajne skrbnosti.
Četudi je bila postavljena prometna signalizacija standardna in postavljena na podlagi ustreznih dovoljenj, se je glede na ugotovljene okoliščine izkazala za neustrezno in je bila vzrok za tožniku nastalo škodo, toženka pa ni niti trdila, da je v času od 1. 9. 2012 naprej kakorkoli ukrepala za preprečitev škodnih dogodkov zaradi premaknjenih klemfixov.
Tožnica gibalno ni ovirana, v znanem okolju se giblje brez težav, samostojno se umiva, oblači, slači, obuva in sezuva, se hrani in opravlja fiziološke potrebe. Rabi sicer nekaj več časa, vendar jih zmore brez pomoči drugih, zato ni podana potreba po pomoči pri opravljanju niti večine življenjskih potreb. Potrebuje laični nadzor le pri rednem jemanju zdravil, ki jih mora jemati večkrat dnevno, ne pa neprekinjen 24-urni nadzor. Tožnica tako ne potrebuje niti 24-urne laične pomoči ali obvezne strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
Ker sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica po zaključku lastninjenja pravne prednice ni pridobila pravice uporabe na spornih zemljiščih. Zato na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.
Pri odločanju o oprostitvi plačila socialnovarstvenih storitev je treba najprej ugotoviti, ali je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva morebiti nekdo, ki se je zavezal z izvršljivim pravnim naslovom oziroma s pravnim poslom. V tem primeru se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev. Če pa je zavezan plačevati oskrbo le delno ali zagotavljati oskrbo na domu, se njegov prispevek določi v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti, kot je zavezan z izvršilnim pravnim naslovom ali pravnim poslom. V primeru, da na ta način določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost.
Iz sklenjenega dednega dogovora za A.A. obstajajo določene obveznosti, ki se nanašajo tudi na oskrbo tako glede stanovanja, kakor v okviru starosti in bolezni, kar je mogoče ovrednotiti in upoštevati pri plačilu institucionalnega varstva. Tožena stranka ni pravilno presodila narave dednega dogovora, kot izvršilnega naslova za obveznost A.A. pri plačilu institucionalnega varstva, zato je njena odločitev nezakonita.
plača – plačilo za opravljeno delo – obveznost plačila – znižanje plače – aneks k pogodbi o zaposlitvi – božičnica – davki in prispevki
Drugotožena stranka je tožnika pred podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi v decembru 2008 obvestila o znižanju plače. Tožnik je aneks podpisal po vrnitvi iz bolniškega staleža, konec meseca januarja 2009. Ker tožnik ni dokazal, da je tožena stranka aneks z dne 8. 1. 2009 antidatirala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika iz naslova razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2009 do novembra 2012 utemeljeno zavrnilo.
V skladu s 37. členom ZDoh-2 se božičnica za davčne namene obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, zato je potrebno od izplačane božičnice obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost.
ZPIZ-2 člen 36, 390, 390/1, 390/2. ZPIZ-1 člen 203.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije
V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Podatek iz matične evidence, ki je enak podatkom na obrazcih, posredovanih s strani delodajalca, je verodostojen podatek in ga je potrebno upoštevati.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta ugotovila, da najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana v višini 691,01 EUR ter preračunana s faktorjem 0,732 znaša 505,81 EUR. Tožničina pokojnina bi glede na odmerni odstotek v višini 58,25 % z uskladitvijo s 1. 1. 2013 znašala 294,92 EUR na mesec. Ker pa je takšna pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 36. oziroma 390. člen ZPIZ-2, je zato bila tožnici pravilno odmerjena invalidska pokojnina v višini 58,25 % od najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, kar znaša 323,38 EUR na mesec. Pokojnina v tem znesku pa se tožnici izplačuje od 1. 8. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopne odločbe.
OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1, 153/2, 153/3.
delovna nezgoda - odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - pravni standard
Sodišče prve stopnje je ob presoji pravnega standarda nevarne stvari in nevarne dejavnosti napačno uporabilo materialno pravo in sicer določili 2. odstavka 131. člena OZ in 149. člena OZ, ko je zaključilo, da krožna stiskalnica ni nevarna stvar, delo z njo pa ni nevarna dejavnost in da zato tožena stranka tožniku za škodo ne odgovarja niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Ni namreč v zadostni meri upoštevalo, da je krožna stiskalnica večji električni stroj, ki med delovanjem, ko obdeluje vstavljen lok, spreminja njegov položaj tako, da se lok, potem ko ga zgrabijo kolesa v stiskalnici, obnaša nemirno, da se zasuče, da se trese, da zaniha, „cukne“ in podobno, kar vse je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 9. in 10. obrazložitve in da je delo na takšnem stroju potekalo tako, da sta mu morala „streči“ dva delavca tako, da sta vstavljala relativno dolge (približno 2,5 metra) ter relativno težke (približno 70 kg) loke v krožno stiskalnico, ki je nato takšen lok zagrabila in začela obdelovati, pri tem pa se je lok obnašal nemirno, spreminjal lego, se tresel, zanihal, „cuknil“.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00020790
ZASP člen 4, 4/2, 130, 130/1, 146, 146/1, 156, 156/1, 157, 157/1, 157a, 157a/1, 157e, 157f, 158, 158/1, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 176, 176/1, 176/2. OZ člen 131, 131/1, 190, 190/1. ZPP člen 2, 2/1, 212, 216, 353. Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij člen 4, 5.
avtorska pravica - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - kolektivno upravljanje avtorske pravice - nadomestilo za uporabo fonograma v radijskem programu - višina nadomestila - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa Zavoda IPF - veljavnost - Svet za avtorsko pravo - primerno nadomestilo - odmera po prostem preudarku - dokazno breme - prihodki radijske postaje - prihodki iz radijske dejavnosti - odločba Sodišča Evropske unije (SEU)
Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve sodbe v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015) je tudi SEU zapisalo: "namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne". Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi s sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage. Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice.
dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen nadomestilo za uporabo fonograma v TV programu
dopuščena revizija - avtorska pravica - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - višina nadomestila - tarifa - skupni sporazum - neupravičena pridobitev - civilna kazen - dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost tožbenega zahtevka - zavrženje revizije
pogodba o preužitku – razveza pogodbe o preužitku – odstopno upravičenje – oblikovalni tožbeni zahtevek – neizpolnjevanje dogovorjenih obveznosti – nevzdržnost skupnega življenja
Glede na očitno porušeno medsebojno zaupanje (do katerega je prišlo po tožnikovem odhodu na prestajanje zaporne kazni), je jasno, da složnega skupnega življenja, ki bi bilo za pomoč toženca tožniku potrebno, ni več moč vzpostaviti.
STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080165
SZ-1 člen 111, 111/1, 111/2. ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2, 339/2-14.
uporaba stanovanja brez pravnega naslova – tožba na izpraznitev stanovanja – uporaba specialnega predpisa – najemna pogodba za določen čas – prekluzija navajanja dejstev in predlaganja dokazov – nastanek prekluzije na podlagi zakona – opozorilo sodišča
Splošni predpis se lahko uporabi le v primeru, ko specialni predpis določenega razmerja ne ureja. V obravnavanem primeru pa ni tako, saj SZ-1 izrecno ureja situacijo, ki je podana v tej zadevi.
Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, in se izjaviti o dejstvih in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na to je sodišče v rednem postopku ni dolžno posebej opozarjati, prekluzija nastane na podlagi samega zakona.
spor majhne vrednosti – dovoljeni pritožbeni razlogi – paricijski rok – vezanost na tožbeni zahtevek – neupravičena obogatitev – neupravičena uporaba tuje stvari – uporabnina – stroški postopka
Skladno z določbo 458. člena ZPP je v sporih majhne vrednosti paricijski rok resda krajši in znaša 8 dni, vendar pa je tožeča stranka v tožbi sama zahtevala izpolnitev obveznosti (ki je v njenem interesu) v daljšem, 15-dnevnem roku.
