Po določbi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP sodišče postopek prekine tudi v primeru, če tako določa drug zakon in navedeni Zakon je v obravnavanem primeru takšen “drug” zakon. Zakon ne vsebuje določbe o nadaljevanju prekinjenega postopka, na podlagi določbe drugega odstavka 15. člena Zakona, pa se po preteku treh mesecev, kot najdaljšega možna časa trajanja prekinitve postopka, postopek po zakonu nadaljuje. Ob pravilni uporabi te določbe Zakona in ob pravilni uporabi določbe tretjega odstavka 208. člena ZPP bi sodišče prve stopnje lahko nadaljevalo postopek po prenehanju razloga za prekinitev, ki je v obravnavanem primeru potek časa treh mesecev.
razpravno načelo - pravica obravnavanja pred sodiščem - trditveno in dokazno breme - prekoračitev trditvene podlage
Bistvo razpravnega načela je, da nasprotna stranka ve, v okviru kakšnega trditvenega okvira se lahko brani. Če sodišče odloči mimo trditev ene stranke, drugi stranki onemogoči učinkovito obrambo.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
ZZ člen 38, 42. ZDR-1 člen 31, 49, 200, 200/1. ZDR člen 47, 47/3. ZSPJS člen 24.
prenehanje funkcije – razrešitev s funkcije - prenehanje pogodbe o zaposlitvi – položajni dodatek – sodno varstvo – procesna predpostavka – zavrženje tožbe – sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin
Tožnica je bila predčasno razrešena s funkcije predstojnice oddelka. ZZ v 38. in 42. členu določa neposredno sodno varstvo samo zoper sklepe o razrešitvi direktorja in strokovnega vodje zavoda. Pravdni stranki sta razloge za razrešitev, ob upoštevanju določbe 46. člena Statuta tožene stranke, določili v pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnica menila, da jo je delodajalec nezakonito razrešil s funkcije predstojnice oddelka in s tem kršil določilo pogodbe o zaposlitvi oziroma pravice iz delovnega razmerja, je imela tožnica pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi (75. člen Statuta tožene stranke in prvi odstavek 200. člena ZDR-1). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Ker procesna predpostavka za vložitev tožbe po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 ni bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno zavrglo.
V pogodbi o zaposlitvi je bilo med strankama dogovorjeno, da se sprememba te pogodbe uredi z novo pogodbo o zaposlitvi skladno z 49. členom v povezavi z 31. členom ZDR-1. Tožena stranka je tožnici, po izdanem sklepu o razrešitvi, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je mogoče postopati po 47. členu ZDR (enako določa 49. člen ZDR-1) in delavcu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kolikor delodajalec postopa po 49. členu ZDR-1 se pogodba spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi prejšnje pogodbe ni potrebno še posebej odpovedovati. Tožnica je ohranila zaposlitev pri toženi stranki brez prekinitve delovnega razmerja, saj je podpisala ponujeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zdravnik specialist za nedoločen čas. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
plačilo razlike plače – nadomestilo plače – nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi – reparacija – odškodnina – načelo popolne odškodnine – neizrabljen letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust
V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal. Tožnikovo ravnanje, ko si je poiskal novo zaposlitev, pomeni, da je ravnal v smeri zmanjševanja nastale škode, ki mu jo bo morala toženka kot reparacijo povrniti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Gre za izhodišče, da delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dokler posledice takega nezakonitega stanja trajajo, na svojih rednih dohodkih ne sme biti oškodovan.
V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe za čas, ko tožnik ni delal, vzpostavljena situacija, kot da bi delal in je bilo tožniku za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da delovno razmerje dne 28. 3. 2013 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013. Tožena stranka je bila na podlagi te sodne odločbe dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve priznati vse pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kamor spada tudi nadomestilo plače. Tožnik je torej za čas, ko ni delal, prejel nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delal. Nastopila je torej situacija, ko tožniku delovno razmerje ni prenehalo in ni bil v ničemer prikrajšan. Zato ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013, neutemeljen.
