ZZ člen 38, 42. ZDR-1 člen 31, 49, 200, 200/1. ZDR člen 47, 47/3. ZSPJS člen 24.
prenehanje funkcije – razrešitev s funkcije - prenehanje pogodbe o zaposlitvi – položajni dodatek – sodno varstvo – procesna predpostavka – zavrženje tožbe – sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin
Tožnica je bila predčasno razrešena s funkcije predstojnice oddelka. ZZ v 38. in 42. členu določa neposredno sodno varstvo samo zoper sklepe o razrešitvi direktorja in strokovnega vodje zavoda. Pravdni stranki sta razloge za razrešitev, ob upoštevanju določbe 46. člena Statuta tožene stranke, določili v pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnica menila, da jo je delodajalec nezakonito razrešil s funkcije predstojnice oddelka in s tem kršil določilo pogodbe o zaposlitvi oziroma pravice iz delovnega razmerja, je imela tožnica pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi (75. člen Statuta tožene stranke in prvi odstavek 200. člena ZDR-1). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Ker procesna predpostavka za vložitev tožbe po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 ni bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno zavrglo.
V pogodbi o zaposlitvi je bilo med strankama dogovorjeno, da se sprememba te pogodbe uredi z novo pogodbo o zaposlitvi skladno z 49. členom v povezavi z 31. členom ZDR-1. Tožena stranka je tožnici, po izdanem sklepu o razrešitvi, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je mogoče postopati po 47. členu ZDR (enako določa 49. člen ZDR-1) in delavcu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kolikor delodajalec postopa po 49. členu ZDR-1 se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi prejšnje pogodbe ni potrebno še posebej odpovedovati. Tožnica je ohranila zaposlitev pri toženi stranki brez prekinitve delovnega razmerja, saj je podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zdravnik specialist za nedoločen čas. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi stališči je lahko razumljiva. Ker je razumljivost formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe, sta konkretna očitka procesnih kršitev le navidezna, saj tožnik z njima v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.
Tožnica je z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je leta 2008 v nasprotju z internimi akti delodajalca ter njegovimi koristmi in interesi omogočila družbi, da ji je tožena stranka določenega dne izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. S tem je bila družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa toženi stranki povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
plačilo razlike plače – nadomestilo plače – nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi – reparacija – odškodnina – načelo popolne odškodnine – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - policist - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic
Tožena stranka je tožniku (kriminalistu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je pri preiskavi kaznivega dejanja tatvine osebnega avtomobila toženi stranki zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi oškodovanec tožniku na njegovo zahtevo izročil 1.000,00 EUR. Ugotovljeno je le, da je bil denar izročen, vendar ne tožniku, ampak tretji osebi. Ugotovljena kršitev iz odpovedi, upoštevaje njeno naravo in težo, tudi ni hujša. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
zamudna sodba – obveznost plačila – plačilo za delo
Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016930
ZDR-1 člen 177, 177/1. OZ člen 131. Zakon o pravilih cestnega prometa člen 62.
odškodninska odgovornost delavca – premoženjska škoda – krivdna odgovornost
Tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala s popravilom poškodovanega službenega vozila. Parkirna zavora je delovala brezhibno, zato je toženka ravnala hudo malomarno, ko je na dvorišču pred domačo hišo na rahli strmini avto pustila v nevtralnem položaju in ni zategnila ročne zavore. Tako ravnanje je v nasprotju z 62. členom Zakona o pravilih cestnega prometa, ki določa, da mora voznik, ki zapusti vozilo, ukreniti vse potrebno, da se vozilo ne more samo premakniti. Zato je toženka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo.
regres za letni dopust – plačilo za delo – obveznost plačila v denarni obliki
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je tožena stranka razbremenila plačila regresa za letni dopust za sporno leto, s tem, ko bi naj tožniku izročila masažno tuš kabino za savno in polno opremo, ki je zneskovno presegala znesek, ki ga je dolgovala tožniku iz naslova regresa. Izročitev blaga namesto plačila prejemkov iz delovnega razmerja, ni dopustna.
