sodba na podlagi pripoznave - materialnopravna podlaga za pripoznavo
Sodišče mora pri odločitvi o pripoznanju tožbenega zahtevka presoditi ali ima pripoznava podlago v materialno pravnem odnosu med tožečo in toženo stranko.
Glede na to, da se je postopek (ponovna odmera starostne pokojnine z upoštevanjem dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup) začel po uradni dolžnosti, je tožena stranka pravilno upoštevala 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, kjer je Ustavno sodišče RS izrecno določilo, od kdaj naprej učinkuje odločba o ponovni odmeri pokojnine. Ustavno sodišče RS je v 4. točki izreka odločilo, da zavod (tožena stranka) izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Ker je bil torej postopek začet po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, torej od 1. 7. 2015 dalje.
Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok, 20 točk za sprejem sodbe in obvestilo stranke, 60 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 693,60 točk. Tožnici je priznalo še kilometrino v višini 22,20 EUR, ki jo je prištelo k številu točk 693,60 in dobilo znesek 715,80 EUR, od tega zneska je izračunalo še 22 % DDV v višini 157,48 EUR, namesto, da bi kilometrino prištelo k znesku 318,36 EUR (693,60 točk x 0,459 EUR) in na podlagi vsote 340,56 EUR izračunalo 22 % DDV, to je v višini 74,92 EUR, kar skupaj znaša 415,48 EUR in ne 873,28 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 873,28 EUR nadomestilo z zneskom 415,48 EUR.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedenina – izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja ni odvisna od dolžine samega mnenja, temveč od elementov, podanih v 4. točki 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima organ na voljo, da mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja in podobno). Te elemente je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo dopolnilno izvedensko mnenje kot zahtevno.
zamudna sodba – obveznost plačila – plačilo za delo
Tožnikove navedbe v zvezi z zahtevkom iz naslova plač so bile, da mu je tožena stranka za sporno obdobje plačala bistveno nižjo plačo od dogovorjene oziroma minimalno predpisane po zakonu. Iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo plač.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086186
KZ člen 3, 113, 113/1, 113/1-5, 115, 115/1, 115/3, 115/4, 115/5. KZ-1 člen 7, 92, 92-5, 94, 94/1. KZ-1B člen 47. ZKP člen 129a, 129a/6, 371, 371/2, 372, 372-4, 383, 383/1.
neplačana denarna kazen – neizvršljivost denarne kazni – izvršitev denarne kazni – sprememba v kazen zapora – zastaranje izvršitve denarne kazni – uporaba milejšega zakona – kršitev kazenskega zakona – absolutno in relativno zastaranje – pretrganje zastaranja – interimni zakon – ustavitev postopka za izvršitev denarne kazni
Ob uporabi pravilnega, za konkretnega obsojenca (naj)milejšega zakona, tj. KZ-1, je izvršitev denarne kazni zastarala po treh letih od pravnomočnosti obsodilne sodbe, zato ni podlage za spremembo neplačane in neizvršljive denarne kazni v kazen zapora.
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o sodelovanju za izvajanje storitev reševanja iz vode, delo pa je opravljal preko študentske napotnice. Tožnik je delo v vtoževanem obdobju opravil, zato mu pripada plačilo za opravljeno delo.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških – vrednost spornega predmeta
Samo v primeru, če bi tožeča stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, bi se moralo sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. Ker vrednost spora kot jo je navedla tožeča stranka ni ne previsoka ne prenizka, opisana možnost ne pride v poštev. Tudi sicer v tej zadevi ni sporna niti stvarna pristojnost in tudi ne pravica do revizije (31. člen ZDSS-1). Prav tako ne gre za druge primere po ZPP, za katere bi bila odločilna vrednost spornega predmeta oziroma bi obstajali razlogi za določitev drugačne vrednosti spornega predmeta, kot jo je določila tožeča stranka.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nastanek zavarovalnega primera
Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.
V primeru, če je v sporu ugotovljena stvarna pristojnost rednega sodišča, je glede krajevne pristojnosti takega sodišča potrebno upoštevati 48. člen ZPP, po katerem je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Toženka je pravna oseba, zato je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njen sedež, to pa je v Ljubljani. Poleg tega sta stranki tega spora v pogodbi o sodelovanju sklenili sporazum o krajevni pristojnosti sodišča glede na sedež naročnika, torej toženke.
