ZPP dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je torej dovoljen, da gre zgolj za popravo, je stvar ocene sodišča. Primerjava dejanskega stanja glede na obe uveljavljani pravni podlagi v predmetni zadevi pokaže, da gre za isti historični dogodek. V tožbi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve kršitev konkurenčne prepovedi, ker je toženec še v času zaposlitve pri toženi stranki sklepal z dosedanjimi zavarovanci tožeče stranke pogodbe o zavarovanju za konkurenčno zavarovalnico, pri čemer si je pomagal z zavarovalno dokumentacijo konkurenčne zavarovalnice, v pripravljalni vlogi pa tožeča stranka navaja, da je toženec s posredovanjem osebnih podatkov zavarovancev in podatkov o zavarovalnih produktih, ki so jih imeli sklenjeni dosedanji zavarovanci tožeče stranke, kršil dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Za spremembo istovetnosti zahtevka bi šlo, če bi tožeča stranka po vsebini sicer enak tožbeni zahtevek utemeljevala na povsem drugi dejanski podlagi kot prvotno. Tega pa tožeča stranka s svojimi navedbami ni storila, ampak je svoje dotedanje navedbe le dopolnila in se sklicevala na drugo pravno podlago, kar pa po tretjem odstavku 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.
Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
Tožeča stranka je dne 18. 1. 2016 sodišču posredovala prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokumentacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, ker je ni uspela pridobiti v danem roku. Sodišče prve stopnje je tožniku rok podaljšalo za 15 dni, zato tožnik s pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2015 oziroma z navedbami in dokaznimi predlogi iz navedene pripravljalne vloge ni prekludiran.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik) vedela za ravnanje tožnice že več kot 30 dni pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je zmotno zaključilo, da je odpoved prepozna. ZDR-1 v 109. členu namreč določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v šestih mesecih od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Za priznanje nadur ni bistveno, da tožniku niso bile pisno odrejene. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile te nadure za toženo stranko potrebne in koristne, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da tožnik pri njej nadure dejansko opravlja (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožniku opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne in nekoristne, oziroma če bi štela, da tožniku niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožniku nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen.
URS člen 158. ZŠtip člen 12, 12/2, 45, 45/2. ZViS člen 70.
Zoisova štipendija - enkratno izplačilo
Po 2. odstavku 12. člena ZŠtip se štipendija lahko izplača v enkratnem znesku v višini preostalih zneskov štipendij za šolsko oziroma študijsko leto, če štipendist konča izobraževanje prej, kot je določeno z učnim oziroma študijskim programom. Za tožnika, ki je magistriral pred iztekom absolventskega staža, v smislu 2. odstavka 12. člena ZŠtip ni mogoče šteti, da je izobraževanje končal prej, kot je določeno s študijskim programom, saj je magistriral med trajanjem absolventskega staža, ne pa še pred zaključkom rednega 2-letnega magistrskega študija. Tožbeni zahtevek na enkratno izplačilo preostalih štipendij zato ni utemeljen.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožba tožeče stranke z dne 18. 6. 2016, vložena zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV P 334/2014 z dne 13. 11. 2014 nedovoljena, ker je navedena sodba pravnomočna, pravnomočnih sodnih odločb pa ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi.
prepoved opravljanja dela - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - javni uslužbenci - policist – možnost nadaljevanja delovnega razmerja – sodna razveza
Obe pravdni stranki sta navajali okoliščine in interese glede nadaljevanja delovnega razmerja. Pravilno sicer tožena stranka opozarja, da odločitev o tem, ali posamezni javni uslužbenec lahko nadaljuje delovno razmerje ali je povsem porušeno medsebojno zaupanje, ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih, temveč je v pristojnosti delodajalca. Vendar je sodišče prve stopnje pri tehtanju okoliščin v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo tudi izpovedbe prič - bivših sodelavcev tožnice, ki so izpovedali, da je tožnica skoraj štiri leta, od domnevne storitve kaznivega dejanja do podaje izredne odpovedi, svoje delo normalno opravljala in pri tem ni imela nobenih omejitev. Priči pomočnik komandirja in komandir policijske postaje sta potrdili, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno. Izpovedi nadrejenih delavcev tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pomembno okoliščino v prid odločitve o reintegraciji tožnice. Tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka, niso potrdile trditev tožene stranke, da je zaupanje v delo tožnice tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da je v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi nezakonito, delavec primarno upravičen do vrnitve na delo.
Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek šestega odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na šesti odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.
bolniški stalež - stroški priče - kilometrina - izgubljen zaslužek
Priči v skladu z 2. odstavkom 173. člena ZUJF pripada 18 % cene bencina za prevožen kilometer, kar na dan pričanja (4. 5. 2016) pomeni 0,21 EUR za prevoženi kilometer oziroma za 150 kilometrov 31,50 EUR.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje o predlogu na skupščini - istovetnost predloga - konkretizacija poslov
Ker predlagatelja v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZGD-1 nista opredelila poslov in postopkov (za konkretizacijo poslov ne zadošča dikcija, da se pregledajo vsi posli med določenimi družbami za obdobje petih let, ki naj bi bili predmet revidiranja), sodišče prve stopnje ni moglo presojati pogojev za imenovanje posebnega revizorja iz drugega odstavka citiranega člena. Presojo, ali predlagatelj v zadostni meri (na stopnji dvoma, kot zadnji stopnji materialne resnice, pri katerem so razlogi, ki so v prid obstoju določenega dejstva, v ravnovesju z razlogi v prid neobstoju tega dejstva) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva družbe (nasprotnega udeleženca) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, namreč (lahko) opravi (le), če so posli in postopki ustrezno (datumsko - da je naveden vsaj okviren čas sklenitve poslov, in vsebinsko) definirani. Ker tega predlagatelja nista, storila, tudi njune trditve smeri izkazane domneve ne zadoščajo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Pri toženi stranki je prišlo do prenehanja potreb po tožnikovemu delu iz ekonomskih razlogov. Toženka je prejela dopis s strani E. glede ponovnega zmanjšanja naročil zaradi padca vrednosti rublja in je bila popravljena tabela glede načrtovanih 131 tovornjakov zmanjšala na 120, kar je posledično zmanjšalo obseg dela na področju, kamor je spadalo delovno mesto tehnolog kemijskih procesov, na katerem je bil zaposlen tožnik. Sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi zmanjšanega naročila tovornjakov in posledično upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je z listinskimi dokazi in pričami uspela dokazati, da je v resnici prišlo do upada naročil in posledično prihodkov, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - ogrožanje varnosti pri delu - blanketna norma - vzročna zveza med opustitvijo ukrepov varstva pri delu in škodo - storilec - odgovorni vodja del
Nesprejemljiva je argumentacija, s katero pritožnik utemeljuje svoje stališče, da Program ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin ne predstavlja tehničnega pravila o varnostnih ukrepih v smislu 201. člena KZ-1. Vzročna zveza med obtoženčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo posledico, to je smrtjo oškodovanca je podana. Prepričljivo je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče pritožbe, da sta bila ravnanje oškodovanca in udarec delovnega stroja ob opaža takšna, ki ju izkustveno in življenjsko gledano ni bilo mogoče predvideti. Nadalje je tudi prepričljivo pojasnilo, da do prevrnitve opažev v primeru njihovega pravilnega deponiranja ne bi prišlo kljub pritožbeno izpostavljenim okoliščinam. Ni pomembno, da obtoženca od 26.1.2011 do 2.2.2011 ni bilo na gradbišču, saj gre za odgovornega vodjo del, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Zanesljivo je bilo ugotovljeno, da je bil obtoženec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Zaradi tega njegove kazenske odgovornosti ne izključuje morebitna odgovornost koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Njuna odgovornost se namreč medsebojno ne izključuje.
premoženjska in nepremoženjska škoda - višina denarne odškodnine - višina pravične denarne odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerna denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Za pretrpljene telesne bolečine (hude telesne bolečine 4 dni, srednje hude 3 tedne, trajne lahke z občasnimi srednje hudimi še nadaljnje 3 tedne, občasne lahke do zaključka zdravljenja) in neugodnostmi v zvezi z zdravljenjem (štiridnevna hospitalizacija, kirurška oskrba ran na glavi v lokalni anasteziji, dva preveza ter odstranitev šivov, vsaj 10 rtg preiskav, in sicer CT glave, vratu, prsnega koša, CT angiografija, uz preiskava trebuha, več laboratorijskih preiskav, jemanje uroantiseptika, nekajdnevno jemanje močnih analgetikov v obliki injekcij in tablet, nato v obliki tablet še cca. šest tednov, lažje in občasne pa do zaključka zdravljenja, devet fizioterapij) je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR. V skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse je prisojena odškodnina občutno previsoka.
