Kaznivo dejanje po 173. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) je mogoče storiti le z direktnim naklepom, torej tako, da se je storilec zavedal svojega ravnanja in ga tudi hotel storiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V primeru, če delavec po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še opravlja delo, ni izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v takšnem primeru nezakonita. Ker je sam direktor izpovedal, da je tožnik še opravljal delo in je predvideval, da ga bo opravljal še 1,5 meseca, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
URS člen 14, 21, 34, 50, 156. UZITUL člen 17, 17/2. ZPIZ-1 člen 187, 187/1. ZPIZ-2 člen 161, 161/1. ZPFOPIZ-1 člen 7. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba
1. odstavek 187. člena ZPIZ-1 določa pokojninska obdobja, upoštevna kot pogoj za pridobitev in odmero pravic pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V to obdobje ni všteven čas, dopolnjen pri pravnem predhodniku tujega nosilca zavarovanja, ki je sporno obdobje v celoti potrdil. Za upoštevanje obdobja od 1979 do 1983 v pokojninsko osnovo iz naslova zaposlitve pri sekretariatu bivše SFRJ, kar neutemeljeno uveljavlja tožnik, ni podlage, saj je bil v spornem obdobju prijavljen pri nosilcu zavarovanja v Srbiji in so bili njemu tudi plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Za priznanje nadur ni bistveno, da tožniku niso bile pisno odrejene. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile te nadure za toženo stranko potrebne in koristne, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da tožnik pri njej nadure dejansko opravlja (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožniku opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne in nekoristne, oziroma če bi štela, da tožniku niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožniku nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017308
ZDR člen 182, 182/1. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda
Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala, ker ji toženec ob prenehanju delovnega razmerja ni vrnil vseh vzorcev, modelov in drugega predstavitvenega materiala, ki ga je prejel za opravljanje svojega dela. Vtožuje plačilo vrednosti nevrnjenih artiklov. Tožena stranka je bila ob prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki pozvana, da naj pove, kje se testni artikli nahajajo in da naj neuporabljene vrne. Tožena stranka ni vrnila vseh artiklov, prav tako pa tudi ni posredovala zapisnikov testov. Tožeča stranka je dokazala, katere artikle konkretno toženec ni vrnil in njihovo vrednost. Zato se je na toženca prevalilo dokazno breme, da dokaže, da nevrnjenih artiklov ni neutemeljeno zadržal. Za artikle, za katere mu tega ne bo uspelo dokazati, tožeča stranka od toženca utemeljeno zahteva povračilo njihove vrednosti iz naslova nastale premoženjske škode.
Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 3. 3. 2016, pri čemer je bil tožnik v osebnem stečaju že od 13. 4. 2015 in zato terjatve iz naslova povrnitve stroškov tožena stranka ni dolžna prijaviti v stečajnem postopku. Višje sodišče v Ljubljani je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka ni dolžna prijaviti v stečajno maso, pač pa gre za stroške stečajnega postopka. Ker je bila odločitev o stroških postopka izdana že med stečajnim postopkom nad tožnikom, je tudi njegova obveznost, da toženi stranki povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka. Ker ZFPPIPP ne vsebuje določb o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnemu dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov, terjatve iz naslova povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka tudi ni bila dolžna na tej podlagi prijaviti v stečajno maso. K prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje zakon le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.
Toženec (ZPIZ) pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odloči o sami pravici in njeni višini. Plače oziroma prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. To velja tudi za plačilo za opravljeno nadurno delo.
O odmeri tožnikove starostne pokojnine je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo. Procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o ponovni zahtevi za odmero starostne pokojnine z upoštevanjem spornih nadur v pokojninsko osnovo tako niso izpolnjene, zato vsebinsko odločanje o odmeri starostne pokojnine ni dopustno.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.
Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066258
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. URS člen 29, 29-3. Pravilnik o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov člen 4.
pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - izvedenstvo - pravica do zaslišanja izvedenca
Ko obdolženec predlaga neposredno zaslišanje izvedenca, mu mora sodišče to omogočiti.
Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zaradi plačila plač in prispevkov, regresa za letni dopust, odpravnino in odškodnino. Sodišče je toženima strankama poslalo poziv, da naj odgovorita na tožbo. Prvo tožena stranka je vložila pritožbo „oziroma odgovor na pošto“, drugo tožena stranka pa pritožbo, obe sta vlogi vložili v enem izvodu. Sodišče prve stopnje je vlogi toženih strank štelo za odgovor na tožbo in s sklepom obe toženi stranki pozvalo k vložitvi še dveh izvodov odgovora na tožbo. Toženi stranki tega nista storili, temveč sta vložili ugovora zoper zgoraj naveden sklep. Sodišče prve stopnje je ugovora (pravilno: pritožbi) zavrglo, ker zoper sklep sodišča prve stopnje, toženi stranki nista imeli pravice do pritožbe. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna s prvim odstavkom 343. člena ZPP, ki med drugim določa, da nedovoljeno pritožbo zavrže predsednik senata sodišča prve stopnje, s sklepom brez naroka.
V pogodbi dogovorjena „eksclusiva“ ni bila absolutna, saj je bila omejena s pravico naročnika, da lahko kadarkoli omeji obseg storitev. Toženka bi se tej pravici v skladu z določbo 840. člena OZ lahko odpovedala, a se ji ni.
ZZVZZ člen 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje
V 10. točki 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja sta pogoja obstoja stanja po radikalnih operacijah malignomov po operaciji, obsevalni terapiji oz. kemoterapiji in pričakovana odprava funkcijskih motenj predpisana kumulativno. Ker pri tožniku odstranjen del pljučnega režnja zaradi odstranitve malignega tumorja ne more na novo zrasti in se z rehabilitacijo v zdravilišču ne more izboljšati pljučna funkcija, pogoji za priznanje pravice do zdraviliškega zdravljenja niso izpolnjeni.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3, 118, 118/1, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi – neizrabljen letni dopust
Razlog nesposobnosti, ki je tožnici očitan v izpodbijani odpovedi, je nastal najkasneje 25. 9. 2014 (glede posameznih očitkov iz odpovedi pa že prej), zato je v času podaje odpovedi 21. 4. 2015 že potekel šestmesečni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bila podana prepozno, je izpodbijana odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi že iz tega razloga pravilna.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z nadomestilom za neizrabljen letni dopust ugotovilo, da je imela tožnica v letu 2014 24 dni letnega dopusta, od katerih ji je neizrabljenih ostalo še 5 dni, v letu 2015 pa je imela 26 dni letnega dopusta, ki ga še ni izrabila. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena 4. 5. 2015 in da je istega dne poslala elektronsko sporočilo, v katerem je najavila izrabo preostalega letnega dopusta v času od 6. 5. 2015 do 26. 5. 2015, vendar odgovora ni prejela. Dne 27. 5. 2015 je tožnica nastopila bolniški stalež in bila v njem do izteka delovnega razmerja 31. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica iz objektivnih razlogov ni izrabila preostalih 31 dni letnega dopusta in da ji zato pripada zahtevano nadomestilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila obveščena tudi s strani ZZZS. Navedeno zadostuje za izpolnitev tožnikove obvestilne dolžnosti do delodajalca.
varstvo in vzgoja otrok - stiki - neformalni razgovor z otrokom
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s členom 410 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pridobilo izjave mladoletnih otrok. Po določbi člena 410 ZPP, kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka ali posledic odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalni razgovor na sodišču ali zunaj sodišča, s posredovanjem centra za socialno delo delo ali šolskega svetovalnega delavca.
Med strankama je sporno, ali je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza ali v višini cene dnevne vozovnice. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v spornem obdobju toženko zavezoval ZDR, Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugim dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in da nobeden od teh predpisov ne daje pravne podlage, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcu plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza. Niti ni določena obveznost, da bi se povrnil le strošek najcenejšega javnega prevoza. Vendar pa zaradi tega materialnopravno ni pravilen zaključek, da delavcu pripada povračilo v višini cene dnevne vozovnice. Tožnik ni upravičen do povračila višjega zneska od zneska dejanskih stroškov. Kolikšni so bili tožnikovi dejanski stroški pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - ogrožanje varnosti pri delu - blanketna norma - vzročna zveza med opustitvijo ukrepov varstva pri delu in škodo - storilec - odgovorni vodja del
Nesprejemljiva je argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje stališče, da Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ne predstavlja tehničnega pravila o varnostnih ukrepih v smislu 201. člena KZ-1. Vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca je podana. Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče predvideti. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Ni pomembno, da obtoženca od 26.1.2011 do 2.2.2011 ni bilo na gradbišču, saj gre za odgovornega vodjo del, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje morebitna odgovornost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje.
ZJU člen 24, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/1.
premestitev - obrazložitev sklepa o premestitvi - prepis zakonskega razloga
Po stališču Vrhovnega sodišča RS standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev. Javni uslužbenec mora biti seznanjen s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj bi jih le tako lahko tudi ustrezno prerekal oziroma jim nasprotoval in s tem utemeljil svoj tožbeni zahtevek. To pa pomeni, da morata biti sklepa prve in druge stopnje ustrezno in določno obrazložena. Izpodbijana sklepa ne dosegata standarda obrazloženosti, zato sta že iz tega razloga nezakonita.
poklicna rehabilitacija – nadomestilo – ustavitev izplačevanja – invalid II. kategorije – izguba pravice do nadomestila
Tožnica ni končala poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi, vendar zakon zahteva za izgubo pravice do nadomestila več. Določa, da pride do takšne posledice (izgube pravice do nadomestila) v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.
V pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil določen rok za končanje poklicne rehabilitacije na Visoki šoli F. do 30. 9. 2013 in z Aneksom do 31. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da že zaradi tega, ker je čas trajanja rednega študija na tej fakulteti tri leta skupaj z absolventskim stažem, to je do 30. 9. 2014, po podpisu Aneksa ni krivdnih razlogov za nedokončanje poklicne rehabilitacije na strani tožnice. Tožnica je bila tudi iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Zato tožena stranka ni imela podlage v 4. točki 80. člena ZPIZ-2 za svojo odločitev, da tožnici z 31. 3. 2014 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.