ZDR v 126. členu določa plačilo za delo in vrste plačil ter določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče meni, da je dolžan delodajalec tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja, med drugim tudi regres za letni dopust plačati v denarni obliki, saj 131. člen ZDR ne daje podlage delodajalcu, da bi delavcu svojo obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust izpolnil z nedenarno dajatvijo. Prav tako je pomembno tudi, da je delodajalec od denarnih prejemkov zavezan k plačilu davkov in prispevkov v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost.
ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dovoljeni ugovorni razlogi
Dolžnik lahko zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ugovarja le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo z novim sredstvom in na novem predmetu izvršbe. Po določbi tretjega odstavka 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli, poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.
brezposelnost – zavrženje tožbe – sodno varstvo – rok za vložitev tožbe
Tožnica je vložila tožbo po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 72. člena ZDSS-1, zato je tožba pravilno zavržena (1. odstavek 274. člena ZPP.)
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8, 8/1, 8/2, 8/3, 14. ZPP člen 104, 105, 105/2, 108, 108/6.
sodba na podlagi pripoznave - vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah - vročanje v tujino - vročitev tožbe v slovenskem jeziku - pravica do zavrnitve sprejema pisanja - Priloga II - trenutek vročitve - vrnitev pisanja organu za sprejem - neposredno vročanje - prevod pisanja - načelo kontradiktornosti - akt informiranja - nerazumljive vloge - odgovor na tožbo v tujem jeziku - poprava vloge - nujne sestavine vloge - navedba zakonitega zastopnika - podpis vložnika - uradno preveden izpisek iz registra družb
Za vročanje sodnih pisanj v gospodarskih zadevah, med katere sodi tudi obravnavana, se v državah članicah Evropske skupnosti uporablja Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000. Nacionalno pravo - Zakon o pravdnem postopku - se uporablja zgolj subsidiarno.
Uredba ne predpisuje obveznega prevoda pisanja, ki se vroča. Določa pa pravico naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev - v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov: (a) jezik, ki ga naslovnik razume ali (b) uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.
Vloge je sodišče prve stopnje skladno z Uredbo vročalo v slovenskem jeziku in pri tem spoštovalo zahtevo, da je treba naslovnika poučiti o možnosti zavrnitve sprejema pisanja. Pritožnica pa je bila - nasprotno - tista, ki niti pri vročitvi tožbe niti pri vročitvi sklepa z dne 29. 10. 2014 ni ustrezno izkoristila dane ji pravice do zavrnitve sprejema in zato ne more uspešno uveljaviti, da ji je bilo onemogočeno razpravljanje oziroma kršeno načelo kontradiktornosti in da je bila postavljena v neenakovreden položaj. Za to, da bi se ji vloge vročale v hrvaškem jeziku, bi namreč morala poskrbeti sama z odklonitvijo sprejema.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je že v času podaje odpovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da bo zaradi dolgotrajne plačilne nediscipline podjetja B. d.o.o. odstopila od pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sicer sklenjena za neodločen čas. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, pa se je iztekel. Zato je tožnikovo delo poslovnega sekretarja, ki je obsegalo delo na tem projektu ter delo, povezano z B. d.o.o., postalo nepotrebno. Druge tožnikove naloge niso bile takšnega obsega, da bi zagotavljale nadaljnjo potrebo po tožnikovem delu. Opravljanje teh preostalih nalog manjšega obsega pa sta prevzela prokurist in direktorica tožene stranke. Ker je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023193
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 373.
način izvršitve kazni zapora - konkretizacija kršitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožbeni razlogi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadomestitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist - nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna - kršitev kazenskega zakona
Dejansko stanje je popolno ugotovljeno tedaj, ko so ugotovljena vsa pretekla dejstva in ne dejstva, ki bodo, če bodo, odločitvi sledila.
Po določbi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP sodišče postopek prekine tudi v primeru, če tako določa drug zakon in navedeni Zakon je v obravnavanem primeru takšen “drug” zakon. Zakon ne vsebuje določbe o nadaljevanju prekinjenega postopka, na podlagi določbe drugega odstavka 15. člena Zakona, pa se po preteku treh mesecev, kot najdaljšega možna časa trajanja prekinitve postopka, postopek po zakonu nadaljuje. Ob pravilni uporabi te določbe Zakona in ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 208. člena ZPP bi sodišče prve stopnje lahko nadaljevalo postopek po prenehanju razloga za prekinitev, ki je v obravnavanem primeru potek časa treh mesecev.