V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog
Opis nalog novega delovnega mesta se sicer nekoliko razlikuje od opisa nalog ukinjenega delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica, vendar je, bolj kot formalno pretežno prekrivanje opisa del in nalog obeh delovnih mest, pomembna ugotovitev, da so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini dejansko prekrivale. Tožnica je imela na podlagi sklepov uprave posebna pooblastila na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Njeno delo je predstavljalo izključno opravljanje nalog pooblaščenke. Tožnici so bila ta pooblastila preklicana in podeljena sodelavki, ki je nato opravljala domala enake naloge kot predhodno tožnica. Organizacijska sprememba, ki spreminja le naziv delovnega mesta, pri čemer vsebina nalog ostaja domala enaka (čeprav v drugi organizacijski enoti in spremenjeni sistemizaciji), ne utemeljuje organizacijskega odpovednega razloga.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedenina – izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja ni odvisna od dolžine samega mnenja, temveč od elementov, podanih v 4. točki 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima organ na voljo, da mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja in podobno). Te elemente je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo dopolnilno izvedensko mnenje kot zahtevno.
V primeru, če je v sporu ugotovljena stvarna pristojnost rednega sodišča, je glede krajevne pristojnosti takega sodišča potrebno upoštevati 48. člen ZPP, po katerem je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Toženka je pravna oseba, zato je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njen sedež, to pa je v Ljubljani. Poleg tega sta stranki tega spora v pogodbi o sodelovanju sklenili sporazum o krajevni pristojnosti sodišča glede na sedež naročnika, torej toženke.
ZPP člen 108, 274, 274/1, 319, 319/2. ZDSS-1 člen 72.
starostna pokojnina – zavrženje tožbe – res iudicata
Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči.
S sodbo, izdano v drugem socialnem sporu, je bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je odredila komisijsko izvedbo in ocenjevanje pisnega izpita in imenovala tričlansko komisijo, v kateri je bila članica tudi tožnica. V izredni odpovedi tožnici očita, da je naklepoma kršila prejeta navodila na prvem roku 14. 2. 2014 in na drugem roku 11. 3. 2014. Tožnica je izpit 14. 2. 2014 v nasprotju z navodili začela izvajati predčasno. Med pisanjem testa se je nesramno obnašala do predsednice komisije. Ni želela prevzeti izpitnih pol. Samovoljno in v nasprotju z izrecno prepovedjo dekanje je sama izvedla dodatno preverjanje znanja v ustni obliki. Zaradi neprimernega in žaljivega obnašanja tožnice do študentov na ustnem preverjanju znanja se je zoper tožnico več študentov pisno pritožilo. Glede izpita z dne 11. 3. 2014 je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala, da v nasprotju s pravili o izvedbi komisijskega izpita izpitna vprašanj ni posredovala predsednici ali članici komisije. Kljub več pozivom tožnica po vrnitvi na delo ni hotela prevzeti izpitnih pol. Kršitvi v zvezo z izpitoma z dne 14. 2. 2014 in 11. 3. 2014 pomenita zelo težko kršitev obveznosti, saj predstavljata ignoriranje navodil dekanje. Zato je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala oviranje delovnega procesa. Odklanjanje prevzema pol je nesprejemljivo ravnanje, ki po svoji vsebini predstavlja hudo kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pomeni razlog za prenehanje delovnega razmerja brez nadaljevanja dela do poteka odpovednega roka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnica ni kršila določbe 4. alineje 110. člena ZDR-1, na podlagi katere ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na svoje zdravstveno stanje namreč ni mogla izpolniti svoje obveznosti do delodajalca in ga obvestiti o razlogih za izostanek z dela, zato ji pri opustitvi ni mogoče očitati malomarnosti in še manj naklepa. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3. ZDR člen 8, 8/1. ZDSS-1 člen 6, 21.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevantni trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj
Tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od zakonsko določenih načinov, saj zgolj odjava iz zavarovanja ne pomeni zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
ZKolP člen 10, 10/3. ZDR-1 člen 85, 85/1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 26, 26/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije je določala, da ima delavec med letom pravico trikrat izrabiti po dan letnega dopusta na dan, ki ga sam določi, vendar to ne pomeni, da lahko delavec dopust izrabi brez soglasja delodajalca. Tožnik je spornega dne izostal z dela, čeprav mu nadrejeni dopusta za ta dan, zaradi povečanega obsega dela na navtičnem programu, na katerem je delal tožnik, ni odobril. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vsebinske neutemeljenosti pisnega opozorila, saj tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka imela upravičen razlog, da mu izrabe dopusta za sporne dneve ni odobrila.