Utemeljeno tožena stranka izpodbija kot previsoko tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 10.000,00 EUR. Pritožba namreč ob ugotovljenem, da je tožnik utrpel zgolj začasne spremembe na psihičnem zdravju, saj je zaradi postkomicijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje imel težave s spominom, koncentracijo, splošno umsko sposobnostjo, večjo razdražljivostjo in stalnim strahom pred novo prometno nezgodo, utemeljeno poudarja, da je šlo zgolj za začasne omejitve v tožnikovem poklicnem in vsakdanjem življenju, ki tudi po intenzivnosti ne utemeljujejo odškodnine v takšnem znesku, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje
pogodba o zaposlitvi za določen čas – poslovodna oseba – direktor – individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi – prenehanje delovnega razmerja
Z odpoklicem tožnika oziroma njegovo predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha in se ne nadaljuje, ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da bi se delovno razmerje nadaljevalo, kljub odpoklicu zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnih razlogov. Ker tega sodišča prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
V primeru avtomatičnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja s predčasno razrešitvijo tožnika s položaja direktorja toženi stranki ni bilo potrebno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ta prenehala že na podlagi predčasnega odpoklica, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka ob samem odpoklicu zmotno mislila, da je tožniku treba podati še odpoved pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dejavnost vzgoje in izobraževanja
Tožena stranka je tožnicama sprva izdala odločbi o razrešitvi, ki ju je kasneje zaradi nepravilne materialne podlage sama razveljavila in nato podala predmetni redni odpovedi iz poslovnega razloga. V odpovedi se je sklicevala na 50. člen ZOFVI, ki določa, da pomočnik ravnatelja v javnem vrtcu pomaga ravnatelju pri opravljanju poslovodskih in pedagoških nalog, ter na 56. člen ZOFVI, ki določa, da pomočnika ravnatelja imenuje in razrešuje ravnatelj, ki mora pomočnika ravnatelja in vzgojiteljski zbor seznaniti z razlogi za razrešitev. V odpovedi je še navedeno, da ravnatelja in njegovega pomočnika veže načelo zaupnosti in ker te zaupnosti med ravnateljico tožene stranke in tožnicama ni več, sta bili tožnici razrešeni in jima je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Hkrati z odpovedjo jima je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljice. ZDR-1 med poslovnimi razlogi, zaradi katerih je mogoče redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ne navaja izgube zaupanja. Prav tako redna odpoved iz poslovnega razloga ni sredstvo za razrešitev po ZOFVI. Zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se presoja z vidika določbe iz 89. člena ZDR-1, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (89. člen ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijanih odpovedi.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066258
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. URS člen 29, 29-3. Pravilnik o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov člen 4.
pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - izvedenstvo - pravica do zaslišanja izvedenca
Ko obdolženec predlaga neposredno zaslišanje izvedenca, mu mora sodišče to omogočiti.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VETERINARSTVO - PREKRŠKI
VSL0066275
URS člen 29, 29-3. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-6, 155/2. ZKP člen 219. ZZdr-2 člen 21, 90, 119, 192, 192/1, 192/1-8, 192/1-49, 192/1-70, 192/3. ZVMS člen 37, 37/1, 37/1-1, 37/1-2, 94, 94/1, 94/3.
absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - nedovoljen dokaz - hišna preiskava - odredba za hišno preiskavo - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - zdravila - prepoved dajanja zdravila v promet - proizvodnja zdravil - dovoljenje za proizvodnjo zdravil - uvoz učinkovin - dajanje na trg in uporaba določenih substanc pri živalih
Sodišče prve stopnje je ob presoji zakonitosti opravljene hišne preiskave na podlagi odredbe o hišni preiskavi pravilno upoštevalo, da je pravna oseba umetna tvorba oziroma s pravnim aktom ustvarjen pravni subjekt, ki dejavnosti ne more opravljati sama in brez (ne)delovanja fizične osebe tudi ne more biti storilka prekrška, kot tudi koncept odgovornosti pravnih oseb, ki je praviloma pridružitvena.
Prvostopenjsko sodišče je obrazloženo zavrnilo dokazne predloge obrambe in za to navedlo utemeljene in pravilne razloge, tako da obdolžencema ni bila kršena pravica do obrambe.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Obravnavani spor namreč ne spada med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ker v njem tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi z razpisom in izbiro kandidata na delovno mesto direktorja javnega zavoda. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbe o stroških postopka iz 154. člena ZPP, ker ni upoštevalo načela uspeha v postopku.
Do zavrženja tožbe je prišlo zaradi tega, ker tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje spornih sklepov tožene stranke. Izbrana kandidatka za direktorico javnega zavoda namreč ni dobila soglasja ustanoviteljice, zato je bil razpisni postopek zaključen in objavljen novi razpis za izbiro direktorja tožene stranke. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.