V 3. tč. 1. odst. 21. člena ZFPPIPP je določeno, da imajo naravo prednostne terjatve neizplačane odpravnine za prenehanje delovnega razmerja pred začetkom stečajnega postopka, ki zaposlenim pripadajo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, a največ v višini odpravnine, določene za delavca, ki mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 1. odst. 212. člena ZFPPIPP pa je določeno, da na terjatve upnikov vpliva šele potrjena prisilna poravnava. Kot izhaja iz podatkov na portalu AJPES, je bila prisilna poravnava nad toženko potrjena s sklepom z dne 9. 5. 2016, ki je postal pravnomočen 11. 7. 2016. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovi terjatvi odločilo 28. 1. 2016, ko prisilna poravnava nad toženko še ni bila potrjena, je pravilno odločilo, da pričetek prisilne poravnave dne 8. 10. 2015 na tožnikovo terjatev ni vplival.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožnikovi terjatvi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek pod točko I vsebuje ugotovitveni del o obstoju tožnikove terjatve in hkrati dajatveni del. Zaradi podanega pobotnega ugovora toženke, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo, bi moralo skladno s 3. odst. 324. čl. ZPP odločiti o obstoju ali neobstoju vsake terjatve posebej in nato ob pobotu odločiti posebej z dajatvenim izrekom. Pri obravnavi pobotnega ugovora je namreč potrebno oblikovati tričlenski izrek, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Zato je izrek v I. tč. izpodbijane sodbe pomanjkljiv, na kar je pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog
Opis nalog novega delovnega mesta se sicer nekoliko razlikuje od opisa nalog ukinjenega delovnega mesta, ki ga je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zasedala tožnica, vendar je, bolj kot formalno pretežno prekrivanje opisa del in nalog obeh delovnih mest, pomembna ugotovitev, da so se naloge obeh delovnih mest tudi po vsebini dejansko prekrivale. Tožnica je imela na podlagi sklepov uprave posebna pooblastila na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Njeno delo je predstavljalo izključno opravljanje nalog pooblaščenke. Tožnici so bila ta pooblastila preklicana in podeljena sodelavki, ki je nato opravljala domala enake naloge kot predhodno tožnica. Organizacijska sprememba, ki spreminja le naziv delovnega mesta, pri čemer vsebina nalog ostaja domala enaka (čeprav v drugi organizacijski enoti in spremenjeni sistemizaciji), ne utemeljuje organizacijskega odpovednega razloga.
ZPP člen 108, 274, 274/1, 319, 319/2. ZDSS-1 člen 72.
starostna pokojnina – zavrženje tožbe – res iudicata
Izpodbojne tožbe zoper upravne odločbe o pravicah do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v skladu z 72. členom ZDSS-1 mogoče vložiti v 30-ih dneh od vročitve drugostopenjske odločbe. Tožba ni dopustna niti zoper tiste posamične upravne akte, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, kot v obravnavani zadevi. Na pravnomočnost razsojene zadeve je glede na 2. odstavek 319. člena ZPP sodišče ves čas dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da gre za res iudicata, je dolžno tožbo kot nedopustno zavreči.
S sodbo, izdano v drugem socialnem sporu, je bilo pravnomočno razsojeno o istih posamičnih upravnih aktih, zoper katera je vložena tožba v obravnavani zadevi. Ker vsebinsko obravnavanje zadeve ni dopustno, je tožba na temelju 1. odst. 274. člena v zvezi z 2. odst. 319. člena ZPP z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3, 47, 47/3. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – odškodnina – nepremoženjska škoda – pravična denarna odškodnina
Ravnanja tožene stranke, ki so se nanašala na izolacijo tožnika (direktor sektorja), fizično preselitev na drugo lokacijo, neodrejanje dela, nevabljenje na kolegije uprave, sestanke, izolacijo od ostalih sodelavcev, oviranje pri pripravi projektne naloge ter odrekanje izobraževanja, so pomenila elemente trpinčenja oziroma kršitve obveznosti varovanja tožnikove osebnosti, zato je šlo za trpinčenje tožnika v smislu 6a. člena ZDR. Zato je tožnik upravičen do denarne odškodnine iz naslova ugotovljene nepremoženjske škode.
Po 6. alineji 49. člena ZŠtip štipendijsko razmerje preneha, če štipendist po enoletnem mirovanju štipendijskega razmerja ne predloži ustreznih dokazil oziroma če na podlagi predloženih dokazil ne izpolnjuje pogojev za nadaljnje prejemanje štipendije. Tožnica je predložila dokazila o tem, da iz opravičljivih zdravstvenih razlogov letnika ni izdelala. Kakšni so opravičljivi zdravstveni razlogi, je določeno v drugem odstavku 48. člena ZŠtip. Pri tožnici takšni opravičljivi zdravstveni razlogi obstajajo (bolezen ali poškodba, ki je trajala neprekinjeno najmanj dva meseca in je vplivala na zmanjšanje učnih oziroma študijskih sposobnosti, kar se dokazuje z mnenjem zdravnika specialista). Ker niso bili podani razlogi iz 49. člena ZŠtip za prenehanje štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno odpravilo odločbi toženke o prenehanju štipendijskega razmerja.
Pravno stališče, da lahko mirovanje štipendijskega razmerja traje zgolj eno leto in da mora nato štipendist ali letnik dokončati ali pa mu štipendijsko razmerje preneha, je napačno. V 48. členu ZŠtip za takšno razlogovanje ni podlage, saj zakon ne omejuje mirovanje štipendijskega razmerja na eno leto.