pogodba o zaposlitvi za določen čas – prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Razlog, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je bilo tožnikovo opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Če je ta razlog odpadel zaradi tožnikove prekinitve specializacije, kot to zatrjuje tožena stranka, je dejansko prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, po katerem pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje te določbe ni uporabilo in spornega razmerja ni presojalo na tej pravni podlagi, zato je izpodbijana sodba razveljavljena.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedenina – izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja ni odvisna od dolžine samega mnenja, temveč od elementov, podanih v 4. točki 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima organ na voljo, da mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja in podobno). Te elemente je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo dopolnilno izvedensko mnenje kot zahtevno.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca podružnične šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih; da si je od tako nabavljenih živil protipravno prilastil najmanj 126,33 kg mesa oziroma mesnih izdelkov, kar ima tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/1 KZ-1. Tožniku ni mogoče očitati, da je meso naklepno porabil zase in si ga s tem protipravno prilastil. Zgolj dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju nabavil za 126,33 kg mesa in mesnih izdelkov nad predpisanimi normativi, še ne dokazuje, da si je to količino mesa tudi prilastil. Sicer pa je bistveno to, da v izpodbijani izredni odpovedi PZ znaki očitanega kaznivega dejanja sploh niso bili navedeni, niti ne izhajajo iz opredelitve očitkov. Navedeno je le, da je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine predvsem mesnih živil in si jih protipravno prilastil. Ker torej v izredni odpovedi PZ niso navedeni vsi znaki kaznivega dejanja po členu 209/1 KZ-1, je izredna odpoved PZ glede odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nezakonita.
ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - dovoljeni ugovorni razlogi
Dolžnik lahko zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ugovarja le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo z novim sredstvom in na novem predmetu izvršbe. Po določbi tretjega odstavka 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli, poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti.
V primeru, če je v sporu ugotovljena stvarna pristojnost rednega sodišča, je glede krajevne pristojnosti takega sodišča potrebno upoštevati 48. člen ZPP, po katerem je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Toženka je pravna oseba, zato je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njen sedež, to pa je v Ljubljani. Poleg tega sta stranki tega spora v pogodbi o sodelovanju sklenili sporazum o krajevni pristojnosti sodišča glede na sedež naročnika, torej toženke.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
ZKolP člen 10, 10/3. ZDR-1 člen 85, 85/1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 26, 26/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije je določala, da ima delavec med letom pravico trikrat izrabiti po dan letnega dopusta na dan, ki ga sam določi, vendar to ne pomeni, da lahko delavec dopust izrabi brez soglasja delodajalca. Tožnik je spornega dne izostal z dela, čeprav mu nadrejeni dopusta za ta dan, zaradi povečanega obsega dela na navtičnem programu, na katerem je delal tožnik, ni odobril. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal vsebinske neutemeljenosti pisnega opozorila, saj tudi iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka imela upravičen razlog, da mu izrabe dopusta za sporne dneve ni odobrila.
zamudna sodba – obveznost plačila – plačilo za delo
Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.
Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok, 20 točk za sprejem sodbe in obvestilo stranke, 60 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 693,60 točk. Tožnici je priznalo še kilometrino v višini 22,20 EUR, ki jo je prištelo k številu točk 693,60 in dobilo znesek 715,80 EUR, od tega zneska je izračunalo še 22 % DDV v višini 157,48 EUR, namesto, da bi kilometrino prištelo k znesku 318,36 EUR (693,60 točk x 0,459 EUR) in na podlagi vsote 340,56 EUR izračunalo 22 % DDV, to je v višini 74,92 EUR, kar skupaj znaša 415,48 EUR in ne 873,28 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 873,28 EUR nadomestilo z zneskom 415,48 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožena stranka je že v času podaje odpovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vedela, da bo zaradi dolgotrajne plačilne nediscipline podjetja B. d.o.o. odstopila od pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je bila sicer sklenjena za neodločen čas. Posebni projekt, ki je predvideval povečan obseg dela, pa se je iztekel. Zato je tožnikovo delo poslovnega sekretarja, ki je obsegalo delo na tem projektu ter delo, povezano z B. d.o.o., postalo nepotrebno. Druge tožnikove naloge niso bile takšnega obsega, da bi zagotavljale nadaljnjo potrebo po tožnikovem delu. Opravljanje teh preostalih nalog manjšega obsega pa sta prevzela prokurist in direktorica tožene stranke. Ker je tožena stranka dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3. ZDR člen 8, 8/1. ZDSS-1 člen 6, 21.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
ZDR-1 v tretjem odstavku 89. člena določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Relevantni trenutek, od katerega začne teči rok za podajo odpovedi iz tega razloga, je nastanek utemeljenega razloga in ne delodajalčeva seznanitev z odpovednim razlogom, do česar lahko pride tudi bistveno kasneje. Za presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je relevantno, kdaj je nastal v konkretni odpovedi navedeni odpovedni razlog. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi – odjava iz zavarovanj
Tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati na nobenega od zakonsko določenih načinov, saj zgolj odjava iz zavarovanja ne pomeni zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.
OT člen 20, 20/1. ZDSS-1 člen 38, 38/1. ZPP člen 154, 154/1. OZ člen 179.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – nepremoženjska škoda – odločitev o pravdnih stroških – potni stroški za prihod na narok – pravdna stranka – izračun uspeha – temelj - višina
Tožniku je bila po vseh zahtevanih postavkah nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina v zahtevanem znesku. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Glede na ugotovljeni obseg škode iz tega naslova (tožnik je v škodnem dogodku zaradi ugriza psa utrpel hudo poškodbo desnice) je prisojeni znesek za to obliko nepremoženjske škode tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča primeren in v skladu s primerljivo dosojenimi odškodninami za tovrstno obliko nepremoženjske škode.
Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo povrnitve potnih stroškov za prihode na narok. Res tožnik ni upravičen do povrnitve teh stroškov v višini priglašene kilometrine, pripada pa mu povrnitev potnih stroškov v višini stroškov prevoza z javnim prevozom.
Tožnik je v pravdi uspel le deloma, v deležu 37 %. Ta uspeh je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine.