Med strankama je sporno, ali je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza ali v višini cene dnevne vozovnice. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v spornem obdobju toženko zavezoval ZDR, Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugim dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in da nobeden od teh predpisov ne daje pravne podlage, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcu plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza. Niti ni določena obveznost, da bi se povrnil le strošek najcenejšega javnega prevoza. Vendar pa zaradi tega materialnopravno ni pravilen zaključek, da delavcu pripada povračilo v višini cene dnevne vozovnice. Tožnik ni upravičen do povračila višjega zneska od zneska dejanskih stroškov. Kolikšni so bili tožnikovi dejanski stroški pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo.
Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek šestega odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na šesti odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – poslovodna oseba – direktor – individualna pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi – prenehanje delovnega razmerja
Z odpoklicem tožnika oziroma njegovo predčasno razrešitvijo s funkcije direktorja je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi preneha in se ne nadaljuje, ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da bi se delovno razmerje nadaljevalo, kljub odpoklicu zaradi izrečene nezaupnice iz krivdnih razlogov. Ker tega sodišča prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
V primeru avtomatičnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja s predčasno razrešitvijo tožnika s položaja direktorja toženi stranki ni bilo potrebno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ta prenehala že na podlagi predčasnega odpoklica, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka ob samem odpoklicu zmotno mislila, da je tožniku treba podati še odpoved pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – dejavnost vzgoje in izobraževanja
Tožena stranka je tožnicama sprva izdala odločbi o razrešitvi, ki ju je kasneje zaradi nepravilne materialne podlage sama razveljavila in nato podala predmetni redni odpovedi iz poslovnega razloga. V odpovedi se je sklicevala na 50. člen ZOFVI, ki določa, da pomočnik ravnatelja v javnem vrtcu pomaga ravnatelju pri opravljanju poslovodskih in pedagoških nalog, ter na 56. člen ZOFVI, ki določa, da pomočnika ravnatelja imenuje in razrešuje ravnatelj, ki mora pomočnika ravnatelja in vzgojiteljski zbor seznaniti z razlogi za razrešitev. V odpovedi je še navedeno, da ravnatelja in njegovega pomočnika veže načelo zaupnosti in ker te zaupnosti med ravnateljico tožene stranke in tožnicama ni več, sta bili tožnici razrešeni in jima je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Hkrati z odpovedjo jima je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljice. ZDR-1 med poslovnimi razlogi, zaradi katerih je mogoče redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ne navaja izgube zaupanja. Prav tako redna odpoved iz poslovnega razloga ni sredstvo za razrešitev po ZOFVI. Zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se presoja z vidika določbe iz 89. člena ZDR-1, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (89. člen ZDR-1). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost izpodbijanih odpovedi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi spornega dne zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je nepooblaščeno uporabil delovno sredstvo (opravil prevoz delavcev z vozilom, za katerega se je potni nalog glasil na sodelavca), s tem delovnim sredstvom (vozilom) povzročil prometno nesrečo, da je bil v vinjenem stanju in s tem ravnanjem naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer so bila ogrožena človeška življenja. Tožnik je storil očitane kršitve, zato je bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kot je določen v 4. členu Pravilnika, in sicer, da so bila ogrožena človeška življenja.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Za priznanje nadur ni bistveno, da tožniku niso bile pisno odrejene. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile te nadure za toženo stranko potrebne in koristne, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da tožnik pri njej nadure dejansko opravlja (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožniku opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne in nekoristne, oziroma če bi štela, da tožniku niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožniku nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066258
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. URS člen 29, 29-3. Pravilnik o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov člen 4.
pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilnih prič - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - izvedenstvo - pravica do zaslišanja izvedenca
Ko obdolženec predlaga neposredno zaslišanje izvedenca, mu mora sodišče to omogočiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V primeru, če delavec po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še opravlja delo, ni izpolnjen pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v takšnem primeru nezakonita. Ker je sam direktor izpovedal, da je tožnik še opravljal delo in je predvideval, da ga bo opravljal še 1,5 meseca, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev (delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, izpostavljenosti prekomernemu hrupu in normiranega dela) časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, saj je z omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in delnega nadomestila neutemeljen.
zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja - čakalna doba
Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini je treba najprej izčrpati vse instance zdravljenja v Sloveniji, šele nato se zavarovanca napoti na zdravljenje v tujino. Ker je bilo enak operativni poseg, kot ga je tožnik opravil na kliniki v Nemčiji, mogoče opraviti tudi v Sloveniji, možnosti zdravljenja niso bile izčrpane. Poleg tega čakalna doba za operacijo ni bila predolga. Toženec je zato povračilo stroškov zdravljenja utemeljeno zavrnil.
Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.
Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
Za uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP so odločilne ugotovitve, da je bila tožba vročena fakulteti v odgovor, in je nanjo odgovorila, da je bila vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, da so ji s tem v zvezi nastali stroški postopka, da je tožnik tožbo zoper fakulteto umaknil, kot izhaja iz pravnomočnega dela sklepa o ustavitvi postopka, ter da umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka s strani fakultete. Ob tako ugotovljenem stanju so bile izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 158. člena ZPP za priznanje stroškov fakulteti, ki ni tožnikov delodajalec.
nasilje v družini – podrejeni položaj – družinska skupnost
Skupno bivanje najožjih družinskih članov (obtoženca in oškodovanke kot brata in sestre) je treba šteti kot družinsko skupnost, pri čemer je ta pojem v kazenskopravnem smislu (kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini) širši kot pojem družine po družinskem pravu oziroma širši kot ureditev po ZZZDR, katere prvenstveni namen je varstvo koristi otrok.
smrt stranke med postopkom - terjatev iz naslova nepremoženjske škode - podeljive pravice - prehod terjatve na dediče - zavrženje tožbe
Ker je Ustavno sodišče 184. člen OZ razveljavilo in ker še ni bilo o razmerju med pravdnima strankama pravnomočno odločeno do sprejetja odločbe Ustavnega sodišča, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju tožbe, ki je temeljil na sedaj razveljavljeni odločbi OZ, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ZUKSB specialnejši zakon v odnosu do SPZ, saj podrobno ureja prenos terjatev bank na sedanjo tožečo stranko, medtem ko SPZ ureja prenose terjatev in maksimalnih hiptek na splošno, torej ne glede na subjekte. Sklicujoč se na vsebino drugega odstavka 29. člena ZUKSB in splošno pravilo o hierarhiji veljavnosti pravnih aktov - da kasnejši in specialnejši zakon razveljavlja prejšnjega in splošnejšega, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v četrtem odstavku 146. člena SPZ določena prepoved prenosa maksimalne hipoteke v primeru odstopa terjatve, ki je z njo zavarovana, pri prenosu terjatev iz kredita št. ... iz banke X. d.d., na tožečo stranko, ne velja.
Pravico do dodatka k pokojnini je mogoče priznati le tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim pokojninska dajatev, priznana v kateri od republik bivše SFRJ ali novonastalih držav na območju bivše SFRJ, predstavlja edini pokojninski prejemek, pa je ta nižji od tistega, ki v Republiki Sloveniji še zagotavlja socialno varnost, ali če denarna dajatev v Republiki Sloveniji sploh ne bi bila izplačevana. Ker je tožnica, slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, sočasno uživalka slovenske in hrvaške samostojne starostne pokojnine, ji pravice do dodatka k hrvaški pokojnini ni mogoče priznati.
Tožeča stranka je dne 18. 1. 2016 sodišču posredovala prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokumentacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, ker je ni uspela pridobiti v danem roku. Sodišče prve stopnje je tožniku rok podaljšalo za 15 dni, zato tožnik s pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2015 oziroma z navedbami in dokaznimi predlogi iz navedene pripravljalne vloge ni prekludiran.