ZD člen 210, 210/2, 210/2-3, 212, 213, 213/1. SPZ člen 11. ZZZDR člen 51, 51/2, 59.
napotitev na pravdo – obseg zapuščine – sporna dejstva o velikosti dednega deleža – vračunanje daril – manj verjetna pravica – skupno premoženje
Domnevno bazo, s katero je dedič dokazoval, da ½ premičnin pripada zapustnikovi ženi iz naslova skupnega premoženja, je glede na trditve dedinje verjetnejša, kot zatrjevana domnevna baza dedinje, ki verjetnejšo pravico utemeljuje na 11. členu SPZ.
Tudi ko gre za dejstvo, ki se po zakonu domneva, je dokazno breme na tisti stranki, ki to dejstvo zatrjuje, le da v takem primeru ne dokazujemo presumiranega dejstva, ampak t. i. domnevno bazo, to je dejstva, iz katerih zakon izpelje domnevo. V sporih, ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne oziroma ali je bil lastnik tega premoženja zapustnik ali dedič, bodo domnevno bazo predstavljale ugotovitve, ali je (bil) zapustnik ali dedič lastniški posestnik premičnine, torej ali jo je imel oziroma ima v posesti, kot da je njegova: z voljo imeti jo za svojo in ne da bi komur koli na njej priznaval višjo pravno oblast. Če bodo ta dejstva sporna ali bo sporna pravna posledica, domneva ne bo vzpostavljena in bo treba o napotitvi odločiti ob uporabi prvega odstavka 213. člena ZD.
ZDR člen 6a, 6a/4. ZDR-1 člen 7, 89, 89/1, 89/1-1.
trpinčenje na delovnem mestu – mobing – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnica je navedla, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu. Zatrjevala je žaljiv in poniževalen odnos do njenega dela, kričanje, opazke glede njenega izobraževanja in ocenjevanje delovne uspešnosti v spornih letih brez utemeljitve ter preusmerjanje delovnih nalog. Vse našteto, upoštevaje navedbe in pisna dokazila o omejenem posredovanju informacij oziroma neprimernem načinu komunikacije s strani neposredne vodje ali njeni odsotnosti (omejen pretok informacij in izmikanje neposrednim stikom), pritiski direktorja tožene stranke v zvezi s predčasno upokojitvijo ter selitev tožnice in izločitev celotne pravne službe (ki je bila skrčena na dve delavki) iz prostorov uprave na drugo lokacijo, sodi v nabor tipičnih oblik trpinčenja na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Da bi sodišče presodilo utemeljenost teh očitkov, bi moralo ugotoviti, ali sta direktor tožene stranke in nadrejena sistematično oziroma s ponavljajočimi ravnanji, ki jih opisuje tožnica, slednjo izključevala, diskreditirala, ignorirala in podobno, kar pa bi lahko storilo le ob presoji vsega dogajanja kot celote.
Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Res je, da je tožena stranka ukinila pravno službo in da je določena dela, ki jih je pred tem opravljala tožnica, razdelilo med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Vendar pa je pri tem treba upoštevati celoten potek dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zvezi s tem tudi ugotoviti, ali je bila sprememba organizacije dela zgolj posledica niza predhodnih dejanj, kar je odvisno tudi od utemeljenosti očitkov posameznih dejanj (npr. odvzemanja delovnih nalog tožnice oziroma preusmerjanja teh nalog na druge osebe) v okviru presoje trpinčenja na delovnem mestu. V primeru utemeljenosti tega očitka razlog za odpoved v resnici ne bi bila reorganizacija dela, saj bi bil motiv zanjo osebne narave, to pa bi pomenilo zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog bi bil v tem primeru zgolj navidezen. Navidezen odpovedni razlog pa ne more biti niti resen niti utemeljen ter bi bila odpoved iz takega razloga nezakonita.